Delo (Slovenia) - Sobotna Priloga
Ne bi postal kdo drug
bolj ustrašil. Reciva, da bi bilo nekaj popolnoma drugačnega, če bi pisal o ženski, ki je ždela doma v Connecticutu in pisala poezijo. In četudi bi šlo za dobro poezijo, biografija o njej ne bi bila zanimiva.
Poglejte, kje živim, sredi gozda tako rekoč, in ja, seveda imam življenje, ampak kako zanimivo bi bilo pisati o njem? (Smeh.) Med pisatelji nas je mnogo takšnih. No, pri Sontagovi je bilo drugače.
Kako je bila njena pojavnost v Evropi drugačna od ameriške in koliko je bila, nemara nehote, povezana z njenim judovstvom, nerazkrito homoseksualnostjo?
Američani so jo imeli za evropsko avtorico, toda v resnici je, kot pravim v knjigi, bila med judovskimi avtorji svoje generacije najmanj Evropejka, če pomisliva samo na Saula Bellowa ali Philipa Rotha, katerih starši so bili rojeni v Evropi, njeni stari starši pa so se priselili v ZDA kot otroci. Pravzaprav ni imela globljih evropskih korenin. Ampak imate prav, Američani so jo imeli za evropsko avtorico, Evropejci pa za ameriško, kar je po mojem mnenju edino prav. Ne bi si mogel predstavljati slovenske ali pa francoske Susan Sontag.
Prej sva govorila o moči ameriškega imperija – Susan je na neki način predstavljala moč ameriškega imperija, v smislu intelektualnega prestiža in glamurja, čeprav je pisala o nevarni in pogubni ameriški notranji in zunanji politiki, zatonu ZDA …
Glede prikrivanja seksualne usmerjenosti pa … mislim, da je bila v tem oziru otrok svoje generacije, biti istospolno usmerjen in to povedati naglas je bil tabu za pretežni del njene generacije. Zanjo je bila to najbolj neprijetna tema. Potem pa, tudi ko so se časi spremenili, je bila že prestara, sam tako menim, da bi o tem razpravljala naglas. Hočem reči, v ZDA si bil vedno lahko lezbijka ali homoseksualec, a le zasebno. Za ugled slavne osebnosti je bilo še kar nevarno, če si se izpostavil javno; v knjigi citiram pisatelja Edmunda Whita, ki mu je bilo takrat od vseh istospolno usmerjenih ameriških pisateljev najmanj mar, kaj si o tem mislijo drugi, in pravi, da bi Susan s svojim razkritjem zagotovo izgubila dve tretjini bralcev. In ima prav. Pa govoriva o času izpred petdesetih let, ne izpred petsto let!
V času pisanja biografije sem en semester na losangeleški univerzi poučeval latinskoameriško književnost in se mudil tudi v tamkajšnjih arhivih Sontagove. Bil sem neprijetno presenečen, da študentje niso vedeli ne za Sarajevo ne za morijo v devetdesetih na Balkanu. Takrat se še sploh niso bili rodili. Tako kot tudi ne morejo razumeti, kako težko življenje so še pred tridesetimi, petdesetimi leti morali živeti homoseksualci in lezbijke. Verjetno mislijo, aha, gotovo je šlo pri zatiranju za verske fanatike in njihove predsodke. Ne! Ni bilo tako enostavno.
Med pisanjem ste morali slej ko prej trčiti na vprašanje rabe prve oziroma tretje osebe ednine, ki, izhajajoč iz paradigme Susan Sontag iz zbirke njenih kratkih zgodb z naslovom I, etcetera, pa tudi sicer iz njenega pisanja, ni nepomembno.
Za menoj so dolga leta novinarstva, vsakovrstnega, in veva, da so najboljši teksti tisti, v katerih se ne glede na temo, o kateri pišemo, glede tega, kdo in kaj smo, ne skrivamo v kote povedi in odstavkov. Pravzaprav se tudi ni mogoče skriti. In nikoli nikoli se nisem skrival. Pišem kot gej in to se mi zdi pomembno, kajti od gejevskih piscev se vedno pričakuje … (Tišina.)
… kaj?
Uh, no, kako naj to povem, gre za nekaj podobnega kot pri stereotipih, da so belci nevtralni, temnopolti pa imajo vedno nekaj za bregom. Heteroseksualci so nevtralni, homoseksualci pa imajo spet nekaj za bregom. Temu sem se v knjigi izognil tako, da sem se vključil v razpravo – tako kot je to počela Susan. Veljala je za ultimativno intelektualno figuro razpravljanja, tudi polemiziranja. V ameriški kulturi je, ga ni bilo boljšega v tem. Razumela ga je kot nekaj, kar pritiče intelektualcu in se mu ne gre izogibati v korist tako imenovane nevtralnosti, objektivnosti.
Kot jaz je bila lahko zelo nasilna, ampak potem v omenjeni knjigi preberemo: »Utrujena sem biti človek. In ne samo utrujena biti človek, kakršna sem bila, ampak utrujena biti
Privlačili so jo zvezdniki, ne smete pozabiti, da je odraščala v Holivudu, in to v zlati dobi tega mesta, tako njena babica kot mati sta bili obsedeni s filmi in igralci. Hočem reči, bila bi nora, če ne bi hotela v posteljo z Beattyjem ali Bobbyjem Kennedyjem. In navadno je bil odnos konzumiran samo nekajkrat, ne bova preštevala, a prsti ene roke so dovolj. kratkih zgodbah je imenitna, pri romanopisju nekoliko manj. A če se vrneva in preskočiva psihoanalizo, kaj je ostalo? Sontagova je odrasla v času razcveta ameriškega potrošništva, ki se ji je gnusil. In to je bila in ostaja edina ameriška ideologija, kakšen Freud ali Hegel neki?!
Ob koncu šestdesetih let je njena ljubica postala kubansko-ameriška dramatičarka in gledališka režiserka Irene Fornés. Takrat je Sontagova bila še poročena in z majhnim otrokom. Zapišete, da je bila Irene tista, ki jo je prva spoznala z orgazmom …