Delo (Slovenia) - Sobotna Priloga
Demokracija ni stanje. Je točka na obzorju
Delo, 2. julija
Preseneča, kako celo tako razgledanega in za človekove pravice občutljivega intelektualca, kot je dr. Dragan Petrovec, zmoti, ko nekdo (dr. Blaž Mesec) napiše, da »demokratični standard« po osamosvojitvi ni padel, ampak da se je okrepil. Namreč v primerjavi s stanjem pred osamosvojitvijo – da ne bi kdo mislil, da je šlo za vprašanje, ali je od osamosvojitve naprej demokracija, ki smo jo takrat (točneje: z volitvami eno leto prej) šele dobili, napredovala ali nazadovala. To bi bilo dosti bolj zapleteno vprašanje – pri vprašanju, kdaj je bilo demokracije več, v nekdanji socialistični ureditvi ali v sedanji, pa se ni kaj sprenevedati. Takrat demokracije sploh ni bilo, le nekakšen njen strogo omejeni nadomestek (ki pa je, bodimo pošteni, ob ekonomskem zlomu sistema potem vendarle zelo olajšal prehod v drugačno ureditev) – zdaj pa demokracijo imamo.
Če je neka država ali družbena ureditev bolj demokratična kot druga, pa to seveda še ne pomeni, da je v njej življenje za ljudi nujno boljše, da uživajo več pravic, boljši standard itd. Drastična prispodoba: pod Sadamom Huseinom v Iraku ali Gadafijem v Libiji je bilo demokracije bolj malo, življenje večine ljudi (razen pobitih nasprotnikov režima) pa v večini pogledov boljše kot zdaj. V strankarski demokraciji namreč ljudje volijo poslance, ti postavijo vlado – ali ta potem res deluje tako, kot so ljudem pred volitvami obljubljali, je pa drugo vprašanje. Ampak potem jih lahko na naslednjih volitvah vsaj spet »odvolijo« – in tudi domnevne Janševe »strahovlade«, kot so nekateri nerazumno pretiravali, je bilo na ta način konec. V »socialistični demokraciji« ne vlade ne dejansko vladajoče Partije na ta način ni bilo mogoče »odvoliti«. Ne mešajmo torej demokracije in kvalitete življenja. En del kvalitete življenja je seveda tudi demokracija, a nikakor ne edini.
Ugovarjati pa moram tudi preveč poenostavljenemu prikazu zloglasnega »izbrisa« 25.671 ljudi spomladi 1992 – še zlasti, če se to napiše takole: »Demokratični standard pa je padel takoj po osamosvojitvi z izbrisom tako strašljivo nizko, da je ta zločin mogoče primerjati le s povojnimi poboji.« Sam izbris (in to, da njegovih posledic ta država 30 let ni ne hotela ne znala vsaj pošteno popraviti) sicer tudi sam označujem kot zavesten politični zločin s hudimi posledicami za mnoge od prizadetih, celo do samomorov ali smrti zaradi nezdravljenih bolezni je to pripeljalo v nekaj primerih – toda primerjati to z grozljivimi poboji deset tisoč vrnjenih domobrancev in njihovih svojcev, tudi otrok?? Absurdna, povsem nesprejemljiva primerjava.
Kot sem obširneje pojasnil že v članku Sramotna obletnica sramotnega izbrisa ob letošnji 30-letnici, pa je vsa ta zadeva tudi z gledišča odgovornosti zanjo zelo zapletena. Ni res, da bi sobotna priloga 2. julija 2022
Peter Klepec
Demokracija ni stanje. Je točka na obzorju
Do zdaj sploh še nismo imeli vlade, ki ne bi bila neoliberalna! Neoliberalizem na ekonomskem področju prinaša vse več privatizacije, prekarizacije, fleksibilizacije – vse večjemu delu prebivalstva gre pod njim vse slabše. Tudi to je eden od razlogov za upad zanimanja ljudi za politiko. Ta nima projektov, neoliberalizmu in krizam, ki jih ta povzroča, se umika. Češ, kriza je, potrebujemo menedžerje, ne politikov. V tem smislu je politiko nadomestilo tisto, kar je Tonči Kuzmanić imenoval menedžerska paradigma. Paradigma novih obrazov k temu dodaja, da potrebujemo moralne avtoritete. A se ta pesem hitro izpoje, medtem pa gredo že prej omenjeni procesi svojo pot. Zmaga Roberta Goloba v tem kontekstu ne ponuja prav veliko novega. Novo je to, da je levi pol civilne družbe pred volitvami podal čisto konkretne politične zahteve, kaj od nove vlade pričakuje. In novo je to, da sam Golob vztraja pri cilju zmagati dva mandata, da torej meri na vzpostavitev dolgoročne in drugačne levosredinske politike. se glede izbrisa »z izjemo redkih posameznikov poenotile vse stranke«, le da se tisti na levi »občasno vsaj formalno kesajo«, desni pa še to ne. Na začetku je vsa levica izbris poskušala celo preprečiti – toda kljub zavrnitvi tega njenega amandmaja ob osamosvojitvi sprejeti zakon o tujcih kasnejšega izbrisa ni ne nalagal ne omogočal. Z zlorabo zakona si ga je zamislilo in izvedlo Bavčarjevo notranje ministrstvo takratne Demosove vlade. Sramota domnevne levice se začne nekaj mesecev kasneje, ko Demosovo zamenja Drnovškova vlada, a Bavčar ostane notranji minister – in ta vlada podpre njegov predlog, naj se že pridobljene pravice teh prej zakonitih prebivalcev Slovenije zanemarijo in naj kar lepo ostanejo izbrisani (brez vseh pravic), češ da tako zahteva zakon! Tudi v nadaljnjih desetletjih so levosredinske stranke vsaj poskušale narediti precej več od golega »formalnega kesanja« – zakaj so za to, da problem še danes ni rešen, močno soodgovorne tudi one, pa sem v prej omenjenem članku v Delu že pojasnil in tega tu ne morem ponavljati.
