Glasba nas vodi v kraje globokega razmišljanja in zaznavanja

Čutna in intimna glasba trenutno ene bolj čislanih umetnic Arooj Aftab je fluidna kot njena identiteta. V svojem ustvarjanju prestopa in združuje žanre, črpa iz sufijske literature in poezije v urdujščini ter staplja kraje in okolja, v katerih je živela.

Sedemintridesetletna pakistanska vokalistka, skladateljica in producentka se je rodila v Savdski Arabiji, od koder se je kasneje z družino preselila v domovino svojih staršev. V Lahoreju je avtodidaktično vstopila v svet glasbe in prek spletnih prostranstev z interpretacijo pesmi Hallelujah Leonarda Cohena prvič nagovorila globalno poslušalstvo. Leta 2005 se je vpisala na bostonski Berklee College of Music in diplomirala iz glasbene produkcije in inženiringa ter jazzovske kompozicije. Lani je izdala svoj tretji album Vulture Prince, ki ga je kopica vodilnih svetovnih medijev uvrstila med najbolj izstopajoče glasbene stvaritve leta, presežnih kritik je bila prav tako deležna njena skladba Mohabbat, ki jo je na svoj poletni seznam predvajanja uvrstil tudi nekdanji ameriški predsednik Barack Obama. Uspešno kreativno obdobje je Arooj Aftab kot prva pakistanska izvajalka spomladi kronala z grammyjem.

Glasbenica, ki premika mejnike in presega meje, bo v torek zvečer v sklopu koncertnega cikla Sogodbe nastopila v Cankarjevem domu. Pred premiernim nastopom v Sloveniji si je v svojem brooklynskem domu vzela čas za telefonski intervju za Sobotno prilogo.

Ste prva pakistanska glasbenica, ki je dobila grammyja, kar je, kakor pravite, tehnično pravilno, toda dajete občutek, kakor da se s tem ne poistovetite v celoti, saj ste Lahore zapustili že pred časom. Kakšen je vaš odnos s Pakistanom?

To je država, od koder prihajam. Odkar sem odšla, ko sem imela 20 let, v njej nisem preživela veliko časa. Sploh ne vem, kako je mogoče, da je minilo že več kot desetletje, saj še nisem tako stara. Ampak da, sem iz Pakistana, od tam je moja družina in sem prva Pakistanka, ki je dobila grammyja. Toda v državi ne živim, ne pripadam skupnosti, kot glasbenica nisem del industrije.

Vaša interpretacija pesmi Hallelujah Leonarda Cohena, ki je postala viralna v Pakistanu, je bila mejnik v vašem življenju.

Je bil to trenutek, ko ste dobili potrditev, da se lahko ukvarjate z glasbo oziroma razmišljate o študiju glasbene produkcije in inženirstva ter jazzovske kompozicije v Bostonu?

Ne, to se ni zgodilo takoj, čeprav je bila stvar precej velika. Pesem ni postala viralna le v Pakistanu, pravzaprav se je razširila povsod, ljudje so jo poslušali na primer v Italiji, prav tako v ZDA, kjer je pritegnila pozornost mnogih, kot so na primer NPR [National Public Radio], PRI [Public Radio International] in drugi.

Je bila želja po študiju na Berklee College of Music edini razlog, da ste želeli zapustiti Lahore?

Da.

Kako se vsi ti različni kraji, kjer ste živeli, torej Savdska Arabija, Lahore, Boston in sedaj New York, ter fluidnost vaše identitete zrcalijo v vaši glasbi?

Mislim, da se to vsekakor odraža v mojem delu, saj sem se veliko selila in nikoli nisem čutila pripadnosti

enemu kraju. Hkrati pa sem se iz teh mest in okolij veliko naučila in povsod, kamor sem šla, sem imela občutek, da je to prispevalo k mojemu delu. Fluidnost moje glasbe in lahkotnost, s katero lahko spreminjam stvari, sta posledici tega, da se ne počutim zasidrana na enem mestu.

Ste že v Lahoreju črpali iz sufijske literature, kot je Rumijeva poezija, ali ste morali oditi v ZDA, da ste odkrili ta del sebe in svojega glasbenega izraza? Vedno sem bila precej poduhovljena, čeprav ta beseda nima zares jasne definicije. Seveda smo vedeli, kdo so bili Rumi, Šams i Tabrizi in Buleh Šah. Ti pesniki so del kulture, ki sem jo poznala, vendar se ji nikoli nisem preveč posvečala. Proces je bil precej organski in ne tako načrten.

Zakaj menite, da sufijska poezija kljubuje času ter presega nacionalne meje in religije? Je to tudi vaš cilj, ko ustvarjate glasbo? Resnično uživam v poeziji, ki vsebuje elemente temnega in nežnega ritma, ter v romancah, ki so bolj fantastične in opisne. Toda ne maram, da me povezujejo le s sufijsko umetnostjo. Všeč mi je vsa poezija, ki je abstraktna in minimalistična, ima globino in elementarne lastnosti. Ni vsa poezija, po kateri posegam, sufijska.

