Zaradi tega se tudi zaljubljamo v druge: v njihove nepopolnosti, napake

Moral je oditi iz orjaškega, divjega in nevarnega mesta, preživeti več življenj in zamenjati dvajset služb in ducat mest, da bi v Ljubljani našel svojo ljubezen in svoj jezik in postal to, kar je vedno bil – pisatelj. Pisatelj, režiser, včasih popotniški

Trčila sva v drug drugega v mestu, kot tolikokrat prej, a tokrat sedla na vrt Lili Novy, kjer so krošnje dreves redko zatočišče pred vročino. Njega vročina niti ne moti tako. Njega, lucidnega opazovalca, ki je s svojimi literarnimi eseji in knjigami že desetletje naše kritično ogledalo, trenutno ne moti kaj dosti. Pred časom se je vrnil iz Granade, videti je navdihnjen, srečen, z novim žarom na obrazu. Pišem drugi del triptiha, je šepnil skoraj zarotniško. Res, mislim, da sem v tistem pravem zagonu, in the zone, pomežikne.

Tako je torej videti pisatelj, ki nosi v sebi nov roman, sem pomislila. Ko je natakarica postavila pred naju espreso zame in cortado zanj, kot pravijo espresu z malo mleka, sem iz torbe vzela snemalno napravo.

Poleg tega, da bo v knjigarne v naslednjih dneh prišla njegova nova knjiga esejev Nilski konji v puščavi (Mladinska knjiga, 2022), je sam že globoko v novi knjigi, ki bo drugi del triptiha kronik, žanra, ki ga je iz mehiške literature presadil sem. Podobno kot Nezakonita melanholija bo tudi ta sestavljena iz različnih kronik, ki jih bodo prestreljevale različne zgodbe v zgodbi, časovne plasti in literarne reference. Ne, ni vraževeren, z užitkom govori o novi knjigi, v resnici je že tukaj, pravi, vidim jo, vidim zgradbo, vidim ljudi, ki jo bodo naseljevali, in vidim naslov, Čakajoč na Kitajce ... V njej se spušča v devetdeseta leta, ko se je od obubožanega pisatelja, ki je živel s prvo ženo na rižu in fižolu, povzpel do podpredsednika kitajske finančne družbe s sedežem v Hongkongu. Ob tem je razpadel njegov zakon, njegova čeljust se je zlomila na štiri dele, uresničila se je tudi njegova najbolj strašna nočna mora: pristal je v provincialnem mehiškem zaporu. »Zgodba bo tako ali tako samo izgovor za poigravanje s formo v kompleksni strukturi polifonične pripovedi in bogate medbesedilnosti, poigravanje z žanri, kot so pikareska, noir in pustolovski roman,« pravi. V njej bodo nastopale raznolike figure, kot so John Cassavetes, Borges, De Kooning, Cervantes, Arthur Cravan, Pasolini, Francis Bacon in Malcolm Lowry, avtor romana Pod vulkanom, »freske avtodestruktivosti«, ki jo je na platno prenesel John Huston.

Veliko se je zgodilo od najinega zadnjega, naj rečem novinarskega srečanja. Pocket Theatre, malo neodvisno gledališče, ki ga je us

tanovil kot zatočišče za vse, ki se morajo izražati, ne glede na vse, je postal Black Box Studio, sam se je iz majhnega stanovanja v stari Ljubljani s svojo ljubeznijo in prevajalko Mojco Medvedšek preselil v Rožno dolino, vmes kupil staro hišo v Tomaju in jo začel obnavljati. Ko govori o tem, da ima zdaj lastno pisateljsko rezidenco, z nekakšno otroško radostjo in ponosom na iphonu pokaže fotografije terase hiše, debele kamnite zidove, njegovo pisalno sobo z oknom s pogledom na vrt ... Posumim, da je tudi ta košček Krasa dokaz, da je nenehni iskalec, popotniški vitez, tu končno pognal svoje korenine.

