Ursus arctos med gozdom in nebom

Pričakovanje je bilo tako veliko, da sem, ko smo hodili po gozdu, čutila rahlo omotico. Morala sem umiriti dihanje. Bil je vroč dan in pod zeleno streho gozda v bližini Loškega Potoka, ki velja za enega najbolj odmaknjenih predelov v Sloveniji, je bilo soparno. Pred nama s fotografom je hodil Miha Mlakar, ki ta gozd pozna kot svojo dlan. V rokah je nosil vedro, v katerem je bilo nekaj jabolk in koruze. Če smo še pred nekaj minutami v avtomobilu na glas klepetali, smo bili zdaj čisto tiho.

V opazovalnico smo se povzpeli po lesenih stopnicah. V njej sta bili dve zastekljeni okni, zdeli sta se mi kot okvirja za sliko, saj sem skozi njiju videla gozdno vzpetino, po kateri so bile razmetane skale, porasle z mahom, ki so jih obdajale visoke smreke. Kot gozdne jaslice. Miha je med skale stresel jabolka in koruzo. Potem smo sedeli v opazovalnici in čakali. Hiška je spretno narejena, saj vonj po človeku »odteka« skozi dimnik, ki je speljan visoko v krošnje smrek. Pravijo namreč, da medved voha tisočkrat bolje od človeka. Ameriški staroselci so učili, da ko v gozdu list pade z drevesa, ga orel vidi, kojot sliši, medved pa lahko padanje lista zavoha.

V opazovalnici je bilo tudi okno brez stekla, nanj je bilo napeto blago z luknjo za fotoaparat. Miha Mlakar je namreč velik ljubitelj in poznavalec medvedov in v teh krajih že več let organizira profesionalni fotolov na medvede za fotografe in ljubitelje narave, ki prihajajo z različnih koncev sveta.

Ure tečejo in prišli so komarji. Koruzo so opazili divji golobi in pisane šoje. V nekem trenutku se golobi splašijo in odletijo. Miha me optimistično pogleda; to je morda znak, da jih je prestrašila medvedka z mladičkoma, ki sem že nekaj časa prihaja skoraj vsak dan, tudi včeraj so jo videli. »Odločil sem se, da vaju peljem prav v to opazovalnico, ker je najbolj zanesljiva.« A vendar ni nikogar, zato se golobi vrnejo. Ure tečejo. Počakamo še pol ure. Počakamo še deset minut. Še deset minut. Podaljšujem čas, kot da bi bil črna luknja, skozi katero bi lahko vsak hip izstopila medvedka, ki je ta dan očitno imela druge načrte. Narava je nepredvidljiva in zato mi je tako všeč, se tolažim. Nisem je videla, nisem zavohala njenega krzna, nisem videla njenih majhnih lepih mladičev. Nisem se mogla v živo čuditi njeni moči in lepoti. A idejo o medvedu, vso mitologijo o tej posebni živali še naprej nosim v glavi, živi v moji domišljiji. Morda je bila ves čas kje med zelenimi drevesi in nas je opazovala, morda je mi res nismo videli, a je ona videla nas.

Ko skozi gozd odhajamo do avtomobila, še vedno ne govorimo na glas. Miha pove, da je nedolgo nazaj, ko se je z gosti vračal iz opazovalnice, naletel na medvedko z mladičem, ko je kopala zemljo pod drevesom in iskala divje čebele. Ker je imela smrček v zemlji, jih ni

»Imeti v gozdu medvede je neprecenljivo, ena redkih držav smo, ki ima to bogastvo.«

Medved je skrivnostna žival, morda zato, ker se pred človekom raje umakne. Čeprav jih je v Sloveniji veliko, o njem nimamo poljudnoznanstvene literature, a o tem, za kako posebno žival gre, pričajo mitologije in pravljice z vsega sveta. Projekt Mihe Mlakarja SlovenianBears ljubiteljem narave že nekaj let omogoča, da ga vidijo v naravnem okolju, ne da bi ga ogrožali in motili. Gre namreč za posebno fotografsko doživetje.

zavohala. Ko je zagledala skupino ljudi, je najprej začela spuščati opozorilne zvoke – pihala je in prhala, nato se je postavila na zadnje noge in potem zbežala. »Ni bilo nevarno,« pove Miha, »a je bilo za goste precej neprijetno.«

Kasneje ga sprašujem, kako se medved največkrat prikaže, s katere strani opazovalnice pride. Ga najprej slišiš, zavohaš? »Nič od tega. Kar nenadoma je tam.« Že prepozna posameznega medveda? »Približno.« Oni poznajo njega? Poznajo njegov vonj? Ko ga sprašujem, slišim samo sebe in pomislim, kako nesmiselna vprašanja so to. Vprašanja nekoga, ki še v življenju ni videl medveda v njegovem naravnem okolju.

