Dogaja se razkol ruske družbe, dve različni generaciji nimata več skupnega jezika

Pri Ruski predsedniški akademiji za nacionalno gospodarstvo in javno službo v Moskvi je sedem let deloval David Krašovec, raziskovalec umetnostne zgodovine ter profesor metodologije in zgodovine geopolitike. Zaradi ruskega vojaškega posredovanja v Ukrajin

Po sedmih letih se poslavljate od Ruske predsedniške akademije. Verjetno je vprašanje, zakaj, preveč retorično?

Problem je, da si želijo študentje govoriti samo o vojni in položaju Ruske federacije v svetu, toda to je težko, marsikaj je celo prepovedano. Lahko te zaprejo za petnajst let, zato sem se raje umaknil, še posebno, ker so v zadnjih mesecih že zaprli nekaj ljudi z naše univerze.

Koga vse?

Direktor Igor Barcic je bil v zaporu leto in pol, zdaj je v hišnem priporu, uradno zaradi korupcije. Konec julija so aretirali rektorja Vladimirja Maua, spet zaradi korupcije, pred nekaj meseci so aretirali še rektorja Moskovske šole za družbene in ekonomske vede Sergeja Zujeva. Uradno nikogar ne preganjajo zaradi političnih prepričanj, temveč zaradi korupcije. Računovodska pravila v Ruski federaciji so zelo zapletena, zaradi vseh določil je težko pravilno beležiti izdatke, zato ob obisku inšpekcije hitro nastane problem.

Vlada nadomesti aretirane profesorje s svojimi ljudmi?

Leta 2017 je Vladimir Putin podpisal odlok, da lahko sam imenuje rektorje univerz. Če je vojaški napad na Ukrajino koga presenetil, smo ga mi ravno zaradi tega odloka pričakovali. To je bil jasen znak, da hoče nadzirati družbo in da bo nekaj šlo zelo narobe.

Marsikaj je potekalo postopoma. Najbolj priznane profesorje so najdlje pustili na miru, ampak bilo jih je vedno manj. Ravno zato so bili v javnosti še bolj izpostavljeni. Vsi so poročali, kaj pravi Zujev ali kaj misli Mau, a zdaj, med vojno, so odstranili tudi njih. Dobro je vsaj to, da prihajajo z univerz, kjer delujejo najboljši pravniki, ki se diskretno borijo za svoje kolege. Vladimirja Maua so pred dnevi celo izpustili.

Kako poteka diskreten pravniški boj?

Ker dobri pravniki delajo na skrivaj, ima vlada veliko težav, kako potrditi obsodbo. Sodišča Ruske federacije so vseeno bolj previdna in ne obsojajo ljudi kar vsepovprek, kot si želi vlada. Znotraj pravosodja je precej ljudi, ki zavirajo stvari – kar je resnična opozicija Ruske federacije, o kateri vemo bistveno premalo. Tako mnogi niso dokončno obsojeni.

Kdo so resnična opozicija?

Pogled na rusko opozicijo od zunaj je precej zgrešen. Vsi mislijo, da je vodja opozicije Aleksej Navalni, toda Navalni je kvečjemu žvižgač, za njim ni nobene administracije. Je simbolična podoba, ki vpliva na javno mnenje, še posebno pri mlajši generaciji in vse bolj med delavskim razredom, a njegova moč je zelo omejena, saj ne more poskrbeti za konkretne spremembe.

Konkretna opozicija je zelo močna. Na videz gre za tihe in neopazne uradnike, čeprav dejansko nadzirajo administrativni urad, kar nekaj jih prihaja z naše akademije. S pisanjem zakonov vplivajo na usodo Ruske federacije in pripravljajo reforme v dobrobit države.

In nasprotujejo vojni?

Javno in odkrito malo ljudi v Ruski federaciji nasprotuje vojni. Molčijo zaradi strahu, a tudi zato, ker jim tišina nudi zaščito. Tišina je del obrambe, saj lahko le v tišini menjajo tire celotne države. Ker sem vse to videl od blizu, sem po svoje celo optimističen.

Na katerih ravneh deluje ruska opozicija?

