Zanikanje v času pandemije

okažite mi virus in verjel bom, da obstaja, je na enem od spletnih forumov zapisal anonimni komentator. »Ljudje si samo predstavljajo, kakšen je videti virus. Podoba novega koronavirusa, ki jo vidimo v medijih, je bolj umetniško delo kot dokaz njegovega obstoja,« je odgovoril drugi komentator. Ko se poglobimo v spletni svet, hitro opazimo, kako zelo tam domujejo zanikanje, nevednost in teorije zarote.

Zanikanje pogosto uporabimo, ko skušamo pozornost odvrniti od nečesa bolečega ali neprijetnega. Ob tem se lahko zatečemo še k nevednosti, ki ne zadeva zgolj pomanjkanja znanja, temveč pogosto tudi pomanjkanje želje po vedenju.

Od začetka pandemije smo lahko opazovali, kako sta bila na delu zanikanje in nevednost. Decembra lani so kitajske oblasti ignorirale in kaznovale zdravnike, ki so opozarjali, da se med njihovimi pacienti pojavlja nova vrsta pljučnice. Ko je na Kitajskem na tisoče ljudi umiralo zaradi covida-19, so ZDA in večina evropskih držav zanikale dejstvo, da bi virus lahko ogrozil njihovo prebivalstvo. Obnašali so se, kot da si ne delijo istega planeta in da ne živijo v globaliziranem svetu, kjer ogromno blaga in ljudi nenehno kroži.

Konec marca 2020, ko se je okužba že hitro širila v Rusiji, je Anastasija Vasiljeva, vodja ruskega sindikata zdravnikov, opozorila, da uradniki smrt zaradi bolezni, ki jo povzroča novi koronavirus, označujejo za smrt zaradi pljučnice. S pretvarjanjem, da imajo opravka z navadno pljučnico, so ruske oblasti takrat tudi zanikale dejstvo, da njihovi zdravniki nimajo zaščitne opreme za zdravljenje bolnikov. Opozorila zdravnikov o pomanjkanju mask in druge opreme so bila zavrnjena kot lažna novica.

Na začetku pandemije so nekatere vlade po svetu zanikanje povezale s trditvami o genski superiornosti njihovega prebivalstva pri obrambi pred okužbo. Turški državni mediji so pisali, da so turški geni večino prebivalcev oskrbeli z imunostjo pred covidom-19. V jordanskem združenju za genski inženiring pa so zapisali, da so ljudje z Bližnjega vzhoda manj dojemljivi za novi koronavirus, ker se njihov imunski sistem s tem virusom laže spopada. Neki raziskovalni inštitut, ki se ukvarja z genetiko, je takrat celo zapisal, da imajo Arabci manj možnosti, da bi zboleli za novo boleznijo, ker so njihova pljuča genetsko superiorna. Jordanski znanstvenik Rami Fouda je v genetiki videl razlago za dejstvo, da je bilo na začetku pandemije v Izraelu proporcionalno več umrlih za covidom-19 kot v bližnjih arabskih državah.

Zanikanje smo lahko opazovali tudi pri mnogih svetovnih voditeljih, od Donalda Trumpa in brazilskega predsednika Jaira Bolsonara do mehiškega predsednika Andrésa Manuela Lópeza Obradorja in drugih. Naraščajoča količina informacij o širjenju okužbe po vsem svetu ni ustavila takšnih oblik nevednosti in zanikanja. V nekaterih primerih je bila nevednost »strateška«, saj je pomagala, da se je vsaj še nekaj časa nadaljevala proizvodnja.

Na ravni držav je bilo marsikje opaziti namerno nevednost, različne oblike zanikanja in ignoriranja pa so bile od vsega začetka na delu tudi v zasebnem življenju. Zanikanja, ki jih lahko opazujemo pri posameznikih, so zelo podobna tistim, ki jih je v odnosu do bolezni pred skoraj štiridesetimi leti analiziral izraelski psiholog Shlomo Breznitz. Opazoval je, kako so se z nevarnostjo, vezano na njihovo zdravstveno stanje, soočali koronarni bolniki. Ugotovil je, da

Pmnogi, ki so preživeli srčni napad, niso mislili, da bi se lahko napad ponovil, čeprav so vedeli, da se je to zgodilo drugim bolnikom. Breznitz je našel kar sedem različnih vrst zanikanj in mnogi ljudje so prehajali od ene oblike do druge. Poleg tega, da so mnogi imeli občutek, da se to, kar se je zgodilo drugim, ne more zgoditi njim, so nekateri, ki so imeli simptome bolezni, vztrajali tudi, da se jim ne dogaja nič posebnega, zato so odlašali z iskanjem zdravniške pomoči. Precej ljudi je bilo prepričanih, da so zaradi domnevno zdravega načina življenja nekako zaščiteni pred boleznijo. Ena od oblik zanikanja je bilo prepričanje, da je bolezen pač stvar sreče, usode ali naključja, glede tega pa da ne morejo ničesar narediti. Nekateri so zanikali svoja občutja (na primer strah in tesnobo), drugi pa so si zapirali oči pred informacijami o svojem zdravju. Najhujši primeri zanikanja pa so se kazali kot blodnjave motnje, kar je pomenilo, da so si ljudje ustvarili razlago za svoje stanje, ki je bilo daleč od resničnosti.

