Postala je Susan Sontag, da to

V tretjem semestru je Benjamin Moser v izvirniku začel prebirati knjige brazilske pisateljice Clarice Lispector in se »v hipu zaljubil vanjo«. Skoraj dvajset let je urejal prevode njenih del v francoščino, španščino in portugalščino in vmes napisal prvenec, biografijo Lispectorjeve z naslovom Why This World: A Biography of Clarice Lispector (Zakaj ta svet: biografija Clarice Lispector), ki je izšla leta 2012. In prav zaradi tega dela so ga povabili, naj napiše biografijo Susan Sontag. Sontag: Her Life and Her Work (Sontag: njeno življenje in delo) je sad njegovega sedemletnega truda.

Moser, sicer redni sodelavec The New York Review of Books, živi v pravljični vasici ob Dordogni – nedaleč stran od kompleksa podzemnih jam Lascaux s paleolitskimi poslikavami – v hiši ob gozdu, polnem tartufov, ki je v prvih marčevskih dneh pokrit z najpolnejšimi odtenki zelene. Moser se je izjemno veselil obiska v Ljubljani, kamor sem ga pred tri četrt leta povabila (te dni bi moral v Cankarjevem domu imeti večer Susan Sontag), a red stvari tega ne dopušča.

V naslednjih dneh naj bi z bosanskim prevodom nagrajevane knjige slovesno odprl sarajevski Bookstan. Na območju nekdanje Jugoslavije, kjer je Sontagova s svojim družbenopolitičnim in humanitarnim delom, predvsem v Sarajevu, pustila neizbrisen pečat, pripravljajo prevod Moserjevega dela tudi v hrvaščini in srbščini – v Sloveniji, mi pravijo knjižni uredniki, je 800 strani dolga knjiga prevelik finančni zalogaj za odločitev k prevodu. Škoda. Za mojo, njihovo generacijo in tiste, ki šele prihajajo.

* * *

Susan Sontag so ljudje sprejemali različno – ljubili so jo in sovražili, občudovali in blatili, ni je bilo mogoče spregledati, kaj šele ukaniti, tako kot sila slavni, nemara zadnji javni ameriški intelektualki nekako pritiče. Podobno kot večina ameriških junakov je bila popoln samorastnik.

Rodila se je kot Susan Rosenblatt leta 1933 v New Yorku, odraščala pa v Tucsonu v Arizoni in dolini San Fernando v Los Angelesu, kjer je prevzela priimek Sontag po materinem drugem možu. Zgodnji občutek obstranstva, prepojen z ostrim intelektom in lakoto po umetnosti in filozofiji, jo je popeljal v New York, središče avantgarde petdesetih let prejšnjega stoletja. Ostalo je reč legende.

Susan Sontag je v eseju za esejem na novo zarisovala kulturne bojne linije: neustrašno je prepletala visoko in nizko kulturo, najsloviteje leta 1964 v eseju Notes on Camp, naklonjenem gejevski kulturi. Spoprijela se je s temo fotografije, ki jo je uporabljala kot orožje in memento mori; lotila se je izjemno pomembnega vprašanja človeškega trpljenja, empatije in sokrivde, pomagala preusmeriti pogovor od obtoževanja obolelih za rakom in aidsom ter se neumorno zavzemala za boemske pisce, mislece, likovne umetnike in filmarje, ki jim v ZDA sicer ne bi uspelo prodreti. Kot ponosen estetski snob je ljubila lepoto, govorila resnico – a jo tudi spretno izkrivljala – ter jo dokazovala s fotografijami.

Bel pramen v njeni dolgi črni grivi je bil enako prepoznaven kot Warholova lasulja. Ne, ni bil naraven, kot mislijo mnogi. A kljub naštetemu ni bila eksistencialna svetnica. Njene sodbe so bile neusmiljene. Mimogrede je pridobivala sovražnike, čeprav so se številni med njimi imeli za njene tesne prijatelje. Strahovito in dolgo se je, daleč od pogledov drugih, trpinčila s svojo spolno usmeritvijo in pravzaprav razen v kratkih opazkah dveh ali treh intervjujev nikoli ni javno priznala svojega lezbištva.