Njegova Malinche, njegov jezik

Ja, najprej se je zaljubil v mesto, reče in tudi večkrat zapiše; takoj zatem v žensko. Mojca Medvedšek je iz španščine v slovenščino prevedla njegov prvi esej, ki je bil leta 2010 objavljen v LUD Literatura. Njo so očarali njegovi nenavadni stavki, on se je očaral z njo, in od takrat dalje jo želi z vsakim tekstom »zapeljati in doseči, da bi se vsakič znova zaljubila vame«, pravi z nasmeškom. Mojca je postala njegova Malinche, ženska majevskega rodu, ki je postala Cortésova prevajalka pri konkvisti Mehike. Cortés ji je rekel: mi lengua, moj jezik. Zdaj Pascual tako reče svoji Mojci. Ona je postala njegova prevajalka, njegov jezik pri kulturnem osvajanju Slovenije. Od prvega eseja dalje do, naj rečemo, uspešnice O služkinjah, visokih petah in izgubljenih priložnostih, druge knjige esejev Debeli zidovi, majhna okna do Nezakonite melanholije in zadnje zbirke esejev, ki prihaja na police.

Jezik njunega zasebnega življenja je španščina, vendar je ta jezik na drugačnem nivoju, pravi Mojca Medvedšek, in ima drug ton, ko odmeva z glasom pisatelja in je v wordovem dokumentu pred mano zapisan v zgodbi ali eseju. V njem se včasih res skrivajo pomežiki, ki jih lažje razumem, saj so del nekega osebnega načina izražanja, obenem pa so zelo mehiški in so del izražanja neke generacije oziroma družbenega sloja – na teh mestih bi verjetno drug prevajalec ali prevajalka potrebovala kakšno pojasnilo več. Kreativna in intimna povezanost je dar, ni pa vedno enostavna, pravi.

»Velika prednost najine zasebne prepletenosti je, da lahko predebatirava jezikovne nianse, nevidne plasti, ki se včasih skrivajo v jeziku in jih kot prevajalka le slutim, a bi jih samo s pomočjo slovarja težko razvozlala, prav tako kot razbiranje kulturnih, zgodovinskih, družbenih, literarnih referenc, ki jih tako bistveno lažje in hitreje poiščem.«

Življenje pred Ljubljano in po njej

Kot da se njegovo življenje deli na tisto pred vstopom v Ljubljano in po njej. Življenje pred je bilo divje, brutalno, polno neobičajnih zgodb, ki jih je vlekel nase kot magnet. Živel je v Bostonu, San Miguelu de Allende, Los Angelesu, Puertu Vallarti, Las Vegasu in v rojstnem mestu, Ciudadu de Méxicu, tudi v Buenos Airesu, São Paulu, Hongkongu in Barceloni. A čeprav je o svojih neobičajnih dogodkih rad pripovedoval v kantinah, ni nikoli pisal o svojem življenju, dokler ni začel objavljati esejev v slovenskem literarnem in publicističnem prostoru. Literarni liki, ki ga spremljajo, so vsi po vrsti iskalci, don kihoti, preizkuševalci, raziskovalci, tudi destruktivci, ki so v določenem trenutku v določenem mestu končno našli svoj glas in začeli ustvarjati. In moram priznati, da sem kot večina njegovih bralk in bralcev zelo srečna, da se je Carlosu Pascualu to zgodilo prav v Ljubljani.

Že prej je sicer pisal različna prozna besedila, eseje, poezijo, objavljal v časopisih in revijah, bil je radijski, televizijski in filmski scenarist. Za preživetje je delal kot zidar, varnostnik, pomočnik vodovodarja, igralec v policijski nadaljevanki, kinooperater, raziskovalec dokumentarist, zrežiral je nekaj radijskih iger in gledaliških predstav, ustvaril več kratkih filmov in vmes, kot rečeno, postal podpredsednik kitajske finančne družbe.

Pred šestimi leti sva prav za ta medij sedela v Kolovratu, ko je v prevodu Mojce Medvedšek izšla njegova knjiga literarnih esejev O služkinjah, visokih petah in izgubljenih priložnostih (LUD Šerpa, 2015), duhovit, čuten, čustven portret atmosfere enega največjih mest na svetu, Ciudada de Méxica, in ene najmanjših prestolnic, v kateri je živel, Ljubljane. Prav v Kolovratu se je zgodilo srečanje z Mojco, ki mu je streslo tla pod nogami in umirilo iglo na kompasu.

