Delo (Slovenia) - Sobotna Priloga
Brez pogumnih svobodna družba umre ali pa se ne more roditi
Leta 1949 je bila Doris Lessing stara trideset let. Iz britanske kolonije Južne Rodezije – današnji Zimbabve – se je s kovčkom, v katerem je bil rokopis njenega prvega romana Trava poje, in s sinčkom Petrom, ki je bil star dve leti in pol, z ladjo odpravila v London. S sabo je imela sto petdeset funtov, nekaj oblek in knjig. Njena samozavest je bila izjemna, vedela je, da bo pisateljica, in vedela je, da bo uspešna.
Povojni London ni bil lep. Stavbe so bile razbite, nekajkrat na dan je zmanjkalo elektrike, zrak je bil umazan in znamenita megla se je vlekla po ulicah kot utrujen umazan duh, hrana je bila brez okusa, kava neužitna, nikjer nisi mogel kupiti lepih oblek. Vsi so se kar naprej pogovarjali samo o vojni, kot žival, ki si liže rane, in nihče ni razmišljal o denarju, ker ga nihče ni imel.
Vse to Doris Lessing ni skrbelo. Bila je svobodna. To si je vedno želela. A ta svoboda je imela svojo ceno. Že dvakrat je bila poročena in za sabo je v Afriki pustila dva otroka iz prvega zakona, dečka in deklico. Prvič se je z deset let starejšim moškim poročila pri devetnajstih; ni bila zaljubljena, mislila je, da ji bo prav zakon prinesel svobodo, da se bo tako lažje znebila prejšnjega življenja. Vendar je v zakonu postajala vedno bolj nesrečna. Počasi se je spreminjala v tisto, kar je od nekdaj zelo prezirala, v nesrečno in ujeto žensko, kakršna je bila njena mama. Čutila je, da je živa le četrtina njene duše, njen najboljši del pa zamrznjen leži v shrambi.
To je bil tudi čas, ko se je začela goreče zanimati za komunizem. Verjela je, da je pomembno, da se ljudje borijo za boljši svet in proti rasizmu, ki ga je gledala že od majhnega, za pravice tistih, ki so prikrajšani. Je lahko dobra mati in žena in goreča borka za svobodo, je lahko ustvarjalna ženska, kakršna si je vedno želela biti, in mama? Takrat se ji je zdelo, da ne.
V izjemno debelih spominih Pod kožo (KUD Apokalipsa, prevedla Jana Ambrožič) o tem, kako je zapustila tri leta starega hiperaktivnega Johna in dveletno nežno Jean, ne piše prav veliko. Le odstavek ali dva. Napiše, da jima je povedala, da odhaja, ker želi spremeniti svet, v katerem ne bo več rasizma, in rekla jima je tudi, da v sebi nosi nekakšen pokvarjen gen, prekletstvo ali zlo usodo, ki ju bo, če bo ostala, ujela, kakor je njo. Rekla jima je, da bo z odhodom prekinila neko prastaro verigo ponovitev in da ji bosta nekoč hvaležna za to. Prizna tudi, da velike krivde ni čutila, zaradi česar se bralcu stisne srce. Kasneje je imela stike z njima in sin ji je povedal, da ji je oprostil, a da nikoli ne bo pozabil.
