Od goličave do gozda in nazaj

Izvorno kraško drevo je hrast. Čeprav je tudi bor eden od simbolov Krasa, je črni bor tujerodna raslina. Sanacija kraškega pogorišča bo zahtevala tesno sodelovanje različnih strok.

Največji gozdni požar v Sloveniji se je na območju Renškega vrha nad Renčami razplamtel v nedeljo, 15. julija 2022. V štirinajstih dneh je pogorelo 3000 do 3500 hektarjev površine, zgorelo je približno 40 odstotkov občine Miren - Kostanjevica, kjer je bilo glavno težišče požara.

Zgodovinske analize kažejo, da je bil Kras po zadnji ledeni dobi gozdnat, v novem veku pa ga je človek devastiral s prenaseljenostjo in izkoriščanjem. Kasneje je bil goli kras pogozden s tujerodnim črnim borom, ki se je tudi sam širil na okolišnja travišča. Nato se je začelo zaraščanje z avtohtonim termofilnim rastjem in sedanja gozdnatost gozdnogospodarskega območja Sežana je 58-odstotna, tako kot je povprečje gozdnatosti v ostali Sloveniji. Kljub izboljšanju protipožarne obrambe na Krasu je velikih, katastrofalnih gozdnih požarov vedno več.

Največja požara do letošnjega sta bila leta 2003 na območju Sel na Krasu in Vojščice, pogorelo je 1048 hektarjev površine, od tega 748 hektarjev večinoma listnatega gozda, in leta 2006 lokacija Šumka–Železna vrata–Trstelj, pogorelo je 950 hektarjev, od tega 459 hektarjev gozdov. Letos je izbruhnil tudi večji požar v severni Sloveniji, v območni enoti Kranj, česar v preteklosti nismo beležili. Na lokaciji Potoška gora v občini Preddvor je požar izbruhnil 28. marca 2022 in je bil pogašen v enem tednu. Poškodovanih je bilo 70–80 hektarjev večinoma smrekovega gozda.

S kompleksnim modeliranjem številnih dejavnikov, ki vplivajo na rabo tal, lahko danes oblikujemo strategijo celostnega in trajnostnega gospodarjenja za Kras. Pri tem se upošteva zgodovino Krasa, značilnosti tal in podnebja, značilnosti naravne vegetacije, znanja o uničenju gozdov in kasnejši ogozditvi, vplive podnebnih sprememb na vegetacijo in živi svet, ekonomske interese, politične odločitve, globoko zakoreninjena lokalna izročila rabe tal, demografske zakonitosti, starodavne avtohtone kmetijske tehnike, domače in vedno večje število no

vih tujerodnih bolezni in škodljivcev drevja ter znanje in dolgoletne izkušnje gozdarske stroke v gospodarjenju z gozdovi tega območja.

Ekologija kraškega sveta: tla in podnebje, vplivi podnebnih sprememb

Kraški svet je brez površinskih voda, vode poniknejo v podzemlje. Več kot 40 odstotkov slovenskega ozemlja je na apnencih in dolomitih, na katerih nastajajo kraški pojavi. Še sredi prejšnjega stoletja so slovenski kras v jugozahodnem delu Slovenije, v pasu od morja do Postojne, opisovali kot goli kras – pusto kamnito pustinjo s posameznimi zelenimi oazami. Kras leži v submediteranskem fitogeografskem območju Slovenije, za katero so značilni toploljubni gozdovi črnega gabra, puhastega hrasta, malega jesena in rastlinstvo kraških gmajn.

Tu je specifično podnebje. Čeprav je povprečna letna vsota padavin (1971–2000, Arso) med 1400 in 1800 mm, ga poleti pestijo suše, saj je v teh mesecih najmanj padavin. Da so suše še hujše, pripomo

re burja, to je suh severovzhodni veter, ki piha po prehodu vremenske fronte in prinaša jasno vreme, hkrati pa močno izsušuje tla in zelo zmanjšuje učinek poletnih padavin. Zaradi vpliva podnebnih sprememb so v zadnjih letih vse bolj pogosti ekstremni vremenski dogodki, kot so dolgotrajne poletne visoke temperature in suše. To dodatno spodbudi velikopovršinske požare.

