Zelo narobe je, če h končanju bojev nagovarjamo žrtev in ne agresorja

V slovenskem jeziku obstaja pomembna doktorska disertacija Jezikovna politika v visokem šolstvu na Poljskem, v Sloveniji in Ukrajini. Napisala jo je Marija Sotnikova Štravs, Ukrajinka iz Donbasa, ki že drugo desetletje živi v Sloveniji.

V doktorski nalogi ste zapisali zanimivo misel: »Jezikovno vprašanje je pogosto politično obarvano. Jezik v Ukrajini je več kot jezik.«

V Ukrajini nikakor ne moremo enačiti jezikovne identitete z etnično identiteto. Veliko ljudi, ki se imajo za Ukrajince, namreč govori rusko, a ravno to se v zadnjih mesecih spreminja, saj se ljudje množično učijo ukrajinščine. Različni deli Ukrajine imajo različno zgodovino. Od nekdaj velja delitev na levi in desni breg reke Dneper. Levi breg je bil zgodovinsko pod ruskim vplivom, desni breg je pripadal več državam, med drugim Poljski in svojčas tudi Avstro-Ogrski skupaj s Slovenijo. V ukrajinskem političnem življenju je dlje časa prihajalo do polarizacije na prorusko usmerjeni »vzhod« in proevropsko usmerjeni »zahod«, za kar sta nazadnje na predsedniških volitvah leta 2010 poskrbela Julija Timošenko in Viktor Janukovič. Spremembe sta prinesli druga majdanska revolucija in ruska okupacija Donbasa leta 2014, predvsem za vse neodločene volivce, saj je bil marsikdo do tedaj povsem apatičen. Kajti potem ko so pretepli študente v Kijevu, res ni več šlo za vprašanje, ali bomo bolj za EU ali Rusijo. Pomembno vprašanje je postalo, kam se usmerjamo kot družba, kako se obnašamo in kaj želimo doseči, ljudje pa so se začeli obračati stran od ruskega modela.

Na volitvah 2014 so iz parlamenta izpadle vse skrajno desničarske stranke. Če primerjamo stanje drugje po Evropi, vidimo, da je moč skrajne desnice drugje precej večja kot v Ukrajini, čeprav bi zaradi vojne pričakovali ravno drugače. V takšnem vzdušju je Volodimir Zelenski leta 2019 dobil kar 73 odstotkov glasov, saj so ga ljudje izvolili zaradi obljube, da bo končal vojno. Drži, da se to kasneje ni zgodilo, kvečjemu smo dobili še hujšo vojno, vendar konec vojne ni v rokah Ukrajine, temveč Moskve.

V Sloveniji lahko poslušamo precej teorij, kako so pri Majdanu sodelovali nacisti, da je imel puč ameriško financiranje, da so v Donbasu v resnici Ukrajinci preganjali Ruse …

Poznam vse te zgodbe. Omenila sem že, da skrajno desno usmerjeni mladeniči sploh niso prišli v ukrajinski parlament. Zahodne družbe in medije tudi skrbi, da so v bataljonu Azov skrajni desničarji, toda Ukrajina je med sestavljenem redne vojske k sebi priključila vse paravojaške in prostovoljne bataljone, da je sploh lahko sestavila svoje čete z enotnim poveljstvom. Med ruskim

poseganjem na ukrajinsko ozemlje leta 2014 je bila ukrajinska vojska zaradi načrtne uničevalne politike Janukoviča, izdaje in neizpolnjevanja ukazov povsem v razsulu, zato so morali njegovi nasledniki državno vojsko postavljati na novo, urejeno vojsko pa seveda rabiš, če te napade druga država. V Donbas so zato sprva odšli prostovoljci, med njimi je nastal tudi bataljon Azov, da bi ustavili pohod separatističnih in ruskih sil. In ne sprenevedajmo se – tudi v ruski vojski so skrajni desničarji, enako v slovenski.

Kaj vse spada na območje Donbasa?

Prvotno je bila okupirana približno tretjina celotnega Donbasa, torej ozemlje donecke in luganske regije, čeprav zgodovinski Donbas zajema precej več, tudi del rostovske regije v Rusiji in del dnipropetrovske regije v Ukrajini. Ime Donbas je sicer skrajšava za Donecki premogovniški bazen – Don za Donecki in bas za bazen. Ravno zato vidimo različna zapisa tega imena, ker v ukrajinščini je pri besedi bazen en s, v ruščini dva.

