Delo (Slovenia) - Sobotna Priloga
Dolga roka Donalda Trumpa v ameriški zunanji politiki
PNew York
o štirih letih republikanskega predsednika Trumpa v Beli hiši tudi mnogi Evropejci z veseljem prisluhnejo Antitrumpu Joeju Bidnu, ki spominja na strahove zaveznikov iz severnoatlantske vojaške zveze, da ne morejo več računati na ZDA, da se je Iran še bolj približal jedrski bombi, Severna Koreja pa jih ima več kot prej, da so Američani na Daljnem vzhodu izolirani, Japonska in Južna Koreja v konfliktu, Kitajska pa napreduje: »Manj smo varni kot prej!« Mnoge države bolj zaupajo predsednikoma Rusije in Kitajske, Vladimirju Putinu in Xi Jinpingu, kot predsedniku ZDA, po vsem svetu se krepijo totalitarni režimi, je demokratski prvak poudaril v Filadelfiji. Za svojega republikanskega tekmeca meni, da se je namesto umetnosti sklepanja poslov od Kitajske in njenega voditelja naučil umetnosti kraje.
Američani so vedno najbolje vodili z lastnim zgledom, prepričuje nekdanji podpredsednik ZDA in mnogi mu ploskajo – ali celo molijo zanj kot februarja nekdanji predsednik evropskega sveta Donald Tusk. Bidnove ZDA se bodo vrnile k pariškemu podnebnemu sporazumu, si prizadevale za nove trgovinske dogovore, zavzele se bodo za novi jedrski sporazum z Iranom ter se skupaj z zavezniki soočile s Kitajsko in Rusijo. Delawarski senator Chris Coons, ki poleg Susan Rice in Antonyja Blinkna ter nekaterih drugih sodi v ožji izbor za Bidnovega državnega sekretarja, je v reviji Foreign Affairs zagovarjal nadstrankarsko zunanjo politiko v dogovoru z zavezniki, ne da bi izpred oči izgubili domačo fronto. Sin milijarderskega investitorja in filantropa Georgea Sorosa Alex napoveduje resetiranje Trumpovih štirih let in vračanje zgodovinske ameriške zavezanosti odgovornemu vodstvu v svetu.
Besedo resetiranje pa smo iz ust demokratskih politikov že slišali in se ni dobro obnesla. Državna sekretarka predsednika Baracka Obama Hillary Clinton je marca 2009 ruskemu kolegu Sergeju Lavrovu prinesla simbolični gumb za resetiranje odnosov med državama, a je delovalo le med predsedovanjem Dmitrija Medvedjeva. Po uradni vrnitvi Putina na čelo države se je demokratska administracija ZDA pritoževala zaradi ruskega zatiranja pravic istospolno usmerjenih državljanov in sprejema Edwarda Snowdna, Kremelj zaradi ameriškega vtikanja nosu tja, kamor naj ne bi, denimo v Siriji, imeli kaj iskati. Na koncu je Nobelov nagrajenec za mir svojemu nasledniku prepustil obračunavanje s teroristično Islamsko republiko in še marsikaj.
Na vsak velik uspeh tradicionalne ameriške zunanje politike, kot je Marshallov načrt po drugi svetovni vojni, pride obračun z Moamerjem Gadafijem, ki je Libiji prinesel kaos. Nekdanji ameriški obrambni minister Robert Gates, ki je služil tudi pod predsednikom Obamo, pa je nekdanjemu podpredsedniku in dolgoletnemu senatorju Bidnu pripisal celo napačno obravnavanje skoraj vseh pomembnejših vprašanj zunanje politike in nacionalne varnosti minulih štirih desetletij. Omenjal je podporo ponesrečenim posredovanjem na Bližnjem vzhodu in ignoriranje terorističnih groženj, ko bi jih lahko še zatrli v kali, pa nemoč ob ruskem zavzetju Krima in vzponu Kitajske v avtokratsko supersilo. Zagovorniki zunanje politike republikanskega predsednika Trumpa kot protiutež dajejo mirovna sporazuma Združenih arabskih emiratov in Bahrajna z Izraelom, pomirjevanje med Srbijo in Kosovom ter obračun s teroristično Islamsko državo, iranskim terorizmom in še kaj.
Trumpizem obračunava s kitajskim izkoriščanjem ameriške in svetovne gospodarske odprtosti, nasprotuje evropski energetski odvisnosti od Rusije – in zatrjuje, da so se temelji ZDA kot dobrohotne supersile svobodoljubnega sveta začeli krhati že v času prejšnje demokratske administracije. Če ne, Biden in Obama ne bi razglašala »vodenja od zadaj«, Ameriki pa se ne bi bilo treba soočati z osiromašenjem delavskega razreda. Brez tega newyorški nepremičninar in voditelj resničnostnega šova sploh ne bi zmagal v tekmi za Belo hišo, saj so mnogi ponižani in razžaljeni Američani brez visokošolske izobrazbe pred tem volili Obamo.