Naravna vegetacija, starodavne avtohtone kmetijske tehnike

Česa se lahko naučimo iz zgodovinskih dejstev uničenja gozdov in ponovne ozelenitve Krasa? Številni zgodovinski zapisi pričajo, da je bil Kras v daljni preteklosti skoraj popolnoma prekrit z gozdovi. Najstarejši podatki o vegetaciji na Krasu segajo v obdobje po zadnji ledeni dobi. Pelodne analize kažejo, da so bila na Krasu naslednja zaporedja drevja in gozdnih združb: rdeči bor, rdeči bor z nekaterimi listavci, bukev s smreko, nato bukev s hrastom, leska, bukev z lesko, bukev s hrastom, hrasti z nekaterimi listavci, smreka in bukev (od okoli leta 1000 pr. n. št.), antropogena vegetacija s prevlado listavcev, smreka in bukev z drugimi listavci (do pred 200–400 leti). Na Krasu je precej primerov otokov starih hrastov v vrtačah, ki so jih ljudje v davnini posadili na postrgani prsti s pobočij vrtače. O neustreznem načinu gospodarjenja z gozdom in lesom v prazgodovinskih časih (v kovinskih dobah) govori podatek o odkritih velikanskih kupih oglja in pepela v kraških jamah.

Relativno ugodne podnebne razmere so, kljub skromnim rastiščem, omogočile že zgodnjo poselitev. V dobi rimske zasedbe (509 pr. n. št.– 31 pr. n. št.) je bil Kras gozdnata krajina. Začelo se je krčenje gozda za kmetijske kulture, predvsem blizu naselij in glavnih prometnic. Naseljenci so ravnali po filozofiji sofista Secundusa Quid est agricola, silvae adversarius (kdor je zemljedelec, je sovražnik gozda). Kmetijstvo je bilo na pohodu z ognjem in sekiro. Sečnji je sledila paša in tako razgozdena krajina je bila izpostavljena delovanju vodne in vetrne erozije, pa tudi ogenj je ogolil kraško pokrajino.

V 18. in 19. stoletju, v dobi prosvetljenstva in po njej, se je smrtnost znižala, kar je ob visoki rodnosti omogočilo hitro rast števila prebivalcev. Kmetijstvo pa kljub uvedbi koruze in krompirja ni v zadostni meri intenziviralo proizvodnje. Zato je tedaj prevladujoča kmetijska panoga, paša prežvekovalne živine in drobnice, lahko dala več kruha le s širitvijo pašnikov in pašo v degradiranem gozdu. Jožefinski in franciscejski zemljiški kataster pozna različne oblike mešane kulture (cultura mista), kot je gozdni pašnik in travnik z drevjem. Redko gozdno drevje so pustili celo med latniki (ogrodje za vinsko trto) in sadnim drevjem. Ta že davno opuščena oblika kmetovanja ni svoje prednosti izgubila vse do danes: drevesna senca namreč zavira poletno izsušitev zemlje in prispeva h gnojenju tal z razkrojem opada ter pri nekaterih drevesnih vrstah tudi izboljšuje zdravje kmetijskih rastlin z izločanjem naravnih fitoncidov. Danes postaja zopet moderen izraz kmetijsko-gozdarski sistem ali angl. agroforestry.

Kmetijsko-gozdarski sistem je definiran kot preplet sajenja poljščin, še zlasti zelenjavnih vrst, in dreves. Na nerodovitnih območjih in strmih neporaščenih površinah preprečuje erozijo, obnavlja rodovitnost in povečuje pridelek. Žal pa je ta oblika kmetovanja zamrla, ko je hitro rastoče mesto Trst kot glavno avstrijsko pristanišče po razglasitvi za prosto luko leta 1719 ponudilo vedno več delovnih mest in predvsem trg za govedorejske izdelke, zlasti mlečne. Krave so zamenjale ovce in koze, zato so v 19. stoletju začeli opuščati kamnite pašnike, ki so zavzemali približno polovico površine Krasa. Točno zemljiško rabo je težko ugotoviti, saj Kras kot celota nikoli ni predstavljal enotne statistične, upravne ali politične enote. Jožefinski kataster je leta 1785 na območju davčne uprave Sežana navajal 7,3 odstotka nizkega in nič visokega gozda, 2,6 odstotka pašnikov z gozdnim drevjem in 45,3 odstotka pašnikov.