Kako (je) poteka(la) meja med eno tretjino Donbasa z ruskim nadzorom in dvema tretjinama z ukrajinskim nadzorom?

Na našem koncu se je meja ustalila v sosednjem mestu od mojega rojstnega kraja Irmino. Vroča faza vojne se je na tem območju začela 22. julija 2014 in končala februarja 2015 s porazom ukrajinske vojske pod Debalcevom, kjer je bilo pomembno prometno vozlišče.

Razmejitveno črto so kasneje določili s sporazumi v Minsku. Med neokupiranim območjem je bil tudi nesrečni Mariupolj. Ostal je trn v ruski peti, saj je na neposredni kopenski poti do Krima in ima izhod na morje. Rusom vse do letos ni uspelo pridobiti Mariupolja, čeprav so ga obstreljevali že leta 2014. Ko so ga kasneje Ukrajinci obnovili, je bil Mariupolj vzor za ves okupirani del Donbasa, kako bolje in normalno se živi na neokupiranem območju, zato so bili Rusi še toliko bolj jezni.

Veliko poslušamo o sporazumih v Minsku, a se zdi, da najmanj o sporazumu vedo tisti, ki ga največkrat omenjajo.

Sporazumi v Minsku so bili oblikovani v ukrajinsko škodo. Ukrajina bi jih lahko izpolnila samo kot svojo dokončno kapitulacijo. Največji problem je bil, ker Rusija ni želela predati nadzora nad mejo med okupiranima republikama in Rusijo, torej na prvotni in uradni meji med Ukrajino in Rusijo, saj bi to pomenilo konec okupacije, ker Donecka in Luganska ljudska republika ne bi več prejemali vojaške opreme in človeške sile iz Rusije.

V sporazumih iz Minska je še vrsto nedoločenih in ohlapno formuliranih stvari, zato je bilo veliko prostora za manipulacije, denimo, kdaj bi pripravili volitve za ukrajinski parlament: pred predajo nadzora meje ali potem, zgodba zase pa bi bila, če bi dovolili volitve brez predaje meje, saj ne bi imeli nobenega nadzora, kdo sploh lahko voli in kdo je na kandidatnih listah v okupiranih republikah.

Zakaj je Ukrajina potem sploh podpisala sporazum v Minsku? Ker je bila v to prisiljena. Eden od vzrokov je bila prisotnost Angele Merkel in Françoisa Hollanda. Če Ukrajina ne bi podpisala sporazuma, so ji grozili, da ne bo dobila mednarodne podpore, Ukrajina pa je takrat na mednarodni sceni izgubila medijsko vojno.

Dojemanje svetovne javnosti se je začelo spreminjati po ruski sestrelitvi malezijskega boeinga na letu številka MH17, ko so lahko vsi spoznali, kako močan je ruski propagandni stroj. Do takrat so o okupaciji Donbasa pretežno govorili kot o državljanski vojni. Resda so bili prisotni elementi državljanske vojne, saj je del prebivalstva podpiral povsem svoje nazore, ampak če je tem ljudem orožje in vojake dobavljal nekdo, ki zdaj sedi v ruskem parlamentu, potem to ni državljanska vojna. Govorim o Aleksandru Borodaju in tudi o Igorju Girkinu. Slednji zdaj Putinu celo očita, da je v »posebni operaciji« premalo radikalen do Ukrajine.

Eden od ruskih izgovorov za vojaško posredovanje je, da rešijo Ruse v Ukrajini in jih povežejo k enotni Rusiji, a po drugi strani imajo že v Donbasu dve republiki.

Včasih lahko preberemo, kako gre za donbaški narod, kar je popoln nesmisel. Gre zgolj za interesne skupine, da si prek dveh republik razdelijo denar, ker drugače bi se med seboj požrle za oblast. V Donecki ljudski republiki so večinoma prisotni Rusi, v Luganski ljudski republiki pa so na oblast ponekod prišli Kozaki, zlasti iz ruske rostovske regije, in si ustvarili nekakšno »kozaško republiko« s svojimi pravili.

