Tuji delavci kot suho zlato

Podjetje Senecura je nameravalo v Komendi jeseni odpreti nov dom za starejše, a bodo morali ta dogodek zaradi pomanjkanja negovalnega in kuharskega osebja zamakniti. Medtem gostinec na drugem koncu Slovenije svojo restavracijo zapira že ob treh popoldan, ker preprosto ne najde delavcev, da bi lahko storitve ponujal še v večernih urah. Pomanjkanje kadrov, ki ob rekordno nizki brezposelnosti še zdaleč ni več vezano le na deficitarne poklice, tako že konkretno hromi poslovanje nekaterih podjetij. A ker se kot družba staramo, imamo prenizko rodnost in strukturna nesorazmerja na trgu dela, se kot ena od rešitev kaže v zaposlovanju tujih državljanov. Kjer pa se zatika.

Kako pereč je ta problem, je najbolj nazorno pokazal nedavni posvet o zaposlovanju tujcev, ki ga je organizirala Gospodarska zbornice Slovenije (GZS). Njihova največja dvorana je bila namreč kljub dodatnim sediščem premajhna za vse, ki jih je ta tema zanimala. Delodajalci se pri tem srečujejo s številnimi težavami, ki pa so večplastne.

Podajanje vročega kostanja

Največja težava je seveda dolgotrajnost postopkov pridobivanja dovoljenj za tujce, da lahko ti sploh začnejo delati v naši državi. Ker je zaradi vse večje kadrovske stiske prošenj za ta dovoljenja čedalje več, se ti roki še podaljšujejo. Predstavniki gospodarstva tožijo, da lahko trajajo tudi po šest mesecev, kar je seveda nevzdržno, saj ne le da podjetje dolgo časa čaka na delavca, ampak je tudi kandidat, ki je morda že pustil službo v domovini, v negotovosti in brez prihodkov.

Pri vsem tem se zdi nerazumljivo, da so – kot smo slišali na posvetu – postopki za pridobivanje dovoljenj po upravnih enotah različni, prerazporejanje zaposlenih iz manj obremenjenih enot menda ni mogoče zaradi nestrinjanja njihovih načelnikov, novi zaposleni pa za uvajanje potrebujejo kar šest mesecev, prosilci ne dobijo povratnih informacij o vlogah, marsikaj se podvaja. Postopki včasih trajajo tako dolgo, da tujcem vmes poteča vizum za bivanje, v državah, kjer nimamo konzularnih predstavništev, pa je že odvzem prstnih odtisov, ki jih morajo tuji delavci oddati za pridobitev dovoljenja, marsikdaj znanstvena fantastika.

Pristojnost izdaje dovoljenj za tujce je razpršena na več ministrstev, a čeprav so jim predstavniki gospodarstva predlagali več konkretnih rešitev, kot je možnost takojšnje začasne zaposlitve tujih delavcev in naknadna pridobitev dovoljenj, za zdaj ni videti večjih premikov na bolje. Nasprotno ministrstva bodisi ne vidijo potrebe po spremembah bodisi temu niso naklonjena zaradi zaščite delavcev, pristojnosti policije in podobnega ali pa se izgovarjajo, da to ni njihov resor.

Zgodbe o zlorabah tujih delavcev, kot smo jih nedavno spremljali v primorskem podjetju Marinblu in pred tem še kje, so seveda nedopustne. A za preprečevanje zlorab potrebujemo učinkovite inšpekcijske službe. Slabo pa je, da se zaradi posamičnih lumpov vztraja pri rigidnih ureditvah, ki omejujejo celotno gospodarstvo. Še več. Ministrstvo za delo namerava v sporazumih s Srbijo ter Bosno in Hercegovino celo odpraviti vezavo tujega delavca na delodajalca za leto dni. To pomeni, da bi lahko podjetje, ki se je več mesecev ukvarjalo s pridobivanjem dovoljenja za delavca iz teh dveh držav, v manj kot letu dni ostalo brez tega zaposlenega. Ministrstvo želi s tem zaščititi delavce pred zlorabami, vendar se v gospodarstvu upravičeno bojijo še večjega odhoda teh kadrov v druge države EU, kar se dogaja že zdaj, ko ta enoletna varovalka obstaja. Poleg tega zaradi vseh birokratskih zadreg delodajalci že iščejo obvode, na primer zaposlovanje prek tujih agencij.

