Oblast kot neprebojna trdnjava moči

Viktor Orbán je človek, ki skorajda nagonsko verjame v resničnost vsega, kar se mu zdi politično koristno, v knjigi zapiše Orbánov biograf Paul Lendvai, 91-letni madžarsko-avstrijski publicist, dolgoletni novinar Financial Timesa, leta 1957 je prebegnil iz Madžarske na Dunaj. Stavek najbolj povzema kariero ciničnega politika brez ideologije, ki ga zanima oblast in samo oblast.

Začel je kot liberalec, vendar je kmalu postal desničar, brezskrupulozno je izkoristil politične mehanizme in javne institucije za svoje osebne interese in bogastvo, izoblikoval je nepredirni sistem, njegov načrt je bil oblast, ki se ji ni pripravljen več odreči. Avtor precizno popisuje ciničnega političnega operativca: kako se je polastil ustavne večine, onemogočil nasprotnike in tekmece, vse državne položaje zapolnil s svojimi privrženci, ne da bi se pri tem oziral na načela zakonitosti ali vrednot Evropske unije. Oblikoval je sistemsko naravo režima, ki je v temeljnem nasprotju s principi in pravili EU.

Z vratolomno hitrostjo je uveljavljal spremembe v vladnih in družbenih strukturah Madžarske, »z neizmerno energijo in predrznostjo na mednarodnem prizorišču je zgradil nov in v številnih pogledih enkraten sistem, bolj ali manj oblikovan po lastni osebnosti in potrebah«.

Trije prijatelji

Biografija se začne z opisom vzpona Orbána kot antikomunista z liberalnimi nazori. Na Trgu junakov v Budimpešti leta 1989, ko se je komunistična Madžarska že sesuvala vase, je ob simboličnem pokopu Imreja Nagya in njegovih tovarišev, ki so bili ubiti leta 1956, postal politična senzacija govor popolnoma neznanega mladeniča z brado. Ime mu je bilo Viktor Orbán in star je bil komaj 26 let. Njegove demokratične zahteve so bile izjemno ostre, politično uporen besednjak je šel prek meja protokola. »Srečanje izjemnega zgodovinskega trenutka in izjemnega talenta,« je zapisal življenjepisec Debreczeni, ki ga Lendvai v knjigi večkrat citira.

V njegovem dolgem vzponu z dna do vrha je bistven podatek, da se je od vsega začetka obdajal z zvestimi prijatelji. Gre za »edinstveno madžarski pojav, ki ga je zahod popolnoma spregledal: nikjer, razen v afriških in latinskoameriških diktaturah, ni demokratične države, v kateri bi skupina desetih ali dvajsetih nekdanjih študentov v takšni meri prevzela ključne položaje oblasti«. Jedro oblasti je prevzela bivša prijateljska »klapa« mladeničev, ki so prišli v trideseta leta, potem ko so skupaj rasli, študirali, odslužili vojsko ali pa tkali prijateljske vezi prek svojih žena. Najvišje položaje v državi – predsednikov države, vlade in parlamenta – so si razdelili trije stari prijatelji, Janos Áder, Viktor Orbán in Laszlo Köver. »Na ključne izvršne položaje v vladi ali gospodarstvu niso prišli zaradi osebnih znanj in sposobnosti, ampak zaradi neomajne zvestobe Viktorju Orbánu.«

Determinirala so ga mladostna leta. Orbán in politično in finančno najmočnejši ljudje iz njegovega kroga prihajajo iz najrevnejših družbenih slojev, iz zelo težkih razmer, zapostavljenih podeželskih okolij. Kasnejši družbeni vzpon staršev je bil povezan z utrjevanjem Kádárjevega komunističnega režima, vpisal se je na eno najprestižnejših gimnazij v srednjeveški prestolnici Szekesfehervar, kjer se je srečal z urbanim okoljem in sošolci iz premožnejših družin. Potreboval je mesece, da je opustil podeželski naglas in vedenje.