Lahko jo razdelimo na tri ravni. Na prvi so ljudje iz vojske, ministrstva za notranje zadeve in tajnih služb. Ni težko opaziti, da je med vojno v ruski vojski precej trenj in konfliktov, prav tako je precej prepirov v notranji in zunanji tajni službi, zato tudi imajo toliko neuspešnih vojaških akcij v Ukrajini. V zunanji tajni službi (SVR) so bili namreč proti vojni, to je bilo jasno že na začetku februarja, v notranji tajni službi (FSB) so vojno podpirali. Po naključju sem bil celo priča pogovoru ljudi iz tajnih služb, ko sem dobil občutek, da so mnenja zelo razdeljena in da se bodo v prihodnosti kar požrli med seboj.

V drugi skupini so uradniki z ministrstev, diplomati, profesorji … Znotraj vseh ministrstev so ljudje, ki vojni zelo nasprotujejo, a so tiho in delajo v smeri političnih sprememb. Tajne službe se dobro zavedajo, da vojni nasprotuje veliko ljudi. Sem in tja koga aretirajo, da se drugi ustrašijo in potihnejo, a ne morejo zapreti polovice visokih uradnikov.

Tretja skupina je posebnost. V njej so ljudje, ki so proti vojni in Putinu, a so hkrati zvesti podporniki Ruske federacije in ne bodo izdajali državnega aparata. Za boljše razumevanje bi spomnil na francoskega ministra za zunanje zadeve s konca 18. stoletja in začetka 19. stoletja, to je bil Charles-Maurice de Talleyrand. Najprej je deloval pri zadnjem francoskem kralju Ludviku XVI. in po revoluciji z Napoleonom. Ker je nadzoroval tajno službo, ga ni imel nihče rad. Napoleon ga je vprašal, ali mu bo zvest, toda Talleyrand mu je odgovoril, da bo zvest zgolj Franciji. Enako zdaj ravna velik del ruske diplomacije. Niso zvesti Putinu ali vojni, delajo zgolj za interese Ruske federacije. Med njimi naj bi bila celo ruski premier Mihail Mišustin in moskovski župan Sergej Sobjanin.

Poznate še kakšen primer, da nekdo nasprotuje vojni, a dela v korist države?

Primer je centralna banka in njena predsednica Elvira Nabiulina, kako je učinkovito rešila položaj rublja. Po začetku vojne naj bi več ljudi iz centralne banke dalo odpoved, toda Putin njihovega odstopa ni sprejel in tudi sami so se dogovorili, da ne morejo pustiti na cedilu 145 milijonov ljudi. Čeprav so jezni zaradi vojne, so vseeno rešili rubelj, da je ostal stabilna valuta.

Vlada jih pusti na miru, ker ve, da brez njih ne more delovati in je odvisna od njih. To se je v preteklosti že zgodilo, ko se Putin ni znal znebiti Germana Grefa, takratnega ministra za gospodarstvo in trgovino. Dokler vojni ne nasprotujejo javno, so mnogi zaščiteni ravno zaradi svojega znanja in ker delajo v korist države. Z obeh strani je zato veliko previdnosti.

Rekli ste, da precej ljudi deluje v tišini, ampak vseeno spreminjajo rusko družbo na bolje. Kako, denimo?

Ogromen napredek so napravili pri izboljšanju administracije. V Moskvi je skoraj vse mogoče opraviti prek interneta ali mobilnega telefona. Dejansko imajo boljši administrativni sistem kot v Franciji ali Sloveniji. S telefonom lahko v Moskvi opravim čisto vse, celo na hitro najamem avtomobil, ki me čaka za sosednjim vogalom. Šele tukaj, v Ljubljani, spet uporabljam gotovino. Mlajša generacija v Moskvi gotovo živi v naprednejšem svetu kot vrstniki v Evropski uniji, kar je zasluga ruske opozicije. Ko so moji študentje potovali po Evropi, so bili celo šokirani, koliko je arhaičnih stvari.

Eden od motivov vsesplošnega spletnega poslovanja je odprava korupcije, saj je zaradi tehnologije vpletenih manj ljudi, zato je manj možnosti korupcije, čeprav marsikje v Ruski federaciji korupcija ostaja pomemben vir zaslužka. Je skoraj kot državna surovina, enako kot plin.

Civilna družba je gotovo prehitela vlado, ker je našla še en razlog, zakaj so tajne službe vedno bolj panične, saj čutijo, da počasi izgubljajo nadzor nad družbo. Marsikje so tudi precej spolno uravnotežili kolektive. Spet so bili najbolj jezni v ruskih represivnih organih, češ da lahko v Evropski uniji vidimo, kako enakopravnost žensk uničuje družbo, in da evropski moški niso več pravi moški, ampak tega procesa niso zmogli več zaustaviti.