Pri ljudeh, ki zanikajo covid-19, lahko opazimo, da gredo pogosto skozi podobne oblike zanikanja, ki jih je naštel Breznitz. Nekateri se obnašajo, kot da jih novi koronavirus ne zadeva in da okužbe prizadenejo samo druge. Tudi ko so že okuženi, nekateri zanikajo situacijo in ne poiščejo zdravljenja, ko se simptomi poslabšajo.

Mnogi ljudje, ki zanikajo, da zanje obstaja nevarnost okužbe z novim koronavirusom, so podobno kot Breznitzevi pacienti prepričani, da so zaradi zdravega načina življenja ali celo dobrih genov zaščiteni pred okužbo. Predstava o tem, kaj naj bi te zaščitilo pred virusom, je lahko tudi precej bizarna. Spominjam se, ko sem poleti ob morju kupovala sivko, prodajalka pa me je začela prepričevati, naj kupim eterično olje iz smilja. Trdila je, da se že od začetka pandemije s tem oljem maže pod nosom, ker naj bi vonj smilja učinkovito odganjal koronavirus.

Nekateri ljudje okužbo s koronavirusom jemljejo zgolj kot stvar naključja, sreče ali usode. O tem, ali so rojeni pod srečno zvezdo ali gre le za naključje, so se na primer spraševali prebivalci italijanskega otoka Giglio, kjer v času največjega izbruha bolezni v Italiji sploh niso imeli okužb. Medtem ko so eni imunologi razpravljali, ali gre v tem primeru zgolj za naključje, ker pač na otok ni prišlo veliko okuženih ljudi, so drugi razmišljali, da je odgovor morda v genetiki. Na tem otoku naj bi bilo veliko porok znotraj razširjene družine in pojavilo se je vprašanje, ali se morda pri prebivalcih pojavlja genetska mutacija, ki jih začuda ščiti pred covidom-19.

Z nevarnostjo pandemije se precej ljudi spopada tako, da preprosto blokirajo neprijetne informacije. Nekateri sicer o pandemiji precej vedo, obnašajo pa se, kot da jih te informacije ne zadevajo. Spet drugi poskušajo zanikati občutke, ki se jim pojavljajo ob pandemiji, in na primer stresajo jezo na najbližje. V pandemiji se pojavljajo tudi vrste novih blodnjavih psihotičnih motenj. Nemški mediji so poročali o moškem, ki je prepričan, da je imun na covid-19, potem ko naj bi se njegov pametni telefon okužil z nekim kitajskim sporočilom na whatsappu. Domnevna okužba z računalniškim virusom je v mislih tega človeka ustvarila zaščito pred biološkim virusom.

Italijanska raziskovalka Antonella Somma se je s kolegi že v začetku pandemije lotila analize čustvenih težav, ki so jih Italijani imeli ob porastu okužb. Raziskovalci so ugotovili, da je bil pri mnogih strah pomembno gonilo pri tem, da so začeli verjeti v teorije zarote. Posledično pa ti ljudje niso vzeli resno opozorila, kako se zaščititi pred okužbo, kar je vodilo do tega, da so s svojim obnašanjem sebe in druge izpostavljali okužbi. Pomemben dejavnik pri neodgovornem obnašanju pa ni bilo le to, kako so se spoprijemali z negativnimi čustvi, ampak tudi, kako so oblikovali odnose z drugimi. Tisti, ki so imeli probleme z odnosi, so mnogokrat prej podlegli teorijam zarote. Zaključek raziskave je bil, da je v boju proti teorijam zarote, ki ljudi odvračajo od tega, da bi jemali resno priporočila, pomembneje nasloviti čustvene težave ljudi kot pa jih prepričevati z dejstvi.

Zdaj, ko je v polnem zamahu drugi val pandemije in je pri mnogih že nastopila utrujenost, se postavlja vprašanje, kako jih prepričati, da se držijo ukrepov za preprečevanje okužbe. Ob utrujenosti se namreč pri številnih pojavlja tudi jeza, da se ob ukvarjanju s koronavirusom vse bolj ignorira druga resna bolezenska stanja. To zagato je dobro formuliral neki ruski tviteraš, ko je zapisal: »V prvem valu so zdravniki prepričevali ljudi, da virus res obstaja. V drugem valu pa ljudje prepričujejo zdravnike, da obstajajo tudi druge bolezni.«

Mnoge države ugotavljajo, da je ob ukrepih za preprečevanje okužb uspešnejša mehka metoda vzpodbude kot pa represija. Prijateljica iz New Yorka mi je nedavno pripovedovala, kako na metroju ljudi prek zvočnikov opozarjajo, da morajo imeti na obrazu masko, in da po vagonih patruljira policija. Pričakovala sem, da bo nato rekla, da bodo tisti, ki ne nosijo mask, kaznovani. Ne, nasprotno, dejala je, da opozorila spodbujajo ljudi, da ko nimajo s sabo maske, stopijo do policistov, ti pa jim jo z veseljem dajo.

Kot ugotavljajo Nemci, je bila v veliko pomoč pri tem, da je imela ta država razmeroma malo okužb v prvem valu pandemije, transparentnost v komunikaciji. Znanstveniki so odprto izražali svoja mnenja in tudi iskreno izražali dvome, kako se lotiti pandemije. Zdaj, ko je Nemce zajel drugi val, spet poudarjajo pomen transparentnosti. Kot je nedavno dejal nemški politik in epidemiolog Karl Lauterbach: »Negotovost in dvom v tem trenutku nista sramota za znanstvenike ali politike. Sramotna je pretirana samozavest.«