Spomladi 1988 je skupaj s 36 študenti prava in ekonomije v 30 kvadratnih metrov veliki dvorani vseučilišča Bibó ustanovil Fidesz in ta se je razvil v najuspešnejšo politično stranko v madžarski zgodovini. »'Fenomen Fidesz' pomeni peščico študentov, ki so kljub razkolom ostali 30 let na krmilu stranke, ohranili skupinsko identiteto in prevzeli popolno oblast nad vso državo.«

Fasada liberalizma

Jeseni 1989 je s štipendijo Sorosevega Sklada za odprto družbo odšel v Oxford, v njegovi odsotnosti je vodja Fidesza postal njegov nekdanji sostanovalec Gábor Fodor in Orbán se je brž vrnil. Posvetil se je prihajajočim volitvam, na katerih je stranka leta 1990 dobila 22 sedežev v parlamentu, postal je poslanec svojega liberalnega gibanja.

Toda liberalizem je bil samo fasada, kar se je pokazalo po volitvah leta 1994. Stranka, sprva znana po obsojanju nacionalističnih izpadov in protisemitizma, je spremenila kurz. Ker je bil v madžarski politiki liberalni politični prostor že zapolnjen, je Orbán pragmatično usmeril Fidesz sprva sredinsko, zatem pa desno. »Nekoč uporniki z bradami in v malomarnih oblačilih so se začeli tudi oblačiti 'konservativno'.« Premik je treba razumeti v povezavi s skrajno eksplozivno mešanico nacionalnih vprašanj, še posebno travme Trianona. Štiridesetletni molk komunističnega režima o madžarski nacionalni tragediji in dušenje vsake razprave po komunizmu so dodobra izkoristili in napihnili desničarski nacionalisti, razlaga Lendvai. »Oddaljevanje od liberalizma k nacionalističnim vrednotam je kot rdeča nit, ki se je vlekla in dosegla vrhunec leta 2014 z odkrito napovedjo 'neliberalne demokracije'.«

Precej pozornosti posveti sli po oblasti, ta je oblikovala Orbánov značaj še, ko je bil študentski vodja na pravni fakulteti, v Fideszu si je hitro začel »absolutistično prisvajati vodilni položaj«. Izrisuje značaj človeka, ki ga somišljeniki obožujejo, nasprotniki se ga bojijo, oboji pa mu priznavajo nesporne voditeljske sposobnosti. Pomembno ga določa njegov globoko zakoreninjeni cinizem.

Kompleks manjvrednosti

Biograf navaja »znameniti dogodek«, ko mu je leta 1994 slavni poslanec liberalne stranke Svobodnih demokratov s predrzno gesto roke popravil kravato in s tem povezano ozadje Orbánovega občutka manjvrednosti ter zaničevanje svetovljanskih evrofilov.

Vodilni politiki Svobodnih demokratov so bili v večini urbani levi intelektualci – »filozofi, sociologi, ki so prelomili z marksizmom in so prihajali iz meščanskih, včasih judovskih družin«. Bili so razgledani, odprti v svet, govorili so tuje jezike – v nasprotju s prvo generacijo Fideszovih intelektualcev, večinoma ruralnega rodu ali iz malih podeželskih mest. Orbán, kot je povedal sam v intervjuju leta 1988, »je prihajal iz drugačnih socialnih razmer, iz okolja brez posebne kulturne tradicije«. Nujno je razumeti to ozadje občutka manjvrednosti, zapiše Lendvai.

Kasneje, leta 1993, je Orbán izjavil: »Nisem eden tistih občutljivih intelektualcev ... verjetno je v meni nekaj grobosti, ki sem jo prinesel od spodaj. Toda to ni pomanjkljivost, če upoštevamo, da s tega dna prihaja večina ljudi.«

Leta 1998, pri komaj petintridesetih, je postal najmlajši predsednik demokratične Madžarske. Že takrat je začel preurejanje državnega aparata, urad premiera je postal središče vsega odločanja, slabil je nadzorne mehanizme, s pomočjo ameriškega koncepta odnosov z javnostjo je postal osrednja figura vladnega komuniciranja. Doma in v tujini pa je bila podoba mladega, domoljubnega predsednika vlade zelo pozitivna.

