Tema v kinu, tesnoba v srcu

Film Mank je prišel v obtok nedavno, obljublja pa vse, kar morajo imeti filmi, ki se potem potegujejo za oskarje: profiliranega režiserja (Davida Fincherja; to je njegov prvi film, odkar je pred šestimi leti posnel Ni je več), oskarjevca v glavni vlogi (Gary Oldman, ki je neponovljivo upodobil Winstona Churchilla v Najtemnejši uri) ter filmsko temo, na katero trzne vsak pravi klasični filmoljubec: naslovni Mank je namreč scenarist Herman J. Mankiewicz (1897–1953), ki je med drugim napisal tudi z oskarjem nagrajeni scenarij za Državljana Kana, po večini lestvic enega najboljših filmov vseh časov.

Mank je film o tem, kako je nastajal ta scenarij in kako se je brusilo scenaristovo razmerje z režiserjem Orsonom Wellsom, ki je bil tudi soscenarist. Posnet je v črno-beli tehniki, v maniri in s patino filmov iz štiridesetih let, svoje pa dodaja tudi Fincherjeva osebna zgodba: film namreč temelji na scenariju njegovega (že pokojnega) očeta Jacka Fincherja, ki ga je napisal že pred leti, potem pa je obležal v predalu.

Kulisa za enega najbolj premišljenih letošnjih filmov je torej postavljena. Seveda pa zmoti nenavaden detajl: napovednik za Manka, film, ki pooseblja hvalnico kinu in filmski zgodovini, ni na voljo v kinu, temveč zgolj in samo na internetu. Kot financer za njim namreč stoji Netflix, spletni ponudnik filmskih in drugih vsebin, ki bo Manka v začetku decembra svojim naročnikom tudi ponudil v ogled. To je samo najnovejši primer radikalne preobrazbe filma in njegovega predvajanja, ki ga je epidemija koronavirusa samo še pospešila in poudarila: film o filmski klasiki izpred osemdesetih let se bo predvajal na digitalni platformi, ki je največ pridobila ravno s pojavom epidemije, zaradi nje pa so radikalno nastradale ravno kinodvorane.

Prvi val

Ko smo marca doživeli prvi val epidemije, je to, med drugim, globoko zarezalo tudi v način kinematografskega predvajanja filmov. Njihovo preživetje pač temelji na visokoproračunskih uspešnicah, ki jih ob globalnem marketingu predvajajo hkrati po vsem svetu. Promocija za spomladanske hite, vključno z novim Jamesom Bondom, je bila že v polnem pogonu, potem pa je nenadno zaprtje kinodvoran onemogočilo njihovo prikazovanje ter nadaljnjo produkcijo filmov in zvezdniški sistem postavilo pred nove izzive. Studii so sprva nekatere filme prestavili na jesen (ali celo za leto dni), saj so upali, da se bodo do takrat stvari že nekako uredile. Gledalci, željni filmov, so seveda odreagirali tako, da so se začeli naročati na spletne ponudnike filmov in serij, kot so Netflix, Amazon, Apple, Disney+ in druge. Računalo se je, da se bo vse skupaj v nekaj mesecih spet normaliziralo.

Že poletje je pokazalo, da prikazovanje filmov v kinu še zdaleč ne bo tako utečeno kot doslej. Dolgo pričakovani in vso pomlad oglaševani novi film Christopherja Nolana Tenet, za katerega je bilo predvideno, da bo prišel na spored sredi julija, se je nekajkrat premaknil, nazadnje pa je pri nas prišel na spored v začetku septembra. Njegov relativno slab obisk je jasno pokazal, da filmska industrija drsi v vse večje težave. Manjše in srednje filme, za katere so ocenili, da v kinu nimajo več velikih možnosti, so začeli drugega za drugim spuščati na splet prek različnih spletnih ponudnikov. Kino je začel izgubljati moč. A to je bil šele začetek.

Razpad klasičnega kinematografskega modela

Po letu 1992, ki je bilo edino leto v slovenskem poosamosvojitvenem obdobju, ko ni prišel na spored noben nov domači igrani celovečerni film, se bo nekaj podobnega zgodilo tudi letos, saj na nedavnem festivalu slovenskega filma ni bila predstavljena nobena igrana noviteta z letošnjo letnico. Slovenski film je povsem odvisen od javnih sredstev in kakršni koli zastoji neposredno vplivajo na njegovo nastajanje. Epidemija pa je pokazala, da je (skoraj) povsem enako občutljiv tudi neprimerno močnejši globalni (ameriški) film, ki ga poganja izjemno močna industrija s tisoči kinodvoran.

