Bolečina, zvesta spremljevalka baleta

SNG Opera in balet Ljubljana v zadnjih letih doživlja preporod, tudi na krilih pomlajenega baletnega ansambla. Med odličnimi plesalci in plesalkami izstopa Nina Noč, ki je že kot mlada balerina opozorila nase z izjemnim talentom, predanostjo in trdim delo

Zanimivo je, da imajo balerine bolj ali manj podobne zgodbe, kaj jih je zapeljalo v svet baleta. Kot vsako deklico te seveda najprej prevzamejo roza baletna krilca, kronice in znameniti špic copatki ali špice. Tudi pri meni je bilo tako. Vse skupaj se začne s plesnimi uricami dvakrat na teden, kjer se mladi otroci spoznavajo z gibanjem telesa ob glasbi in ritmu. Trening baleta je na tej točki še zelo oddaljen. Baletna pripravnica traja tri leta in vstop v baletno šolo se začne z devetimi leti. S plesom sem se prvič srečala v Plesni izbi Maribor, kjer sem nekaj časa obiskovala baletni vrtec. Imela sem štiri leta, kar je res zelo malo, in prav zato sem, pričakovano, kmalu imela tega dovolj. Želela sem biti zunaj, na igriščih, se družiti s prijatelji. Tudi družina ni nikoli pritiskala name; ko so videli, da to ni več v mojem interesu, so me izpisali. Naslednjič sem se z baletom srečala pri sedmih letih v baletni šoli. No, od takrat se od baleta nisem več ločila. Seveda je trajalo še leta, da sem razumela, kaj pomeni poklic balerina, vendar je bila ljubezen do plesa v meni, odkar sem prestopila prag baletne šole.

Da sem danes tu, kjer sem, ni naključje, usoda ali sreča. To je garanje, odrekanje, delo, delo, delo in seveda podpora družine. Brez podpore in razumevanja bližnjih ne gre. Je veselje, je smeh in so solze, razočaranja. Če ob sebi nimaš ljudi, ki bodo vedno verjeli vate, ne glede na to, kje si, se lahko tvoja pot hitro zaključi. Družina mi je na poti vedno stala ob strani in mi dala vse in še več. Tako je od prvega dne, vse do danes in naprej.

Obstajajo številna ugibanja, kako to, da kot perspektivna balerina in domačinka po zaključku konservatorija niste nadaljevali kariere v Mariboru, ki se ponaša z mednarodno prepoznavnim baletnim ansamblom.

Po zaključku četrtega letnika me niso nagnali iz Maribora. Iskreno so mi povedali, da je zame v trenutni situaciji bolje, če grem v Ljubljano. Še danes to cenim. Umetniškemu vodji mariborskega baleta Edwardu Clugu sem povedala, da so mi v Ljubljani ponudili pogodbo z redno zaposlitvijo, v Mariboru pa bi se lahko zaposlila zgolj honorarno. Zame bi seveda bilo sanjsko, če bil lahko po končani šoli ostala v Mariboru, pomagala mariborskemu ansamblu in si tam ustvarila kariero. Takrat te možnosti pač ni bilo.

Prvo leto po selitvi v Ljubljano sem mislila, da se bom vrnila v Maribor, da se bodo morda v tem času stvari spremenile. Danes sem vesela, da se to ni zgodilo, saj v Mariboru ne bi nikoli dobila toliko priložnosti kot v Ljubljani. Vsako priložnost izkoristim, za vsako vlogo se potrudim, da upravičim zaupanje. Tudi če se mi kdaj zazdi, da nisem dovolj pripravljena, vztrajam. Med prvo sezono sem bila bolj negotova, sledila je naslednja, ko sem že bila bolj samozavestna, čez dve leti nisem več dvomila. Vem, da sem kos vsemu, sem garačica in trdo delo vedno prinese uspeh. Sicer pa se delo v določeni vlogi nikoli ne konča. Do konca kariere jo piliš, ne obstaja maksimum, vedno je lahko bolje.

Kako se mlada balerina znajde v novem kolektivu, je veliko rivalstva?