Na zasedanjih vlade ni bilo razprav, vse se je odločalo v Orbánovem ožjem krogu, sestankov niso snemali, niso pisali zapisnikov. Začelo se je čaščenje Hortyjevega režima, vrstile so se protijudovske izjave, Orbán se je preobrazil v vernega človeka, deset let po civilni poroki se je cerkveno poročil. Radikalno je spremenil politiko strogega varčevanja, s čimer je postavil temelje prihodnje gospodarske krize. Leta 2002, ko je izgubil volitve, je govoril o »ukradeni zmagi«.

Grobar levice

Toda iz porazov se je znal veliko naučiti. Maja 2006 je socialistični premier Ferenc Gyurcsány, milijarder, »človek trenutne veličine«, kot ga imenuje Lendvai, z osupljivo iskrenim pozivom parlamentarcem zahteval podporo za boleče ekonomske reforme. V vladni palači Balatonöszödu ob Blatnem jezeru je poskušal prepričati na novo izvoljene poslance. »V zadnjem letu in pol sem se moral pretvarjati, da vladamo. V resnici smo od jutra do večera lagali. In tega nočem več.« Nekaj mesecev kasneje je zadeva prišla v javnost.

Premier je uprizoril politični samomor, Orbán je to vešče izkoristil. Zmerjal je »kroničnega lažnivca«, napadal »nezakonito« vlado, javnost si je zapomnila samo »grozljivo serijo Gyurcsányevih laži«. Zavezništvo Fidesza in skrajno desne stranke Jobbik je vse stavilo na popolno mobilizacijo množic, pred parlamentom je vsak dan protestiralo na tisoče ljudi in vpilo, da mora premier odstopiti.

»Lažnivi govor« je bil samomor celotne levice in začela se je »Orbánova briljantna zmaga v državljanski hladni vojni«. Za obdobje med letoma 2006 in 2010 so značilna neločljivo povezana dogajanja: po zmagoslavju na volitvah 2006 nepričakovan padec vlade socialistov in Svobodnih demokratov ter hkraten hiter, osupljiv vzpon Orbána in njegove stranke ter radikalizacija političnega ozračja; na površje je priplavalo dotlej pridušeno protijudovsko in protiromsko razpoloženje. Na tem mestu biograf navaja zanimiv kasnejši detajl, obisk avstrijskega predsednika Heinza Fischerja, ki je leta 2014 ob obisku pri Orbánu namerno poudaril pomen opozicije v parlamentarni demokraciji. »Ne potrebujem lekcij o demokraciji,« mu je ta odgovoril s širokim nasmehom in citiral tri volilne poraze v letih 1994, 2002 in 2006.

Konec delitve oblasti

Leta 2010 se je zgodil potres, Fideszu je uspela velikanska zmaga. Zgodilo se je tisto, kar je Orbán izrekel pred tem v zaprtem krogu: »polje močne osrednje politične sile«, v katerem lahko konservativna stranka prosto in neovirano vlada »naslednjih 15 do 20 let«. Prvič v zgodovini demokratič

ne Madžarske je neka politična stranka dobila dvotretjinsko večino. Kako mu je uspelo? S silovito močjo nacionalnega vprašanja Trianona, radikalizacijo manjšinske politike, »poenotenjem naroda«.

Začelo se je novo obdobje. »Konec je bilo razprav o menjavanju oblasti, kakršne potekajo v demokratičnih državah, nastal je režim, ki ga v 'normalnih okoliščinah' ni mogoče premagati.« Nekateri so govorili o »mafijski državi«, drugi o »družinskem klanu z Botrom na čelu«, vprašanje je, ali je to že bil avtoritarni sistem, vsekakor pa ne več liberalna država, komentira biograf. Zmagoslavni Fideszov vodja je »osvajal ozemlja«, nastavil poslušnega predsednika, odpravil republikansko ustavo in vladavino prava, parlament je sprejemal zakone v manj kot 48 urah. Privoščil si je čedalje bolj sproščene izjave, recimo, da namerava pod krinko demokracije še dolgo ostati na oblasti.

