Kako sem se odločila v življenje skočiti skozi okno

»KBRANKO SOBAN

RENATA SALECL

NOVICA MIHAJLOVIĆ

BARBARA KRAMŽAR

ESAD BABAČIĆ

IRENA ŠTAUDOHAR

VESNA MILEK

o človek posluša dobro glasbo, postane nostalgičen za nečem, česar nikoli ni imel.« Ta stavek ameriškega pisatelja in publicista Edgarja Watsona Howa sem imela v mislih, ko sem sama sebi zatrjevala, da je tisto nekaj, kar je v meni zbudilo nostalgijo, ko sem v nedeljskem popoldnevu poslušala kantato Carmina Burana in se prepuščala tistemu agregatnemu stanju duše, v katerem se ta pretaka po času in prostoru ter mi omogoča, da vse tisto, kar se dogaja okoli mene, razumem in hkrati ne razumem, da nad vsem jočem in se smejim ter povsem jasno vem, kaj je tisto, kar manjka v mojem življenju, da bi bilo popolno, da je torej tisto nekaj zgolj nekakšno veliko in bogato – nič, napolnjeno z vsem mogočim.

Problem pa je bil v tem, da je bilo v tistem trenutku v mojem življenju vsega preveč.

Sedela sem v zelenem naslanjaču pod stoječo svetilko s prav tako zelenim senčnikom in čutila, kako mi vzdolž prepone poplesavajo čustva, ki mi niso dopustila, da bi se posvetila romanu Maria Vargasa Llose, ki sem ga pravkar začela brati, in prav z njegovo pomočjo prišla do ugotovitve, da je vsaka umetnost leva, celo če je nastala pod peresom desničarja, kot je on. Že tako je danes vse razdeljeno na zeleno in črno, sem pomislila in se dotaknila naslonjala za roke mojega naslanjača, izdelanega iz ekoloških recikliranih materialov, ob tem pa s pogledom ošinila radiatorje, ki so sredi poletja seveda hladni, v moji glavi pa že razbeljeni spričo vprašanja, ali bomo prihodnjo zimo sploh imeli ogrevanje. In kakšne ideološke barve bo elektrika? Črna? Zelena?

Pravkar sem poslušala dnevne novice in v ustih mi je ostal grenak priokus, kajti tudi na ta dan so se poročila začela z novim številom mrtvih, ki sicer resda niso preminuli zaradi covida-19, temveč so bili ubiti med napadom ruskega topništva na Odeso, z novimi primeri opičjih koz in podrobnimi opisi bolnikov, ki jih je prizadela ta bolezen, seveda pa tudi z novo dilemo glede tega, ali lahko Evropa preživi delirium tremens, če se bo povsem odrekla plinu iz sovražnega vira.

Začutila sem, kako se mi je skrčil želodec, ko je znani analitik razpredal na temo, ali bo dovolj hrane in koga bo najprej prizadela lakota, nato se mu je v razpravi pridružil profesor ekonomije z oceno, za koliko se bo povečala inflacija, ta pa je takoj zatem mikrofon prepustil strokovnjaku za denarne teme, ki je špekuliral o tem, kolikšno je tveganje, da evro ne bi preživel krize. Na koncu me je vso prevzel občutek, da se bom morda bolje počutila, če ugasnem radio in napišem pesem.

A če začnem zdaj pisati pesem, sem pomislila, se ta ne bo nikoli več ustavila, nikoli ne bo našla svoje zadnje besede in po vsej verjetnosti se mi bo zgodilo, da se mi bo življenje spremenilo v en sam dolgi stavek, brez ločil, ki bo patetično napolnjen s tesnobo, žalostjo, živčnostjo in nostalgijo … z nostalgijo za tistim, česar nisem in tudi nikoli ne bom imela, z nostalgijo za tisto dozo varnosti, gotovosti, zaščitenosti in seveda dolgočasja, ki se mi je, medtem ko sem poslušala poročila, zazdelo neprecenljiva utopija.

Odločila sem se, da bom, namesto vsega, kar sem načrtovala za ta večer, raje na ves glas poslušala glasbo. Zamislila sem si, kako bi bila videti televizijska poročila, če bi jih napovedovalci prepevali, v kakšnem ritmu bi se začel dnevni pregled dogajanj v državi in v kakšni intonaciji bi se govorilo o novicah iz sveta. Zazdelo se mi je, da bi se poročila o globalnih gibanjih začela z zvoki Beethovnove Pete simfonije, s tistim zlohotnim »ta, ta, ta, taaa«, novice o naši sedanjosti pa bi morale biti podobne kantati Carmina Burana, močni, enoglasni, absurdni, in kot je v enem od esejev o tem delu Carla Orffa pred davnimi leti napisala izvrstna glasbena kritičarka Ann Powers, »ne srednjeveški, ampak večni« kantati. Kakor koli že, ugotovila sem, da živimo v trenutku, ki traja že tisočletja.

»O fortuna, velut luna.« O, usoda, podobna luni, prepeva zbor ob ritmu timpana in že po nekaj minutah – v * katere je Orff posrkal tudi godalce, trobentače in vsa možna tolkala – začnem tudi sama prepevati, bolje povedano, kričati, pri čemer se vsa prepustim davnemu prepričanju, da je človek zvočno bitje. S krikom zaznamuje začetek svojega obstoja, z glasom vzpostavlja svojo prvo identiteto, s pesmijo izraža največjo srečo in najgloblje trpljenje. Na koncu koncev se človeka sliši kot skupek neukročenih not, vse dokler se ne uskladi s svojim okoljem. In postane kantata. Ali popolna kakofonija.

