Digitalna (ne)suverenost Evropske unije

Prebojne (disruptivne) informacijske tehnologije spreminjajo naš vsakdan s presenetljivo hitrostjo. Ob rojstvu e-poslovanja v sredini devetdesetih let prejšnjega stoletja se je izkristaliziralo dejstvo, da informacijske tehnologije začenjajo vplivati na poslovanje gospodarskih subjektov na najvišji, strateški ravni. Danes na strateški ravni diktirajo razvoj celotne družbe, tudi držav in njihovih povezav.

Dodatno spodbujena z učinki globalizacije se Evropska unija sooča s številnimi izzivi v novi realnosti, ti pa imajo izstopajoč skupni imenovalec. To je digitalna suverenost, ki je vse pomembnejša ne le za uspešno poslovanje in gospodarsko rast, ampak tudi za socialno stabilnost in vsesplošno varnost.

Ni presenetljivo, če rečemo, da je ime igre kibernetsko vojskovanje. Saj ne, da tega v preteklih desetih ali dvajsetih letih nismo zaznali, a gre za nove dimenzije, ker je svet postal popolnoma informacijsko povezan in odvisen od informacijskih tehnologij, kar je pandemija še pospešila. Nekoliko podrobnejši vpogled pa pokaže, da ima kibernetsko vojskovanje naslednje glavne tehnološke stebre: računalniške naprave (tradicionalni računalniki in pametni telefoni, v zadnjem času tudi internet stvari in kiberfizični sistemi), komunikacije, programsko opremo in storitve. In koliko teh stebrov je v rokah Evropske unije?

Dejstva za leto 2019

Največji izvoznik tradicionalnih računalniških naprav na svetu je Kitajska z več kot 40 odstotki svetovnega deleža. Kitajska je tudi največji izvoznik mobilnih telefonov – skupaj s Hongkongom je leta 2019 prispevala k skoraj 60 odstotkom svetovnega izvoza. Ko gre za komponente elektronskih vezij, Kitajska s Hongkongom (in njenim strateškim fokusom Tajvanom) pokriva približno 47 odstotkov svetovnega izvoza. Poleg tega je treba dodati še komunikacijsko tehnologijo 5G, kjer je Kitajska ustvarila 46 odstotkov svetovne prodaje.

Kot da to ne bi zadostovalo, Kitajska postaja resen igralec tudi v industriji programske opreme in storitev, zlasti za mobilne telefone – omenimo le wechat in talktalk. Zato ni čudno, da je postala tudi glavni visokotehnološki uvozni partner za EU (pred denimo ZDA), kjer elektronika, računalniki in telekomunikacije predstavljajo približno 30 odstotkov visokotehnološkega uvoza EU (in izvoz Kitajske pokriva skoraj izključno te tri kategorije).

Zdaj pa kontroverznosti. Kako je lahko načeloma država ali zveza držav, kot je EU, suverena, kjer so, kot temu slikovito rečejo Američani, tools of trade (ne samo njihova proizvodnja, ampak tudi s tem povezani znanje in izkušnje) v taki meri zunaj njenih meja in nadzora? Za ponazoritev – ena najbolj prebojnih tehnologij v zadnjem obdobju je postala umetna inteligenca. In Evropska unija je na tem področju dobra, znotraj nje pa zlasti Slovenija (npr. FRI Univerze v Ljubljani in IJS z Unescovim centrom za umetno inteligenco).

Evropska komisija se dobro zaveda pomena umetne inteligence, zato je ta med njenimi prednostnimi nalogami. Vendar je treba vedeti, da tudi umetna inteligenca stoji na ramenih nekaterih velikanov, tudi zgoraj omenjenih stebrov kibernetske vojne. Njen preboj v zadnjih letih je bil na primer omogočen z eksplozijo razpoložljivih podatkov, ki so potrebni za uspešno učenje nevronskih mrež. In tukaj so bistveni zbiranje, obdelava in shranjevanje podatkov, ki ga predvsem omogočajo napredne komunikacije in večja procesorska moč (poleg pomnilniških tehnologij in senzorike). A tudi razvoj programske opreme (algoritmov) na tem področju zahteva vedno nove raziskovalne vložke.

Sledi še ena kontroverznost. Omenjeni stebri so malodane izpadli iz prvega načrta najnovejše raziskovalne pobude EU, imenovane Horizon Europe. Ta ima pet področij, od katerih se nobeno ne osredotoča prvenstveno na informacijske tehnologije. Te imajo zdaj predvsem podporno vlogo. V dosedanji iniciativi Horizont 2020 pa so bile informacijske tehnologije eksplicitno izpostavljene in so glede na predzadnjo iniciativo dobile 25 odstotkov več sredstev.