Ko tam vstopim v kantino, vidim razredno vojno

Spomnim se, kako je takrat govoril o svojem mestu Ciudadu, o tem, kako je kot deček videl, kako so pred kantino z glavo udarjali nekega človeka ob pokrov motorja, in videl sledi kože, mesa in krvi, ki jih pusti to na karoseriji avtomobila. Imel je sedemnajst let, ko so ga ugrabili, strpali v tovornjak in mu prislonili pištolo na sence. Njegovega prijatelja Alejandra Ferretisa, glavnega igralca v nagrajenem filmu Japón (Japonska) Carlosa Reygadasa, so v mestu San Miguel de Allende brutalno ubili neznanci, razkosali so dele njegovega telesa in jih razstavili. Takrat je, pretresen, napisal umorjenemu prijatelju esej v obliki pisma, naj »počiva v miru, ker je bil očitno žrtveno jagnje, del ritualnega žrtvovanja v tej deželi«, in zaradi tega pisma ga je iskala državna policija, saj je v tem pismu videla priznanje kriminalnega dejanja.

Poslušala sem, naježena, z odprtimi usti. Pet let po tistem so mnoge zgodbe iz najinega pogovora postale literarne kronike v knjigi Nezakonita melanholija (LUD Šerpa, 2020), za katero je v Novem mestu lani avgusta dobil nagrado za najboljšo zbirko kratke proze.

»Pričujoče zgodbe so slovenskemu bralcu namreč tuje in neverjetne že brez zapletenega nereda zapisovanja – ves čas se gibljejo po robu verjetnega, nihajo med nasiljem in nežnostjo, izdajo in tovarištvom, strahom in pogumom – predvsem pa kar pokajo od polnokrvne življenjske sile,« je poetično zapisala Katarina Mahnič za Ars. Pesnik Uroš Zupan je knjigo označil za »pastoralno-psihedelični kalejdoskop, ki je čaroben, a tudi izredno nevaren. V njej je sedem zgodb, sedem kronik; žanr, ki ima globoko tradicijo v latinskoameriški pisavi – z eno nogo stoji v literaturi, z drugo v novinarstvu.«

Vsakič, ko grem v Mehiko, doživim kulturni šok, mi je kasneje rekel Pascual. Tam vsakič, ko vstopim v kantino, že za šankom vidim razredno vojno. Ko grem v bar v Ljubljani in me postreže vljuden natakar, je zelo verjetno, da živi v veliko lepšem stanovanju kot jaz. V Mehiki se ti to težko zgodi. Ko greš na večerjo s prijatelji, te strežejo ljudje tvojih let, ki s tabo ne spregovorijo, ker je v njihovem kodu obnašanja, da so tvoji služabniki. In ko greš v gledališče in sedeš v prvo vrsto, lahko slišiš kruljenje v želodcih igralcev, ki tisti dan niso pojedli ne zajtrka ne kosila.

Naslikana z žarečimi barvami muralistov

Ko berem Nezakonito melanholijo, se mi zazdi, da gledam film. Film, ki spominja na Pasjo ljubezen Alejandra Iñárrituja, deloma tudi po zgradbi. Pascual nas s prizori, naslikanimi z žarečimi barvami mehiških muralistov, vodi skozi postaje svojega življenja, ki jih zaviti v varno vato našega mesta težko dojamemo. Nasilje, izsiljevanje, ugrabitve, brutalni umori, samomori, pobegi, revolucije, iskanje azila, ustanavljanje cirkusa ...

Ja, Pascual je v resnici tudi filmar, in fantje, mehiški oskarjevci, so njegova generacija. Z Alfonsom Cuarónom je recimo igral nogomet, Iñárrituja je srečeval na hodnikih radijske postaje Ciudada de México WFM, kjer je bil ta najprej didžej, Pascual pa je sodeloval kot scenarist in producent z mehiško divo Ofelio Medina, ki je takrat vodila najbolj provokativen radijski šov o literaturi in erotiki v državi. Šele kasneje je Iñárritu postal najprej direktor radia WFM, nato režiral televizijske oglase, dokler se ni zgodil prvenec Pasja ljubezen, portret divjega, nevarnega, kaotičnega mesta, iz katerega prihajata oba. »V Ciudadu lahko začutim, kako se v podzemlju pretakajo temačni tokovi smrti, užitka, upiranja,« je zapisal Pascual v knjigi O služkinjah, »medtem ko na ljubljanskih tleh pogosto začutim, da je edino, kar jih stresa, mestni potniški promet.«