Očitno imate precej nasvetov za našo javno upravo.

V Evropski uniji obstaja varovalka – zaščita podatkov. V Ruski federaciji je podatkovna varnost gotovo slabša, česar se dobro zavedajo, a obstajata dve drugi ravni; ker rusko pravosodje deluje drugače kot v EU, se marsikdo sploh ne boji tožb zaradi zlorabe podatkov, hkrati se mladi ne sekirajo zaradi kraje podatkov. Raje imajo hitrejšo administracijo kot varnost, saj vedo, da imajo ruske tajne službe dostop do vseh njihovih informacij. Ker če imaš iphone, moraš tako ali tako po zakonu imeti aplikacijo tajne službe FSB.

Če so mladi veliko na telefonu, kakšen je njihov dostop do informacij?

O dogajanju v vojni so najbolje obveščeni ravno v Ruski federaciji. Vojna poročila v drugih jezikih so precej naivna, zato najboljše informacije dobiš z znanjem ruščine in poznavanjem pravih informacijskih kanalov. Saj vsi vemo, kako dobri so ruski, ukrajinski in beloruski hekerji, ki znajo omogočiti dostop do alternativnih virov, čeprav jih vlada blokira. V Ruski federaciji lahko zato bereš čisto vse tudi brez VPN. Če seveda imaš voljo.

Pri branju Meduze in Nove gazete je imel človek občutek, da je notri napisano vse o resnični Ruski federaciji, a je problem, kdo to sploh bere. Kvečjemu trije odstotki prebivalstva. Zanimivo je, da v revnih predelih vedo vse o madridskem Realu ali PSG, torej je jasno, da imajo dostop do informacij. Iz tega lahko ugotovimo, da dostop do informacij ni tehnološko, temveč družbeno vprašanje. Enako je pri nas. V Sloveniji imamo dostop do veliko medijev, toda večinoma ljudje berejo čedalje manj.

❝

Znotraj vseh ministrstev so ljudje, ki vojni zelo nasprotujejo, a so tiho in delajo v smeri političnih sprememb. Tajne službe se dobro zavedajo, da vojni nasprotuje veliko ljudi.

❞

Kakšno moč ima ruska državna televizija, predvsem na podeželju, kjer drugi mediji nimajo dosega?

Prek televizije ruska vlada širi neverjetno propagando. Včasih ne moreš verjeti, kaj vse govorijo, a prav tako težko verjameš, da ljudje vse to sprejemajo kot resnico. Lažejo tako nesramno, da pokažejo celo isto fotografijo kot pred tremi dnevi, a vsakič zatrdijo, da se je to zgodilo na drugem kraju.

Sovjetska zveza ima stoletne izkušnje z manipulacijo. Ko si znotraj sistema, se šele zaveš obsežnosti propagande. Naši študentje imajo veliko praktičnih analiz o medijskih manipulacijah, zato imamo na akademiji ogromno podatkov.

Hkrati se študentje naučijo, kako biti previden ter kako brati ruske in tuje novice.

Ruska propaganda je v resnici znanost. Natanko vedo, kakšne novice učinkujejo, kako jih pripovedovati in kako delujejo pri ljudeh. Najhujša napaka je, če smo do propagande vzvišeni. Gre za neverjetno močen in utečen sistem, ki učinkuje po vsem svetu, še posebno v Južni Ameriki, Aziji in Afriki, zato danes toliko držav in ljudi podpira rusko pozicijo.

Obstaja vse več analiz in podatkov, kako je ruski propagandni stroj že med pandemijo spravil v obtok največ teorij zarote o koronavirusu.

Širjenje teorij zarote med pandemijo je imelo jasen načrt – v svetovno javnost vriniti dvom in uničiti zaupanje. V rušenju zaupanja je bila zelo spretna že Sovjetska zveza, a takšno ravnanje ima vedno negativne učinke tudi na notranji populaciji. Veliko ljudi v Ruski federaciji zato nikomur ne zaupa, enako je bilo v Sovjetski zvezi. Redkokje po svetu še srečaš tako zaskrbljene ljudi za svoje otroke, starše, službo, zdravje … Če se jim zgodi kaj dobrega, so celo sumničavi, ali ni vseeno kaj narobe, saj zanje ni normalno, da se kaj reši brez problemov.