V ljubljansko opero sem prišla zelo mlada, takoj po srednji šoli. Avgusta sem začela delati, čez dva tedna sem izvedela, da bom plesala svojo prvo glavno vlogo. Pri sodelavcih nikoli nisem čutila sovraštva ali ljubosumja. Je pa seveda povsem normalno, da se stvari spremenijo, če pride v kolektiv nov, mlad in perspektiven plesalec. Moram reči, da name uveljavljeni solisti, tisti, ki so v najboljših letih in plešejo glavne vloge, niso nikoli zares gledali postrani. Bili so uveljavljeni in razumeli so, da je prihod mladih plesalcev nekaj normalnega in zaželenega. Mladi si morajo pridobiti izkušnje, če je plesalcev dovolj, lahko imamo več zasedb. Če je zasedba za določeno predstavo samo ena, potem čutiš pritisk, ker ni rezerve; če se poškoduješ, te nihče ne more nadomestiti in predstava je uničena. To je dodatno breme.

V predstavi Romeo in Julija imamo tri zasedbe, kar je super. Ni tolikšnega pritiska, imamo čas za regeneracijo, počitek. Vsaka plesalka je nekaj posebnega, vsaka zna nekaj drugega, druga od druge se učimo. Ob prihodu sem bila toliko mlajša in manj izkušena, da me niso dojemali kot konkurenco. Od vseh solistov sem bila mlajša deset ali let več. Seveda smo vsi veseli, če dobimo glavno vlogo, če nastopaš na premieri. Predstava je kolektivno delo; če ni ansambla, ni baleta. Vzemimo za primer Labodje jezero. Res je osrednja figura solistka, beli labod, črni labod, gre za poklon balerinam. Vloga, ki je zagotovo vrhunec kariere, vendar jo obkroža velik zbor deklet, ki plešejo druge labode. Brez njih ne bi bilo Labodjega jezera. Podobno je v Giselle, Hrestaču, Coppelii, Romeu in Juliji, pravzaprav v vseh predstavah. Vsi prispevamo enako. Če ni solistov, ni predstave, če ni zbora, ni predstave. Vsi delamo v dobro predstave.

Nam lahko opišete vsakdan balerine?

To je vprašanje, na katero ne morem dogovoriti natančno, saj je vsak dan drugačen. Naš urnik ni konstanten, vsak dan je nekaj drugega. Le ena zlata rutina obstaja – to je naš jutranji trening ali klas. Plesalci mu rečemo kruh za baletno telo. Na treningu ohranjamo telo v formi, kondiciji, hkrati pa se tudi ogrejemo in pripravimo na dan, poln vaj in tudi predstav, ko so takrat na repertoarju. Dolžina dneva balerine je odvisna od trenutnega repertoarja. Včasih lahko vadimo tudi po tri različne vloge, včasih eno. Je pa zagotovo vsak dan poln izzivov, napredovanj in premagovanj samega sebe.

Lep čas je veljal mariborski baletni ansambel za najboljšega v Sloveniji, zadnje čase pa se je ljubljanski kolektiv močno dvignil. Odkar sem leta 2013 prišla v Ljubljano, se nam je pridružilo veliko mladih in dobrih plesalcev, ki danes nastopajo tako v zboru kot v glavnih vlogah. Ob mojem prihodu jih ni bilo veliko. Tudi v Mariboru imajo zdaj kar nekaj mladih plesalcev. Naših dveh baletov ne moremo primerjati, tega si niti ne želim. Ne želim, da bi se Maribor in Ljubljana imela za konkurenco, navsezadnje smo že imeli skupne projekte, na primer klasični balet Bajadera. Združila sta se oba teatra, bil je velik ansambel, veliko solistov, velik spektakel. Nekaj predstav je bilo v Ljubljani, nekaj v Mariboru. Bilo je vrhunsko. Škoda bi bilo, če se kaj podobnega ne bi ponovilo. Ljubljanski in mariborski plesalci se razveselimo, ko se srečamo. Meni je seveda Maribor še posebej domač. Ena izmed želja je, da bi se lahko tudi mariborski publiki predstavila v glavni vlogi. Je pa res, da imata naša baletna ansambla drugačen repertoar. V Ljubljani je, vsaj odkar sem jaz tukaj, malo več klasike kot v Mariboru.

Kdo so bili vaši baletni vzorniki? Nikoli ne bom naštela enega vzornika ali vseh. Najprej zato, ker je balet tako raznolik in vsebuje toliko različnih vlog, da en plesalec zagotovo ne ustreza prav vsemu. Vsak plesalec je razred zase. Nekateri so popolnoma klasični, drugi bolj neoklasični. Nekateri karakterni, spet drugi lirični. Obstajajo tudi različne šole: ruska, angleška, francoska. Vsaka ima zame nekaj, kar mi je všeč. In tudi vsako sezono lahko po vsem svetu spremljamo nove, mlajše, vrhunske plesalce. Generacije se menjajo in tudi tako imenovani najljubši plesalci. Lahko pa rečem, da mi je vzornik prav vsak, ki trdo dela za svoje uspehe in je predan baletni umetnosti.

