Možnosti s telefonsko številko, na kateri je mogoče preveriti avtentičnost avtorja. Zaradi velikega števila prispevkov bralcev in zaradi želje uredništva, da čim večjemu številu ljudi omogoči povedati svoje mnenje, pripombe in pobude, opozarjamo, da bomo

je kot avstrijski poveljnik pri Kustoci (1848) sicer dušil italijansko revolucionarno vstajo za neodvisnost, a pri svojem vojaštvu je bil priljubljen z vzdevkom oče.

Ker se je pri nas pojavila zamisel o njegovi vrnitvi na prazen podstavek, od koder je bil umaknjen, je morda priložnost še za kakšno mnenje.

Radetzky in Napoleon sta bila svoj čas poveljnika nasprotnih si vojsk. V Ljubljani še stoji spomenik Napoleonu. S kakšno utemeljitvijo bi mesto preneslo oba, spričo dejstva, da je Radetzki sodeloval pri padcu Napoleona? Po besedah filozofinje Alenke Zupančič, da »v duhu časa (...) nobena oblast ni večna«, bi težko bil neoporečno vrnjen spomenik Radetzkemu, upoštevajoč poudarek etnologa Božidarja Jezernika, da je »postavitev vsakega spomenika politično dejanje«.

Če želimo zadevo pogledati z različnih zornih kotov, velja najprej razločiti jezikovno (iz nje posledično narodno) od politične zgodovine ter razbistriti pomen izraza arhitekta Miloša Kosca »celota diskontinuitet«, to je celota pretrganosti, kar se zdi ravno nepretrganost, se pravi zveznost nekega dogajanja. Ko gre za jezikovno skupnost, traja njen razvoj stoletja, kajpak z dopolnitvami in spremembami. Iz nje izhaja narodna skupnost s podobno zvezno dolgotrajnostjo. Medtem pa so politične skupnosti podvržene vsakokratnim voljam vojnih zmagovalcev. Za njih velja diskontinuiteta – danes vi, jutri mi.

Slovensko ljudstvo je tukaj od pamtiveka, močne začasne države pa so si ga po svoje prisvajale. Zato je težko brez pridržkov sprejeti Jezernikov poudarek, da smo lastno narodno zavest razvili zato, ker smo bili Avstrijci. Zakaj Avstrijci? Državljanstva se menjavajo, narodi ostajajo. »Slovani niso bili nikdar taki razbojniki kakor Nemci, temveč so ljubili mir, obdelovali zemljo ter redili veliko živine. Zaradi njihovega miroljublja so jih podvrgli drugi narodi, toda nobeno ljudstvo se ni tako pregrešilo nad njimi kakor Nemci (...).« Danes zveni takšno besedilo kot sovražen govor, če resnice ne bi že pred več kot dvema stoletjema zapisal nemški izobraženec (modroslovec, bogoslovec, pesnik) Johann Herder, živeč v Weimarju.

Radetzky je bil Čeh, po duši torej soroden slovenstvu, vendar v službi nemško govoreče in čuteče habsburške rodbine, ki je skupaj z drugimi pehala tudi cvet slovenske moške sile na tuja bojišča za tuje profite. Zakaj naj bi danes vračali spomenik njihovega nekdanjega maršala? S tem bi molče ponižali ljubljanske odbornike, ki so bili preudarili in kip umaknili. Če je postavljanje spomenika politično dejanje, kdo ga želi danes izvesti – s kakšnim namenom?

Ker gre za izjemno razgledno točko, bodi navržena še ena možnost – brez naglice zroč v prihodnost, ne v preteklost. Ob podstavku pri tivolskem gradu umakniti zarjavelo ničemno kovinsko ploščo, spominjajočo na turoben begićevski slog. Na vrh sedaj praznega podstavka namestiti profil Triglava s štirih zornih kotov. Ob podstavku vklesati v kamen nekaj človeških in narodnih vrlin (kot merilo), kakršne naj imajo osebe, ki si bodo zaslužile vpis na spomenik. Po teh merilih se potem posthumno presodi ime, za katero obstaja vseljudsko soglasje za vklesanje v kamen.

Na ta način bi bil lahko vseslovenski simbol Triglava kmalu postavljen na ugledno mesto, danes prazne bočne strani podstavka pa bi se kasneje polnile čez stoletja.

Na uglednem in razglednem mestu bi imeli narodni spomenik slovenstva. Takšen nastajajoč spomenik ne bi nikoli zastaral, saj bi ga ljudstvo osveževalo z izjemnimi novimi zaslužnimi imeni; upoštevajoč tudi besede Borisa Pahorja, da narodna zavednost ni nacionalizem.

Odgovor na vprašanje iz naslova bi torej lahko bil: da, nepravi spomeniki zastarajo.