Zdaj so zaskrbljeni, kaj bo z vojno in gospodarskimi sankcijami. Spominjajo se devetdesetih let in velike ekonomske katastrofe, zato česa podobnega nočejo doživeti še enkrat. Starejši tako še posebno podpirajo vlado, saj si želijo, da bi jih nekdo varoval v teh negotovih časih.

Toda vsak strah lahko povzroči nenadzorovana gibanja. Če se bo strah obrnil proti vladi, ga ta ne bo zmogla nadzorovati. V ruski zgodovini lahko vidimo več obdobij, kako ljudje dolgo zdržijo v napetosti in strahu, zato vsi carji, komisarji in predsedniki mislijo, da bodo večno na oblasti, a vse enkrat poči. Prelom se lahko zgodi kadarkoli. Celo danes ali jutri. In prav to je eden od razlogov, da Putin noče razglasiti vojne in vztraja pri »posebni operaciji«, saj bi lahko vojno stanje preveč prestrašilo ljudi.

Kakšen vpliv ima širjenje strahu pred zunanjim sovražnikom, predvsem pred Zahodom v podobi ZDA, Nata in EU?

Do zdaj sem govoril o notranjem strahu. Ko so ljudje zaskrbljeni za družino, prijatelje in zdravje, jih zunanji sovražnik ne zanima, vsaj dokler imajo dovolj hrane, ogrevanje in možnost šolanja otrok. A vlada zna unovčiti tudi strašenje ljudi pred zunanjim sovražnikom, saj je pomembno, da z nenehno paranojo držijo ljudi v napetosti in strahu.

Kaj pa širjenje strahu pred ukrajinskim nacizmom?

Edini skupni ponos Ruske federacije, Belorusije in Ukrajine je, da so premagali fašizem. Ampak že pri Stalinu, pred drugo svetovno vojno, je bilo prepovedano kritizirati nacizem, temu je sledil dogovor Molotov – Ribbentrop, saj so imeli veliko ideoloških skupnih točk. Mnoge, ki so takrat kritizirali nacizem, so poslali v gulag, skoraj nihče se ni vrnil nazaj. Zato so v Sovjetski zvezi vedno govorili o boju proti fašizmu in ne proti nacizmu. Razlika je tudi v tem, da v sovjetski zgodovini gledajo na drugo svetovno vojno samo skozi obdobje 1941–1945, zato tudi na zgodovino Evrope gledajo drugače. Zaradi takšnih razlik Putin zdaj ni pričakoval tako ostrega odziva EU. V drugi svetovni vojni so bili v sovjetski vojski vsi pomešani. Sovjetska zveza je v OZN prav na račun Ukrajine in Belorusije dobila tri sedeže, saj so Ukrajinci in Belorusi med vojno trpeli bolj kot Rusi. Ravno zato Putin zdaj ni mogel govoriti, da se v Ukrajini bori proti fašizmu, ampak je začel govoriti o nacizmu.

Bataljon Azov ima nedvomno neonacistične korenine, a ne gre za množično gibanje. Precej več nacistov je v ruski vojski. Na aplikaciji telegram je 20. aprila ogromno ruskih vojakov praznovalo Hitlerjev rojstni dan, enako ima neposredno povezavo z nacizmom ruska vojaška enota Wagner, saj je njen vojaški ustanovitelj Dmitrij Utkin privrženec Waffen-SS. Prav zato je smešno, da se Ukrajini očita azovce, če imajo Rusi še več neonacističnih skupin.

Ruski besedni prehod iz fašizma v nacizem je zanimiv tudi zato, ker je bil nacizem v Sovjetski zvezi in Ruski federaciji tabu skoraj devetdeset let. Prav tako je bilo prepovedano govoriti o notranji represiji stalinizma in o vlasovcih, sovjetskih pripadnikih, ki so se v času druge svetovne vojne borili na nemški strani. Neprimerno je zato govoriti o banderovcih v Ukrajini, a hkrati molčati o vlasovcih v Ruski federaciji.

