Delo (Slovenia) - Sobotna Priloga
Beograjski pogovori in osamosvojitveni plebiscit
Skupino, ki je šla v Beograd na sestanek s slovenskimi zveznimi funkcionarji in Dobrico Ćošićem, smo sestavljali dr. France Bučar, dr. Jože Pučnik, dr. Dimitrij Rupel in jaz. S Ćosićem smo se na njegovem domu dopoldne pogovarjali o slovenski osamosvojitvi, popoldne smo pogovore nadaljevali še z nekaterimi člani srbske opozicije v njenih prostorih.
Rezultat beograjskih pogovorov
Tako Ćosić kot drugi so bili proti naši osamosvojitvi. To nasprotovanje so utemeljevali s svojimi srbskimi nacionalnimi interesi v Bosni, na Hrvaškem in Kosovu. Sicer so našo težnjo po osamosvojitvi oz. samostojnosti razumeli, tako da do nas niso bili sovražni. Zato smo se iz Beograda peljali z mešanimi občutki. Osnovno pa je bilo spoznanje, da moramo osamosvajanje začeti takoj. To je takrat pomenilo, da je treba razpravo o suvereni slovenski ustavi, ki se je vlekla in vlekla, prekiniti in doseči njen sprejem, s tem pa doseči že tudi formalno osamosvojitev Slovenije. Saj smo se že 1. maja 1990 pri dr. Bučarju (z njim še dr. Pučnik in dr. Jambrek ter midva s Spomenko) zmenili, da mora biti ustava sprejeta najkasneje do 23. decembra, ko naj bi bil potrditveni vseslovenski referendum o njej.
Ovira pri tem je bila, da je moral dr.
Bučar po že vnaprej določenem programu odpotovati v Ameriko in Kanado na kar precej dolg obisk, od 28. oktobra do 9. novembra. Da ne bi zamudili niti trenutka, so se zato dr. Bučar, Spomenka in dr. Zagožen dogovorili, naj bo dvodnevni posvet/seminar poslancev Demosa sklican že na dan Bučarjeve vrnitve. Spomenka je napisala vabilo, Zagožen ga je kot vodja poslanskih klubov Demosa podpisal, Spomenkina tajnica pa odposlala 31. oktobra.
Vabilo je vsebovalo štiri točke: 1. Strategija osamosvajanja Slovenije, 2. Odprta vprašanja o novi ustavi RS (v PE ob 16. uri), 3. Obravnava predlogov za izdajo zakonov o zadrugah, privatizaciji podjetij, o Skladu R Slovenije za razvoj in Agenciji R Slovenije za privatizacijo, 4. Razno. Sklic referenduma o ustavi po tem vabilu torej ni bil na dnevnem redu posveta v Poljčah, še manj osamosvojitveni plebiscit. Člani (dr. Peter Jambrek, mag. Tone Jerovšek, dr. Tine Hribar) strokovne skupine, ki je pripravila osnutek Ustave RS, smo bili vabljeni le k 2. točki, za petek, 9. novembra, popoldne.
Osamosvojitvena odločitev v Poljčah
Vendar smo prišli že dopoldne, torej že k 1. točki o strategiji osamosvajanja. Člani vlade/ izvršnega sveta, od predsednika Lojzeta Peterleta prek Igorja Bavčarja do drugih ministrov/sekretarjev, so poročali o pripravah na osamosvojitev, predvsem o težavah z njo, in po svojem ekspozeju večinoma takoj odšli, s Peterletom na čelu. Niti slutili niso, kaj se pripravlja. Bržkone jim je bilo potem žal, da so nas tako hitro zapustili. Vse do konca osamosvojitvene točke, torej do odmora kasno dopoldne, o referendumu in/ali plebiscitu ni padla niti beseda. Zakaj ne? Ker smo se člani strokovne ustavne skupine s Pučnikom tik pred začetkom posvetovanja dogovorili, da se ob 1. točki o tem še ne govori. Pač pa naj bi člani skupine spregovorili o plebiscitu, ga predlagali takoj po odmoru, ne da bi čakali na 2. točko in z njo povezano ustavno razpravo.
O tem smo se dogovorili, skupaj z Zagožnom in Spomenko, že prejšnji dan v Ljubljani. S svojim predlogom o plebiscitu naj bi nastopili že v okviru 1. točke. Toda postavil sem pogoj. Da moram poprej govoriti z dr. Bučarjem, predsednikom skupščine, in Janezom Janšo, obrambnim ministrom, da bi od njiju dobil privolitev v čimprejšnji plebiscit, ne več vezan na referendumski sprejem ustave, drugače rečeno, ne na posvetovalni ali potrditveni, marveč na zakonodajno zavezujoči »referendum«, tj. plebiscit. Če Bučar in Janša ne bi privolila v ta in takšen plebiscit, sem vztrajal, bomo morali svoj nastop s predlogom plebiscita odpovedati.
Žal je Bučar zamudil, tako da se je posvet začel brez njega. Hitro sem se posvetoval s
Pučnikom; strinjal se je, da je treba sklepanje o plebiscitu preložiti na čas po odmoru, saj med samo 1. točko, četudi se pojavi takoj, Bučarja ne morem pridobiti za plebiscit. Prišel je čez četrt ure, še ves utrujen od vožnje z letalom. Vseeno sem potem med odmorom, čeprav z nekaj napora, tako Bučarja kot Janšo prepričal o nujnosti plebiscita (prvič, ker bi sicer utegnili zamuditi najugodnejši, zgodovinski trenutek za osamosvojitev; drugič, ker nam je grozil razkroj Demosa, če ne bi takoj začeli uresničevati glavne točke njegovega programa). Tako je bila pot do našega osamosvojitvenega nastopa odprta, v soglasju z vodstvom Demosa, torej brez kakršnekoli zarote ali celo notranjega udara.
Razglas
Po odmoru smo na posvetu nastopili v naslednjem zaporedju: Tine Hribar, Peter Jambrek, Tone Jerovšek, Jože Pučnik, France Bučar itn. Sam sem plebiscit teoretsko utemeljil takole: smo v dobi, ko se širi globalizacija in z njo transnacionalne inštitucije in organizacije. Začenja se nova tekma pri obvladovanju sveta. Narod, ki v tej tekmi ne bo imel lastne države, ki v mednarodnih odnosih ne bo nastopal kot nacija (kot član Organizacije združenih nacij – ne narodov!), bo obtičal na subnacionalni ravni, podrejen okvirni naciji, v našem primeru Jugoslaviji, brez svoje lastne, tj. dejanske suverenosti. Torej kardeljevska teza o koncu nacij ne drži, narobe, čas nacionalnih držav šele prihaja. Zato iz tega procesa nikakor ne smemo izpasti, zamuditi edinstvene priložnosti. Jambrek je nato izpostavil ustavnopravne, Jerovšek pa ustavnooperativne temelje osamosvajanja.
Pučnik je predlog z navdušenjem pozdravil, češ, zdaj bomo pa res zajahali konja. Tudi Bučar je bil, kljub zaskrbljenosti, vzhičen. Vse to je poslance docela prevzelo in sklep o osamosvojitvenem plebiscitu je bil sprejet z aklamacijo, z večminutnim ploskanjem. Popoldne je prišel, tudi on je pravkar dopotoval iz ZDA, še zunanji minister dr. Dimitrij Rupel; sprva nas je opozarjal na vse nevarnosti, ki preže na nas, potem pa se je pridružil skupnemu razpoloženju.
Še istega dne v petek zvečer je Pučnik na Ptuju sklep o plebiscitu razglasil vsej Sloveniji, s tem pa tudi svetu.