Ko se je melodija razvijala od prve do pete glavne sekcije, sem Llosa odložila na polico in na kindlu odprla knjigo, ki se mi je zazdela bolj primerna za ta trenutek globalne tesnobe: Stoletnik, ki je zlezel skozi okno in izginil.

Švedski pisatelj Jonas Jonasson jo je objavil leta 2009. In medtem ko sem se z delčkom podzavesti spominjala, kako nas je takrat pretresala globalna finančna kriza, je Jonassonov junak Allan Karlsson, ki mu na začetku zgodbe v domu za ostarele v Malmkoepingu pripravljajo praznovanje stotega rojstnega dne, zlezel skozi okno in se napotil na avtobusno postajo. Ni bil pripravljen sprejeti patetike velikega jubileja, ki vsakogar, ki ga doživi, spravi v nekakšen čuden položaj nepričakovanega slavljenca in neslavnega zmagovalca nad bliskovito minljivostjo, ljudje iz njegove okolice pa ga občudujejo preprosto zato, ker je začaral smrt in prelisičil konec, kar je na koncu koncev uspeh vsakogar od nas, ki uživamo v vsakem novem dnevu.

Allan ni hotel upihniti sto svečk in poslušati razglašenega zbora, ki prepeva vse najboljše za te. Zlezel je skozi okno in se kaj kmalu znašel sredi pustolovščine, ki je morda ni pričakoval, a si jo je njegovo življenje zagotovo zaslužilo. Na avtobusni postaji je opazil mladeniča s kovčkom, ki je bil prevelik, da bi ga lahko vzel s seboj na stranišče, tako da je moral Allana zaprositi, naj popazi nanj, medtem ko bo on opravljal nujno potrebo. A v tem trenutku je pripeljal avtobus in Allan se je moral vkrcati skupaj s kovčkom, ne da bi vedel, da je ta poln denarja, pridobljenega s preprodajo droge.

In medtem ko Allana zasleduje celotna tolpa preprodajalcev droge, se bistvo zgodbe dogaja v njenem ozadju. Avtor nam razkrije, da je vse, kar se dogaja stoletniku, nič v primerjavi z pustolovščinami, s katerimi je bilo izpolnjeno njegovo dotakratno življenje. Skorajda ni bilo velike globalne burje, v kateri ne bi bila Karlssonova jadra polna viharnega vetra – od španske državljanske vojne prek gradnje ameriške jedrske bombe, boja proti kitajskim komunistom in odhoda v Sovjetsko zvezo ter Stalinov gulag … in tako vse do dneva, ko se je končno odločil umiriti na Švedskem in živeti mirno življenje z mačkom po imenu Molotov. A tudi takrat se ena za drugo vrstijo težave, saj Molotova požre lisica, Allan pa zverini podtakne zanko z dinamitom in z močno eksplozijo razstreli polovico vasi. Po vsem tem se območna oblast odloči, da ga bo preselila v dom za ostarele.

Nato pa on na svoj rojstni dan skoči skozi okno v novo življenje, kajti ne glede na to, koliko mu ga je še ostalo, se Allan noče sprijazniti s prazno rutino staranja. On preprosto ve, da je življenje lepo samo toliko časa, dokler se lahko dogaja, zato zbeži pred praznovanjem svojega rojstnega dneva, ki se ga bodo udeležili tudi župan in novinarji, da bi poročali o napačni novici. O tem, da je Allan Karlsson dopolnil sto let. V resnici bi morali pisati, kako stoletnik dodaja nove strani v knjigo svojih doživetij. Čeprav mu ni lahko prisiliti nogi, da se držita prave smeri in se koordinirano premikata tja, kamor se je napotil. In tako je videti tudi ta naš svet. Star, brez koordinacije, a poln življenjske energije, ki presega rojstnodnevne svečke.

V zelenem naslanjaču mi je postalo prevroče in morala sem poiskati pahljačo. Bil je čas udarnih televizijskih poročil in odločila sem se, da jih bom spremljala od začetka do konca. Ritma kantate Carmina Burana in Beethovnove Pete simfonije sta se izmenjevala v zastrašujoči simetriji, vendar nisem več čutila tesnobe. Pa tudi ne nostalgije. Pravzaprav sem se zavedala, da sem – tako kot Allan Karlsson – preživela že veliko težja življenjska obdobja, v katerih v resnici vsak drugi dan ni bilo elektrike, ni bilo olja, kave, plenic za otroke … Obdobja, v katerih se je vojskovalo in umiralo. Bilo je veliko težje, kot je zdaj.

Odločila sem se, da bom iz hiše skočila skozi okno. Požvižgavala sem si kantato Carmina Burana in globoko v sebi vedela, da bo vse v redu. Nostalgija za nečem, česar nisem in tudi nikoli ne bom imela, se je spremenila v globok vdih s polnimi pljuči. In življenje je pohitelo naprej po svoji poti. ●

Človek je zvočno bitje.

S krikom zaznamuje začetek svojega obstoja, z

glasom vzpostavlja svojo prvo identiteto, s pesmijo izraža največjo srečo in

najgloblje trpljenje.