Lahko sploh realno ocenimo, koliko ljudi podpira vojno? Omenil sem, da precej nasprotnikov vojne molči, a pri tem vprašanju se moramo zavedati še številnih drugih dejavnikov. Vem za precej ljudi, ki podpirajo vojno, čeprav so pacifisti. Če bi jih kdo pred letom vprašal, ali so za vojno, bi vsi rekli ne, kvečjemu bi trdili, da so Rusi in Ukrajinci kot bratje, toda zaradi vse slabšega življenja, inflacije in denarnih težav morajo nekam preusmeriti negativno energijo in iščejo zunanjega sovražnika. Poznam tudi ljudi, ki so se mi zdeli precej sebični, usmerjeni so bili zgolj v kariero, a šele zdaj, med vojno, so začeli iskati informacije o družbi okoli njih, zdaj pa presenetljivo trdijo, da je vojna največja ruska napaka v sodobni zgodovini. Nepričakovanih reakcij je precej, marsikaj je odvisno od tega, v kakšnem krogu ljudi se giblješ.

Velik problem je nezanesljivost javnomnenjskih raziskav. V Ruski federaciji meritve izvajata inštituta Levada in Vciom, a že nekaj časa tarnata zaradi pomanjkanja financiranja. Ker ni več dobrih in rednih raziskav, zajemajo premajhen vzorec, zato analize niso več zanesljive, kar priznavajo tudi na inštitutih.

❝

Vojni najbolj nasprotuje mladina. Moji študentje so prvi dan vojne celo jokali. Občutek imajo, da jih je vlada izdala in jim odvzela prihodnost. Starejši pravijo, da ima Putin prav, ker spoštuje vrednote in tradicijo, saj nikoli niso preboleli razpada Sovjetske zveze in zdaj iščejo maščevanje. Posledica je, da o Ukrajini govorijo, kot da sploh ni država, označujejo jo za umetno tvorbo.

❞

Prave informacije so pomembne predvsem za vlado. Jih ima? Ravno zaradi statističnih manipulacij in nepravilnih podatkov Mihail Gorbačov ni več vedel, kaj se dogaja v državi. Leta 1979 je Emmanuel Todd napovedal, da Sovjetska zveza ne bo razpadla zaradi vojne ali ideologije, temveč zaradi statističnih manipulacij in demografskih težav, zraven je celo pravilno napovedal čas razpada. Veliko preiskovalcev mednarodnih odnosov je prepričanih, da zaradi nepravilnih podatkov kitajska vlada počasi izgublja nadzor nad družbo, prav tako je napačna statistika največja nevarnost za Putina.

Torej nima pravih podatkov?

Saj niti strokovnjaki ne vedo več, v katero smer se spreminja ruska družba. Dodaten Putinov problem je, da mu svetovalci še malce olepšajo stanje, saj ga nočejo razjeziti. Mnogi so napadli Emmanuela Macrona, zakaj se sploh pogovarja s Putinom, celo Volodimir Zelenski je bil jezen nanj, ampak Macron se s Putinom ni srečeval, ker bi hotel delovati za hrbtom Ukrajine, ampak ker se je hotel prepričati, ali se Putin zaveda vseh posledic vojne in ali je dobil prave informacije o realnem dogajanju.

Imamo prave podatke mi na Zahodu? Morebitna vpletenost

zahodnih sil namreč zelo deli slovensko javnost.

V Sloveniji opažam, da je veliko govora o Natu. Na naši univerzi imamo zelo jasna pravila pri navajanju virov v diplomskih in doktorskih nalogah. Strogo je prepovedano vsako citiranje medijev. Viri za naše študente so lahko samo uradno podpisani dokumenti. O Natu je ogromno medijskih člankov, med diplomati so različna mnenja, toda v medijih pristane samo kakšen povzetek, kakor komu kaj paše, zato medijsko poročilo ni uradni vir, kvečjemu manipulacija. Še posebno veliko informacij o Natu navajajo ruski državni mediji, ampak če pogledamo uradne dokumente, je jasno, da pri paranoji okoli Nata ne drži prav nič. Ker črno na belem je že od leta 2008 naprej jasno stališče Nemčije in Francije, da Ukrajina ne more biti v Natu.

Toda ravno dogajanje med Ukrajino in Rusijo kaže, da so lahko celo uradni dokumenti zgolj mrtva črka na papirju.

Ena od največjih zagovornic močnega mednarodnega prava je bila Sovjetska zveza. Prepričan sem, da se trenutno ravno ruski diplomati najbolj zavedajo, kakšne katastrofalne posledice prinaša vojna. Pozabljamo, da se Putin in Sergej Lavrov v preteklosti večkrat nista razumela. Obstajajo informacije, da je bil Lavrov celo jezen, ko se je Putin odločil za priključitev Krima, saj tega na zunanjem ministrstvu niso pričakovali.