Ekonomski interesi, politične odločitve, deforestacija

Razvoj mest ob Tržaškem zalivu je terjal vedno več lesa iz Istre in Dalmacije. Les iz kraških gozdov so pošiljali v obmorska mesta in mesta severne Italije. Oglej (Aquilea) je bil že v letih pred našim štetjem zgrajen iz hrastovega lesa. Po vdoru Hunov l. 452 so les za ponovno gradnjo uničenih utrdb in hiš dobili na bližnjem Krasu, prav tako tudi les za razvoj ladjedelništva po l. 620. Hrast iz okolice Svetega Križa in Sežane so že od 12. stoletja pošiljali v Benetke za stavbarstvo, gradnjo velikih beneških vojaških ladij in rokodelstvo. V Benetkah so porabili veliko pilotov. Samo za gradnjo mostu Rialto so npr. porabili 12.000 hrastovih, jelševih, borovih in macesnovih pilotov. Za gradnjo ladij so uporabljali les puhastega hrasta (Quercus pubescens) in črničevja (Quercus ilex). Razvoj beneške republike v pomorsko velesilo je pospešil ogolevanje našega

Krasa. Za veliko srednjeveško ladjo so posekali kar 4000 hrastovih dreves.

S poveljema cesarja Karla V. leta 1522 in cesarja Ferdinanda I. leta 1571 si je mesto Trst pridobilo pravico izsekati ves hrast na tržaškem in goriškem Krasu. Najbolj so kraške gozdove izkoriščali po letu 1817, ko je Avstro-Ogrska ukinila državni monopol na hrastov les.

Še bolj so kraške gozdove uničevali z nekontrolirano pašo koz in ovc. Na sredozemskih kraških območjih je bila nekontrolirana paša koz vzrok, ne pa posledica uničevanja okolja. Bistvo paše ni le uničevanje rastja, ampak tudi preprečevanje njegove naravne obnove. Koze se hranijo z vsemi vrstami grmičevja in mladega drevja, značilnimi za območje Krasa (razen bezga), tudi z borovimi mladikami.

Tudi vojaški pohodi niso prizanesli kraškim gozdovom. Zavojevalci so mačehovsko ravnali z gozdovi, izsekovali so široke pasove v obrambne namene, gozdove požigali, posekali velike površine na golo in izvažali les. Zato so oblasti že od 11. stoletja dalje z vrsto predpisov začele omejevati ponekod sečnjo, drugje pašo, zlasti koz. Kljub odredbam in odlokom o omejevanju sečnje in prepovedi paše je bil Kras sredi 19. stoletja le še gola kamnita puščava.

Gozdarski svetnik v Trstu Herman Guttemberg takole opisuje slovenski kras: »Popotniku, ki je sredi našega stoletja (19. stol.) potoval od Postojne proti Trstu, Reki in Gorici, se je ponujal žalosten pogled: povsod puste kamnite površine brez vegetacije, iz katerih so, podobno kot v puščavi, le tu in tam silile majhne zelene oaze.« Približno enako je leta 1850 zapisal Matija Vertovec in svojo misel sklenil z besedami: »Ko bo kraševec prodal poslednjo hrastovo vejo in si moral kupiti tujega želoda, takrat se bo šele zdramil.«

Na pogubne posledice zakrasovanja Krasa in sosednjih pokrajin na apneni podlagi so vse pogosteje opozarjali tudi daljnovidnejši izobraženci in gospodarstveniki. Tudi mnogi naravoslovci v naših deželah so se ukvarjali z vprašanji ogolitve pokrajine in zakrasovanja. Svoja dognanja so objavljali v domačih in tujih publikacijah. Med njimi je najpomembnejši Janez Scopoli, ki je v nekaterih delih opozarjal na hude posledice uničenja gozdov in zakrasovanja.

Ponovna ogozditev

Prvi pravni temelj za obnovo gozdov na Krasu je bil Gozdni red za Vojvodino Kranjsko iz l. 1771. Poleg gozdnovarovalnih, gozdnogojitvenih in drugih predpisov je vseboval še določila o obnovi gozdov na goličavah, ki niso primerne za kmetijske kulture.

Prvič so brez uspeha poskusili pogozditi kraško ozemlje blizu Trsta l. 1843, ko so na ograjenih površinah zasejali seme črnega in rdečega bora, robinije in pravega kostanja. Prav tako so propadli l. 1847 zasnovani poskusni nasadi v okolici Bazovice.