Ko je postala slavna pisateljica, je Doris Lessing v številnih intervjujih odgovarjala na obvezna zelo konkretna in včasih tudi brezsrčna vprašanja o tem, zakaj vendar je takrat zapustila svoja otroka in kako se je ob tem počutila. Odgovarjala je potrpežljivo in hladno, največkrat z istimi besedami, kot jih je zapisala v avtobiografiji. Povedala je, da zato, ker drugače ne bi preživela. »V najboljšem primeru bi se končalo z živčnim zlomom. V štirih letih življenja s Frankom sem pila toliko kot nikoli dotlej ali poslej. Prepričana sem bila, da bi končala kot alkoholičarka. Več let bi bila prisiljena živeti v nasprotju s svojim notranjim jazom, razrvana. S sovraštvom do vsega okoli sebe.«
In to je preprosta, čeprav zelo hladna resnica, ki morda včasih za sekundo prešine kakšno nesrečno poročeno žensko in mamo, a jo hitro prežene kot največji smrtni greh. Cena, ki jo ženska plača za svobodo, je drugačna od tiste, ki jo plača moški. Mogoče tudi zaradi cene, ki jo je plačala sama, vse njene knjige govorijo o iskanju svobode
Ko je Lessingova pisala Zlato beležnico, je želela napisati knjigo o tem, kako nesmiselno je deliti stvari na moške, ženske, črne, bele, stare, mlade … Kmalu po izidu je postala feministični manifest, ona pa ni nikoli želela biti ikona feminizma; feministkam je zamerila, ker nikoli ne pomislijo, da ima ženska lahko tudi rada moške.
Njihova Afrika
Tudi Mary in Mojzes na koncu uničita drug drugega, saj živita v svetu, v katerem morata igrati vloge, ki so jima dodeljene in ki ju ubijajo. Lessingova je najprej hotela napisati knjigo o mladem Angležu, ki poln idealizma pride v Afriko, a mu hitro postane jasno, da ni vse tako lepo, kot si je predstavljal. Veliko takšnih idealistov se je čez nekaj mesecev vrnilo domov, tisti redki, ki so ostali, pa so kmalu postali spreobrnjeni predstavniki bele rase in so bili do temnopoltih služabnikov in delavcev še bolj kruti kot drugi. Na koncu se je odločila za zgodbo o Mary, ki jo je spominjala na njeno mamo, na mnogo žensk, ki jih je poznala v Afriki.
Ko človek bere njeno avtobiografijo, hitro vidi, da se je pisateljica vse življenje borila, da nikoli ne bi bila podobna mami, ki je zaradi tega, ker ni uresničila svojih sanj, uničila svojo srečo in srečo družine. Očetu je s svojo ledeno dušo spila kri iz telesa. Lessingova je verjela, da neizpolnjene sanje in želje staršev vplivajo na otroke in da se je razočaranje njunih staršev obesilo nanjo, kot se obesi pajčevina na obleko, kadar tavamo po podstrehi.
Življenje njene mame v Južni Rodeziji ni niti malo spominjalo na življenje Karen Blixen v njeni Afriki. Nekoč je bila vesela mlada ženska, zaljubljena v zdravnika, ki je delal v bolnišnici, kjer je bila medicinska sestra. Zgodila se je tragedija in zdravnik se je utopil. Med prvo svetovno vojno se je navezala na ranjenca, ki ga je negovala. Granata mu je odnesla nogo. Bila je tako uspešna in ambiciozna, da so ji ponudili mesto upraviteljice v znani bolnišnici, čeprav je bila še zelo mlada, a ker si je želela otrok, se je raje poročila s prijaznim ranjencem z velikimi očmi. Preselila sta se v Kermanšah v Perziji – današnji Iran, saj mož ni več prenašal Anglije. V Perziji se je leta 1919 rodila Doris.
Ker je oče slišal zgodbe o tem, da bi lahko v Južni Rodeziji obogatel s kmetovanjem, so se preselili tja. Lessingova se je spominjala, kako je ležala v velikanskem vozu, ki ga je vleklo osemnajst volov, in kako so šele čez nekaj dni prišli do njihove farme, okoli katere je bila samo divjina. Veliko kač, velikansko nebo, polno zvezd, neskončne jate divjih ptic, sloni. Mama je s seboj prinesla klavir, najlepše obleke in kitajski porcelan. Ko je bila Lessingova še otrok, je ponoči ležala v postelji in poslušala mamo, kako na klavir igra Chopina, iz koč njihovih delavcev pa so se slišali ritmični bobni; dolgo časa je mislila, da sta ta zvoka povezana. Mama je postajala vedno bolj nesrečna, izmislila si je bolezen, da je lahko za eno leto obležala v postelji. Imela je dva otroka in že vnaprej ju je obtoževala, da jo bosta razočarala, na nobeni ohranjeni fotografiji se ni nikoli smejala. Doris so poslali v samostansko šolo, kjer se je naučila veščin preživetja in izgnanstva. Osemletni bratec pa je odšel v internat, vrnil se je z zapečateno polovico srca.