Zaradi vseh teh in še mnogih drugih značilnosti je opis njenega življenja nevarno vrvohodstvo tudi za najbolj izkušenega biografa. K sreči je Moserju uspel malodane nemogoč podvig, saj je v knjigi pričaral Sontagovo v njeni temni briljantnosti in očitnih protislovjih. Delo je bilo njeno življenje in življenje je bilo njeno delo, pa vendar mu je po obsežnih raziskavah in intenzivnih pogovorih s prijatelji, nasprotniki, ljubimci in živimi pričami uspelo ustvariti izjemno podroben, nežen, v njen opus izjemno poglobljen portret newyorške ikone in tudi polnokrvne ženske.

Sontagova je pri enainsedemdesetih umrla leta 2004 in svojo ustvarjalno zapuščino, dvanajst zvezkov dnevnikov in celotno vsebino svojega računalnika namenila univerzi Južne Kalifornije. Tudi zato, ker je bilo odsihmal vse našteto javnosti na razpolago, se je njen sin David Rieff pred časom odločil, da bo sam uredil in izdal dnevnike in skupaj z njenim agentom in nekdanjim založnikom izbral uradnega biografa za biografijo o mami. In zdaj se že lahko zapiše, da gre za ultimativno knjigo o Susan Sontag, za katero je letos Moser dobil tudi Pulitzerjevo nagrado.

Torej bi lahko rekli, da je Sontag: Her Life avtorizirana biografija?

Ne, lahko pa rečeva, da sem pri tem projektu bil avtorizirani biograf. Pred več kot osmimi leti so me sin Sontagove David, njen agent in njena nekdanja založniška hiša povabili k projektu pisanja biografije. Pisanje je trajalo sedem let. Končni izdelek ni bil avtoriziran, in glede tega sem se z njimi bil dogovoril že na začetku, reciva temu, da je šlo za nekakšno dogovorjeno poroko. Rad sem svoboden. A po drugi strani je pisanje biografije neznosno intimna reč.

Neznosno?

Ja, vstopaš v zasebni prostor ljudi, njihovega intimnega življenja, načina dela, ambicij, porazov, laži, hotenj, prikrivanj, triumfov, orgazmov in travm ob njem – skratka, gre za vstop, kjer je, no, vsaj v mojem primeru je bil, »konsenz vdiranja« skorajda neznosno neskončen.

V kakšnem smislu?

Na voljo sem imel njene dnevnike, ki jih je pisala od šestnajstega leta, tudi še neobjavljene dele, celotno korespondenco, njen osebni računalnik z vsemi ohranjenimi datotekami, elektronsko pošto, poleg članov družine sem se pogovarjal z več kot stotimi ljudmi, ki so bili tako ali drugače povezani z njo. To, kar ste brali v tej osemsto strani dolgi knjigi, je samo dvajset odstotkov tistega, kar sem imel zbranega v začetni grobi verziji.

Za kaj vam je najbolj šlo pri pisanju o Sontagovi? Nehote kot biograf pričakuješ in si želiš, da bi bralci tvoj subjekt razumeli in vzljubili. Tudi sam sem potreboval čas za to, nekaj let.

Susan Sontag ni bila dobrodošla v vseh njujorških in evropskih literarnih in intelektualnih salonih, čeprav to ni bila ovira, da ni vseeno vkorakala vanje. Kako ste med delom rokovali z njeno, reciva ji, kompleksnostjo? Rad imam kompleksnost (smeh). Kompleksnost fascinira in takoj zatem razoroži misel kratke sreče, da bo šlo za lahko delo. Kar nekaj ljudi, in to se mi je zgodilo pri nekaj odzivih na knjigo, jo je doživljalo črno-belo; bili so šokirani, da je ta slavna in imenitna pisateljica bila tudi težavna in problematična. To me ne preseneča.

Po drugi strani pa, ko so mi ponudili, da napišem knjigo o njej, in zato ker sem Američan in poznam njujorško sceno in ljudi z nje – čeprav že nekaj let ne živim več v ZDA, vem, kakšna je Amerika, ne bom je zdaj kritiziral za vaš časopis –, vem, koliko nevoščljivosti in tekmovalnosti premore njeno literarno in umetniško okolje nasploh. Seveda me je to nekaj časa delalo nervoznega. Eno od poglavij govori o tem.

Ljudje so si Sontagovo lastili, hoteli so si jo lastiti, ja, tudi telesno in seksualno. Želeli so si je intelektualno, družabno, hoteli so njeno podporo pri svojem delu, hoteli so spati z njo, hoteli so biti ona. Vedel sem, da vstopam na zelo namagneteno polje, in bil sem presenečen, da se tega nisem