Boljša katastrofalna uredba kot nobena

Delo, 19. julija

V Sloveniji velja tudi uredba o ocenjevanju in urejanju hrupa v okolju (Uradni listi RS št. 121/04, 59/19, 44/22 – ZVO-2 in 53/22). Ta je prenos evropske direktive o hrupu Environmental noise directive (END) v slovenski pravni red. Poleg tega je Svetovna zdravstvena organizacija WHO januarja 2019 v povezavi s hrupom objavila smernice z angleškim naslovom Environmental noise guidelines for european region, kjer navaja, da ima dolgotrajna izpostavljenost dnevnemu hrupu nad 53 dB za zdravje že konkretne negativne posledice, enako velja za hrup nad 45 dB ponoči, ki povzroča težave s spanjem ...

Vse to je vključeno v END – EU je direktivo sprejela že leta 2002. Slovenija jo mora upoštevati, odkar se je pridružila Evropski uniji – če je ne, se nepravilnosti prijavi komisiji EU, direktoratu za okolje. Slovenija ima direktivo preneseno v svoj pravni red z uredbo o ocenjevanju in urejanju hrupa v okolju, nadaljnje dokumente pa prilagaja po svoje, v nasprotju z direktivo in uredbo o njej.

Ustavno sodišče je presodilo samo »postopek« upravnega dokumenta (kot je to navada na sodiščih), vedno tudi pri zadevah o urejanju prostora – če razsodijo, da postopek za uveljavitev dokumenta ni bil veljaven, se v vsebine praviloma ne spuščajo – prepustijo novemu postopku, da bo za vsebino pravilno poskrbljeno (kar se ne dogodi vedno – takrat je treba sprožiti nov pritožbeni postopek).

Ne glede na s strani ustavnega sodišča ravnokar komentirano uredbo o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju veljajo določila direktive END, s tem tudi zgoraj navedene uredbe o ocenjevanju in urejanju hrupa v okolju (Uradni listi RS, št. 121/04, 59/19, 44/22 – ZVO-2 in 53/22), in dejstvo, da so »varovani prostori« (to so vzgojnovarstvene, izobraževalne in zdravstvene dejavnosti ter stanovanjski prostori ...) zaščiteni pred zunanjim hrupom še s posebnimi tehničnimi smernicami – na primer v spalnice ne sme od zunaj ponoči prodreti hrup, močnejši od 30 oziroma 35 decibelov, ob tem pa mora biti zagotovljeno zračenje.

Če takih razmer ni, lahko vsaka ogrožena oseba toži povzročitelja hrupa in zahteva ukrepe za dosego take omejitve. Možnosti, kako to doseči, so različne, vsekakor mora biti doseženo na tak ali drugačen način – sicer se ogroženim prebivalcem ponudi preselitev v mirnejše območje.

Predpisano je, da v IV. območju varstva pred hrupom (hrupne obremenitve) stavb z navedenimi »varovanimi prostori« ne sme biti načrtovanih, predvidenih in grajenih ..., sicer je treba pri že obstoječih doseči sanacijo »degradiranega območja«.

Sporna uredba temu ne sledi, v postopkih po aarhuški konvenciji bo morala vlada take vsebine spremeniti.

Javnost je začudena nad tem, da odgovorna oseba na ministrstvu za okolje in prostor (MOP), ki je pripravilo obravnavano sporno uredbo, lahko ponovno opravlja svoje naloge na istem ministrstvu. Ali se je možno zanašati na to, da bo za okolje in za zdravje prebivalstva – ter predvsem za odgovornost do javnosti – neodzivni strokovni kader izboljšal svoj odnos do zaupanega mu dela? Ali bi mu morala biti izrečena nezaupnica?

Martina Lipnik, u. d. i. a., Ljubljana