Tudi Jani Virk, pisatelj in urednik igranega programa na TV Slovenija, pravi, da nam Carlos Pascual v svojih knjigah odkriva mehiškost z enako pronicljivostjo in globino, kot to v svojih filmih počnejo Cuarón, Iñárritu, Guillermo del Toro; z besedami pričara to kar oni s filmskimi podobami. »Carlos je svetovljanski Mehičan, prežet z evropsko kulturo, ki je v Sloveniji našel prostor za vsestransko ustvarjalnost in precej rigidnemu okolju dodaja dragocen stil, pronicljivost in melanholično slavljenje življenja.«

Pascual je tudi filmar in mehiški oskarjevci so njegova generacija. Z Alfonsom Cuarónom je igral nogomet, Iñárrituja je srečeval na hodnikih radijske postaje Ciudada de México WFM, Pascual pa je sodeloval kot scenarist mehiške dive Ofelie Medine, ki je takrat vodila provokativen radijski šov o literaturi in erotiki.

Vitezi na kolesu

»Carlosa Pascuala sem najprej spoznaval kot biciklista, leta sva se srečevala na tržnici ali v njeni bližini in se od kolesa do kolesa pogovarjala o marsičem,« še pravi Jani Virk, ki je med drugim napisal spremno besedo k prvi knjigi O služkinjah ... Tisto posebno knjigo je Pascual namreč takrat osebno dostavljal s kolesom do bralca in se vanjo tudi podpisal. »Zelo kmalu se je pokazalo, da je še precej bolj kot na kolesu doma v kulturi, na vseh področjih, od filma, literature, gledališča pa do cirkusa in kabareta,« pravi Virk.

Ni naključje, da sem tudi sama ob prvem srečanju z njim zapisala, da je na svojem kolesu videti kot azteški princ, konkvistador in Don Kihot hkrati, vsi arhetipski liki ali stereotipi, če hočete, ki zaznamujejo njegov kontinent oziroma njegovo prostrano deželo.

Desetletnica bivanja v Sloveniji ga je zalotila med branjem Don Kihota, začne svoj esej o vitezih v novi knjigi Nilski konji. Ob branju se je soočil tudi s tem, pravi, da tukaj v zadnjih letih ni opazil nobenega postopajočega viteza, ki bi jezdil naokoli, nor zaradi branja viteških romanov, duhovito reče. In morda se to tem krajem pozna.

»Včasih se zdi, kot da ljudje ne vedo, da bodo nekoč umrli. To je opaziti v krvavo resnem obrazu vsakdanjika, ki ga preživljam, v neigrivem odnosu do življenja, v pičlem razdajanju časa za stvari, ki niso nujno potrebne. Če kaj pogrešam v teh zadnjih letih, ko živim v deželi, ki se zdi kot iz pravljice, je to pomanjkanje sproščenosti, lahkotnosti, nebrzdanosti. Slovenija je res kot iz sanj, a te so vselej zelo slovesne,« piše v enem od esejev.

Pascual je v naš prostor vnesel »spontanost, ki je na teh geografskih širinah redkejša, kanček norosti pri zasledovanju in uresničevanju svojih kreativnih idej, iskreno navdušenje in čudenje, ki ju pri nas pogosto skrivamo ali pa prehitro izgubimo,« pravi tudi njegova prevajalka in žena Mojca Medvedšek. »Je zelo velikodušen pri podpiranju mladih, talentiranih ljudi, ki potrebujejo hitre rešitve za svoje projekte, prostor za njihovo realizacijo, pomaga pri njihovih izvedbah, je mentor pri razvijanju kreativnih idej, ki se včasih preveč vrtijo okoli birokratskih postopkov ...« In ja, seveda, se nasmehne, navsezadnje nam ves čas postavlja dragoceno

Da ohranimo identiteto, se oklenemo tistega, kar lahko opišemo, tistega, kar je edinstveno. Zaradi tega se tudi zaljubljamo v druge: v njihove nepopolnosti, neposrečenosti, v napake.

ogledalo: zunanji pogled na naš širši družbeni in kulturni prostor, v katerem lahko jasneje ugledamo podobo prostora, kjer živimo.

In jaz dodajam: v to ogledalo se je tu in tam treba pogledati, včasih precej zaskeli.

Slovenci so »kot arhitektura iz časa Marije Terezije: kot debeli zidovi z majhnimi okni«, izvemo v njegovi drugi knjigi Debeli zidovi, majhna okna, kjer razmišlja tudi o tem, da v Sloveniji še vedno ostaja »tujec«, »vsiljivec«, »čudaški element družbe«. Še huje; tu ga ne vidimo kot Cortésa z Malinche, ampak bolj kot utelešenje legende o Mavru, temnem tujcu, ki je zapeljal slovensko dekle, hrepenečo lepo Vido.