Prve strokovne načrte pogozdovanja in melioracije ogolelih zemljišč na našem Krasu je izdelal češki inženir in gozdar, izumitelj Josip Ressel. Rešitev je videl le v obnovi oziroma pogozdovanju kraških goličav. Dojel je, da obnova gozdov na Krasu in v Istri ni le gozdnotehnični in gozdnogospodarski, temveč tudi socialnoekonomski problem tukajšnjega prebivalstva. Izdelal je načrt pogozditve istrskega (l. 1842) in tržaško-goriškega Krasa (l. 1850). Ti so vsebovali prvine sodobnega regionalnega gospodarskega načrtovanja. Pogojev za uresničitev teh načrtov, ki upoštevajo gospodarstvo in družbo kot celoto, pa ni bilo. V načrtih za pogozditev goličav je zaradi prenaseljenosti in socialne odvisnosti prebivalstva od reje ovac in goveda upošteval tudi možnost kombiniranega gospodarjenja, zato je predlagal redko sadnjo hrasta.

Resslovi načrti so pionirsko delo, prvi sistematični poskus pogozdovanja in melioracije goličav v našem Primorju in Istri, vendar žal niso bili uresničeni. Kljub temu pa so bili dosežek prizadevnega Resslovega dela na območju tržaškega Krasa prvi gozdni nasadi – predvsem s črnim borom (Pinus nigra) kot predkulturo (Biasollettijev gozd ok. l. 1850, Kollerjev gozd l. 1859 pri Bazovici nad Trstom). V teh časih je bilo podnebje drugačno, ni bilo tako velike požarne ogroženosti, kot je danes, večje število drobnice je preprečevalo kopičenje lahko gorljive organske mase in zaraščanje. Ta uspeh je pomenil prelomnico v pogozdovanju slovenskega Krasa. Dokazal je, da je črni bor kot pionirska drevesna vrsta najustreznejši za pogozdovanje kraških goličav. Tukaj začnejo borovi nasadi opravljati svojo meliorativno in zaščitno funkcijo že pri 7–10 letih starosti, ekonomski učinki se pokažejo po 40–50 letih. Kot najustreznejšo tehniko pogozdovanja so priporočali saditev.

Začetna uradna pobuda za pogozdovanje pa ni prišla iz kmetijstva, temveč od načrtovalcev in nato graditeljev južne železnice, ki je prispela do Trsta leta 1857. Z drevjem so hoteli zavarovati železniške kompozicije in progo pred burjo. Žal niso slutili, da bo čez stoletje v spremenjenem gozdu ob železnici

na parni pogon zaradi isker nastalo največ požarov. Od l. 1865 je bilo pogozdovanje Krasa načrtnejše, kar je tudi posledica ustanavljanja gozdarskih društev. Ta so se zavzemala za strokovno opravljena pogozdovanja, odpravo davščin na pogozdene površine ter za pomoč države pri obnovi gozda. Šele deželni zakoni – za tržaško ozemlje l. 1881, za goriško-gradiščansko l. 1883 in za Istro l. 1886 – so zagotovili posebna sredstva države, dežel in občin. Zahtevali so sestavo katastra za pogozdovanje in poverili pogozdovanje Krasa posebnim komisijam za Trst, Goriško in Istro.

Sledilo je obdobje intenzivnega pogozdovanja kraških goličav. Izkušnje so pri tem pokazale pomen kakovostnega in provenienčno ustreznega saditvenega materiala. Zato so po l. 1869 uredili tri velike gozdne drevesnice pri Kopru, Gorici in v Rodiku; od l. 1872 do 1875 manjše v Postojni, Senožečah, Pivki, Bistrici in Bujah, l. 1876 pa osrednjo drevesnico v Ljubljani. Od l. 1876 do 1915 so na območju Trsta, Primorja in Istre pogozdili 8441 hektarjev kraških površin. Od l. 1947 do 1953 pa so zasadili 4784 hektarjev novih nasadov. Sadili so predvsem sadike črnega bora, rdečega bora (Pinus sylvestris), navadne jelke (Abies alba) in navadne smreke (Picea abies) ter tudi mnogo tujih drevesnih vrst.