Pri štirinajstih je Doris pobegnila iz šole, ni imela formalne izobrazbe, vsega se je naučila iz knjig, ki jih je mama naročala iz Anglije in ki jih je brala z neskončnim navdušenjem. Brala je vse, še najraje Tolstoja in Dostojevskega. Ko so jo v nekem intervjuju vprašali, zakaj je že tako zgodaj opazila krutost rasizma, čeprav je živela med ljudmi, ki se jim je zdel nekaj čisto normalnega in naravnega, je rekla, da zato, ker je brala knjige. Zaradi literature se je odločila, da bo zapustila očeta in mamo, ki sta uničevala drug drugega in se prehitro starala.
Zaradi literature je vedno hrepenela po idealni ljubezni. Zgodbe upornikov iz romanov Dostojevskega so v njej zanetile željo, da bi postala prevratnica, in zaradi knjig se je odločila, da bo govorila resnico. Če poveš resnico, te bodo vsi razumeli, ker je univerzalna, je verjela. O drugi svetovni vojni in zahodnih zaveznikih je v Zlati beležnici zapisala: »To vojno so nam predstavljali kot križarsko vojno proti zlim Hitlerjevim doktrinam, proti rasizmu itd. in vendar so vso to ogromno gmoto zemlje, približno polovico celotne površine Afrike, vodili natanko v skladu s Hitlerjevo predpostavko,
Komunistom v Južni Rodeziji se je pridružila tudi zato, ker je večina brala knjige in se je lahko končno z nekom pogovarjala o njih ali pa se je z njimi pogovarjala o pravicah temnopoltih, o katerih si drugje ni upala črhniti. »Komunistka sem postala zaradi duha časa, zaradi zeitgeista«, pa tudi zato, ker je bila politična idealistka in je s srcem vstopila v partijo, čeprav je temu nekoč rekla tudi – nevrotična odločitev. Mladim ljudem je bilo všeč, da ko so prišli na partijski sestanek, so se tam kresala čustva, pritegnilo jih je vzdušje zarotništva, junaštvo in trpljenje.
Ko beremo njeno avtobiografijo, se tudi zdi, da je v partiji našla prave moške, ki so ji zlomili srce. Doris Lessing je bila lepotica, temnolasa z visokimi ličnicami, nežnimi usti. Kmalu, ko se je poročila z Gottfriedom Lessingom, je odpotovala v Cape Town in razmišljala je o tem, da si zasluži ljubezensko afero. Zapletla se je z umetnikom in komunistom, privlačnim in razvpitim ženskarjem. Na prvem zmenku jo je odpeljal na hrib nad Cape Townom, kjer sta opazovala oblake, ki so se prelivali čez vrhove kot mleko v skodelo. »Mečkala sva se. Z užitkom in obetavno. (…) Ženske so ves čas tekale za njim. Zato, ker jih je oboževal. Ljubil je vse na ženskah: zunanjost, vonj, otip, zvok – celoto. Takšnim moškim se ne da upreti.«
Doris Lessing je bila senzualna ženska in se je zavedala moči in lepote svoje ženstvenosti, svojega telesa. Piše, da je bila njena generacija deklet samozavestna, zaupale so vase. Takrat še ni bilo plohe negativnih informacij na televiziji ali v časopisih o tem, kakšna naj bo lepa ženska, kakšna mora biti njena postava. Tudi kadar se je zredila, si je bila všeč, ko se je pogledala v ogledalo, je vztrepetala od zadovoljstva – in to je bil eden od virov njene moči.