V Sloveniji ves čas poslušamo ideje, naj Putinu preprosto predamo Donbas in Krim, da bo mir. Ampak če mu damo Donbas, kdo bo prevzel odgovornost za ljudi, ki si Putina tam ne želijo? Ne razumem, zakaj Donbas kar istovetijo z dvema nepriznanima republikama, saj to nikakor ni isto, sploh ker se že od začetka zraven meša redna ruska vojska, ki je preoblečena v uniforme domnevnih osamosvojiteljev, kar je bil edini način, da so separatisti sploh prevzeli nadzor. Ravno zato so bili razni sporazumi iz Minska obsojeni na poraz.

Največja zmota je, ko mislijo, da

Rusi zdaj branijo lastne ljudi v Ukrajini. Tudi jaz imam ruske korenine in sorodnike, ampak sem na ukrajinski strani in nasprotujem »posebni operaciji«. A je res, da imam tudi ruske sorodnike, ki vojaško posredovanje podpirajo.

Kdo med vašimi sorodniki podpira rusko vojaško posredovanje? Moja starša.

Kakšen je vaš odnos?

Smo v stikih, vendar se izogibamo pogovorom o vojni in politiki, ker nima smisla. Jasno je, da ne bomo prišli do nobene skupne točke, zato je bolje, da niti ne začenjamo.

Tudi od februarja naprej?

Ne. Ko se je vojna začela, sta bila v Sloveniji v obisku. Ko sem se 24. februarja zbudila, sem bila prva, ki sem videla, kaj se dogaja, zato sem jima ravno jaz povedala, da se je začela vojna. Najprej je bila močna tišina, nato pa smo govorili o vseh drugih zadevah, samo o vojni ne. Toda raje imam vsaj delno komunikacijo, kot da se zaradi vojne sploh ne bi pogovarjali.

Kakšen je njun pogled? S čim zagovarjata Putinovo početje? Njun glavni argument je Putinova osebnost, kako je res pravi predsednik, da ima v svojih rokah moč in oblast. In potem vse isto, kar poslušamo tudi v Sloveniji. Ko jima pokažeš kakšen drug vir, preprosto rečeta, da lažnivim zahodnim medijem ne zaupata. Poslušala sem celo očitke, da Ukrajinci obstreljuje sami sebe, čeprav vsaj pri mami vidim eno spremembo, ko je po mesecu dni rekla, da je to vendarle vojna in ne posebna operacija, a je zraven vseeno pristavila, da gre za rusko vojno z Zahodom.

In kaj opažate pri Slovencih? Precej ljudi je povsem nekritičnih in se zapičijo samo v tisto, kar nam servira ruska propaganda, žal to velja tudi za mnoge novinarje. Ko govorijo o zahodni cenzuri RT in Sputnika, nihče od njih ne pove, da so Rusi utišali svoje opozicijske medije. Že prej jih je Putin precej omejeval, pri življenju jih je pustil samo zato, da jih je lahko razkazoval kot vitrino, češ, poglejte, pri nas imamo kritične medije, toda februarja je zaprl vse. Zavedam se, da je težka dilema, ali gre pri prekinitvi predvajanja RT in Sputnika za kršenje pravice svobode govora, ampak v zadnjih osmih letih smo lahko videli, kako ima predvajanje ruske propagande škodljive posledice za povsem nedolžne ljudi, saj zdaj mnogi verjamejo, da si Ukrajinci zaslužijo takšno trpljenje.

❝

V Sloveniji ves čas poslušamo ideje, naj Putinu preprosto predamo Donbas in Krim, da bo mir. Ampak če mu damo Donbas, kdo bo prevzel odgovornost za ljudi, ki si Putina tam ne želijo? Ne razumem, zakaj Donbas istovetijo z dvema nepriznanima republikama.

❞

Primer vaših staršev potrjuje, da imajo ruski državni mediji tudi v Ukrajini zelo močan vpliv. Predvsem starejši, ki se še vedno istovetijo s Sovjetsko zvezo, gledajo ruske televizijske kanale. Tako smo ves čas po Majdanu poslušali rusko plat zgodbe, kako so med protestniki nacisti in da protestniki jedo pomaranče, prepojene z drogo, pa kako so Majdan pripravili ameriški agenti … Ampak res je narobe, če bi vojno razlagali samo skozi etnični vidik med Ukrajinci in Rusi. Veliko bolj gre za nazorske in generacijske razlike, saj se starejši rusko govoreči