»Vsi smo otroci Hernána Cortésa, imenovanega očeta, in neznane indijanske ali temnopolte matere,« je o svojem narodu zapisal njegov soimenjak, pisatelj Carlos Fuentes. Se kdaj zbudi v njem tudi kri osvajalcev, ga vprašam, da uravnotežim poigravanje s stereotipi o Slovencih. Dvigne obrvi. Ne, pravi. V moji družini je veljalo, da je bilo osvajanje Mehike največja sramota, ki se je zgodila v tej deželi. Naše simpatije so bile vedno na strani staroselcev.

In vendar, rečem, za razliko od milijonov Mehičanov sam kot otrok iz izobražene mehiške družine srednjega razreda z liberalnimi nazori ni bil ravno lačen. Ne, me popravi z nasmeškom, dokler se nisem začel ukvarjati z neodvisnim gledališčem in s kulturo.

Zanimivo, da si je, ne glede na pedigre, izbral težjo pot, pot preživetja, preizkušenj, neobičajnih zasukov. »Šel sem v smeri svoje strasti, tega, za kar sem verjel, da je treba narediti. In res je tudi, da me je milje, v katerem sem odraščal, nenadoma začel dušiti.« Hkrati z liberalno vzgojo ga je oče, ki je bil kot študent vodja levičarskega gibanja, vzgajal tudi v mehiški tradiciji. Z bratom sta pol otroštva preživela na rančih, med mehiškimi kmeti, charosi, med konjarji, jezdeci rodea, petelinjimi boji ... »Moj oče je trdil, da mora mož znati jahati takrat, ko zna hoditi, tako da sem že pri štirih letih imel opremo, sombrero in otroško pištolo za pasom.« Že prva corrida, na katero ju je peljal, ga je, takrat občutljivega dečka, spravila v grozo. V Chiapasu ju je z bratom prisilil, da sta jahala bike.

»Bilo me je strah. A šlo za pomembno vprašanje – ali si reva ali si mož,« mi je rekel, ko sem ga spraševala o poglavju v prvi knjigi O služkinjah, kjer opisuje, kako se je tri mesece uril, da bi se lahko v areni soočil z bikom in premagal svoj strah. Literarni esej, vreden Hemingwaya ali prizora Bigasa Lune v filmu Pršut, pršut, ko se z bikom v ograji sooči mladi Javier Bardem. »Lahko rečem, da v življenju nisem čutil večjega strahu kot takrat. Niti takrat ne, ko sem imel pištolo na sencih, nisem bil tako prestrašen, kot minuto, preden sem vstopil v areno,« pravi Pascual. »A človekova narava je čudež. Greš in se soočiš z bikom. Pred mano je stala žival, lahko sem jo vohal, slišal bitje njenega srca, čutil njen zrak iz nozdrvi.«

Nilski konji v puščavi

Pascualove kronike, literarni eseji in kolumne se prepletajo, morda se nekatere zgodbe, ki jih poznamo iz prejšnjih knjig, podvajajo, a vsakič z novimi detajli, z novim zasukom, ki gre v spirali še globlje. In tako v knjigi Nilski konji v puščavi (ki jo je uredil Andrej Ilc) beremo recimo zgodbo o Kovčku, v katerem piše tudi o svojem, za nas lepem ponosnem nosu. »Moj nos ni bil vedno z mano,« piše, »nekoč sem imel prefinjen, nežen, neizrazit nos. Toda neizrazitost nas navadno ne definira, razen če nismo kot Melvillov junak Bartleby. Da ohranimo identiteto, se oklenemo tistega, kar lahko opišemo, tistega, kar je edinstveno. Zaradi tega se tudi zaljubljamo v druge: v njihove nepopolnosti, neposrečenosti, v napake.«

V besedilu Preizkušnja predčasne ljubezni med ruševinami piše o potresu, ki je ob sedmih in sedemnajst minut ter petdeset sekund zjutraj 19. septembra 1985 stresel Ciudad de México – starodavno in veličastno mesto Tenochtitlán, ustanovljeno na otočku sredi jezera, ki je po konkvisti, kolonizaciji in osamosvojitvi zraslo in dobilo skoraj biblične razsežnosti. Vedno v vsako zgodbo, esej vstopa osebno in se hkrati odmika z različnimi referencami, pa naj piše o uradu za dezinformacije, kot imenuje urad za tujce, o drhtenju zemlje, ritualih iniciacije, o Neilu Armstrongu ali o trubadurski ljubezni, in z enako empatijo kot o razrednih neenakostih piše o mrtvi palmi, ki jo delavci posekajo, in otožno »pobožajo njene ude srčike, kakor ljubimec poboža telo ženske«.

