Koga je strah plebiscita?

Delo, 30. julija

Kaj pa, če je rešitev, da ni rešitve, da mi nimamo rešitve in se ne delamo po nepotrebnem pametne?

Če na dogajanje, da se vojna konča, ne moremo vplivati, ne ponujajmo rešitev. Ker rešitev prav gotovo je, ni pa v naši domeni. Verjamem, da predlagatelji ponujajo rešitve v dobri veri. Vprašam se, ali vsi ti zunanji botri pripomorejo k rešitvi vojne ali jo zapletajo?

Še dva pregovora: Veliko babic, kilavo dete. In še: Skrbi zase, boš imel za celo življenje dosti dela in še ti bo časa zmanjkalo.

Janez Hönn,

Renče

***

Kolumno z zgornjim naslovom je objavil Luka Lisjak Gabrijelčič (v nadaljevanju L. L. G.), čigar mnenja o aktualnih družbenopolitičnih razmerah že lep čas lahko prebiramo ob sobotah v Delu. Pred nedavnim je zbudil pozornost javnosti tudi kot avtor javnega pisma – sopodpisalo ga je več deset javnosti poznanih oseb –, v katerem vlado poziva, naj z vsemi sredstvi podpre Ukrajino v njeni vojni z Rusijo, slej ko prej s ciljem, da se slednjo vojaško porazi. Tega, da bi bilo to vojno možno končati za pogajalsko mizo, očitno ne verjame, in v tem se njegovo pismo tudi razlikuje od podobnega javnega poziva, katerega avtor je A. Juri, ki pa ima vojaško razrešitev ukrajinske morije za rešitev, za katero se zaradi njenih strašljivih posledic ne smemo zavzemati.

Med argumenti, zakaj se je ruski agresiji potrebno vojaško zoperstaviti, omenja L. L. G. predvsem naslednje:

Rusija ne steguje rok le po ozemlju Ukrajine, pač pa tudi po njeni narodni identiteti, saj omalovažuje ukrajinski jezik, pogosto z besediščem fašizma. V kolikšni meri so te navedbe verodostojne, se da razbrati tudi iz tega, kar navajam v naslednjih vrsticah.

Po podatkih, ki jih najdemo na spletu (recimo nemška Wikipedija), je leta 2011 v Ukrajini 43 odstotkov prebivalstva ukrajinščino uporabljalo kot svoj pogovorni jezik, ruščino 39 odstotkov, oba jezika, to je ruščino in ukrajinščino, pa 17 odstotkov. V njenih vzhodnih pokrajinah Lugansk in Doneck je večina prebivalstva tudi sicer ruske narodnosti. Ukrajina je torej jezikovno in narodnostno vse prej kot enotna država, kar pa ob njenem demokratičnem upravljanju ne sme biti težava, lahko je celo prednost.

Z demokracijo pa ima ta država žal resne probleme. Leta 2014 so namreč njeno politično oblast nasilno prevzele Rusiji zelo nenaklonjene osebe, ki so začele rusko govoreče prebivalstvo obravnavati z metodami, ki ustrezajo vsebini pojma »fašizem«. Med drugim so začele prisilno omejevati uporabo ruskega jezika in tako po letu 2017 tudi otroci ruskega porekla po veljavni zakonodaji nimajo več možnosti, da bi v šolah uporabljali svoj materni jezik. Ta skrajno neprimerna politika, ki je poleg drugega dopuščala tudi obsežno korupcijo, je bila ves čas deležna aktivne podpore ZDA, EU pa se je sprenevedala, da je ne zaznava. Rusija se z njo seveda ni mogla sprijazniti, in ker očitno ni imela drugih možnosti, se je Putin odločil, da z njo obračuna vojaško. Temu njegovemu ravnanju ni lahko argumentirano oporekati, vsekakor veliko težje, kot to velja za marsikaj drugega, kar počne kot pristen oligarh.

Razloge za ukrajinsko morijo razlagava torej z L. L. G. povsem različno. Oba pa dopuščava, da se motiva. Ta možnost je tudi osrednja zadeva, ki jo L. L. G. obravnava v svoji tokratni kolumni v Delu. Če sem ga prav razumel, je povsem prepričan v pravilnost tega, kar je o ukrajinski vojni navedel v zgoraj omenjenem javnem pismu, dileme pa se mu porajajo glede tega, kako to vojno končati. Ne izključuje tudi možnosti, da se jo konča za pogajalsko mizo, vendar naj bi ta pot obetala uspeh le v primeru, če bi Putin pristal na plebiscit v ukrajinskih pokrajinah, ki si jih je Rusija že prilastila (Krim) oziroma si jih želi prilastiti. Predlaga tudi pogoje, ob katerih naj bi plebiscit izvedli, ti pa so za Putina nedvomno nesprejemljivi. Ker bo slednji možnost plebiscita zavrnil, naj bi bil to, tako vsaj zadevo razumem, močan argument v prid mnenju, da si od pogajanj z Rusi ne moremo veliko obetati.

Ukrajinsko morijo bi morali čim prej končati. To je možno le za pogajalsko mizo in ob pogoju, da obe vojaško sprti strani pristaneta, da bo Ukrajina v prihodnje nevtralna demokratična država, ki pokrajinam z večinsko ruskim prebivalstvom priznava primerno avtonomnost ter tudi sicer dosledno spoštuje narodnostne in jezikovne posebnosti njenega prebivalstva. Verjamem, da bi Rusija na tako rešitev pristala, veliko težje pa bi jo sprejela aktualna politična oblast v Ukrajini, vsaj dokler je ta deležna obilne moralne in vojaške podpore v ZDA in EU. Ta podpora postaja zato vse bolj škodljiva in zato bi bilo koristno, da o njeni primernosti resno razmislijo tudi intelektualci, kot je pisec naslovne kolumne. Andrej Cetinski,

Ljubljana