Ruska federacija je s priključitvijo Krima prekršila pravila, ki jih je sama določila leta 1994 in nato spet leta 1996, ko je podpisala mednarodne dokumente in protokole, da bo jamčila za varnost in ozemeljsko suverenost Ukrajine, Kazahstana in Belorusije. Ker je prekršila lastne dokumente, je jasno sporočila svetu, da ruski podpis nima več nobene vrednosti.

Leta 2014 je bila zato na ruskem zunanjem ministrstvu velika kriza. Ob takšnih dogodkih najprej traja nekaj dni, da diplomati preučijo problem in nato nastavijo možne rešitve, da bi čim bolj ublažili škodo. Dogaja se paralelna vojna, a ne proti Ukrajini ali zunanjim sovražnikom, temveč kako rešiti Rusko federacijo. To je tista (tretja) skupina ljudi, ki ne dela za predsednika, ampak za Rusko federacijo. Komaj čakam čas po vojni, ko bomo lahko brali spomine sedanjih uradnikov, a žal verjetno ne bom več živ, ko bodo čez šestdeset let odprli arhive. Šele takrat bo svet spoznal, da ruska opozicija med vojno v Ukrajini ni bila niti malo pasivna. Prepričan sem, da se bodo odnosi med Rusko federacijo in Evropsko unijo po Putinovem odhodu izboljšali mnogo hitreje, kot si mislimo.

Vendar je pri napadu Ukrajine Lavrov povsem na Putinovi strani.

Vsi, ki ga dobro poznajo, ga zdaj ne prepoznajo. Nekoč je bil kot Talleyrand. V marsičem se ni strinjal s Putinom, toda Ruski federaciji je predal dušo in telo. Zdaj ima precej drugačne dejanja in izjave, sploh njegove trditve o antisemitizmu so neprepoznavne, vsaj zanj. Toda pod njim na zunanjem ministrstvu so gotovo zelo trezni ljudje.

Preberemo lahko več analiz, kako se Putin čudno obnaša, da je bolan, da je izgubil razsodnost …

Če ga ocenjujemo samo po televizijskih posnetkih, je očitno, da je drugačen, a pri teh informacijah sem zelo previden. Ali je bolan ali ne, niti ni relevantno vprašanje, saj ima ogromno svetovnih voditeljev zdravstvene težave. Veliko se pogovarjamo o njegovih težavah z roko. Vse kaže, da ima isti problem kot Stalin. Razlika je, da je Stalin težave z roko hotel čim bolj skriti, Putin pa tega ne skriva, zato je vse skupaj sumljivo. Mogoče sploh nima težav, ampak hoče samo zmesti tuje analitike.

Pri Putinu je opazno še nekaj – njegov zelo različen odnos do Lenina in Stalina.

Ni povsem jasno, kaj si misli o Leninu. O njem je govoril že lepe in grde stvari, zato lahko vsak izbere kakšen citat, kot mu ustreza. Jasno je, da Putin, enako kot večina Rusov, bolj občuduje Stalina. Če so v času Hruščova odstranjevali kipe in slike Stalina, jih zdaj v času Putina vračajo.

Nikoli ne bom pozabil, ko mi je o razlikah o Stalinu in Leninu med ogledom neke cerkve razlagala oskrbnica cerkve. Pokazala mi je ikone in nepričakovano rekla: »Stalin ni bil tako zloben, kot vsi govorijo. Če je bil kdo zloben, je bil to Lenin, ker ni bil krščen.« In to je bistvena razlika, zakaj Putin in pravoslavna cerkev tako ščitita Stalina – ker je bil krščen.

Kako prav razumeti Putinovo odločitev, da bo napadel Ukrajino? Je zadaj še kaj drugega poleg tistega, kar se govori v medijih?

Prvi razlog so ekonomski in etnični problemi. V Ruski federaciji je vsako leto težje, vse več je revščine na podeželju in napetosti med drugimi narodi znotraj države. Ekonomski problemi vedno podžigajo notranji strah, zato obstaja nevarnost protestov, vojna pa je način, da preusmeriš pozornost drugam. V zadnjih letih smo v Ruski federaciji že videli nekaj protestov, predvsem zaradi ekologije, ker so ljudje v več mestih protestirali proti neustreznemu ravnanju z odpadki. V nekem trenutku so bila za oblast nevarnejša vprašanja o ekologiji kot o politiki, zato Putin okoljskim protestom zelo nasprotuje.

