Mednarodno sodišče za zločine RKC – problem hipokrizije

Delo, 23. julija

V Sobotni prilogi je bil 23. julija objavljen zanimiv članek Iztoka Simonitija z zgornjim naslovom. V njem navaja mnogo argumentov, ki govorijo v prid ustanovitvi mednarodnega sodišča za zločine katoliške cerkve, saj je jasno, da je to treba storiti zaradi cerkvenih zločinov na praktično vseh področjih družbe (otroci, ženske, vojne, nasilje …). Z mnogimi njegovimi navedbami se je tako mogoče strinjati, toda ne z vsemi. Predvsem ne s tistimi, ko enači katolištvo s krščanstvom. Zakaj ne? Zakaj katolištvo ni krščanstvo?

Če se nekdo označuje za kristjana, mora slediti tistemu, katerega ime nosi, to je Kristusu, kajti ta je dejal: »Po njihovih sadovih jih boste spoznali.« Ali katoliška cerkev sledi Jezusu? Jasno je, da ne, saj sta njena ideologija ter zgodovina krvavi in v nasprotju z naukom Jezusa iz Nazareta, ki je bil pacifist in je bil proti vsaki vojni, vojski in kakršnemu koli drugemu nasilju. Jezus je živel po Božjem zakonu, to je Desetih Božjih zapovedih in naukih Govora na gori. Kristjan je torej tisti, ki živi tako, kot je živel Jezus – je torej pacifist in proti vsakemu nasilju, tudi do živali in narave. S takšnim življenjem katolištvo seveda nima nobene zveze in zato ni del krščanstva.

Božje zapovedi in Jezusov Govor na gori vsebujejo visoka moralno-etična načela, ki, če so živeta s strani ljudi, vodijo v mir in sožitje med njimi in seveda tudi ljudi do živali in drugih delov narave. Če bi ljudje živeli po teh načelih, ne bi bilo nasilja, prepirov, vojn in drugega ubijanja, laži, tatvin ..., ne bi bilo izkoriščanja, ne bi bilo revščine in ne super bogatih (vsi bi bili bogati), ne bi bilo podnebnih sprememb, ljudje bi živeli veganski način življenja, vladala bi svoboda in ne bi bilo suženjstva. Tehnologija bi bila na višjem nivoju in seveda ne bi bila za nikogar škodljiva, tako kot je sedaj. Na Zemlji bi bil v bistvu raj. Toda tega mnogi nočejo in med njimi je katoliška cerkev. Zanje je namreč takšno ali drugačno nasilje eksistenčnega pomena, kajti brez njega ne morejo preživeti oziroma vladati. Zato se ni mogoče strinjati z navedbo I. Simonitija, da »krščanstvo ne zmore ustvariti morale za človeštvo, saj je kot religija in kot kultura izvorno nasilno«. Ali niso prej opisana krščanska načela edina pot, ki lahko človeštvu, vključno z naravo, prinese mir in sožitje? Zato je navedba, da je »demokracija edina ideja, ki lahko združi Evropo/Zahod«, vprašljiva, če ne celo zmotna. Rezultat demokracije je, na primer, pošiljanje orožja v Ukrajino, kjer zaradi tega umirajo ljudje, živali in narava. Ali lahko to združi Evropo? Ali lahko nasilje, ki ga demokracija dopušča in tudi proizvaja, torej je njen del, združi Zahod?

I. Simoniti tudi navaja: »(…) spolne zlorabe otrok so del kleriške, cerkvene in krščanske kulture« in »… danes večina kristjanov tolerira posiljevanje otrok«. Kristjani ne podpirajo ali tolerirajo posiljevanja otrok, zato to ne more biti del krščanske kulture, seveda pa je to del katoliške kulture, saj so pedofili katoliki. Ali je Jezus, Kristus toleriral posiljevanje otrok? Seveda ne.

I. Simoniti še pravi, da je papež rekel, da je slovenska cerkev bolna. Temu ni oporekati. Toda ali je papež kaj storil, da bi uredil zadeve glede pedofilije? Ker je absolutni vladar cerkve in so mu vsi kleriki podložni, bi lahko slovenskim škofom izdal ukaz, da morajo takoj o vseh pedofilskih zadevah obvestiti državne organe, kleriške pedofile kaznovati, žrtvam pa izplačati odškodnine. In če tega ne bi storili, bi jih moral kaznovati, in če ne bi šlo drugače, celo izobčiti in poslati v cerkveni večni pekel. Ali je to storil?

Na žalost je mnogo ljudi, ki ne dojemajo razlike med katolištvom in krščanstvom in ju zato enačijo. Ali ne povzročajo s tem velike škode krščanstvu in seveda Jezusu, Kristusu?

Vlado Began,

Šmarje pri Jelšah