Človek vse manj sliši naravo okoli sebe

Delo, 23. julija

Pod zgornjim naslovom Zorana Baković razmišlja o razmerah v svetu. Tej ugotovitvi bi lahko malokdo oporekal. Nenavadno je, da človek dela toliko reči v kolateralno škodo sebi in naravi. Pozablja, da je tudi sam del narave, stvarstva oziroma vesolja, in da s tem, ko enostransko vpliva na zunanjo naravo, negativno vpliva tudi na samega sebe. Zato je človek prva vrsta v živalskem svetu, ki bi lahko uničila samo sebe.

Gre torej za to, kar je že Erich Fromm analiziral v smislu anatomije destruktivnosti, in Hannah Arendt kot izvore totalitarizma. Totalitarizem je v smislu diktature enodimenzionalnega mišljenja destruktiven do socialnega in naravnega okolja zaradi prevladovanja nekrofilije (nagon smrti) pred biofilijo (ljubezen do življenja) in narcisizma pred skupinskim občutkom (gr. koinonia, lat. sensus communis). Tisto, kar manjka razpravam o izboljševanju sveta in mesta človeka v njem, je sistem »spodbud in sankcij – korenčka in palice«, ki bi usmerjal ljudi k dolgoročno premišljenemu kompleksnemu ravnanju. Tako se ljudje delimo na rablje in žrtve, revne in pretirano bogate, na tiste, ki nemočno vedo, in one, ki premočno odločajo v smislu prilaščanja, ropanja, tehničnega izzivanja in izsiljevanja.

Dawson (2021) poimenuje takšen način reagiranja »mišljenje jamskega človeka«. To pomeni, da postavlja najsodobnejšo tehnologijo v reaktivno funkcijo boja ali bega, napada in obrambe tudi v primerih, ko to ni potrebno. Čemu sta potrebni tekmi za čim višjo gospodarsko rast in čim sodobnejše orožje za morebitni vojaški spopad, če niso za večino prebivalstva planeta Zemlje zagotovljeni osnovni življenjski pogoji? Zato se Dawson zavzema za duhovno kontemplativno držo, ki bi večini, ki jo obvladajo, omogočila pozitivno naravnanost, ne glede na to, kar se lahko zgodi. Pri udeležencih svojih tečajev razvija ekomeditacijo s spodbujanjem občutkov sočutja pri njih samih in za druge. V knjigi Blaženi možgani (orig. Bliss Brain) natančno razlaga, kateri centri in katere molekule pri meditativnih vajah sodelujejo. Stabilno blaženo stanje pozitivno naravnanih možganov omogoča »molekula blaženosti«, ki jo je češki analitski kemik Lumir Hanuš že leta 1992 identificiral kot anandamid po sanskrtski besedi ananda, ki pomeni najvišjo srečo – blaženost. Zato Dawson trdi, da je nevrologija z odkritjem plastičnosti možganov omogočila pot do dobrega počutja in meditacije, ki je bila nedavno dostopna samo mistikom. Človek lahko sam brez drog doseže stabilno stanje miru, veselja, sočutja in sožitja. To je pot do razstrupljanja posameznikov in družbe od toksičnosti, ki zaradi takšnih ali drugačnih zanikanj realnosti prinašajo dolgoročno škodo namesto trajnostne prihodnosti.

Slovensko društvo Sinapsa, ki je bilo ustanovljeno leta 2003, vsako leto prireja teden možganov v mesecu marcu in pod različnimi naslovi in vsebinami predstavlja novejša nevroznanstvena odkritja o možganih. Letos smo 16. marca obeležili slovenski dan možganov, 18. marca pa svetovni dan spanja, ki je ključna sestavina dobrega počutja in zdravja. Papež Frančišek je letos maja govoril, da je najpomembneje slišati Boga s srcem. Obstajajo tudi svetovni dan poslušanja (18. julij), sveta umetnost poslušanja po Kay Lindahlovi in pedagogika poslušanja, ki se je razvijala v italijanskih vrtcih Reggio Emilia. Vrtci temeljijo na predpostavki, da morajo najprej odrasli znati poslušati otroke, da bodo ti kasneje znali poslušati sebe in svet okoli njih. Gre za načela participacije kot načela demokratične predšolske vzgoje. Odrasli vzgojitelji učijo otroke poslušanja tako, da sami najprej prisluhnejo otrokovemu konstruiranju pojmov in predstav, njihovim interpretacijam sveta, razlagam in »teorijam«; s tem se otrokom zagotavlja soodločanje v dialogu o skupnih zadevah. Čeprav se zdi, da prednjači vizualna kultura videnja čim dlje v vesolje in čim globlje v možgane, pa ostaja temeljna človekova potreba biti (u)slišan.

Bogomir Novak,

Ljubljana