Ljubljana

Kot vsaka stvar tudi spomeniki niso večni. Ne le fizično, tudi sporočilno. Spomenik je sporočilo časa in ljudstva ali oblasti, ki želi ohraniti spomin dobe naslednjim generacijam.

Narod brez ohranjene zgodovine nima korenin in naslednji rodovi ostanejo brez sporočil preteklosti, brez identitete in samobitnosti. Zgodovina slovenskega naroda se ni začela ne leta 1918 ne leta 1945. Naloga spomenikov je ohranjati zgodovinski spomin naroda in dajati dober vzgled mladim.

Feldmaršal Radetzky, slavljen od več generacij avstro-ogrskih narodov, je ubranil ozemeljske apetite italijanske nove države po naši zemlji. Ljubljana je zmagovitemu vojskovodji pripravila veličasten sprejem, mu podelila častno meščanstvo in Tivolski dvorec ter mu postavila spomenik. Nov prosrbski režim kraljevine Jugoslavije je odstranil mnoge spomenike iz avstro-ogrske dobe in vsilil svoj spomenik kralju Petru pred ljubljanskim magistratom in spomenik kralju Aleksandru v Zvezdi. Oba je takoj po okupaciji odstranila fašistična Italija.

Spomenike se postavlja zato, da vzdržujejo spomin naroda na najbolj zaslužne zgodovinske osebnosti in pomembne dogodke v narodovi zgodovini. Iz političnih razlogov smo zaslužnemu generalu Rudolfu Maistru šele po osamosvojitvi smeli postaviti spomenik v Ljubljani. Tovariš Luka Leskošek je v prejšnjem režimu podivjal in dal takoj odstraniti doprsni kip Maistra iz avle mariborskega magistrata. Hrvati so v Pulju po osamosvojitvi takoj odstranili spomenik Borisu Kidriču. Postavljanje in podiranje spomenikov je pogosto del vsiljevanja politike neke vladajoče elite. Tako sta nam bila v bližnji preteklosti iz političnih razlogov v Ljubljani vsiljena dva tujerodna spomenika, sicer nesporno zaslužnih osebnosti P. P. Njegošu in V. S. Karadžiću, medtem ko že stoletje dolgo čakamo na spomenik Lovru Tomanu (pa ne kamnoseku, ampak narodnemu buditelju in ustanovitelju Slovenske matice), Franu Levstiku in Jerneju Kopitarju. Učenec Karadžić je dobil spomenik, njegov učitelj Kopitar pa ga nima, ne v Ljubljani ne v Belgradu.

Praviloma naj imajo spomenik le osebnosti, ki so si ga zaslužile s svojim delom in vzgledom.

Ljubljana

V svojem članku z zgornjim naslovom sem tožilstvu očital, da že skoraj štiri mesece po moji javni ovadbi sodnice zaradi suma kaznivega dejanja, storjenega še štiri mesece prej (17. marca), še vedno molči. Zdaj dodajam še tole.

Kar zadeva mojo skrajno ostro kritiko tistega »sodnega mučenja otrok« 17. marca, je ta neodvisna od tega, kdo ima prav (ali bolj prav) v temeljnem sporu med bivšima zakoncema v tej zadevi – komu naj bodo otroci dodeljeni. In neodvisna tudi od tega, kdo ima prav (ali bolj

prav) v dodatnem sporu glede zagotavljanja stikov z očetom v času, dokler o temeljnem sporu ne bo odločeno. Glede tega je sodnica odločila, da mora mati očetu te stike omogočiti – in ker je po njeni presoji mati to dolgo časa oteževala in celo onemogočala, je (žal hudo prenagljeno – ne da bi mater najprej skušala k spoštovanju sodnih odločitev pripraviti z že zagroženo visoko denarno kaznijo, kar bi bilo za otroke gotovo manj stresno) začasno »predodelila« otroke v varstvo očetu, materi pa zagotovila enake stike z otroki kot prej očetu. In ker je po sodničini presoji mati to spet več mesecev kršila, je sledil naslednji korak: sklep o fizičnem odvzemu otrok materi in o njihovi izročitvi očetu, kjer bi po sodni odločitvi morali že do takrat več mesecev prebivati, a je mati to večkrat prekršila. Ali je bilo do tu vse v redu in zakonito, bodo pristojna sodišča (o nekaterih vprašanjih tudi ustavno sodišče) še odločala – zunanji opazovalci vemo o vsem tem (tudi zaradi varstva zasebnosti vseh prizadetih) premalo, da bi si o tem lahko ustvarili tudi svojo lastno zanesljivo sodbo.