Ko so na dan prišla Stalinova grozodejstva in ko se je zgodilo zavzetje Madžarske, takrat je že živela v Londonu, je iz partije izstopila. Zakaj, se je spraševala, smo se toliko ukvarjali s Sovjetsko zvezo, namesto da bi sami poskušali doma zgraditi boljšo družbo? Sebi in svojim naivnim kolegom je rada rekla morilci s čisto vestjo. To, da je izgubila vero v komunizem, je primerjala z zaljubljencem, ki noče iz rok izpustiti svojih sanj o ljubezni. V knjigah je rada filozofirala o tem, kaj žene ljudi, da se zavežejo neki skupnosti, da verjamejo v isto stvar. »Ne glede na vrsto ali nastanek bo vsaka skupina končala kot verska ali mistična. Tako trdijo psihologi.«
V enem od svojih zadnjih intervjujih je v zrak vrgla zanimivo misel in počakala, da jo kdo ustreli – rekla je, da se ji zdi, da je politična korektnost naslednik takšnega naivnega
komunizma, saj ima v sebi isto dogmatičnost in netoleranco. To je potreba ljudi, da poenostavljajo stvari, in strah pred novimi idejami, je trdila. Levico, ki je bila nekoč politično gibanje, so po njenem mnenju danes prevzeli histeriki, ki cenzurirajo misli. Vendar lahko le razumni ljudje, ki verjamejo v moč ideje, spreminjajo družbo. Zdi se, kot da govori o današnjem času, ko v Zlati beležnici zapiše: »Zelo redkim ljudem je pravzaprav mar za svobodo, za prostost, za resnico, zelo redkim. Zelo redki ljudje imajo pogum, pogum tiste vrste, od katerega mora biti odvisna prava demokracija. Brez ljudi, ki imajo takšen pogum, svobodna družba umre ali pa se ne more roditi.«
Ženska je ženska
Leta 1962 je izšla njena knjiga Zlata beležnica. Dvignila je prah do neba. V njej se prijateljice pogovarjajo o spolnosti, ljubimcih in orgazmih, ljubimkajo se kot moški in meša se jim, če jim ljubezen stre srce. Zlata beležnica je zgodba o njej. Brala sem jo, pri tridesetih, ženske v knjigi so se mi zdele hladne, pogovori na partijskih sestankih, ki jih obiskuje glavna junakinja, pisateljica Anna Wulf, pa dolgovezni in naivni. Všeč so mi bili prizori, v katerih Anna premišljuje o pisanju, v katerih je strastna, ko bosonoga brede po svojem srcu, da bi odkrila, zakaj jo moški, za katerega ve, da jo bo onesrečil, tako zelo privlači.
Ko sem nekega vročega poletja knjigo še enkrat prebrala, mi je bila veliko bolj všeč. Tako iskrena je. Politično na trenutke naivna, a nekatere pisateljičine misli so ostre kot nož za suši. Glavna junakinja je samostojna, suverena, emancipirana, ve, kaj želi (»Težavnost pisanja o seksu je za ženske v tem, da je seks najboljši takrat, kadar o njem ne razmišljaš, ga ne analiziraš.«), a potem jo vidimo, kako moškemu, ki ga ljubi, pripravlja večerjo, kako je kuhanje zanj zanjo čutni užitek – meso z oblogo iz drobtin in jajc; gobe, ki se dušijo v kisli smetani in čebuli; čista močna juha jantarne barve. Ko so jedi pripravljene, ko ga čaka v črni obleki z belim ovratnikom, ki mu je všeč, jo on pokliče in pove, da ne bo mogel priti. Iz oblaka pade na tla realnosti.
Anna, ki je samohranilka, tako kot Lessingova, se zaveda, da če želi biti uspešna pisateljica, če želi rasti, potrebuje svobodo, a na drugi strani ve, da je lahko srečno zaljubljena le tako, da se povsem preda moškemu, le tako, da izgubi nadzor nad sabo in se mu povsem preda. Želi mu pripadati, želi si, da bi jo on potreboval. In kje je potem svoboda, ki jo ima tako rada in o kateri toliko piše?