Zakoreninjena lokalna izročila rabe tal

Po sprejetih omenjenih deželnih zakonih o pogozdovanju so začeli pogozdovanje. Izdelali so popis goličav in ugotovili, da je pri zemljiških lastnikih najmanj nasprotovanja za pogozditev vaških gmajn, ki so jih zato prve pogozdili. Poskušali so s saditvijo različnih drevesnih vrst in pristali pri črnem boru. Sadike so pripeljali iz severnih krajev Avstrije.

Tedaj in še danes se intenzivnost rabe tal zmanjšuje z oddaljenostjo od vasi. Kjer je površje planotasto in kjer razmere kmetovanja niso bistveno različne, si od vasi navzven v krogih sledijo: njive in ponekod vinogradi, v sosednjem zunanjem krogu so prevladovali travniki z redkim drevjem in njivicami v »delanih« vrtačah, za njimi je bil pas srenjskih pašnikov (komun), ki so ga najprej in najbolj pogozdili. Tak razpored je še danes ugoden, ker ogenj, ki se začne v borovem gozdu na robu vaškega zemljišča, navadno ne ogrozi vasi.

Domače in tujerodne bolezni in škodljivci gozdnega drevja

Novi nasadi črnega bora so bili v začetku zdravi, vendar so že leta 1904 opazili prve zapredke borovega sprevodnega prelca (Thaumatopoea pityocampa) v okolici Gorice. V petdesetih letih prejšnjega stoletja so ga uničevali z obsežnimi avioakcijami, ko so bore zapraševali z DDT-jem ali s škropilnicami vbrizgavali petrolej v zapredke. Kasneje se mu je pridružil hud škodljivec mladja črnega bora, to je zavijač borovih poganjkov (Rhyacionia buoliana), proti kateremu so kraški gozdarji v 50. letih prejšnjega stoletja celo razvili uspešno metodo biološke kontrole.

Bolj kot škodljivci pa so črni bor poškodovale bolezni v zadnjih 50. letih. Najpomembnejša je sušica najmlajših borovih poganjkov (Sphaeropsis sapinea, sin. Diplodia pinea), ki se lahko pojavi kot uničevalna bolezen predvsem v sušenem stresu. Le občasno se, prav tako zaradi sušnega stresa, pojavi epifitocija sušice borovih vej, ki jo povzroča gliva Cenangium ferruginosum. Črni bor je na svojih kraških rastiščih v vedno močnejšem sušnem stresu, saj mu avtohtona vegetacija zaradi razraščanja odvzema vedno več vode in spreminja mikroklimo gozda.

Vendar tudi naravna kraška vegetacija ni prilagojena na vedno močnejše sušne strese. Že od začetka 90. let prejšnjega stoletja množično odmira črni gaber zaradi bolezni, ki jo povzroča gliva Botryosphaeria dothidea, predvsem ob suši. Po izjemno sušnem letu 2003 se je na Krasu prvič pojavila bolezen pooglenitev hrastov, ki jo povzroča toploljubna gliva Biscogniauxia mediterranea. Bukev ogroža njena sorodnica, prav tako termofilna gliva Biscogniauxia nummularia, ki lahko v sušenem stresu povzroči odmiranje bukve, bolezen imenujemo pooglenitev bukve. V zadnjem času pa se je namnožila tujerodna invazivna hrastova čipkarka (Corythicha arcuata) in ni še jasno, koliko bo oslabila oziroma ogrozila hraste in druge listavce na Krasu.

Rezultati znanja gozdarske stroke pri gospodarjenju z gozdovi

Na celotnem kraškem gozdnogospodarskem območju je bila leta 1875 gozdnatost 14-odstotna. Pogozdovanje je bilo prekinjeno v obdobju med vojnama, nato sledi od 1948 do 1955 ponovno obsežno pogozdovanje. Pogozdovanje s setvijo semena (predvsem črnega bora) se je začelo uveljavljati kot cenejši način pogozdovanja šele po l. 1950. Površine nasadov črnega bora so se tako še hitreje širile. Gozdnatost Krasa je bila l. 1954 20-odstotna. Povprečje za Slovenijo je bilo v tem času 42-odstotno. Izračuni na podlagi zračnih posnetkov kraškega gozdnogospodarskega območja iz l. 1957 kažejo, da je bila gozdnatost tega območja 24,3-odstotna. Samo nasadov črnega bora prve, pa tudi že druge generacije je bilo približno 17.000 hektarjev.