Druga skupina razlogov je generacijski razkol. Veliko sociologov in antropologov govori o vojni, vendar ne o vojni med Ukrajino in Rusko federacijo, marveč o vojni znotraj ljudstva v Ruski federaciji, Ukrajini in Belorusiji. Imamo generacijsko vojno med mladimi in starimi. Vlada in starejša generacija sta izgubili nadzor nad mladimi v politiki in ideologiji. Po svoje to vojno poosebljata tudi oba državna voditelja; Putin pri sedemdesetih in Zelenski pri 44 letih.

Vojni najbolj nasprotuje mladina. Moji študentje so prvi dan vojne celo jokali. Občutek imajo, da jih je vlada izdala in jim odvzela prihodnost. Starejši pravijo, da ima Putin prav, ker spoštuje vrednote in tradicijo, saj nikoli niso preboleli razpada Sovjetske zveze in zdaj iščejo maščevanje. Posledica je, da o Ukrajini govorijo, kot da sploh ni država, in jo označujejo za umetno tvorbo. Putin je že pred enim letom začel objavljati posebne tekste o zgodovini Rusije, v katerih je zelo spreminjal dejstva. Boljši poznavalci so takoj rekli, da gre za zelo slab znak.

Koliko je bila Ukrajina nevarna Putinu zaradi večje odprtosti v družbi in vse boljšega življenjskega standarda?

Ogromno ljudi v Ruski federaciji se ne more sprijazniti s tem, da je šla Ukrajina v marsičem na bolje. Resda je bil ruski BDP na prebivalca višji, ampak predvsem zaradi nekaterih izredno bogatih ljudi, večina Rusov je daleč od povprečja. V Ruski federaciji je gotovo več revnih kot v Ukrajini. Sprememba je bila majdanska revolucija, ko so v Ukrajini celo na vaseh živeli bolje, česar Putin ni prenašal. Zavedal se je, da lahko Ukrajina postane vzor ruski družbi. Nikakor noče, da bi se Rusi začeli pritoževati, zakaj v Ukrajini živijo bolje, če pa imajo v Ruski federaciji bistveno več naravnih virov.

Kakšen razkol lahko po vojni pričakujemo med ukrajinsko in rusko družbo? Obstaja namreč veliko poročil, kako številni Rusi ne verjamejo niti lastnim sorodnikom v Ukrajini.

Problem je ravno v generacijskih razlikah. Mladi in starejši berejo različne medije. 95 odstotkov mojih študentov se doma prepira s starši, kdo je kriv za vojno. Dogaja se razkol znotraj ruske družbe, saj dve različni generaciji nimata več skupnega jezika. Moji študentje staršem pošiljajo analize, fotografije, tuje vire, a nič ne pomaga, starejši verjamejo Putinu.

Vojna bo morda trajala več let, tako kot je jugoslovanska. Podobnosti v obeh vojnah je precej, čeprav ima Ruska federacija na vojno v Jugoslaviji zelo samosvoj pogled, svojo ideologijo pa uspešno prodaja v tujini. Iz Ruske federacije namreč prihaja trditev, da so vojno v Jugoslaviji povzročili Američani in da so Srbi kvečjemu žrtev, kar sem slišal celo od francoskih geopolitikov.

Enako razlago poslušamo zdaj o vojni v Ukrajini.

Zato, ker to pripoveduje ruski medijski stroj iz svojega kataloga propagandnih narativov v diplomaciji in medijih, a vseeno sem presenečen, če enako razlago slišim od strokovnjakov v Parizu. Saj so vendar doktorji in predavajo na univerzi. Gotovo vedno vplivajo tudi zunanji faktorji, toda napetosti v jugoslovanski družbi imajo precej dolgo zgodovino, zato Američani niso odgovorni, da sta prišla na oblast Franjo Tuđman in Slobodan Milošević.

Seveda Američani niso nedolžni. Njihova vojna v Iraku je mati številnih naslednjih vojn. Pri vojaškem posredovanju v Iraku so tako nesramno lagali, da so številni drugi svetovni voditelji to razumeli kot dovoljenje, da lahko sami počnejo isto. Med njimi so tudi ruski voditelji.