Ali obstaja kaj takšnega kot vrhunec baletne kariere?

Številni, kot tudi jaz, na začetku kariere pomislijo, da je vrhunec določena vloga. Seveda obstajajo vloge, ki predstavljajo večje prelomnice, vendar nisem več takšnega mnenja. Vsaka dobro odplesana sezona je zame nov vrhunec. V vsaki sezoni je toliko trenutkov in vlog, ki mi dajo občutek osebne zmage, in to je zame v tistem trenutku vrhunec. Potem pa pride nov dan, nova predstava, nova vloga. Ponovno se vrnem v baletno dvorano in delam z novo vizijo, ki me bo spet pripeljala do vrhunca.

Kakšni baleti so vam najbliže, vam osebno najbolj ustrezajo? Vsak, ki bo slišal besedo balet, bo najprej pomislil na tako imenovani beli balet. Torej tutu, špici, romantika na odru. Vendar je danes balet veliko več. Baletni plesalci moramo poleg znanja klasičnega baleta imeti tudi znanje modernega plesa. In čeprav obožujem klasiko in s tem povezane vloge, vem, da se z vsakim modernim projektom premaknem stopnico višje kot plesalka. Zato bom rekla, klasika in moderni ples zame vedno znova predstavljata izziv. Rada se učim. In vsi vemo, da je dobro biti na vsake toliko časa vržen iz okvirjev. Tako se najhitreje naučimo nekaj novega in napredujemo.

Baletniki ste se med karanteno soočali z velikimi izzivi, vaš pristop k delu se je spremenil.

Po približno štirih tednih karantene smo ugotovili, da bo vse skupaj trajalo veliko dlje, kot so sprva napovedovali. Situaciji so se številne velike hiše prilagodile, tako da so njihovi pedagogi uvedli treninge s pomočjo live streamov, da so lahko plesalci delali na daljavo. Drugi pa so posneli treninge in jih nato naložili na youtube. Te stvari so se takrat zelo razvile. Zdaj so povsem običajna praksa. Sprva, ko so nas poslali domov, je veljalo, da bomo po dveh ali treh tednih nazaj. Na začetku se me vse skupaj ni zares dotaknilo ali me prizadelo. Že res, da je bilo nekaj novega, vendar sem to mirno sprejela. Prepričana sem bila, da bomo do aprila ponovno v plesnih dvoranah. Izkazalo se je, da je situacija bolj resna, da bomo še lep čas omejeni na dom; takrat sem začutila tesnobo. Postalo je jasno, da bom morala sama poskrbeti za svojo telesno pripravljenost. Spraševala sem se, kje in kako bom trenirala. Nismo vedeli, kako dolgo bo vse skupaj trajalo, a smo upali, da bomo lahko takoj, ko se bomo vrnili, začeli s predstavami. Po prvem preplahu sem uvidela, da bom morala čim več delati doma, če bom želela ohraniti formo. Pomislila sem, kako bi bil videti moj dan, če bi bila v operi, kdaj bi se zbudila, kdaj in koliko bi trenirala, kakšne vaje bi imela. Podobno sem se organizirala na domu, trenirala sem pet do šest ur na dan in poleg baletnega klasa izvajala še fitnes, raztezne vaje, jogo in podobno. To me je pomirilo, tesnoba je popuščala. Vadbe so bile osnova mojega dneva, preostali čas sem posvetila drugim stvarem, za katere prej nisem imela toliko časa. S svojimi kužki sem bila zunaj, bolj sem se lahko posvetila svojemu partnerju, hodili smo na izlete. Skratka, počela sem stvari, ki jih trenutno ne utegnem.

❝

V tujini je tisoče balerin in tisoč boljših od mene. Zavedam se, da bom lahko največ pridobila prav v ljubljanski operni hiši, kjer sem priznana solistka in dobivam številne priložnosti. Tukaj lahko kot umetnica napredujem. ❞

To pomeni, da ste vsak dan doma vadili do šest ur? Prepričana sem bila, da moram telesno pripravljenost ohranjati na najvišji ravni. Rutina, ki sem jo vzpostavila, je bila resnično pomembna. Pripravila sem si budilko, kot da grem v službo, dnevi so potekali po urniku, kar mi je dajalo stabilnost. Včasih sem vadila tudi popoldan. Sredi maja so nas končno začeli klicati nazaj, nato se je vse ponovno spremenilo, a so nas čez pol leta spet zaprli. To je bilo konec 2020. V začetku januarja smo bili tri tedne doma, potem pa smo se ponovno vračali in spet vadili. Aprila so nas ponovno zaprli za tri tedne. V zadnjih dveh letih je resnično bilo veliko prilagajanja in vzpostavljanja rutine.