Matevž Krivic,
Spodnje Pirniče
Odgovarjam dr. Draganu Petrovcu, ki se je 30. julija v PP29 odzval na moje pismo k članku z zgornjim naslovom.
Stopnje doseganja standardov demokratične ureditve ne gre soditi po stopnji blagostanja in zadovoljstva državljanov. Stopnja revščine in obseg vsakršnih krivic, ki se dogajajo ljudem, nista merilo doseganja teh standardov. To so standardi političnega režima, zapisani v ustavi in zakonodaji, česar pravniku pač ni treba pojasnjevati. V starem režimu ni bilo demokracije na makrodružbeni ravni, na ravni politične demokracije; na mikroravni, v vsakdanjih okoljih, pa so bili lojalni ljudje morda obravnavani bolj človeško.
Danes pa imamo politično demokracijo, posamezni podjetniki in lokalni šefi pa se avtokratsko in nečloveško izživljajo nad ljudmi. Vendar to ne pomeni, da ne dosegamo demokratičnih standardov v politiki: ločitev vej oblasti, parlamentarne volitve, predsedniške volitve, volitve županov, možnost referendumov, možnost ustanavljanja in delovanja strank, neodvisnih medijev, varovanje človekovih pravic, pravica protestiranja, stavkanja itd. Ni, da ni demokratičnih pravic, ki jih uporablja tudi dr. Petrovec.
Naj opišem še osebno izkušnjo. Zdi se mi, da sem se v zadnjih letih še kar pogosto oglašal na straneh tega časnika, kritično, zdaj do tega, zdaj do onega pojava. Vse do zdaj se mi ni bilo treba za svoje besedovanje zagovarjati pred nobenim družbenim forumom. Sem jezen, če urednik brez pojasnila (nevljudno) kaj vrže v koš, a to je njegova pravica. V prejšnjem režimu pa so me nekoč povabili na tovariški pogovor s predstavniki neke družbene organizacije, ker so se čudili, od kod mi stališča, ki niso bila v skladu z njihovimi. Priznam, nobenih drugih posledic nisem utrpel. Ne tako kot moj kolega, ki se je moral zagovarjati zaradi uvoda v učbenik metod socialnega dela zahodnega avtorja, češ da uvaja buržoazno ideologijo v socialno delo. Če se ne bi zavzeli zanj kolegi, ki so imeli »zaslombo«, ne bi obdržal službe. Na to pomislim, ko govorim o standardih demokracije. Tudi ob koncu sedemdesetih in v osemdesetih letih so morali organizatorji kolonij za otroke z motnjami vedenja in osebnosti, ki so potekale zunaj okvira za to dejavnost oblastno pristojnih organizacij, tovarišicam na CK zagotavljati, da je vse v skladu s socialistično samoupravno vzgojo.
Revščina in krivice so bile tudi v starem socialističnem režimu. To je bil eden od razlogov, da so nekateri člani partije, ki so bili odprtega duha in dovolj vplivni – mnogi med njimi z Inštituta za kriminologijo pri PF (dr. Katja Vodopivec, dr. Ljubo Bavcon idr.) – v nasprotju z doktrino, da bo socialistična ureditev sama po sebi odpravila vse zlo, realistično predlagali ustanovitev šole za socialno delo, ki je bila ustanovljena že leta 1955. Prispevek dr. Petrovca k razvoju šole v kasnejših letih je bil dragocen, saj je kot priljubljen predavatelj seznanjal študentke s kazenskim pravom in penologijo in humanizacijskimi prizadevanji na teh področjih. Danes pa fakulteta za socialno delo svojo vlogo najbolje opravlja tako, da predaja slušateljem izkustveno preverjene doktrine socialnega dela in da izvaja izkustvene raziskave, s katerimi opisuje in dokumentira naravo in razširjenost pojavov v okviru svoje stroke. Take raziskave, ne politične pridige izza katedra, naj bi bile osnova za upravno in politično odločanje.
Demokracija, kakršno imamo, je boj ljudi nasprotnih interesov, institucionaliziran boj, boj po pravilih. V tej ureditvi najbolj moti, če si kdo od akterjev jemlje pravice, ki jih drugemu odreka. Strankam, ki so ob soočenju z epidemijo državotvorno stopile v koalicijo s SDS, so očitali izdajo volivcev. Tokrat sem volil stranko SAB, ki niti ni šla v koalicijo z Gibanjem Svoboda, ampak se je v njem utopila. Čutim se izdanega, a nihče ne govori o izdaji. Mislim tudi, da ne bi pomagalo, če grem kolesarit okrog parlamenta. dr. Blaž Mesec,
Ljubljana