Leta 1979 (gozdnogospodarski načrt za kraško gozdnogospodarsko območje od l. 1981 do 1990) je gozdnatost na območju narasla že na 42 odstotkov. Po podatkih predloga novega gozdnogospodarskega načrta kraškega gozdnogospodarskega območja (2021–2030) znaša površina gozdov 88.873 hektarjev, kar predstavlja 58,3-odstotno gozdnatost. To pomeni, da se je v zadnjih 147 letih gozdnatost povečala štirikrat. V drevesni sestavi tako prevladuje skupina drugih trdih listavcev s 30 odstotki (v tej skupini prevladujejo hrast puhavec, cer in navadni črni gaber), sledijo bori s 25 odstotki in bukev z dobrimi 17 odstotki.

V veljavnih načrtih GG (1991– 2000, 2000–2010, 2011–2022) poudarjajo, da je črni bor opravil svojo

pionirsko nalogo in zagotovil sukcesijski razvoj listavcev. Črni bor je občutljiv na domače in tujerodne patogene glive in škodljivce. Zaradi prisotnosti smole in težje razgradljivega opada na tleh v sušnih ekosistemih je občutljiv na vžige in je vzrok za katastrofalne požare. Gozdovi naravnih termofilnih listavcev so manj dovzetni za velikopovršinske požare in se po požaru hitreje obnovijo.

Primer Krasa naj bo primer družbi, kako naj umno ravna z okoljem

V GGO Sežana je velik delež avtohtonih gozdov v inicialni fazi, kar je uspeh sonaravnega in trajnostnega gospodarjenja z gozdovi v Sloveniji. Glavni cilj gozdarske stroke je zagotoviti nadaljnji sukcesijski razvoj pionirskih naravnih gozdov z rastišču primerno drevesno sestavo in zgradbo, ob hkratnem varovanju gozdov pred naravnimi nesrečami, kot so gozdni požari. Prav tako je treba pri gospodarjenju z gozdovi upoštevati ohranjanje in povečanje biotske pestrosti organizmov v celotnem ekosistemu, zdravje gozda pri pojavih novih ekonomsko škodljivih organizmov za drevje (bolezni in škodljive žuželke) in vključiti kontrolo živalske komponente v lovsko upravljavskem načrtu za Primorsko LUO.

Potrebno bo zagotoviti proizvodnjo lesa in ohranjanje ugodnega stanja voda. Zato je usmerjanje gospodarjenja z gozdovi na Krasu še bolj zahtevna naloga, kot je bila sama ogozditev. Zahteva veliko skupnega strokovnega dela gozdarske in agronomske stroke, ekonomistov, varstvenikov narave in drugih strok pri oceni primernosti sedanje gozdnatosti, vračanju tradicionalnih kmetijskih panog (kot je npr. kontrolirana paša drobnice, predvsem ovac), uvajanju kmetijsko-gozdarskega sistema (agroforestry), naravi prijaznega turizma idr. Predvsem je pomembno, da se s širšim družbenim konsenzom določi, kje na krasu naj bo gozd, kje kmetijska dejavnost, kje poselitev in industrija. Preobrazba gozdov, še posebej po velikih požarih, ter vključevanje drugih rab tal bosta trajala verjetno več desetletij.

Primer sanacije Krasa bi bil z uspešno izvedbo lahko primer družbi, kako naj umno ravna z okoljem. ●

Zaradi prisotnosti smole in težje razgradljivega opada na tleh v sušnih ekosistemih je črni bor občutljiv na vžige in je vzrok za katastrofalne požare. Gozdovi naravnih termofilnih listavcev so manj dovzetni za velikopovršinske požare in se po požaru hitreje obnovijo.

Prof. dr. Maja Jurc, Vasja Leban, mag.

inž. gozd., Oddelek za gozdarstvo in

Fakulteta, Univerza v Ljubljani obnovljive gozdne vire, Biotehniška Črni bor je sicer eden od simbolov kraškega sveta, vendar je tujerodno in v sušnem obdobju hitro vnetljivo drevo. Foto Črt Piksi

Satelitske posnetke, ki ponazarjajo kraško pogorišče 22. julija in 24. julija, je za objavo pripravil dr. David Hladnik, izredni profesor na Oddeleku za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani.