Nisem je videla, nisem zavohala njenega krzna, nisem videla njenih majhnih lepih mladičev. Nisem se mogla v živo čuditi njeni moči in lepoti. A idejo o medvedu, vso mitologijo o tej posebni živali še naprej nosim v glavi, živi v moji domišljiji. Sobotna p

Včasih medveda ustrelijo le zato, ker se je približal hiši, nabral nekaj jabolk in nekoga prestrašil. Tudi srhljivi naslovi v časopisih, ki med ljudi sejejo strah in medvede prikazujejo kot krvoločna bitja, ki raztrgajo vsakogar, ki se jim približa, ne pomagajo, pomislim. Glede na to, koliko ljudi se vsako leto odpravi v gozdove po kostanj, gobe in borovnice, koliko je vsak teden planincev in popotnikov po odmaknjenih hribih, je jasno, da se medved človeku, če se le da, izogne in da je konfliktov izjemno malo. Spomnim se, da mi je že pred leti Boris Kryštufek, vodja kustodiata za vretenčarje v prirodoslovnem muzeju, pripovedoval, da je bil pri nas odnos do medveda vedno politično vprašanje, da je pomen medveda simbolen in pooseblja razkol med urbanim in ruralnim, javnim in zasebnim, levim in desnim, ekonomijo in naravovarstvom.

Miha Mlakar pravi, da se nekaterim konfliktom med živaljo in človekom ne bomo mogli izogniti, saj so vsa ta območja ena kulturna krajina. Prav tako meni, da je včasih kakšen odstrel nujen, še posebej če imamo medveda, ki ljudem povzroča težave in je nevaren ter je tako tudi slaba reklama za druge predstavnike svoje vrste. Kje vidi rešitev? »Težko je biti pameten. To, kar delamo mi, je dokaz, da lahko z njimi sobivamo. Nikakor pa ne verjamem, da so medvedi krivi za izumrtje kmetij v Sloveniji, o čemer nas želijo nekateri prepričati.«

Seattle, poglavar plemena Skvomiš, je dejal: »Kaj je človek brez zveri? Če bodo pobili vse zveri, bo človek umrl, saj bo njegov duh tako zelo osamljen. Karkoli se bo zgodilo z medvedom ali volkom, se bo kmalu zgodilo tudi človeku.«

Človek v medvedjem krznu

Hvaležni medved je bila ena mojih najljubših pravljic. To je zgodba o medvedu, ki je nekega dne prihlačal pred hišo, kjer je mamica ravno pela uspavanko svojemu otročičku. Najprej se je medveda ustrašila, a je kmalu opazila, da ima v šapi velik trn, zato mu ga je izdrla. Nato je medved zagrabil prazno zibko in z njo izginil v gozd – ženska je pomislila, kako nehvaležna žival je to –, a kmalu se je znova vrnil iz gozda in v šapah nesel zibko, polno sladkih hrušk. V Sloveniji skoraj ni ljudskih pravljic, ki bi medveda prikazovale kot negativnega junaka, kar ne čudi, saj so ga ljudje, ki so živeli v stiku z naravo, vedno dojemali kot magično bitje – kot človeka v živalski koži. Kot piše Zmago Šmitek, so ljudstva v Sibiriji verjela, da se lahko duh medveda tistemu, ki ga je umoril, maščuje, zato so mrtvemu medvedu izrezali oči, da ne bi videl svojega morilca, in mu prišepnili, da mu je oči izkljuvala vrana. Ta velika žival je bila glavni vodič šamanov na različnih koncih sveta. Verjeli so, da obvladuje tako zemljo kot nebo. Ko so Inuiti ubili medveda, so nož, s katerim so ga odrli, zvečer položili ob ogenj, saj so verjeli, da je njegov duh v njem in da ga ob ognju ne bo zeblo.

Medved se je zdel ljudem čudežno bitje tudi zato, ker je zimo preživel v jami, brez hrane in vode – izginil je v trebuhu zemlje in takoj, ko so se začeli dnevi daljšati, se je vrnil, samice so iz jame prišle celo z mladički. Jama je bila simbol maternice in zdelo se je, da je medved povezan z boginjo, ki v globini zemlje čuva nerojene živali in človeške duše.

V različnih mitologijah in verovanjih so imeli najmočnejši junaki medvedje prednike. Odisej naj bi imel gene medveda in tudi bog neba Zevs je imel tako silno moč, ker sta ga vzgojila medveda in ga hranila z medvedjim mlekom. Medved je bil tudi najljubša žival starogrške boginje živali, narave, rasti in lova Artemide.

Ljudstvo Ainú na Japonskem verjame, da so potomci medvedje boginje in moškega, pripadniki plemena Čeroki pa so verjeli obratno, da so medvedi potomci ljudi. Te povezave in primerjave niso naključne, saj sta si medved in človek v marsičem podobna; ko medved hodi po zadnjih tacah – nekaj takšnih posnetkov lahko najdete na Mlakarjevem facebooku –, je kot velikan. Ko ta žival spomladi po dolgem spancu pride iz votline, so njene tace mehke in nežne, kot stopala človeka, ko poleti odvrže

nogavice in čevlje. Vsa ljudstva od severa do juga so opisovala, da je odrt medved videti kot človek, še posebej medvedka, ki ima ženske obline. Mongoli verjamejo, da imajo medvedi intuitivno in čarovniško inteligenco ženske.

Tako kot človek si tudi medved postelje svojo posteljo, da je čim bolj udobna – le da jo on sestavi iz maha, listja, sena in dišečih zdravilnih zelišč, ki odganjajo bolhe, klope in druge parazite. Tako kot človek obožuje sladke in kisle okuse; medved ljubi med, jagode, borovnice in cvetove rož, ki so polne nektarja. Medvedi so vsejedci, prehranjujejo se podobno, kot so se naši predniki – z vsem, kar najdejo v gozdu. Spomladi se po dolgem spanju najprej najedo čemaža in mladih kopriv, ki so polne vitaminov. Radi imajo zdravilna zelišča, spretno lovijo ribe, miši, polže, školjke in obožujejo vešče. Pretežno so vegetarijanci, a radi živalski plen ukradejo tudi risom ali volkovom. Jeseni se začnejo hraniti z bolj mastno hrano in lešniki, gobami ali žirom, ki ga je poln gozd. Kadar je na enem mesto veliko hrane, pride na obed več medvedov, jedo v sožitju in se redkokdaj stepejo, a med seboj se nič radi ne družijo.

Imajo celo podobne bolezni kot mi – prehlad, pljučnico, revmatizem, artritis; tisti medvedi, ki radi brskajo po smeteh, kjer naletijo na ostanke sladkarij, imajo tudi zobobol. Imajo odličen spomin, in kot so opazili raziskovalci, zelo različne temperamente. Za seboj znajo spretno zabrisati sledi, tako da skačejo s kamna na kamen, hodijo vzvratno ali postrani. Nekateri lovci pripovedujejo, da je krik ranjenega medveda zelo pretresljiv in človeški in da medvedkov jok spominja na dojenčkovega.

Predvsem pa je medved od nekdaj veljal za zavetnika zdravilcev, saj obstajajo različne mitološke zgodbe o tem, kako so ljudje opazovali medveda, ko je smukal zdravilna zelišča, in se od njega učili. Ker je vso zimo prespal, so verjeli tudi, da pozna rastline, ki uspavajo. Najtežje obdobje za medveda se je začelo v času srednjega veka, ko je cerkev začela deliti rastline, živali in tudi ljudi na dobre in slabe. Zveri so začeli takrat množično pobijati, ne le pobijati, tudi kruto mučiti; menda so od takrat medvedi v Evropi agresivnejši, predvsem pa ob srečanju s človekom veliko bolj previdni, kot so bili nekoč.

Mišljenje sodobnega človeka, ki ločuje ljudi, živali, rastline, duhovnost in znanje na natančno ločene kategorije, je bilo tistim, ki so živeli z naravo, tuje. Medveda niso videli le kot divjo žival, ki živi gozdu, temveč tudi v svojih vizijah in sanjah, kjer je bil prav tako resničen. Duh medveda, ki je vodil šamana v zanosu in pri ritualih, je bil na različnih koncih sveta stalnica in modreci so vedeli, da jim govori v jeziku, ki ga bodo, če ga bodo dobro poslušali, tudi razumeli.

Ker je medved tako podoben človeku, ni čudno, da mitološke zgodbe pričajo tudi o ljubezni med medvedom in žensko. Ruska pravljica na primer pripoveduje o lepi mladi ženski, ki je šla v gozd po borovnice, tam srečala medveda, se vanj zaljubila in rodila njegovega sina, ki je bil izjemno pameten in je pretental celo samega hudiča. V francoskih Alpah in Švici so zgodbe o ženski, ki jo je medved zaprl v svojo votlino in mu je potem rodila kosmatega otroka, zelo pogoste. Ti otroci so pametni, dobri, pogumni in močni. Inuiti pa poznajo mnoge pripovedi o tem, da si severni medved zvečer sleče svojo kožo in se spremeni v lepega moškega, v katerega se potem zaljubi ženska, ki zapusti družino in odide z njim.

A nobena zgodba o medvedu in ženski ni lepša od tiste, ki jo je v sedemdesetih letih napisala kanadska pisateljica Marian Engel. Tej drobni knjigi, ki je lirična, erotična, zabavna, nežna, je naslov Bear (Medved) in pripoveduje o osamljeni knjižničarki Lou, ki se za mesec dni preseli na samotni otok v Ontariu, da bi popisala dragoceno knjižnico bogataša, ki je tam živel v veliki hiši, v lopi poleg nje pa živi tudi medved, ki je osamljen in priklenjen na verigo. Lou in medved, ki tu nikakor ni metafora ali simbol, temveč je prava divja žival, se na poseben način zaljubita. Plavata v morju, nabirata borovnice, plešeta in se ljubita. Lou se spremeni, postaja srečna ženska z žarečimi očmi, njeni lasje in koža dišijo po medvedu; končno je lahko to, kar je. »Medved, vzemi me s sabo na dno oceana, medved, plavaj z menoj, objemi me, privij me k sebi, plavaj globlje in globlje z mano. Medved, naj mi bo končno lepo na tem svetu. Daj mi svojo kožo. Med

ved, nič nočem od tebe razen tega. Oh, hvala ti, medved. Čuvala te bom pred tujci in radovednimi očmi za vedno. Medved, ne bodi več tako ponižen. Ti nisi skromna zver. Imaš svoje misli. Povej mi jih. Ne morem ti ukazati, da me ljubi, ampak mislim, da me ljubiš.« Pisateljico, ki je umrla pri enainpetdesetih letih, so, ko je roman zaslovel, novinarji ves čas spraševali, zakaj je napisala to nenavadno knjigo. »Premišljevala sem, v kakšno osebo bi se želela zaljubiti. Odprla sem vrata in prišel je medved,« je odgovarjala.

Čisto na koncu knjige se Lou vrača v mesto, vonj po gozdu in morju se kmalu spremeni v vonj po bencinu in avtomobilih. A ko se ozre v zvezdnato nebo, ga spet zagleda, tam je – Veliki medved (Ursa Major), to ozvezdje je tako imenoval Homer, in kot so kasneje ugotovili, tudi ameriški staroselci.

Medved je torej vedno tu. Če ga nisem srečala v gozdu, se lahko ponoči še vedno ozrem v nebo. ●