Ameriška večina zdaj za to krivi Kitajsko in odnosi med svetovnima gospodarskima supersilama so vse bolj nevarni. Ali bi lahko Biden vendarle lažje poiskal skupno pot s Pekingom? Kitajska grozi z zapiranjem ameriških državljanov, če Američani ne bodo izpustili njihovih raziskovalcev na ameriških univerzah, ki so prikrivali povezave z vojsko, Trump se zaradi pandemije novega koronavirusa noče pogovarjati s predsednikom Xi Jinpingom, saj mu pripisuje odgovornost zanjo. Biden je v primeru svoje izvolitve obljubljal trši odnos do kitajskega onesnaževanja, obravnavanja manjšin in Hongkonga, a bi vse to rad počel skupaj s tradicionalnimi zavezniki.
Novo, nevarno nemško vprašanje
Trump svojemu nasprotniku očita tudi »socialistično« gospodarsko politiko, ki naj bi obračunala z njegovim gospodarskim vzponom pred pandemijo in oslabila položaj ZDA v svetu. Razglaša tudi domnevno osebno okoriščanje družine Biden s položajem nekdanjega ameriškega podpredsednika. Afera z dobičkanosnimi posli njegovega sina Hunterja res vzbuja sume korupcije in do zaključka redakcije Sobotne priloge v demokratovem štabu še niso prepričljivo zavrnili obtožb. New York Times hkrati objavlja Trumpove finančne podatke, ki kažejo plačevanje davkov na Kitajskem. Med osebnim obtoževanjem najvišjih politikov zaradi poslov s to državo pa se odločilno vprašanje ameriško-kitajskih odnosov še vedno glasi, ali lahko državi med seganjem po istih sredstvih za blaginjo svojega prebivalstva sploh najdeta skupno pot. Peking s tako pridobljenimi sredstvi plačuje tudi svojo tehnološko prevlado v svetu in vojaške okrepitve.
Druga nevralgična točka ameriških prepirov o prihodnji zunanji politiki je Rusija. Demokrati so leta 2016 to državo obtoževali predvolilnega vmešavanja v pomoč Donaldu Trumpu, a sodelovanja ni dokazala niti dvoletna preiskava Roberta Muellerja. Republikanci očitajo demokratom kar projekcijo lastnih dejanj. Razvpiti Steelov dosje o domnevnih Trumpovih vulgarnostih v Moskvi, ki je sprožil zelo dvomljiv nadzor zveznega preiskovalnega urada FBI nad člani zadnje republikanske predvolilne kampanje, je namreč zrasel na glavi osumljenega ruskega vohuna in ga je plačala prejšnja demokratska predsedniška kandidatka Hillary Clinton. Afera skorajda presega fikcijo, Trump pa zaradi nje svoje demokratske nasprotnike še bolj prikazuje kot arogantne globaliste, ki odirajo ameriški delavski razred.
Klasična ameriška inovativnost pa ameriškim predsednikom tudi v zunanji politiki podarja nov manevrski prostor. Hidravlično drobljenje kamnin ali fracking, ki ga je izumil Američan grškega rodu George P. Mitchell, je ZDA omogočil prevlado nad svetovno proizvodnjo fosilnih goriv in Trump z njo v zelje skače tudi Rusiji, s tem pa dodatno potiska v kot osrednjo evropsko državo Nemčijo.
ZDA so še vedno nujne za svobodni svet in evropsko varnost, niso pa več država neskončnih možnosti. To bo moral upoštevati tudi demokrat Joe Biden. Med vračanjem k pariškemu podnebnemu sporazumu bo moral odgovarjati še na vprašanja o ameriški ceni zanj.
Trumpom vsaj retorično zavzema zanj. To ni dobra novica za Berlin, ki po besedah svojega nekdanjega veleposlanika v Washingtonu že zaradi svoje zgodovine ne more staviti na tradicijo nacionalnega ponosa in strateške avtonomnosti kot Francija ali sodobno različico imperialne nostalgije kot Združeno kraljestvo.
Multilateralizem, kakršnega smo poznali pred nastopom Donalda Trumpa, pa rane dobiva tudi drugod. Kitajska, Rusija in Kuba, ki so se v svetu Združenih narodov za človekove pravice pridružile Venezueli in Eritreji, so kot slaba šala, v največji pandemiji po koncu prve svetovne vojne je na začetku popolnoma odpovedala tudi osrednja ustanova Združenih narodov za boj proti nalezljivim in drugim boleznim Svetovna zdravstvena organizacija. Evropa bo Trumpove ZDA težko prepričala tudi o pravičnosti Svetovne trgovinske organizacije, potem ko je ta za odločanje o sporu med Boeingom in Airbusom zaradi državnih subvencij potrebovala poldrugo desetletje. In tudi zmaga Joeja Bidna ne bo odpravila resnih vprašanj o jedrskih dogovorih z Iranom, potem ko je šele Trumpova trda roka ajatolam odvzela sredstva za širjenje svojega vpliva. Strah pred Iranom je med pomembnimi razlogi za sedanji val arabske normalizacije z Izraelom. Skupnih varnostnih in gospodarskih interesov dolgoletnih sovražnikov ne moti niti ameriška selitev veleposlaništva v Jeruzalem.
Meje novih nacionalizmov
oči pred nevarnostmi evropskih nacionalizmov pa tudi ZDA že zgodovinsko ni prineslo nič dobrega. V dvajsetem stoletju so dvakrat posredovale na stari celini.
Kljub temu Trump zdaj navdušeno podpira brexit in z Združenim kraljestvom sklepa nov trgovinski sporazum, medtem ko evropski ekonomisti opozarjajo na odvisnost britanskega gospodarstva od EU ter izpostavljenost ameriškemu trgovinskemu diktatu. Prihodnost brexita na eni strani in evropskega združevanja na drugi bo pomembno opredelila uspeh novega nacionalizma in odgovorov nanj, morda pa bo te spore pretehtalo dogajanje na skupni trgovinski fronti s Kitajsko. Zaradi kraje intelektualne lastnine in spornosti kitajske tehnološke prevlade se pritožujejo tudi Evropejci.
Azijska velikanka najbolj jasno ponazarja tudi omejitve trumpovskih zunanjepolitičnih prijemov kot carinsko palico v vlogi osrednjega vzvoda meddržavnih odnosov. Republikanski prvak je obračunavanje s kitajsko nepravično trgovino označeval za preprosto, a se še ni posušilo črnilo na trgovinskem sporazumu, s katerega je januarja prisilil azijsko velikanko, že je dobil najhujšo epidemijo po koncu prve svetovne vojne. Kitajske oblasti so izvedle strogo domačo karanteno, sto tisočem prebivalcem Wuhana pa so dovolile potovanja po vsem svetu, preden je ta ugotovil, za kaj gre. Ameriški kongres mora zdaj odločiti, ali bo dovolil ameriške tožbe proti Kitajski.
To bo morda spet bolj uveljavilo moralne razsežnosti mednarodnih odnosov, ki jih zagovarja Biden, pa čeprav tudi drži, da z Obamo nista uveljavila niti rdeče črte proti napadom Sirije s kemičnim orožjem. Poleg tega novi ameriški nacionalizem ustvarja prostor za presenetljive zunanjepolitične preobrate, ki jih morda še ne bo konec. V dogajanjih v Gorskem Karabahu, Belorusiji in drugje na ruskem obrobju nekateri že vidijo težave območne velesile, ki je zaradi pomanjkanja političnih in drugih svoboščin zanemarila dober gospodarski razvoj in s tem na dolgi rok tudi svoj zunanjepolitični domet. Bo na svoje meje naletela tudi avtokratsko naravnana Turčija, ki zdaj razkazuje svoj vpliv na širšem območju Sredozemskega in Črnega morja? Tudi vpletanje te države na Bližnjem vzhodu je spodbudilo arabsko pomirjevanje z Izraelom.
Ali pa se kuhajo nova krizna žarišča, proti katerim v prihodnosti ne bo nobenega »paxa americana«? Trump načrtuje umik iz »nikoli dokončanih vojn«, na primer v Afganistanu in Somaliji, stare obrazce pa zavrača tudi v odnosih z drugimi jedrskimi velesilami. Spomladi je naznanil umik iz mednarodne pogodbe o odprtih zračnih prostorih z argumentom, da Rusija ni dovoljevala opazovalnih preletov nad nekaterimi svojimi območji s Kaliningradom na čelu. Moskvo tam obtožujejo nameščanja jedrskih raket z dosegom številnih evropskih prestolnic, Trump je zaradi domnevnih kršitev izstopil tudi iz pogodbe o omejitvi jedrskih raket srednjega dosega (INF), pri življenju ohranja le še pogodbo med Rusijo in ZDA o omejevanju števila jedrskih konic Novi Start. A naj bi tudi ta potekla februarja. Obstaja možnost podaljšanja, Trumpova administracija pa bi tudi v to pogodbo najprej rada pritegnila Kitajsko.
V Pekingu to zavračajo in se raje sami hitro oborožujejo z vsemi najsodobnejšimi orožji, kar bo resen izziv tudi za morebitnega prihodnjega predsednika ZDA Joeja Bidna. Nemčija se kljub ogorčenju in strahu zaradi odnosa sedanje republikanske administracije že poskuša prilagajati. Koordinator kanclerke Merklove za čezatlantske odnose Peter Beyer je v nedavnem intervjuju za AFP povedal, da se je hladna vojna med Washingtonom in Pekingom že začela ter da se mora Evropa postaviti »z ramo ob rami« z ZDA. A bo morala stara celina premisliti o boljši – in še bolj vseevropski – kombinaciji zunanjepolitičnega idealizma in realizma od sedanje. Če kaj, je trumpizem razkril poguben vpliv zunanjepolitičnih napak na blaginjo demokratičnih držav. ●