V naslovni zgodbi Nilski konji nam dovoli, da vstopimo v njegovo občutljivejšo plat, kjer se pokaže njegova iskrena zaskrbljenost za planet, ljubezen do narave, do vseh živih bitij, kamor spada tudi redko, skoraj izumrlo bitje – aksolotel, ki ga je posvojil in ga poimenoval Cortázar, po argentinskem pisatelju, ki je temu salamandru posvetil zgodbo. Mene najbolj gane tista zgodba, v kateri spet govori o svojem divjem mestu, o njegovi krvavi študentski revoluciji, o njegovih neenakostih, in ga poveže s kolegom Alfonsom Cuarónom in njegovo črno-belo sublimno mojstrovino Roma, nekakšen avtobiografski hommage njegovi mehiški hišni pomočnici, potomki staroselcev, ki je za razliko od mnogih nevidnih, podrejenih, brezpravnih služkinj v drugih družinah v Cuarónovi družini odigrala ključno vlogo.

Tudi Pascual je že po prvi knjigi O služkinjah, visokih petah in izgubljenih priložnostih razmišljal o tem, da bi opisal »usodo ene teh žensk, ki so s kartonastimi kovčki zapuščale rodne vasi v oddaljenih provincah, da bi pripotovale v velemesto in postale del sveta, ki se jim je moral zdeti grozno tuj«, piše v eseju La Roma. Tu lahko izvem, da so mestno četrt v Ciudadu de Méxicu z imenom Roma zgradili na kraju, kjer je pred špansko kolonizacijo stalo mesto na otočku z imenom Aztacalco. »Cuarón se te svoje dediščine spominja, ko se v luži, ki ostane po slapu vode, razlitem iz vedra, na tleh izriše nova podoba: slika neba. Prav ta prizor obenem naslika tudi eno najsubtilnejših iger skritih pomenov: voda vsebuje puhaste oblačke milnice, nastale iz priljubljenega čistila v prahu, ki so ga množično uporabljale služkinje v tistem času – imenovalo se je Roma.«

Kakorkoli, čeprav ga je prehitel, je Alfonso Cuarón s tem filmom dal darilo vsem nam, pravi Pascual, »ki smo v tistem obdobju odraščali v enakih ali zelo podobnih okoliščinah, vrnil nam je pozabljene konzerve čokolade v prahu, dvorišča, polna pasjih iztrebkov, nedeljske popoldanske zabavne oddaje, glasove radijskih napovedovalcev, električne tramvaje, fasade, kretnje, navade ...«

»Alfonsu Cuarónu je življenje podarilo posebno okoliščino: zaradi izjemnega talenta je pridobil sredstva, ki so mu omogočila, da je vsaj deloma ponovno zgradil svet svojega otroštva. Vrnil se je na svojo ulico, v svojo mestno četrt in v svoje mesto, da bi lahko ustvaril neverjetno čarovnijo,« piše Pascual. In ne vem, zakaj se mi zdi, da v resnici piše tudi o sebi, tudi sam se, za pisalno mizo v Ljubljani ali Tomaju, vrača v mesto svojega odraščanja, da bi ustvaril čarovnijo, da bi se vrnil v svojo nezakonito melanholijo, ki je zdaj postala tudi naša. ●

Spomnim se, kako je takrat govoril o svojem mestu Ciudadu; o tem, kako je kot deček videl, kako so pred kantino z glavo udarjali nekega človeka ob pokrov motorja, in videl sledi kože, mesa in krvi, ki jih pusti to na karoseriji avtomobila. Imel je sedemnajst let, ko so ga ugrabili, strpali v tovornjak in mu prislonili pištolo na sence.

Vsakič, ko grem v Mehiko, doživim kulturni šok, mi je rekel Pascual. Tam vsakič, ko vstopim v kantino, že za šankom vidim razredno vojno.