Po hitrem parlamentarnem postopku je bila sprejeta nova ustava, ki je poudarjala krščanstvo, družino in nacionalni ponos. Zgodovinski revizionizem v preambuli je povzročil odmeven mednarodni škandal, predrugačena je bila zgodovina Horthyjevega režima, nova Fideszova interpretacija zgodovine je zanikala vsakršno odgovornost madžarskega državnega aparata za deportacije in umore 560 tisoč Judov.

Vrstile so se institucionalne spremembe v pravosodju, državni upravi, medijih, finančnem sektorju. Narodna banka je začela delovati v korist določenega zasebnega kapitala. Ukinjena je bila avtonomija sodišč, parlamentarno večino so zlorabili za prisilno upokojitev sodnikov, kar je bilo v strahotnem nasprotju z imenovanjem »Nisem eden tistih občutljivih intelektualcev ... verjetno je v meni nekaj grobosti, ki sem jo prinesel od spodaj. Toda to ni pomanjkljivost, če upoštevamo, da z dna prihaja večina ljudi.« (Viktor Orbán, 1993) poslušnih javnih uradnikov, denimo 72-letnega veleposlanika (lex Sparazy). To je vodilo v vedno nove spore na ustavnem sodišču, evropskem sodišču, pred beneško komisijo Sveta Evrope. Orbán je vse odločitve zavračal kot nesprejemljive zahteve in se maščeval s silovitimi protinapadi.

Vladajoča stranka je lahko uzakonila katero koli zakonsko določilo v obliki ustavnega zakona. Po letu 2014 je razpadel parlamentarni nadzor, sprejemanje proračunskih amandmajev, na primer, je potekalo brez posvetovanja parlamenta. Že leta 2012 so tuji politologi ob razčlenjevanju Fideszove politične strategije navajali »delno liberalno demokracijo, ki sistematično onemogoča mehanizme nadzora in ravnotežij«, ustavni pravniki so ugotavljali, da je režim med letoma 2010 in 2014 »izvedel neustavni udar«. Zmagoslavni Fidesz pa se je pri spornih vprašanjih ves čas skliceval na dvotretjinsko večino, češ, »mi, samo mi zastopamo ljudstvo, prave Madžare«.

»Pavji ples« z Evropo

Lendvai podrobno opisuje nadzor medijev, hkratni prevzem javnih medijev in zgraditev vzporednega, stranki naklonjenega medijskega imperija s pomočjo zvestih oligarhov. Vladna stran si je zagotovila, da je 80 odstotkov gledalcev in poslušalcev sprejemalo informacije, ki jih je nadzorovala vlada. Napadi na Evropsko unijo, ki so predstavljali za Fidesz jedro usmerjanja njenega »osvobodilnega boja«, so se zgostili. Pri čemer je spor o medijski zakonodaji dal Orbánu, neprizadetemu ob opozorilih brezzobe EU, obilo priložnosti za dvoumno retoriko in pavovsko šopirjenje.

Njegovo temeljno načelo vladanja je – »začasen umik, da bo šlo potem lažje«. Oziroma kot je izjavil na neki prireditvi: »Zaradi diplomatskega rituala jim moramo svoje zadeve predstavljati na takšen način, kot da želimo ostati njihovi prijatelji. Del te spretnosti je tudi prikimavanje dvema ali trem od njihovih pripomb (kar smo želeli, smo že uveljavili, le da oni tega ne opazijo) ... To je zapletena igra, podobna pavjemu plesu.«

Aprila 2014 je predsednik vlade vnovič dosegel po evropskih merilih izjemno zmago, biograf razčlenjuje, kaj se je zgodilo. Podoba prepričljivega mandata za nova štiri leta je bila po njegovem pisanju zavajajoča, vladajoča stranka je od leta 2001 izgubila 600 tisoč glasov. Tokrat je dobila le 45 odstotkov vseh oddanih glasov, pa vendar je Fidesz pridobil natančno toliko sedežev v parlamentu, kolikor jih je potreboval za ohranitev dvotretjinske večine. To mu je uspelo zaradi volilne reforme in prirejanja pravil, kot avtor navaja sociologinjo s Princetona.