Moja ostra kritika se torej nanaša na sum hudega kaznivega dejanja sodnice in na molk tožilstva o javno podani ovadbi (in to ne le moji), pa tudi na zavračanje predsednika okrožnega sodišča, da bi to sodnico izločil iz nadaljnjega sojenja. S tem v zvezi pa želim zdaj dodatno opozoriti še na nekaj pomembnega. Če tistega pred očmi sosedov na skrajno nedopusten način izvedenega »rubeža otrok« ne bi bilo, zadeva do dokončne razrešitve sploh ne bi prišla v javnost in ne bi mogla dobiti tako velikega javnega odmeva – brez tega si je ne bi nihče upal spraviti v javnost, ker bi bile sankcije za to prehude. Toda to je »zakrivila« sodno ukazana in na nezakonit način izvedena izvršba! Zanimiv paradoks. Ko sem nato še sam podal javno ovadbo zaradi tega sodničinega hudega kaznivega dejanja, pa je nastala (in še vedno traja) očitno velikanska zadrega, kaj zdaj narediti.

Edina zakonita rešitev, ki bi lahko popravila doslej storjeno škodo (kolikor je to sploh še možno), bi bila po mojem mnenju izločitev kontaminirane sodnice ali prenos sojenja sploh na drugo sodišče, tako da bi zadevo dokončal sodnik, katerega videz nepristranskosti ne bi bil dvomljiv. Otroci so zdaj tako in tako pri očetu, stiki z materjo spet potekajo, tako da je čas, ki bi ga novi sodnik potreboval za nadaljevanje postopka, neprimerno manjša škoda kot nadaljevanje postopka s kontaminirano sodnico. Za izločitev sodnika namreč ni potrebno, da bi bila sodniku pristranskost dokazana – zadošča dvom javnosti v njegovo nepristranskost. To povsem nesporno pravilo pa je bilo v tem primeru očitno prekršeno. pomiri in pripravi tudi na objektivno stresne situacije, kot je prvi odhod v vrtec, obisk zobozdravnika in podobno.

Bolj kot soglasne odločitve organov – Matevž Krivic ta pojav imenuje lažna cehovska solidarnost – bi nas moralo skrbeti nasprotno, skrbeti bi nas morale prepogoste vsebinsko nasprotujoče odločitve različnih odločevalcev, ko gre za sodbe, ki zadevajo koristi premožnežev ali pa strankarskih veljakov in njihovih varovancev. Ti lahko – izjeme so redke – z veliko gotovostjo računajo na to, da se bodo sodni postopki slej ko prej na neki točki obrnili v njihovo korist, če ne v predkazenskem postopku, ko gre za kazensko zadevo, pa zagotovo na enem od pritožbenih sodišč ali morda šele na ustavnem sodišču.

Vedno se najde organ, ki ustavi postopek, ga zastara ali pa razveljavi sodbo in ustreže zahtevam vplivneža ali njegovega varovanca. Da, tu je gnilo mesto našega pravosodja. Cehovska solidarnost, če res obstaja, pa je prisotna le pri sodbah, ki zadevajo nepomembneže.

Novo mesto

potencialne prednosti pred avtoritarnim. Žal pa demokracija v večini držav vse slabše deluje, to pa ustvarja ugodno okolje za uveljavljanje avtoritarnih oblik vladanja. Poglejmo, katere okoliščine jo predvsem slabijo.

Med dejavnike, ki demokraciji izrazito škodijo, je umestno visoko uvrstiti politično-ekonomsko paradigmo, ki danes prevladuje v svetu, to je neoliberalizem. Ta je namreč povzročil močan razkroj temeljnih demokratičnih vrednot, zaradi katerih sta postala laž in zavajanje v politiki že kar normalna oblika komuniciranja, kraje preko davčnih oaz večina držav blagohotno dopušča, korupcija pa postaja vse bolj pogosta oblika zadovoljevanja pohlepa. Tej politični etiki se prilagaja tudi pravna država, pri čemer se ve, da je učinkovita, od politike neodvisna pravna država, ključna za uspešno delovanje demokracije. Skratka, neoliberalizem je demokracijo izjemno prizadel, kar velja še predvsem za države, kjer protestantska etika nima močnejših korenin, ter one, ki so šele nedavno tega opustile socializem.