To ni množični turizem

Ko smo še sedeli pred njihovim gostiščem v Markovcih, je Miha razlagal, kako se je vse skupaj začelo. Že kot študent je razmišljal, v kako lepih krajih živi in kako bi lahko sem pripeljal goste, morda bi jih zanimalo kolesarstvo, popotništvo, premišljeval je tudi o medvedih. »Vedno so mi bili všeč in sem jih občudoval. Prvega medveda sem videl še kot otrok – za hišo je plezal na jablano, zdel se mi je res posebna žival. Jeseni smo jih včasih opazili v sadovnjaku, ko so prišli po jabolka, zjutraj smo nekajkrat okoli hiše našli njegove sledi. V teh krajih je medved stalnica. Ker sem si želel o njem vedeti še več in ker sem ga želel opazovati v njegovem naravnem okolju, sem se včlanil v lovsko društvo.« Ideja o tem, da bi organiziral nekakšne safarije za opazovanje medvedov, se mu je zdela vedno bolj zanimiva, kljub začetnemu dvomu lokalnih prebivalcev in lovcev.

Potem pa je v Loški Potok prišel švicarski biolog Jacques Ioset in zgradil prvo opazovalnico. »Še vedno prihaja, dvakrat na leto. Ostane štiri tedne in ves čas opazuje in fotografira medvede. On tudi prespi v opazovalnicah.« Ta biologova prva hiška sredi gozda je pokazala, da lahko ideja, o kateri je premišljeval Miha, postane realnost. In zdaj imajo na osmih lokacijah v različnih bližnjih gozdovih 32 hišk za opazovanje. Tako veliko jih ni zato, da bi lahko pripeljali čim več ljudi, ampak zato, ker se medvedi pojavljajo na različnih koncih, selijo se glede na to, kje najdejo hrano. »Medveda ni za vsako smreko in to nikakor ni množični turizem.« Lahko se zgodi, da ljudje k njim za nekaj dni pridejo z drugega konca sveta in nikoli ne vidijo medveda. Ampak tako je, saj gozd ni živalski vrt. Mlakar pravi, da so zelo previdni, saj si želijo, da ljudje dojamejo, za kako lepo in posebno žival gre. Po drugi strani pa skrbijo, da je ne izpostavljajo različnim nevarnostim – in največja je seveda ta, da bi se lahko preveč navadili na človeka. »Ne hranimo jih preveč, saj si ne želimo, da bi začeli hrano pričakovati in jo povezovati s človekom, hitro bi lahko začeli ponjo prihajati v bližino hiš. Na Finskem glede tega nimajo omejitev, in da bi privabili medvede v bližino opazovalnic, vržejo tudi do sto kilogramov pasjih briketov. Pri nas so krmišča omejena.«

Največ gostov, ki si želijo fotografirati medvede, pride iz Italije, Velike Britanije in Nemčije, ostanejo od štiri do šest dni. Nekatere naučijo osnove fotografiranja, opazujejo lahko tudi žuželke, obiskujejo bližnje turistične znamenitosti … Prav iz njihovih opazovalnic so znani avtorji dokumentarcev ustvarili posnetke medvedov, ki so potem nastopali v tujih dokumentarcih o divjih živalih v Evropi. Pokaže zajetno fotografsko dovršeno knjigo o rjavem medvedu, ki so jo izdali avstrijski fotografi in je nastajala tri leta. Vsi medvedi v njej so iz Notranjske. Ko je pred kratkim neki mladi mednarodno poznani fotovplivnež na instagramu objavil fotografije in videoposnetke medvedke z mladiči, ki jih je posnel iz njihovih opazovalnic, so imeli več milijonov ogledov.

Tudi Miha se je nekoč bolj intenzivno ukvarjal z fotografiranjem, zdaj uživa v iskanju novih lokacij.

Včasih nekateri gostje ne razumejo narave, včasih so nestrpni, včasih nesramni. Še posebej slabe izkušnje je imel z domačimi gosti.

Spoštljivo sobivanje

Medvedko z mladiči, ki je tistega dne nismo videli, pozna že od leta 2016. »Ne pride vsako leto, ampak se vrača. Trenutno ima dva mladička, ki sta se skotila lani. Vse to so dobri znaki, da se na nas ni navadila in da je to, kar delamo, ne ogroža.« Nekoč so v opazovalnicah gostili neko politično delegacijo, ki si ji je precej mudilo. Medvedka z mladički je sicer prišla, a se je odločila, da bo zadremala. Gostje so iz opazovalnic lahko odšli šele takrat, ko se je zbudila in zapustila prizorišče. »Na vseh lokacijah v preseku desetih dni opazujemo približno petnajst različnih medvedov. Maja in junija jih je bilo manj, zdaj pa, ko so se začeli pripravljati na zimo, so bolj aktivni, saj se morajo hraniti in nabirati zaloge maščobe.«

