Epidemija in ljubljanski bloki, da o sosedih ne govorimo

Epidemija covida-19 ni le biomedicinski, je tudi družbeni pojav. Kot bolezen ni neposredno vidna, razen za bolnike in tiste, ki imajo z njimi opravka. Zato jo večina ljudi lahko zaznava le posredno, prek družbenega dogajanja. Avstrijska družboslovka Sara Pfister tako opisuje, kako rutine in strukture vsakdanjega življenja, ki so običajno steber predvidljivosti in varnosti, postajajo v epidemiji vir strahu in sumov. Kava s prijatelji? Spremenjeno je tudi delovanje v različnih sferah družbenega življenja – od zdravstva do javne uprave, ki začnejo spreminjati običajne postopke. In seveda je tu še sfera javnega obveščanja s svojo lastno epidemijo informiranja, komentiranja, prepričevanja ...

Nemški sociolog Martin Repohl ugotavlja, da je z epidemijo izginila zanesljivost, s katero izkušamo svoj življenjski svet kot dobrohoten in zaupanja vreden, saj domači in prijazni prostori zdaj postanejo območja tveganja in nelagodja. Tako, meni, pripelje epidemija do izgube »ontološke varnosti«. To je tisti temeljni občutek, ki nam po besedah angleškega sociologa Anthonyja Giddensa pravi, da so stvari takšne, kot so videti in kot tudi morajo biti. Ontološko varnost ljudje nujno potrebujemo in jo lahko izkušamo v svojem okolju in vsakdanjem življenju kot občutek stalnosti in predvidljivosti.

Je epidemija tudi pri nas vodila do tolikšne spremembe v doživljanju življenjskega sveta? Na to vprašanje smo iskali odgovor s podatki spletne ankete Medsosedski odnosi v večstanovanjskih stavbah z več kot osmimi stanovanji v Ljubljani, ki je potekala med 5. in 14. majem 2020, nanjo pa se je odzvalo 310 prebivalcev Ljubljane. Zajeta populacija ima strukturo, značilno za to študijo primera; je pretežno v aktivnejšem življenjskem obdobju, v dobrem zdravstvenem stanju in z nadpovprečnimi dohodki, nadpovprečno so zastopane ženske in visoko izobraženi.

Ontološko varnost smo naslovili z vprašanjem anketirancu, koliko lahko nadzira svoje življenje, to pa oceni s petstopenjsko lestvico od »ne nadzoruje« do »nadzoruje«. Vprašali smo posebej za običajne okoliščine in posebej za čas epidemije. Da nadzora nad svojim življenjem nima (ocena 1 ali 2), so za običajne okoliščine izjavili štirje odstotki, za čas epidemije pa kar 28 odstotkov anketirancev. Nasprotno oceno, da nadzor nad življenjem ima (ocena 4 ali 5), je za običajne okoliščine izrazilo 76 odstotkov, za čas epidemije pa 39 odstotkov anketirancev.

Torej je bil občutek izgube nadzora nad življenjem ob prvem valu epidemije zelo močan in priča o tem, kako razprostranjena in globoka je bila negotovost ljudi. Večina anketiranih enostavno ni imela več občutka, da lahko še nadzira življenje.

Uporabili smo tudi dodatno vprašanje o občutku ogroženosti. Zaradi koronavirusa se je počutilo ogroženih 22 odstotkov anketirancev, zaradi osebnih finančnih posledic krize pa 39 odstotkov. Podatki torej govorijo o znatnem občutku eksistenčne ogroženosti in so še toliko resnejši, upoštevaje zajeti vzorec – populacijo pretežno visoke izobrazbe, v aktivnem življenjskem obdobju in v nadpovprečno dobrem zdravstvenem in finančnem položaju. Epidemija se je ob prvem valu pokazala kot nedvomno huda preizkušnja.

Ljubljanski bloki v prvem valu epidemije

Večstanovanjske stavbe predstavljajo ob epidemijah poseben primer, ker se stanovalci v njih srečujejo v skupnih prostorih – vežah, hodnikih, dvigalih. Pogostejši stiki lahko povečajo nevarnost okužb, kot se je na primer zgodilo v nekaj newyorških stolpnicah, ki so jih zaradi koncentracije obolelih mediji krstili za »stolpe smrti«. Po drugi strani pa lahko večstanovanjska stavba prinaša tudi dobre strani stikov s sosedi; kot pravita raziskovalki dr. Valentina Hlebec in dr. Maša Filipovič Hrast, so sosedje del posameznikove »mreže socialne opore«. Sosedje lahko ponudijo tudi družabnost in pomoč, še kako dobrodošlo v času izolacije in omejenega gibanja.