Moškega v knjigi je poimenovala Saul Green, v resnici je to bil njen ljubimec Clancy Sigal, ameriški pisatelj in trockist, ki je nekaj časa delal v Hollywoodu in je bil agent Humphreyja Bogarta in Jamesa Deana. Bil je ljubljenec londonskih levičarjev, precej nenavaden in zelo privlačen tip, ki jo je vse naučil o jazzu in bluesu. V času nürnberških procesov
V mnogih knjigah je velikokrat opisovala ženske, ki se jim je zaradi nesrečne ljubezni zmešalo, o tem piše tudi v Zlati beležnici. Ne čudi, da je imela tako zelo rada Ano Karenino, ki v zadnjih poglavjih knjige ne najde miru in jo čudna vročica in strah, da je Vronski ne ljubi več, vržeta pod tire. Lessingova v nekem radijskem intervjuju, ki sem ga poslušala te dni, pripoveduje, da je imela nekoč prijateljico, ki se ji je zaradi strtega srca zmešalo, a na koncu je ugotovila, da blede zato, ker že tri dni ne spi in ne je. Tudi sama je poskusila, v kakšno stanje bo padla, če ne bo uživala hrane in spala, in res je začela noreti kot tragična ženska.
O tej norosti piše v prav posebni kratki zgodbi – bila je mojstrica tudi v tem žanru – z naslovom How I Finally Lost My Heart (Kako sem končno izgubila svoje srce), ki je filmsko nenavadna. Ženska, ki se zaplete z dvema moškima in čaka na zmenek s tretjim, nekega dne ugotovi, da ima svoje srce na dlani in ga ne more odstraniti. Bije ji na koncu prstov, kot v kakšni Gogoljevi zgodbi. Na koncu zapletene zgodbe srce z njene dlani skoraj samo zdrsne k ženski, ki se v podzemni železnici pogovarja sama s sabo in je očitno izgubila pamet, ker ji je zaradi moškega počilo srce.
Doris Lessing je nepoboljšljivi romantik. V 60. se je začela zanimati za mistično islamsko vero sufizem, kasneje pa jo je vznemirjala znanstvena fantastika. Ugotavljala je, da ljudje v sodobnem času ne znajo več uporabljati pameti, da nočejo razumeti, da imajo stvari lahko več pomenov. In prav zato, ker se ji je zdelo, da je naša domišljija vedno bolj osiromašena, jo je začel zanimati žanr znanstvene fantastike.
Ko je bila stara nekaj čez petdeset let, si je osivele lase spela v figo, zredila se je in se spremenila v matrono – zdelo se je, da je znova zaloputnila še ena vrata, tokrat pred svojo seksualnostjo. A morda le navidezno. V 80. letih je napisala kar dva libreta za markantnega skladatelja Philipa Glassa, v katerega se je že skoraj pri sedemdesetih močno zaljubila. Kasneje je o podobni ljubezni pisala v romanu Love, again (Ljubezen, spet).
Leta 2007 je pri sedeminosemdesetih letih prejela Nobelovo nagrado za književnost, bila je šele enajsta ženska, ki jo je doletela ta čast. Tistega dne, ko je po svetu zaokrožila novica, se je zjutraj ravno odpravila v trgovino, in ko se je s taksijem vrnila pred svojo hišo v Londonu, so jo tam že čakali novinarji in televizijske kamere. Vprašali so jo: »Ste že slišali novico? Dobili ste Nobelovo nagrado.« »O, Jezus!« je rekla.
Če posnetek tega prizora natančno pogledamo, bomo videli, da takoj za Lessingovo iz taksija nerodno izstopi starejši in obilen moški, ki v eni roki drži vrečko s čebulo, v drugi pa stiska velikansko artičoko. To je bil Peter. Sin Doris Lessing, ki je vedno živel skupaj z mamo; ker je bil ves čas bolan in depresiven, se ni veliko kazal v javnosti. Očitno je nanj preskočil tisti pokvarjeni gen, o katerem je govorila svojima otrokoma, tista zla usoda, ki je bila v krvi njenih staršev, da niso mogli spremeniti svojega življenja, tako kot je to uspelo njej. Umrl je leta 2013 pri sedeminšestdesetih letih, le nekaj mesecev kasneje je umrla tudi Doris Lessing. Stara je bila 94 let.