Poleg etike je za učinkovitost demokracije zelo pomembno modeliranje njenih upravljavskih struktur, še predvsem vlade. Večina držav uporablja model »koalicijske vlade«, pri čemer sta poznana dva tipa tega modela, eden je običajna koalicija, drugi pa velika koalicija. Običajno koalicijo praviloma oblikuje stranka, ki je dobila na volitvah največ glasov, v koalicijo oziroma v vlado pa povabi stranke, ki so ji po politični usmerjenosti sorodne. Tako se oblikuje leva oziroma desna koalicija, sočasno pa tudi desna oziroma leva opozicija. Parlament se torej razdeli na dve, po številu poslancev običajno ne zelo različni moštvi, ki predvsem tekmujeta za naklonjenost volivcev in si pri tem na veliko nagajata; stran, ki oblikuje vlado, pa ima v tej tekmi tudi to prednost, da svojo politično moč lahko izkoristi za zadovoljevanje svojih specifičnih interesov, tako strankarskih kot tudi drugih. Drugače povedano: koalicijska vlada politiko – posredno tudi družbo – močno razdvaja in s tem pomembno generira njena neetična ravnanja, to pa jo onesposablja, da bi lahko učinkovito upravljala državo. S tem ima težave veliko držav, to pa demokracijo v svetu splošno ogroža.

V nasprotju z običajno oblikujeta veliko koalicijo vodilna leva in desna stranka, ki se jima praviloma pridružijo tudi ostale stranke, seveda z izjemo onih, ki so naklonjene avtoritarni državi. Taka sestava koalicije in tudi vlade večinsko politiko zavezuje k usklajevanju in ne k tekmovanju oziroma nasprotovanju, kar je temeljni pogoj za uspešno upravljanje. Od evropskih držav je le Švica, verjetno najbolj demokratična in uspešna država, z ustavo uzakonila model velike koalicije. Večino povojnega obdobja je ta model uporabljala tudi Avstrija, kar se še danes odraža v njenem uspešnem razvoju. Od leta 2005 tudi Nemčiji vlada velika koalicija, kar je prav tako odločilno prispevalo k njeni razvojni uspešnosti v tem obdobju.

Slovenija uporablja model razdiralne običajne koalicije, kot družba pa smo dodatno razdvojeni tudi zaradi neporavnanih razprtij iz preteklosti. Poleg tega smo bili kot mlada država zelo dovzetni za ideje neoliberalizma, kar nam je in nam še povzroča izjemno škodo. Zgolj pravkar našteto v zadostni meri pojasnjuje, zakaj svojo državo izjemno slabo upravljamo in nam sedaj celo grozi, da bomo demokracijo vsaj po vsebini opustili in jo bo nadomestilo korupciji naklonjeno avtoritarno vodenje države po vzoru sosednje Madžarske. To grožnjo smo dolžni obvladati, sočasno pa moramo svojo demokratično ureditev do te mere popraviti, da bo v prihodnje bolje delovala. Optimizem, da to lahko kmalu uresničimo, je zasnovan tudi na koaliciji ustavnega loka, ki jo politika prav ta čas snuje. Po vsebini gre pri njej za veliko koalicijo – torej vlado levih in desnih strank – njeno nekoliko nenavadno ime pa je povzeto po pomembni povojni izkušnji italijanske politike. Italiji je namreč v petdesetih letih ponovno grozila prevlada fašizma, tej nevarnosti pa so se izognili tako, da so desne in leve stranke (vključno s komunisti) oblikovale veliko koalicijo, imenovano koalicija ustavnega loka, ki je bila sposobna preprečiti oživitev fašizma.

Oblikovanje velike koalicije predlagajo štiri parlamentarne stranke, ki so sedaj v opoziciji, njeno vlado pa naj bi po sedanjih predvidevanjih vodil ekonomist Jože P. Damijan. Da bo zamisel dobila značaj in veljavo velike koalicije oziroma koalicije ustavnega loka, je potrebno ali vsaj želeno, da se ji pridružijo tudi sedanje vladne stranke, seveda z izjemo skrajne desne SDS. Da to storijo, je za Slovenijo izjemno pomembno in koristno; prvič zato, ker se bomo tako zanesljivo izognili nevarnosti njene »orbanizacije«, drugič pa zato, ker si s to rešitvijo prvič resneje trasiramo politično pot, ki obeta bolj demokratičen in učinkovit razvoj države.

Andrej Cetinski,

Ljubljana

Škoti si želijo samostojno državo. Iz več razlogov. Leta 2014 je bil referendum, ki pa ni bil uspešen. Samostojnosti je nasprotovalo 55,3 odstotka prebivalcev Škotske. Med njimi je verjetno tudi večina prebivalcev, ki se izrekajo za Angleže. Delna samostojnost Škotske jim ne omogoča ponovnega preverjanja brez dovoljenja Združenega kraljestva. Jasno je, da trenutni predsednik Johnson temu ni naklonjen. Mimogrede, najhujša zmerljivka, ki sem jo slišala zanj, je klovn. Bilo mi je neskončno smešno, ko sem se spomnila, s čim vse se obmetavajo naši gospodje. In gospe.

Andrej Medved, Koper