Tako smo z anketo želeli poizvedeti o dogajanju v stavbi med prvim valom epidemije in o vlogi sosedov. So sosedje postali del težave in nevarnosti okužbe ali nemara del podpore in tolažbe v času krize? Kako so doživljali srečanja s sosedi? Odgovori so pokazali, da se je kdaj ob srečanju s sosedi, ker ti niso spoštovali navodil, počutilo ogroženih 12 odstotkov anketirancev. Občutek ogroženosti kljub obojestranskemu upoštevanju navodil pa je kdaj izkusilo le štiri odstotke anketiranih. Srečanja s sosedi torej niso bila zelo pomemben vir ogroženosti, uradna navodila in njihovo spoštovanje pa so pri tem odigrala svojo vlogo.

Kaj se je dogajalo v stavbi v času epidemije in kaj so opažali anketiranci? Nespoštovanje predpisov o zajezitvi med stanovalci je zaznalo 31 odstotkov anketiranih, povečano napetost in konflikte med sosedi zaradi nespoštovanja predpisov 16 odstotkov; prisotnost policije ali inšpekcije zaradi nespoštovanja predpisov 8 odstotkov; splošni porast napetosti in konfliktov v medsosedskih odnosih 13 odstotkov, porast napetosti in konfliktov v posameznih gospodinjstvih pa 27 odstotkov. Podatki tako jasno kažejo na porast napetosti in kako se je ta porast izražal: na ravni stavbe v znatni meri, veliko bolj pa navznoter, v dogajanje za vhodnimi vrati stanovanja, med člani gospodinjstva.

Anketiranci so v stavbi zaznali tudi, da so se ob epidemiji pojavile nove oblike medsosedske pomoči. Natančneje, 35 odstotkov jih je zaznalo pomoč pri prinašanju stvari iz trgovine, s pošte …; 21 odstotkov pri skrbi za ranljive člane (otroke, bolne); 17 odstotkov pri psihični podpori. Zaznali pa so tudi nove oblike družabnosti v stavbi, kar je delno sovpadalo s protivladnimi protesti. Tako je igranje glasbe/petje ob oknih in na balkonih ob 18. uri zaznalo 17 odstotkov anketirancev, drugo skupno dogajanje ob oknih in na balkonih (najpogosteje protestni napisi in pogovarjanje skozi okna) pa 12 odstotkov.

Sosedje so torej bili v različnih vlogah, od ogrožujočih v primeru nespoštovanja navodil ob srečanju do raznih oblik pomoči in tudi novih oblik kolektivne družabnosti. Se je ob vsem tem dogajanju spremenil tudi splošni odnos do sosedov, denimo zaupanje do njih? Zaupanje sosedom smo merili s petstopenjsko lestvico – od sploh nič do povsem, in to posebej za običajne okoliščine in posebej za čas epidemije.

Povprečna stopnja zaupanja sosedom je upadla s 3,24 pred epidemijo na 3,15 po njej, a je še vedno ostala na pozitivni strani. Tako 39 odstotkov vprašanih sosedom zaupa tudi v času epidemije. Petnajst odstotkov vprašanih pa je med epidemijo s kom od sosedov celo navezalo tesnejši stik, kot je bil prej. Sosedje so tudi vir informacij in prepričanj o epidemiji, saj se je o njej pogovarjalo s sosedi kar 54 odstotkov anketirancev.

Sklenemo lahko, da so se med prvim valom epidemije medsosedski odnosi torej ohranili v določenem delu skupaj s pozitivno podporno vlogo, ta se je v nekaterih nišah še poglobila. Ob močno prisotnem občutku ogroženosti in velikem upadu ontološke varnosti je okvir sosedstva ostal prisoten v življenju ljudi ter prispeval k reproduciranju neke vrste lokalnega reda in predvidljivosti v stavbi. Ta stabilizacijska vloga sosedskih skupnosti in njihov prispevek sta v javnih razpravah o zaslugah za omejevanje učinkov epidemije ostala dokaj spregledana.

Lahko si zastavimo vprašanje, kako je s počutjem in ravnanjem ljudi danes, ob drugem valu epidemije. Glede dogajanja v večstanovanjskih stavbah in med sosedi lahko domnevamo, da ni večjih sprememb. Glede občutka ogroženosti, ki je bil že takrat močno izražen, pa je drugače. Takrat je četrtina ljudi zaznala porast napetosti in konfliktnosti v gospodinjstvih. Kako pa je danes, ob visokem in rastočem številu obolelih in ob še resnejših napovedih?