Javnost pa je že občutila »ceno orbanizacije«, ulice so zasedli protestniki z gorečimi svečami in evropskimi zastavami v rokah. Podobo rastočega gospodarstva je vzdrževal samo priliv iz evropskih kohezijskih skladov v višini od dveh in pol do petih milijard evrov. Brez transferjev EU, ki predstavljajo 2,5 do 5 odstotkov BDP, bi gospodarstvo neizogibno padalo, pravi Lendvai. Načrtno postavljanje temeljev avtoritarnega režima pa se je nadaljevalo. Orbán je imel julija 2014 v javnem nastopu ob srečanju z mladimi Madžari v Romuniji napadalni in vreščavi govor, ki je odmeval po vsem svetu, razglasil je, da vzpostavlja »neliberalno državo«. »Že trikrat v zadnjih šestdesetih letih so odigrali begunci posebno vlogo v madžarski zgodovini. Leta 1956 je svet z mešanico spoštovanja in naklonjenosti opazoval beg skoraj 200 tisoč Madžarov v Avstrijo, umikali so se pred krvavo zadušitvijo oktobrske vstaje. Več kot tri desetletja pozneje je reformistična komunistična oblast odstranila prvi kamen berlinskega zidu in dovolila odhod vzhodnonemškim državljanom iz Madžarske. Tretjič so teve ekrane zapolnile podobe desettisočev beguncev, večinoma iz Sirije in Iraka. Strahotne razmere, v kakršnih so se znašli na budimpeški železniški postaji Keleti, v begunskem taborišču Röszke ob meji s Srbijo in med dolgim pohodom proti avstrijski meji, so jeseni še enkrat pritegnile pozornost svetovne javnosti na Madžarsko.«

Lendvai navaja, da večina prebivalcev ni imela nobene empatije, za 175 kilometrov dolgo žično ograjo so verjeli, da varuje Madžare in celotno Evropo, Orbán je uspešno izkoristil priseljence in begunce za to, da je okrepil lastno javnomnenjsko podporo. Madžarska ima 1,4-odstotni delež tujcev, Avstrija pa denimo 13,3-odstotnega, a »strah pred terorizmom, odvzemom delovnih mest, protimuslimanski občutki in antisemitizem so najvišji v Evropi«. Premier je razglasil »ničelno toleranco do priseljencev«, ob čemer je skrajno desni Jobbik izgubil veter iz jader, prestrašena in razklana levica pa je utihnila. Vladna propaganda je premišljeno mešala ekonomske migrante s potencialnimi teroristi ter prosilce za azil z nezakonitimi priseljenci. Orbán je postal politični zmagovalec krize, begunci so bili zanj božji dar. Napadal je Angelo Merkel – ki je, tako Lendvai, »s svojo pogosto izrabljeno in pretirano samozavestno parolo 'Zmoremo!' skušala pridobiti širšo podporo« –, vlado v Berlinu je obtožil »moralnega imperializma«.

Vzhod se je poistovetil z njegovim razumevanjem begunske krize, postal je vodilna figura za koalicijo držav, ki zavrača begunce, Orbán je to doživljal kot zmagoslavje madžarskega modela v vzhodni Evropi. Na nekem zaprtem sestanku je rekel, da je begunska »prva koristna kriza identitete, saj bo uničila 'hinavske' liberalce«, ugotovil je, da se je njegovo hujskaštvo izplačalo, govoril je, da so liberalne demokracije politično slabotne in nedelujoče. Že zdavnaj je opazil, da je Evropa nemočna, da v svojih vrstah dopušča nezaslišane kršitve prava – takšne, ki počasi, a zanesljivo spodkopavajo EU.