Kaj pomenita ti dve leti za kariero baletke? To je kar precej časa v tem poklicu ...

Res je. Če sem se komu potožila, da vse skupaj traja že dve leti, so mi rekli, kaj si ženem k srcu, saj sem mlada plesalka, ki ima še veliko pred sabo. To drži, res sem mlada in imam še veliko let pred sabo, vendar se je treba zavedati, da sta dve izgubljeni leti veliko, tako za vrhunskega športnika kot za baletnega plesalca. Treba se je zavedati, da lahko ohranjamo vrhunsko formo le neko obdobje, seveda če te ne ustavijo poškodbe. Če bom imela srečo, bom lahko do 38. leta delovala na vrhunski ravni. Potem se stvari spremenijo, potrebuješ več časa za regeneracijo, hitreje pride do preobremenitev. Če upoštevaš vse to, sta dve sezoni veliko.

Pred vami je približno deset let kariere na vrhunski ravni. Dve

leti predstavljata kar petino tega časa.

Pregovorno je obdobje med 25. in 35. letom tisto, ko je baletka na vrhuncu. Če imaš 20 let, se ti to zdi nenavadno, saj si poln energije, a do 25. leta še spoznavaš gledališče in si ustvarjaš ime. Po drugi strani te v tem času tudi spoznajo koreografi, nabiraš vloge in se uvajaš v svet baleta. Navadno traja šest let, preden si v matični hiši najdeš mesto. V operi sem začela delati pri devetnajstih letih, danes poznam celoten proces, nisem več tako obremenjena, se pa še vedno učim in pridobivam izkušnje, ki jih lahko oplemenitim s tistimi, ki sem jih v tem času že pridobila.

Omenili ste desetletje kariere na vrhunski ravni, to pomeni, da je v primeru baletk tudi materinstvo večji dejavnik.

Poznam in spremljam dve resnično vrhunski balerini, ki imata po več otrok in sta se obe hitro vrnili na vrhunsko raven in še vedno plešeta glavne vloge, imata krasno postavo in vse. Tudi v našem baletnem ansamblu imamo prvakinjo baleta, ki je imela pred leti otroka in se je vrnila in plesala veliko glavnih vlog. Mislim, da je vse mogoče, samo moraš imeti načrt.

Enako je s poškodbami. Lahko se poškoduješ, pa traja dve ali tri leta, da se vrneš v vrhunsko formo. Kariera se ne konča, če pride do poškodbe ali če balerina rodi otroka. Navsezadnje si večina ljudi v določenem obdobju želi ustvariti družino, s tem ni nič narobe. Tudi sama si nekoč želim družine. Je pa res, da moraš pri našem poklicu bolj razmišljati, kdaj je pravi čas in kdaj ne. Takšna odločitev veliko potegne za sabo, v času nosečnosti seveda ne moreš trenirati na vrhunski ravni, navadno pavziraš celo sezono.

Utrpeli ste resno poškodbo stopal, ki vas je za dalj časa oddaljila od odrskih desk.

Pri obremenitvah, ki jim je izpostavljena vrhunska baletka, je nemogoče, da se ne bi poškodovala oziroma da ne bi prišlo do preobremenitvenih poškodb. Leto 2016 je bilo zame nesrečno, začelo se je s stresnim zlomom na levi nogi, nadaljevalo s stresnim zlomom na desni, tega ne bom nikoli pozabila. Februarja 2016 sem šla na bolniško in se vrnila februarja 2017. Šele takrat sem lahko začela previdno trenirati, na odre sem se vrnila šele junija tistega leta.

Ves čas so me prebadale negativne misli, v prvi vrsti, kdaj bo vsega konec, kdaj se bo zacelilo in seveda kdaj bo prenehalo boleti. Hkrati se zavedaš, da boš padel iz forme, da zamujaš vloge in naraven potek kariere plesalca. Ob vrnitvi te vse boli, saj se mora telo ponovno navaditi na obremenitve. Treba se je zavedati, da po poškodbi nikoli ni več tako kot prej. Na predhodno poškodovanih mestih se hitreje pojavljajo vnetja in podobno. Spominjam se, kako me je ob vrnitvi bolelo, skrbelo me je. Po taki izkušnji se pojavi strah, ki te spremlja vso kariero. Je pa res, da se z leti in izkušnjami znaš veliko bolje soočati s tem.

