Marabunta – politični esej

Marabunta je val – nevihta mravelj velikank, ki kakor nezadržen plaz prodirajo v pragozd. Na svoji poti jih nič ne ustavi. Čez reke in močvirja valovijo kot divja, pobesnela lava, na hrbtih in telesih drugih mravelj, ki se v blaznem letu potopijo, izginejo v nič in izpuhtijo v brezna. Marabunta je simbol za vsako – vso politično »drhal« = elito, ki skuša preskočiti vse ovire, vsak subjekt, se uveljaviti in ne glede na vse napredovati k nekemu določenemu cilju. Pri tem – po hrbtih in telesih drugih – in ne glede na ceno, se uveljavi z agresijo in cinizmom.

M (marabunta) so ljudje, največkrat kar politiki, a to pač ne velja le zanje, oblastni, vladajoči sloj, ki skuša svojo voljo/moč prikazati kot nujno dobro, ki je v resnici zlo (haut Mal), ki danes vlada v formalnih institucijah in neformalnih (z)družbah. M so izjemno in izjemoma previdni, z zadržanjem in s prividno dobro voljo, a dejansko »lačni« politične in družbene moči, presežno do-mišljavi in brez znanja (Wissen), v sporu in celo v nasprotju z znanostjo (kot Wissenschaft) in brez spo-znanja (kot Erkenntnis) in brez vrednotenja ljudi, ki so samo postave, sence v temi, številke na volitvah in na socialnih shodih.

M-jem gre za uresničeno premoč nad nepolitičnim, »zaprečenim« subjektom (sujet barre), ki ždi v neukem ljudstvu (ki je v resnici »bebast, a vendarle živi«) in je osnova potrditve M-jeve moči. M je pozicija pre-vlade, nad zakonom in nad ljudmi, s katerimi (ob)upi, hrepenenjem in željo po prenovi in novi renesansi demokracije, se igra in preigrava, ko ždi kot prerok v zatišju vox populi. Da, ta njegova igra je iluzija, kjer se skriva – njeno – notranje ime: in-ludere kot vstop in vstopnica v M-jev ludus/igro.

M so torej vsi, ki v tem trenutku vladajo in so zdaj na oblasti. In ni jim v resnici mar za družben Ničes, za nič na svetu si ne želijo bolj bolestno oblasti, kot si posameznik želi osebne sreče. Umetnost: kunstlerische Dingen, umetniške »stvari« jim niso le pretuje, dejansko je ne razumejo v njenem prapomenu in poslanstvu (Geschick: usoda in poslanost). Ne mažejo si svojih rok, čeprav predstavniki kulture, z odpadki (les rejets) umetniškega dela ter proizvodnje, ki je pri Grkih, v pojmu techne: proizvajanje-v-lepo: poezija.

Umetnost – četudi »revna« – je zanje vzvišenost, sublimno in od-urno, zato ji, čeprav določeni z njo, ne morejo ustreči. Umetnost kot čista poiesis seveda nima nič z oblastniško voljo-do-moči, in je dejansko sama le največja Moč, ki vlada kot »zapreka (la cloture) v ponotranjenih obiskovanjih, v tišini der kunstlerischen Liebe: umetnosti v ljubezni.

Milan Pavliha, Ljubljana