Ko so pred dnevi spet odpovedali še jesensko predvajanje Jamesa Bonda in potem tudi večine drugih filmov, je sledila še novica, da bo drugi največji ameriški upravitelj kinodvoran Regal Cinemas morda kmalu zaprl večino kinodvoran, svoje pa je dodal še največji upravitelj AMC Cinemas (ima več kot deset tisoč filmskih platen) – kot je napovedal, se lahko zgodi, da bodo do konca leta porabili vse denarne zaloge. Kot izhod v sili zdaj ljudem ponujajo najem kinodvoran, tako da si lahko za manj kot sto dolarjev privoščijo zasebni ogled kakega filma v družbi največ dvajsetih prijateljev. A to seveda ne more rešiti kinodvoran. Če ni filmov, pač ni kina, če ni kina, pa po filme nimaš kam drugam kot na splet.

Beg filmov in kreativnih talentov na splet

Približno pred letom dni je izšla biografska knjiga dolgoletnega šefa Disneyja Roberta Igerja z naslovom Ride of a Lifetime, v njej pa je popisal približno petnajstletno obdobje, v katerem je utrdil primat Disneyja kot najmočnejšega svetovnega medijskega podjetja, ki ga je med drugim zgradil s sistematičnim nakupovanjem najboljših filmskih blagovnih znamk, kot so Pixar, Vojna zvezd in Marvel.

Leto kasneje njegova knjiga že skoraj sodi med star papir; Disney ima prvič po dveh desetletjih ogromne izgube pri poslovanju, njegovi tematski parki so zaradi epidemije v procesu stalnega prilagajanja in odpuščanja delavcev, njegovi filmi pa namesto v kinodvorane prihajajo direktno na splet (denimo Mulan). Za družinsko srebrnino, ki jo predstavljajo Pixarjeve risanke, denimo najnovejši Soul, je bilo ravnokar napovedano, da bo za božič ponujena za (družinski) ogled od doma prek spleta, kar bi bilo še pred pol leta povsem nepredstavljivo. Disney se sesipa sam vase, Netflix ga je po tržni vrednosti že prehitel.

Da s koronavirusom in njegovim vplivom na film ni več šale, so ugotovili tudi igralci iz prve lige, torej tisti, ki so s svojimi vlogami in filmi do zdaj ciljali neposredno na kinodvoranski obisk in svojo podobo na velikem platnu. Že končani filmi se namreč kopičijo na zalogi, produkcija novih filmov je omejena ali celo stoji, le streamerji, torej spletni ponudniki gibljivih vsebin, delajo na polno. Zato je pač treba ujeti tiste priložnosti, ki so sploh na voljo. Martin Scorsese je že lani preroško na Netflixu predstavil svojega Irca, pod najnovejše Netflixove filme so se podpisali režiserji, kot sta Spike Lee in Aaron Sorkin, zdaj pa se nanj selijo tudi taka imena, kot so Leonardo DiCaprio, ki bo z Jennifer Lawrence in celo falango zvezdniških imen kmalu začel snemati film Don't Look Up.

Seveda Netflix ni edini, ki tekmuje za novo filmsko vsebino. Legendarni nemški režiser Werner Herzog bo svoj novi dokumentarec (o kometih in njihovem vplivu na človeško zgodovino) predstavil kar na Applovi platformi, novega Borata si boste lahko ogledali na digitalnem kanalu Amazon Prime itn. Podobno se dogaja tudi z nekaterimi filmskimi festivali. Enim je omogočen hibridni model, torej živa, obenem pa tudi spletna predstavitev filmov. Drugi, med katerimi se je znašel tudi letošnji Liffe, bodo skušali svoj poslovni model zgraditi na internetnem predvajanju filmov za omejen čas in z morebitnimi kasnejšimi živimi projekcijami.

Novo stanje kot priložnost

Nova filmska realnost, ki si je še pred letom dni ne bi znali niti izmisliti, v sebi skriva tudi novo priložnost za film kot medij nasploh. Sedaj bo spet več prostora za filme, ki se bodo od posebnih učinkov in visokih proračunov obrnili nazaj k vsebini, in za filme, ki se bodo od (super) junakov vrnili k prepričljivim filmskim likom, ki nam imajo kaj povedati.

Eden od takih igranih filmov, ki trmasto vztraja pri decembrski premieri »zgolj v kinodvoranah«, je karakterna drama Dežela nomadov (Nomadland), ki je na beneškem festivalu prejela zlatega leva. Glavna junakinja, dvakratna oskarjevka Frances McDormand, igra žensko v svojih šestdesetih letih, ki je po gospodarski krizi izgubila vse, zato zdaj živi kar v kombiju in se preživlja s priložnostnimi deli. Scenarij je po dokumentarni knjigi napisala in film zrežirala Kitajka Chloé Zhao. Stal je samo odstotek ali dva Nolanovega Teneta.

Želel bi si, da bi bil na sporedu prve kinopredstave nove dobe.