Druga plat medalje

Seveda ima vsaka medalja dve plati, kar pomeni, da bodo morali delodajalci pomesti tudi pred svojim pragom. Predstavnica zavoda za zaposlovanje je na omenjenem posvetu GZS povedala, da je iz 90 odstotkov vlog razvidno, da delodajalci tujcem ponujajo zgolj minimalno plačo. Da se Slovenija po zaslužku uvršča nekoliko nižje od povprečja EU, torej precej za Avstrijo in Nemčijo, ki veljata za zaželeni zaposlitveni destinaciji, ugotavljajo tudi na Uradu za makroekonomske analize in razvoj. In to, kot kaže, opazijo tudi tuji priseljenci. Prevozniki tako že tožijo, da se šoferji, ki so prišli k njim delat iz Srbije, vračajo v svojo domovino, saj imajo tam že primerljive razmere za delo. In večina jih raje živi doma kot v tujini s trebuhom za kruhom.

Tako država kot delodajalci bi se morali bolj zavedati, da za manjkajoče kadre v že tako izpraznjenem balkanskem bazenu in drugih državah ne tekmuje le Slovenija. Ti kadri postajajo pravo suho zlato. S pomanjkanjem delavcev se namreč soočajo tudi druge evropske države, kjer so birokratski postopki morebiti krajši, plače pa marsikje višje kakor pri nas. Boj za kadre vse bolj predstavlja eno ključnih strateških konkurenčnih prednosti, saj če ne bo delavcev, ne bo gospodarske rasti in s tem tudi blaginje za prebivalce ne. Kot smo videli uvodoma, to lahko pomeni zaprte restavracije, lekarne, domove za starejše ... Glavni ekonomist GZS Bojan Ivanc je ugotovil, da so tuji delavci pomembno prispevali h gospodarski rasti v zadnjem obdobju. Delež tujih delavcev se namreč vztrajno povečuje in je po statističnih podatkih maja letos že presegel 13 odstotkov.

Dobra vest je, da se vsaj na gospodarskem ministrstvu – čeprav zaposlovanje tujcev ni njihovo področje – zavedajo, da s sedanjim sistemom ne bomo rešili kadrovskih težav. Zato so se že sestali z drugimi resorji in ustanovili strokovno skupino, ki naj bi poskušala poiskati rešitve. Vendar te ne bi smele biti omejene zgolj na pospeševanje pridobivanja bivalnih in delovnih dovoljenj za tujce, ampak bi država morala oblikovati učinkovito migracijsko in integracijsko politiko, ki bosta zagotavljali razmere za kakovostno življenje priseljencev, kar bo njim in njihovim družinam omogočilo vključitev v slovensko družbo in okolje. Že leta na primer v našo deželo prihajajo delavci s Kosova in njihove družine, a je integracija še vedno večinoma prepuščena lokalnemu okolju, predvsem šolam, kjer se še vedno dogaja, da morajo otroci svojim albansko govorečim materam igrati prevajalce na govorilnih urah v šoli ali pri zdravniku.

Neusmiljeni trendi

Res je, da smo bili zdaj v dolgem obdobju konjunkture in da lahko recesija vse obrne na glavo, a pomanjkanje kadrov ni le začasna težava. Demografski trendi so neusmiljeni in brez tujih delovnih rok bomo na dolgi rok težko ohranjali dobro gospodarsko kondicijo. Zato se bomo morali kot družba in država odločiti, ali bomo ta problem le priložnostno gasili ali pa bomo s premišljeno migracijsko politiko Slovenijo postavili na zemljevid zaželenih delodajalcev, tako s kakovostjo življenja, ki jo naša država nedvomno ponuja, kot z delovnimi in birokratskimi pogoji. Tako bomo lažje izbirali ustrezno kvalificirane ljudi, ne pa pobirali le profile, ki bodo ostali na razpolago.

Zaposlovanje tujcev torej postaja nuja in ne le kaprica delodajalcev. Ti, kot vedno znova poudarijo, še vedno najraje najemajo domače delavce, saj pri tem ni jezikovnih in kulturnih ovir, pa tudi birokratskih zapletov ne. Zato bi bilo treba poleg priseljevanja kadrovsko vrzel začeti krpati tudi s preprečevanjem bega možganov v tujino, državljane, ki so odšli delat in živet v druge države, z ustreznimi razmerami privabiti nazaj v domovino, vzpostaviti pogoje za zgodnejši vstop in kasnejši izstop iz trga dela, tiste, ki se jim zdaj ne izplača ali ne ljubi delati, pa spodbuditi k vstopu nanj. Nekatere države, s katerimi tekmujemo za kadre, se z vsem tem že ukvarjajo. Kaj pa mi? ●

Boj za kadre vse bolj predstavlja eno ključnih strateških konkurenčnih prednosti, saj če ne bo delavcev, ne bo gospodarske rasti in s tem tudi blaginje za prebivalce ne. Kot smo videli, to lahko pomeni zaprte restavracije, lekarne, domove za starejše ...