Poglejmo nadalje področje storitev. Brez težav ugotovimo, da glavni igralci niso iz Evrope. To velja celo za storitve, ki so infrastrukturno pomembne, kot so storitve v oblaku, kjer imata vodilni vlogi Microsoft in Google. Običajna predpostavka, da naj bi za takšne storitve pri suverenosti zadostovala ustrezna zakonodaja, ne glede na to, kdo jih ima v lasti oziroma jih upravlja, se ruši. Spomnimo se znanega škandala Cambridge Analytice s podatki uporabnikov facebooka. Kot dodaten argument se pogosto navaja, da poleg pravnih varovalk lahko uporabimo tudi močne in kakovostne kriptografske rešitve za zagotavljanje varnosti. Toda tisti, ki ima strojne vire, lahko informacije pridobi prek tako imenovanih stranskih kanalov (kar je posledica dejstva, da vsaka obdelava informacij zahteva energijske vložke). Tudi tisti, ki proizvaja strojno opremo, ima opazen manevrski prostor za namestitev vohunske elektronike v proizvedene računalniške naprave.

Ker je Kitajska tako prevladujoča v proizvodnji računalniških naprav, ni čudno, da je eden največjih škandalov tukaj prizadel celo velikane, kot sta Amazon in Google, ki sta bila žrtev vohunjenja za njunimi visokotehnološkimi dejavnostmi. Na kratko – ponudnik storitev (lahko) vohuni za uporabnikom storitev, proizvajalec strojne opreme pa (lahko) vohuni za ponudnikom storitev – po možnosti pa še za uporabnikom storitev.

To vodi v naslednjo kontroverznost v povezavi z digitalno suverenostjo. Znano je, da pogosto najboljše raziskovalne pobude in znanstveni projekti EU uporabljajo Googlove ali Microsoftove oblačne storitve. Manj znano in vsaj toliko presenetljivo pa je, da celo evropska komisija to na veliko počne za podporo lastnih poslovnih procesov.

Naslednja kontroverznost temelji na osnovni dilemi: Ali lahko družbena skupina, narod ali država udejanja digitalno suverenost, če je njeni državljani ne morejo uve

ljavljati (delno je bilo v tej prilogi o tem že govora)? EU je sprejela napredno zakonodajo pri varstvu zasebnih podatkov, GDPR, ki je marsikje po svetu vzorčna zakonodaja. Toda GDPR je namenjena zaščiti podatkov, ko so podatki razkriti, ne vsebuje pa nobenih formalnih varovalk za preprečevanje digitalne diskriminacije. Če državljan ne želi razkriti osebnih podatkov, se mu lahko zavrne dostop do storitve brez posledic za ponudnika. Ker je danes odvisnost od digitalnih storitev ključna, to pomeni, da ta oseba izgublja vse večji del svojih temeljnih demokratičnih pravic. Opisana situacija vse bolj sega tudi do pravnih oseb in vpliva na države. Ker so korenine tega stanja povezane s stebri kibernetske vojne, je to tudi problem digitalne suverenosti.

Koliko denarja naj gre za kibernetsko varnost?

Na koncu omenimo najbolj zanimivo kontroverznost. Za tradicionalne vojaške naložbe obstaja v Natu splošen konsenz, da sta dva odstotka bruto domačega proizvoda tisti minimum, ki je potreben za zagotovitev ustrezne ravni vojaške pripravljenosti članic za izpolnitev njihovih nalog v okviru zavezništva. Toda tradicionalne vojaške naložbe je, kot vidimo, verjetno treba na novo ovrednotiti.

Ali sta zdaj, ko kibernetsko vojskovanje začenja prevladovati nad tradicionalnim vojskovanjem, dva odstotka BDP še vedno dovolj in kako oceniti pomen (in naložbe) v informacijsko tehnologijo v novem kontekstu? Ta tehnologija je tako imenovane narave z dvojno namembnostjo (angl. dual-use), saj civilno uporabo zlahka nadomestimo z vojaško.

Ne gre le za kozmetično vprašanje, če vemo, da rešitve, ki uporabljajo kriptografijo, tradicionalno predstavljajo nekaj, kar šteje kot orožje. To velja še danes ne le v Rusiji ali na Kitajskem, ampak tudi v Evropi in ZDA. Je pa znatno omiljenje izvoznih ukrepov na tem področju v zahodnem svetu sprožila vlada nekdanjega ameriškega predsednika Billa Clintona, kar se je izkazalo za neverjetno strateško daljnovidnost. Širša dostopnost kriptografskih rešitev je vodila do dodatnega povečanja svetovne prevlade ZDA prav zaradi zmagovitega pohoda e-poslovanja, ki ga brez kriptografije ne bi bilo.

Če povzamemo – globalizacija, kakršno smo poznali doslej, postaja del preteklosti. Nekatere korake za boj proti ključnim kontroverznostim v povezavi z digitalno suverenostjo, s katerimi se Evropska unija sooča v novem kontekstu, je mogoče delno opredeliti tudi na podlagi predstavljenih dejstev. In ustrezni koraki postajajo vse bolj nujni, saj potreba po tradicionalni obliki vojskovanja postaja vprašljiva, ko že kibernetsko vojskovanje zadostuje za učinkovitejše doseganje želenih ciljev.

Je Sun Tzu, avtor misli iz uvoda, te stvari bolje razumel kot mi, Evropejci? ●