V modri laguni, v hotelih z nešteto zvezdicami

Eno temeljnih sporočil Minulih iluzij Françoisa Fureta je, da so se v svobodi meščanstva, posledično pa v kapitalizmu, utopile velike ideje, kakršne so v modernem času vznikale v imenu – svobode. Knjigo je napisal štirideset let po tem, ko je izstopil iz Komunistične partije, iz, kot je rekel, lastne zaslepljenosti, ki da ga je izučila. Toda na koncu obsežne študije je pokazal tudi, kako smo se poslej znašli v protislovjih meščanske demokracije. Pristali smo v vprašanjih, ki se dopolnjujejo in si nasprotujejo, v trku liberalnih enačb, človekovih pravic in trga. Jutrišnji dan bo nanja terjal nove odgovore. Meščanska svoboda na podlagi mešanice nacionalne zgodovine, človekovih pravic in trga je nemara tudi najboljša označba socialnopolitičnega trenutka v Sloveniji. Kot se zdi, so strasti, ki se razvijajo okrog tega, natanko strasti iz minulih iluzij.

Internacionala na sončni strani Alp

Na takšne misli pridemo, ko gledamo, kaj je ostalo od Slovenije, ki je leta 1991 z osamosvojitvijo upala na svojo prihodnost. Začeli bi lahko na levi, ki je po vseh preobrazbah pristala zgolj v stranki Levica. Toda skorajda večni koordinator te stranke Luka Mesec je po koalicijski poroki z Golobovo Svobodo že v času medenih tednov za N1 povedal dve pomembni novi resnici: da njegovi »osebnosti« bolj ustreza biti minister kot opozicijski poslanec in da ni pristaš »konfliktnih in trdih politik«, zato v 21. stoletju ne potrebujemo novega Marxa, temveč »novega Keynesa«.

Trdota in konfliktnost, ki sta bili v še ne tako davni zgodovini tako značilni za duha leve revolucije, sta se v novem pohodu liberalizma, potem pa še neoliberalizma, selili na desno. Že na primeru SDS in Janeza Janše lahko vidimo pravilnost Furetove teze, kako je desnica po duhu (ostala) antirevolucionarna, zato pa v splošnem ne kontrarevolucionarna.

Če odmislimo psihopatološko noto nenehnega kverulantnega obtoževanja, mestoma tudi primesi makiavelizma, v Janševi politiki najdemo konstantno nagnjenost k družbeni revoluciji, da ne rečemo prekucuštvu. Toda njegova »internacionala« sega do meja in po obronkih slovenskih Alp. Janša je napravil pogodbo z modernim neoliberalizmom. Kar je internacionalno, je prihranil za potrebe kapitala, politiki pa je ostalo nacionalno, nacionalizem in vse, s čimer je v imenu »našega« mogoče postavljati meje proti »tujemu«.

To dobro ponazori misel, ki jo je Janša te dni z gorskega vrha s pogledom na Julijske Alpe v sliki s podpisom posredoval prek portala za čivkanje: »Kralj slovenskih gora Triglav iz hotela z nešteto zvezdicami.« Še pred nekaj meseci je namreč v skupno korist z Viktorjem Orbánom hotele z »nešteto zvezdicami« na Bledu, v Prekmurju in Portorožu skušal sprivatizirati, izmakniti nacionalnemu interesu in jih na sončni strani Alp postaviti v domeno »desne internacionale«.

Kar je bilo sveto Jožetu Pučniku

»Desna internacionala« je bila v Pučnikovi SDSS po svoji politični vsebini »nemisljiva« še 1991. Če čemu, je bil Jože Pučnik privržen dvema neprekosljivima vrednotama: samostojni slovenski državi in socialni demokraciji. V preobrazbi SDSS v SDS je Janša zrušil to, kar je bilo Pučniku sveto: socialdemokratsko idejo je nadomestil z nacionalizmom. Kar je bilo predstavljeno kot pomik iz levega v sredino, je v nadaljevanju postalo merska enota za skrajno desnico. V tem smislu je Janša povsem izdal predsedniškega predhodnika stranke Jožeta Pučnika.

Naslednji prizor, če se pomikamo z desne proti »meščanski« sredini, najdemo v stranki NSi in slovenski Katoliški cerkvi. Obe sta skupaj in pod Janšo namreč pristali v »desni internacionalni revoluciji« in vsi trije, jahajoči na nacionalnem konju, so na koncu namesto v duhovnem liku Boga svoj smisel našli v novem »dohodkovnem« liku boga, v iluziji Moči in Denarja.