Na Hrvaškem in v Srbiji vidimo, da se napetosti z menjavo generacij ne zmanjšujejo bistveno.

To najbolj vzbuja skrb. Marsikdo je prišel do sklepa, da moramo v Ruski federaciji za boljše čase samo počakati na menjavo generacij, toda zgodovina nas uči, da je lahko še slabše.

Ruska federacija ima že iz Sovjetske zveze ogromno izkušenj, kako prek šolskega sistema ustvarjati nove vernike državne ideologije. Starejša ruska generacija se zaveda, da je izgubila bitko z mlajšo generacijo od 16 do 30 let, zato noče izpustiti iz rok naslednje generacije od 1 do 15 let. Ravno zato se Rusi iz Ukrajine še dolgo ne bodo umaknili, saj si želijo nadaljevati medijsko propagando, da so sami žrtev. Vzporedno spreminjajo izobraževalni sistem, menjajo učitelje in šolski program, ukinjajo argumentacijo, vedno več veljave ima golo ponavljanje parol, kdo je sovražnik in kako je Ruska federacija edina dobra država.

Ker nočejo imeti otrok v tako strupenem šolskem sistemu, se iz Ruske federacije izseljuje precej premožnih družin, čeprav jih v tujini čaka nižji standard.

Obstajajo celo informacije, da ruska vojska z zasedenega ukrajinskega ozemlja krade otroke. To je spet nekaj, kar so počeli že v Sovjetski zvezi v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Starše so poslali v gulag ali na fronto, otroke pa prevzgojili. Problem je, da ruski zgodovinarji tega ne smejo raziskovati. Decembra lani je bil denimo zgodovinar Jurij Dmitriev dokončno obsojen na petnajst let zapora, potem ko že več let sedi v celici.

Kakšno prihodnost napovedujete Ruski federaciji?

Mnogi sanjajo, da bi razpadla, a to se gotovo ne bo zgodilo. Ruska federacija bo obstala, četudi bo v Ukrajini poražena, zagotovo pa lahko izgubi globalni vpliv, predvsem v srednji Aziji.

Kakšen bo Putinov naslednik? Enako so se vsi spraševali, kaj bo po Stalinu. Tajne službe so imele različne sezname možnih naslednikov, a nihče ni pričakoval, da bo naslednik Nikita Hruščov. Seznami obstajajo tudi zdaj. Veliko imen kroži, toda ruska zgodovina nas uči, da pravega Putinovega naslednika ni na nobenem seznamu. Resda obstaja veliko ljudi, ki so zelo dejavni in si želijo voditi Rusko federacijo, vendar pravi naslednik je pametnejši in se pridno skriva, vsaj v javnosti. Seveda hodi na vse dogodke in slavnostne večerje, toda medijsko ne obstaja. Prav zato sem prepričan, da bo Putinov naslednik medijsko presenečenje, nato pa bomo ugotovili, da ga vsi poznajo. Putinov naslednik se bo verjetno spet odprl svetu, ampak tako, da bo branil interese Ruske federacije. Glavni ruski interes je nedvomno mir. Novi predsednik se za mir ne bo zavzemal, ker bi bil kakšen poseben idealist ali humanist, temveč ker Ruska federacija potrebuje mir. Odločitev za mir bo zato zelo sebična.

Možno je sicer, da bo prvi naslednik še hujši od Putina, tako kot se je zgodilo z Jurijem Andropovom, ampak vlada še z ostrejšo držo ne bo trajala dolgo.

❝ Ruska federacija ima že iz Sovjetske zveze ogromno izkušenj, kako prek šolskega sistema ustvarjati nove vernike državne ideologije. ❞

Kakšna bo Ruska federacija po Putinu?

Gre za preprosto matematiko. Ruska federacija je ogromno že izgubila, vprašanje je samo, koliko bo še. Ekonomsko, moralno, vplivno … Ruska federacija že zdaj predstavlja le dva odstotka svetovne ekonomije, torej manj kot Španija, zato tudi toliko zlorablja svoj poseben položaj v OZN. Resda imamo občutek, da smo vsi odvisni od ruskega žita, plina, olja in nafte, ampak bolj gre za problem logistike, infrastrukture in organizacije kot pa, da ne moremo preživeti brez ruskih surovin. Saj na primeru žita lepo vidimo, da smo prav toliko kot od Ruske federacije odvisni od Ukrajine. ●