Bolečine so v baletu stalnica, kako jih vi dojemate?

Bolečine so naša vsakodnevna spremljevalka. Obstajajo različne bolečine, npr. tiste, ki pridejo od utrujenosti, ker si dan poprej veliko treniral. Te minejo, ko se ogreješ, trajajo pa le dan ali dva. Obstajajo pa tudi bolečine, ki trajajo dlje, ko veš, da nekaj ni v redu, niso pa dovolj močne, da bi se moral povsem ustaviti. Fizioterapije so del našega poklica, pride do obdobij, ko niso nujno potrebne, spet drugič so del vsakdana. Pogosto z njimi zgolj preprečujemo napredovanje bolečine. Pred časom je primabalerina iz Maribora povedala nekaj, kar je name naredilo močan vtis: »Če te nič ne boli, si mrtev.« Prvak mariborskega baleta je prav tako izjavil nekaj, kar sem si pogosto ponavljala: »Če se naučiš sprejeti bolečino, si zmagal.«

Treba se je zavedati in sprijazniti z dejstvom, da te bo celotno kariero nekaj bolelo, ves čas bodo prisotne manjše poškodbe. Če se vsake bolečine ustrašiš ali se ob njej ustaviš, boš izgubil kariero. Ne pravim, da je treba čez vsako poškodbo, seveda ne, balet je za naše telo do te mere nenaraven, da so vnetja pravilo. Ni se jim mogoče izogniti. V mojem primeru mora biti bolečina izredno močna, da se ustavim. Dokler lahko stopim na nogo in ni otečena, sem prepričana, da se bo uredilo. Tako razmišlja plesalec baleta. Pomembno je, da si psihično močen, to je osnova. Lahko si še tako pripravljen na predstavo, če te zgrabi nezdrava trema, je vsega konec. Vse je v glavi.

Za seboj imate zavidljivo kariero in kljub mladosti veliko izkušenj. Kakšni cilji še ostajajo? Seveda imam še veliko ciljev, vsako vlogo želiš čim bolje odplesati. Razumem, da bi nekdo pomislil, da zmanjka izzivov, ko že v mladih letih odplešeš veliko glavnih vlog.

To ni res, vedno prihajajo nove predstave in izzivi. Na primer, velikokrat sem že odplesala glavno vlogo v Labodjem jezeru. Kljub temu si želim, da bi se ta balet vrnil na repertoar, ker točno vem, kaj želim izboljšati. Imam prednost, da sem ta balet odplesala že velikokrat, tako da vem, kaj pričakovati.

Kaj pa tujina, vas mikajo tuji odri?

Pogosto mi postavijo to vprašanje, vedno odgovorim isto. V tujini je tisoče balerin in tisoč boljših od mene. Zavedam se, da bom lahko največ pridobila prav v ljubljanski operni hiši, kjer sem priznana solistka in dobivam številne priložnosti. Tukaj lahko kot umetnica napredujem. Zame je izziv biti v Sloveniji in plesati glavne vloge. Baletni svet se je v zadnjem času zelo razvil, konkurenca je nepredstavljiva, tako da ni dovolj le znanje, moraš imeti tudi srečo.

❝ Dve izgubljeni leti sta veliko, tako za vrhunskega športnika kot za baletnega plesalca. Treba se je zavedati, da lahko ohranjaš vrhunsko formo le neko obdobje, seveda če te ne ustavijo poškodbe. ❞

Počasi se bo začela nova sezona. Se česa še posebej veselite?

Res je, to bo moja že deseta sezona z ljubljanskim baletnim ansamblom. Naša sezona traja od sredine avgusta do sredine julija, zato je nujno potreben poletni premor in odklop. Zdaj se počasi vračamo v našo rutino. Uradno začenjamo 16. avgusta. Teden ali dva pred sezono se postopoma vračam v rutino s treningi doma. Telo baletnega plesalca potrebuje počitek, ne pa tudi preveč. Kot pri vseh vrhunskih športnikih je tudi pri nas tako, da dlje ko počivaš, težje je priti nazaj. Zdaj sem že pridna doma in se po prekrasnem dopustu polna motivacije pripravljam na novo sezono. Moje misli pa so ob začetku, tako kot vsakič, usmerjene najprej samo v to, da ostanem zdrava in brez poškodb. Če bo tako, vem, da bom prav vsemu kos. ●