Slovenskemu političnemu katolicizmu se je slednjič razjasnil obraz: pristal je pod Janševimi nogami. Politično angažirani duhovniki so neverjetno radikalno sprejeli ta koncept, tisti v manjšini, ki se s politizacijo Cerkve niso strinjali, so resignirano uprli pogled v nebo in se zatekli v tiho osamo. Ultramontanizem tradicionalnega slovenskega katolištva, po katerem je papež prva, najvišja in zadnja avtoriteta, se je, kot drugje po svetu »desne internacionale«, naenkrat preobrazil v uporništvo in kritiko papeža, zlasti ker ta evangelij nenehno razlaga v tonu, ki ga imajo za levičarskega. Toda v tem primeru ne gre le za konceptualno stvar ali nesoglasja v slogu, temveč za spremembo ideologije, v kateri so neoliberalistični nauki in aksiomi zasedli mesto evangeljskih resnic.

V drugi polovici 2022 se zdi, da je v državi Sloveniji naposled prišlo do slogaštva, do nacionalne enotnosti, v tihi predpostavki, da je neoliberalizem naravno duhovno okolje in da s sodobnim kapitalizmom ni nič narobe, kajti omogoča vseh vrst reminiscenc, bodisi na fevdalizem in njegove monopole bodisi na partijske privilegije in primat v načrtovanju prihodnosti ljudi.

V fatamorgani demokracije

Zato ni naključje, da je civilna družba po izkušnji Janševe toksične vladavine iz repertoarja evropskih meščanskih revolucij postavila zahteve po novi politični kulturi, ta pa naj bi vsebovala dvoje vrednot: osebno svobodo v ustavno kodirani družbi in ljudsko demokracijo, ki bi taki družbi dala politično dinamiko.

Golobova stranka Gibanje Svoboda se je postavilo na križišče teh tokov in po sto dneh nove vlade bo nanj treba postaviti markacijsko tablo in ime dogodka. Toda kaže se že, da bo nova vlada laže našla skupni imenovalec z desnico in s tem, kar je ostalo od levice, kot s civilno družbo, v imenu katere je Golobova stranka nastala.

V vmesnem stanju, nekaj mesecev pred predsedniškimi volitvami, pa je politično stanje duha približno takole: dve stranki, LMŠ in SAB, sta se dokončno utopili v »Svobodi«, SD je pokazala, da glede modela socialne države, predvsem zdravstva, ne bo ponudila nobenega odpora in je ravno toliko neoliberalna kot Golobova »Svoboda«. Levica je po svojem koordinatorju pokazala, da se je znašla na dvojnem križišču: najprej na Golobovem, nato pa še na svojem, kajti Meščevo odhajanje v meščansko socialdemokracijo je bržkone začetek konca te stranke, ki se je v izhodišču postavila na Marxove in ne na Keynesove temelje.

Podobno velja za Novo Slovenijo, ki se v svojih programskih izhodiščih razglaša za slovensko krščansko demokracijo. V resnici je z radikalnim neoliberalizmom pristala natančno v svojem nasprotju, to pa je v nasprotju tega, kar je s svojim političnim konceptom krščanskega socializma zakoličil Janez E. Krek.

Povrh nastaja paradoks, ki ga slovenska javnost ni pričakovala. Potem ko je mislila, da je slovensko barko pripeljala v modro laguno, nazaj v zavetje postdrnovškove liberalne demokracije, proč od hotelov z neštetimi zvezdicami na obronkih robatih Julijskih Alp, lahko da stoji pred puščavskim prividom, pred novo fatamorgano demokracije.

Referendum o vodah, ki je bil izglasovan pred dobrim letom, je bil kot krik žejnih ljudi v puščavi in komaj kako leto zatem si bomo začeli postavljati vprašanje, ime česa da je novo stanje duha v podobi modre lagune.

Tako je bilo tudi leta 1991, poldrugo leto za tem, ko je novembra 1989 padel berlinski zid, ko je uradno padel sovjetski komunizem. Minule iluzije so spočele nove in po več kakor tridesetih letih javnost v Sloveniji, Evropi in v demokratičnem svetu ne ve natančno, kako je mogoče, da je diktaturo partij lahko tako učinkovito zamenjala diktatura kapitala in ljudi spravila v podrejenost, ki se v svetu novih iluzij kiti s pridevnikom demokratična. ●

Referendum o vodah, ki je bil izglasovan pred dobrim letom, je bil kot krik žejnih ljudi v puščavi in komaj kako leto zatem si bomo začeli postavljati vprašanje, ime česa je novo stanje duha v podobi modre lagune.