Kakšen je značaj te živali? »Izjemno je pameten, kot pameten človek. Medved je tudi oportunist, vedno bo izbral najlažjo pot. V zadnjih dvajsetih letih sem imel več kot tri tisoč bližnjih srečanj z medvedi, srečeval sem jih na sprehodih, na poti do opazovalnic, in moram priznati, da mi je bilo le dvakrat ali trikrat neprijetno. Preden se sploh zaveš, da je tam nekje, medved ponavadi že zbeži.« Zelo dobro voha in sliši, vidi pa slabo. Je kratkovidna žival. Je tudi zelo prilagodljiv – zvok traktorja ga ne moti in se ga ne boji, ko pa zasliši človeški glas, pobegne.

Pomembno se mu zdi to, da lahko človek in medved v teh krajih živita skupaj. »Včasih ni enostavno. Zdaj, ko bo v sadovnjakih okoli hiš veliko jabolk in drugega sadja, bodo prihajali bliže. Hitro se lahko zgodi kakšen konflikt in potem lahko pride do odstrela, kar seveda ni zaželeno.« Se njegov življenjski prostor manjša? »V teh krajih ne, saj se vse zarašča. Mladi odhajajo, vasi se praznijo.« Miha Mlakar ima tri zaposlene vodnike, vsi so zelo mladi – 21, 24 in 25 let. »Eden je inženir elektrotehnike, drugi skorajšnji magister ekonomije in tretja je študentka prehrane, a vsi se trenutno ukvarjajo z medvedom in so zelo zadovoljni. Naši gostje spijo v treh gostiščih tukaj naokoli, kar pomeni, da je tovrsten, sicer butični turizem zaživel in se je prijel. Če lahko ljudje v okolju, kjer medvedje živijo, od tega tudi živimo, bomo do njih še strpnejši.«

Medvedi oziroma zveri na leto naredijo določeno škodo kmetom in živinorejcem, a vendar s svojo dejavnostjo, od katere plačujejo davke, to škodo odplačajo, premišljuje Mlakar. »Naša dejavnost odpira nova delovna mesta, tem krajem ponuja nove priložnosti, a vendar se nam zdi najbolj pomembno to, da vse delamo trajnostno in po pameti.«

Njegova stran na facebooku je moja jutranja stalnica. Okoli opazovalnic ima postavljenih kar nekaj kamer, ki se sprožijo ob gibanju in posnamejo nenavadne prizore: divji in glasen pretep dveh medvedov, parjenje, snubljenje, materinstvo, radovednost, samotarstvo. Ko gledam posnetke medvedke, ki se postavi na zadnji nogi, se zdi njen medvedek čisto majhen, res je kot igračka. Ko povečam fotografijo, se zdi, kot da se smeji. Maja, ko je paritvena sezona, se pojavijo veliki in starejši medvedi, ki so sicer samotarji in jih redko vidimo. Kamere posnamejo tudi druge gozdne živali: jelene, jazbeca, lisico, divjo mačko, vidre, kune. Kako posebno je življenje v gozdu, ko v njem ni človeka.

»Medvedi so me naučili tudi tega, da ko že misliš, da nekaj veš o njih, ti kmalu postane jasno, da ne veš prav nič.« Skrbi ga, ker je pred dnevi na dan prišla potrjena odločba za odstrel 222 medvedov. »Država si želi v treh letih zmanjšati populacijo s 1000 na 800, kar pomeni, da bodo postrelili ves prirastek in še več. To, kar delamo, pa dokazuje, da je, če gledam z vidika države oziroma ekonomije, živ medved veliko več vreden kot mrtev. Tudi marsikatera lovska družina ima, zaradi živalske pestrosti, raje žive kot mrtve medvede. Imeti v gozdu medvede je neprecenljivo, ena redkih držav smo, ki ima to bogastvo.« Tudi mnogi konflikti, zaradi katerih se pristojni odločijo za odstrel, so vprašljivi. Tako kot je vprašljiva številka, koliko je dejansko medvedov v gozdovih, saj številke, ki jih navajajo niso zanesljive, opozarjajo poznavalci zveri v Sloveniji.

»Izjemno je pameten. V zadnjih dvajsetih letih sem imel več kot tri tisoč bližnjih srečanj z medvedi, srečeval sem jih na sprehodih, na poti do opazovalnic, in moram priznati, da mi je bilo le dvakrat ali trikrat neprijetno.«

Miha Mlakar, projekt SlovenianBears: »Naša dejavnost odpira nova delovna mesta, tem krajem ponuja nove priložnosti, a vendar se nam zdi najbolj pomembno to, da vse delamo trajnostno in po pameti.« Foto Črt Piksi