Domnevamo, da ljudje danes občutijo še večjo napetost in pritisk že zaradi nejasnosti in protislovnosti, ki so se razširile v javnem govoru. Naš prostor je prenasičen in onesnažen z brezštevilnimi navzkrižnimi komentarji, razlagami, pogledi in napotki, v tej zmešnjavi interpretacij se pogosto izgublja žal tudi glas epidemioloških strokovnjakov. V tem boju z napetostjo in negotovostjo pa se utegne ljudstvo zatekati k prav nenavadnim sredstvom.

Posebno vprašanje pa je, kako na napetosti in občutek ogroženosti in nemoči med ljudmi vplivajo ukrepi omejevanja epidemije ali, še natančneje, prevladujoči tipi javnopolitičnih inštrumentov, ki jih izbirajo odločevalci. Običajno razlikujemo med tremi skupinami inštrumentov, ki jih lahko uporabljajo javne politike. Po besedah Everta Vedunga so najuspešnejše tiste javne politike, ki uporabljajo pravšnjo mešanico vseh treh tipov inštrumentov. Prvi tip inštrumentov uporablja prisilo (palica), drugi tip nagrado (korenček), tretji tip pa informiranje in izobraževanje (pridiga, lekcija). Ti tipi inštrumentov so povezani s čustvi, ki jih vzbujajo pri ljudeh. Tako Amitai Etzioni povezuje prisilo palice s strahom, nagradni korenček pa s preračunljivostjo.

Delovanje tretjega tipa inštrumentov, ki želi vplivati z informiranjem, prepričevanjem in izobraževanjem, je bolj kompleksno in zadeva zaupanje in razumevanje. Ker lahko prispeva k posameznikovemu občutku in sposobnosti, da nadzira svoje življenje, je ta tip inštrumenta za današnjo situacijo še posebej pomemben, a premalo prisoten.

Ko obravnavajo ravnanja ljudi v vsakdanjem življenju, se pri nas v času epidemije vladni ukrepi največkrat opirajo na prisilne inštrumente, ki jih oblastni govorci ob predstavitvi javnosti tudi čustveno obarvajo s svojim osebnim slogom. Manjka nagovorov, ki bi bili manj osebni. Posebej pa manjka tip ukrepov, ki ljudi informira in jim omogoči, da bolje razumejo možna ravnanja.

Mnogo ljudi nosi masko zato, ker so takšna navodila vlade, in ne zato, da obdržijo svojo sapo in slino zase in ju ne trosijo naokoli. Razlika v razlogih je bistvena in jo občutiš takoj, ko opaziš, kako prodajalka v trgovini nosi masko, vse dokler te ne nagovori, takrat pa jo spusti na brado. Ali pa ti natakar opisuje ponudbo kosil, masko pa nosi na komolcu. Človek pač nosi masko zato, ker tako zahteva vladni ukrep.

Primerov drugačnega in ljudem razumljivejšega javnopolitičnega nagovarjanja ob drugih priložnosti pa je kar nekaj; spomnimo se denimo spotov in kampanje proti aidsu in pozivov k zaščiti s kondomi. Če bi takrat uradni vladni govorec zahteval, naj si ga ljudje nataknejo, bi delovalo drugače. Glede uporabe maske tudi nerazumljivo manjkajo vizualni prikazi, ki lahko enostavno in morda tudi zabavno predočijo, kako z glasnim govorom, smehom in petjem – in ne le s kašljanjem in kihanjem – pošiljamo naokoli oblačke kapljic in drobnih aerosolov, ki pa jih lahko maska prestreže ali zračenje odpihne. Podobno bi lahko brez besed in le s sliko predstavili pomembnost zračenja, še zlasti v javnih prostorih. Ljudem je treba posredovati več znanja o tem, kako lahko ravnajo v vsakdanjem življenju. Tako tudi občutijo, da imajo vsaj nekaj nadzora.

Na ustvarjanju napetosti, konfliktnosti in kriznih razmer dobro pluje kakšna politična stranka, a današnje razmere zahtevajo nekaj novega. Treba je uporabiti tudi dodatne tipe ukrepov, takih, ki bodo ljudi naslavljali drugače, predvsem pa jim pomagali razumeti, zakaj so nekatera ravnanja boljša od drugih. Smo v situaciji, za katero teorija kompleksnosti pravi, da lahko že majhna sprememba v ravnanju (na primer primerno nošenje maske, zračenje, uporaba aplikacije na telefonu) velikega števila ljudi privede do velike spremembe.