V svojo glasbo vključujete tudi dela pesnikov, ki so ustvarjali v urdujščini, eden takšnih je Hafiz Hošiarpuri v vaši kritiško izvrstno sprejeti pesmi Mohabbat. Kaj imajo ti verzi, gazele, česar ne najdete drugod? Prepričana sem, da obstajajo tudi v drugih svetovnih jezikih. Popularizirali smo jih le nekaj, denimo angleščino, španščino in francoščino, in vendar obstaja toliko globokih in neverjetnih jezikov, ki na čudovit način opisujejo besede in zgodbe. Urdujščina se mi zdi privlačna zaradi svoje nedobesednosti in to je tudi razlog, da se v njej rada izražam.

Kaj mislite z nedobesednostjo jezika?

To, da ne pove oziroma napiše vsega in precej bolj temelji na analogijah. Angleščina, na primer, je zelo dobesedna, vse izrazi zelo neposredno, obstajajo pa tudi jeziki, kot so arabščina, urdujščina in farsi ter včasih celo nemščina, kjer se za besedami skriva več.

Se torej Arooj, ki interpretira v urdujščini, razlikuje od Arooj, ki poje v angleščini?

To bomo še videli. Morda se poslušalci drugače odzovejo, ko nastopam v angleščini, česar ne počnem tako pogosto, saj nemudoma razumejo, o čem pojem. Toda vseeno mislim, da ni večjih razhajanj, moj slog je podoben.

Ne marate etiket, a ste to svojo zvrst, ki posveča posebno pozornost produkciji, kompoziciji in interpretaciji, poimenovali neosufi glasba. Kaj jo opredeljuje?

Kot neosufi sem opredelila svoj prvi album. Očitno je bil tako dober, da ga nihče ne želi pozabiti (smeh). In vendar se je moja glasba od takrat predrugačila, tako kot se je tudi morala. S časom je treba pokazati, da se glasbenikove sposobnosti spreminjajo. Zdi se mi, da živimo v postžanrskem svetu, kjer se hiphop križa s folkom, jazz s countryjem in tako naprej. Vedno težje je opredeliti sodobno glasbo, od Billie Eilish do Jona Batista.

Moje ustvarjanje je zelo osebno. Najbolj preprosto je reči, da ga sestavljajo stvari, ki so mi všeč, ki sem jih podedovala in iz katerih sem se učila, in da sem jih združila na način, ki se mi zdi dober. To, kar delam zdaj, ni neosufi ali katerikoli drug žanr, ampak prepletanje.

Kam želite to osebno glasbo popeljati v prihodnosti?

Ne vem še, saj je proces tako organski. Težko je načrtovati. Ne vem, kaj bo sledilo. Upam samo, da bo kakovostna.

Ali vas vaša glasba vodi globlje v duhovnost ali širše v globalistični pogled na svet?

Glasba ima lastnosti zdravljenja, magije, katarze, terapije, radosti in gibanja, kot je ples. Je čarobna, zelo globoko čustvena in duhovna praksa. Prav tako je zelo meta, pa tudi matematična, astrološka, v njej je toliko stvari, da ni mogoče zanikati, da nas vodi v duhovne kraje, v kraje globokega razmišljanja in zaznavanja.

Vaš tretji album Vulture Prince govori o vračanju v kraje, ki ste jih nekoč doživljali kot svoje in zdaj ne obstajajo več. Če ni preveč intimno, katere fizične in nefizične kraje ste imeli v mislih pri ustvarjanju plošče?

Z zelo osnovnega vidika gre za poklon migracijam. Ko zapustiš mesto, ki naj bi bilo tvoje, potem pa se vanj vrneš dvajset let kasneje in se ne moreš poistovetiti z ničimer, kar se tam dogaja. Kraj je isti, vendar ni enak. Zaradi različnih razlogov, bodisi vaše starosti, družabnega kroga, ki ste ga imeli, ali česa podobnega ni več takšen, kot ste ga poznali. Ne obstaja več. V mislih sem imela to, kako se spreminja svet in kako se spreminjamo mi, stvari, ki jih puščamo za seboj, in stvari, proti katerim se premikamo. To je vznemirljivo, a obenem strašljivo.

❝

Glasba ima lastnosti zdravljenja, magije, katarze, terapije, radosti in gibanja, kot je ples. Je čarobna, zelo globoko čustvena in duhovna praksa.

❞

Soočanje z lastno minljivostjo in občutkom, da nič ni večno?

Tako je.

Album ste posvetili vašemu pokojnemu mlajšemu bratu. Kako sta žalovanje in njegova odsotnost vplivala na vašo glasbo? Nekje sem prebral, da imate občutek, da prek vas ustvarja in igra glasbo …

Ni jasno, kako, vendar je vsekakor bil prisoten. Njegova odsotnost je bila zelo glasna, saj je umrl ravno takrat, ko sem ustvarjala ploščo.

Kaj pa pripravljate za vaš nastop v Ljubljani, prvi v Sloveniji? Nisem si še pogledala urnika, vendar upam, da bomo imeli nekaj časa za ogled mesta. Resnično sem navdušena, da prihajam v Slovenijo. Videti je tako lepa. In hkrati je to redka priložnost, da pridemo v te kraje, saj vedno igramo v mestih, kot je denimo Pariz. Želim si spoznati Slovenijo in se imeti lepo. ●