Ob odzivih na razsodbo o pravicah istospolnih parov

Opozoriti želim na nekatere po mojem mnenju vsaj delno sporne odzive na odločbi ustavnega sodišča o pravicah istospolnih partnerjev – tudi med tistimi, ki ju podpirajo.

Obe zadnji odločbi ustavnega sodišča o pravicah istospolnih partnerjev – za moje razumevanje ustavnega prava odlično utemeljeni, tudi še dodatno s pritrdilnimi ločenimi mnenji petih sodnikov iz večine šestih, ki je odločbo podprla – sta tudi po mojem mnenju izrednega pomena ne le za konkretno prizadete in spoštovanje njihovih pravic, ampak tudi za utrditev vloge ustavnega sodišča kot zadnjega varuha ustave in temeljnih človekovih pravic.

O čem je ustavno sodišče tu res odločalo

Začnimo s pomanjkljivim prikazovanjem v medijih, o čem je ustavno sodišče tu v resnici odločalo. Večina laične javnosti očitno misli, da o tem, ali po naši ustavi istospolni partnerji smejo sklepati poroke ali ne – in ali smejo posvojiti otroka drugih staršev. In da je manjšina treh sodnikov odločitvi nasprotovala zato, ker po njihovem mnenju ustava tega ne dopušča.

Kdor ni sam prebral vse te obsežne in strokovno zelo zahtevne dokumentacije (61 strani odločb in 29 strani ločenih mnenj), torej ne ve, da tudi dva od trojice odločbi nasprotujočih sodnikov (Svetlič in Jaklič, ki sta to pojasnila v svojih ločenih mnenjih) nikakor nista štela prej navedenega za neskladno z ustavo. Svetlič je glede poroke istospolnih napisal, da »v Ustavi ni nobene ovire, da ne bi zakonodajalec povsem izenačil obeh vrst skupnosti«, glede posvojitve pa citiram malo več: »Gotovo ima vsaka doba prioritetne etične teme. Danes med te nedvomno spada poprava zgodovinskih krivic, ki so jih bile deležne istospolno usmerjene osebe.« Zato bi po njegovem mnenju zakonodajalec smel sprejeti ureditev, ki bi istospolnim parom omogočala posvojitev – toda to bi moral storiti zakonodajalec, ne ustavno sodišče.

Drugačno stališče, a z intelektualno zahtevno argumentacijo, ki je tu ni mogoče na kratko povzeti, je zavzel sodnik Jaklič. Tako za »tradicionalni« kot za nasprotni pristop k obema vprašanjema dopušča možnost, da gre pri obeh pogledih morda za stereotip (lažni občutek resnice) in da se ta težka »zagonetka s področja ustavnega prava« lahko razreši le »z golo logično-razumsko argumentacijo«. Zame je tovrstno izključevanje vse druge argumentacije iz ustavnosodnega odločanja o takem vprašanju sicer nesprejemljivo, a ne glede na to Jakliču tu ni mogoče očitati, da a priori zagovarja tradicionalno gledanje na to problematiko kot edino skladno z ustavo. Ali to morda zagovarja tretji nasprotnik odločbe Šorli, ne vemo, ker ni napisal ločenega mnenja.

Preden nadaljujem, naj opozorim, da je že zgoraj navedeno velikega pomena za nadaljnje razpravljanje (in tudi parlamentarno odločanje!) o tej zahtevni problematiki – ker torej tudi »desni« ustavni sodniki pri tem odločanju niso izražali podpore tradicionalnim, tudi na religioznih doktrinah temelječim pogledom na ta vprašanja, na katerih je ves čas temeljilo nasprotovanje velikega dela politikov in volivcev drugačni zakonski ureditvi teh vprašanj. In nekateri desni mediji to zdaj zaostrujejo celo tako daleč, da lahko npr. v Domovini preberemo, da namen vsega tega ni zaščita manjšin, ampak »zanikati človeško naravo«, in celo, da »sploh ne gre za pravice istospolnih, ampak za uničevanje neistospolnih«. Take absurdne trditve bi bile tudi privržencem tradicionalnih pogledov najbrž manj sprejemljive, če bi vedeli, kako bistveno drugače sta svoja stališča tu utemeljila sodnika Svetlič in Jaklič. Ali pa imata obe nasprotujoči si strani raje, da druga drugo prikazujeta v čim slabši luči – z zamolčevanjem pogledov, ki bi razlike zmanjševali?

Ustavno sodišče je tu odločalo o drugačnem, zlasti formalno (postopkovno) pravno bolj zapletenem vprašanju: ne, ali so take pravice istospolnih parov po ustavi dopustne ali ne, ampak kdo jim jih lahko da: zakon ali ustavno sodišče. V doslej veljavni zakonodaji namreč še niso bile določene, nasprotno, z njo so bile izključene. Ustavnopravno (strokovno) vprašanje je torej bilo, ali ti dve zakonski izključitvi istospolnih parov (od možnosti sklenitve poroke in od možnosti kandidirati za posvojitev otroka drugih staršev) pomenita kršitev ustavne prepovedi diskriminacije ali ne. Ustavno sodišče je s šestimi glasovi (ter izčrpno in prepričljivo utemeljitvijo) odločilo, da gre tu za ustavno nedopustno diskriminacijo, manjšina treh pa je temu nasprotovala. Njeni argumenti za to po mojem mnenju ne držijo – zakaj ne, o tem morda kdaj drugič.

Obe zadnji odločbi ustavnega sodišča o pravicah istospolnih partnerjev sta izrednega pomena ne le za konkretno prizadete in spoštovanje njihovih pravic, ampak tudi za utrditev vloge ustavnega sodišča kot zadnjega varuha ustave in temeljnih človekovih pravic.

Odzivi v javnosti

Na zgoraj opisanih napačnih predstavah, o čem in kako je tu ustavno sodišče v resnici odločalo, gotovo vsaj deloma temeljijo tudi nekateri vsaj zame sporni komentarji – tako nasprotnikov sprejete odločitve kakor (vsaj delno) tudi tistih, ki jo podpirajo.

Med slednjimi je zadovoljstvo s sprejeto odločitvijo po mojem nekoliko predaleč zaneslo tudi drugače izvrstnega komentatorja Alija Žerdina v njegovem komentarju Prebrisana narava ustavne demokracije (Sobotna priloga, 16. julija). Potem ko poudari, da je v ustavni demokraciji oblast ljudstva omejena z ustavnimi pravicami manjšin, ki jih lahko ustavno sodišče zavaruje tudi zoper njim nenaklonjeno večinsko ljudsko voljo, se mi zdi sporno tole nadaljevanje: »Ustavna demokracija je prebrisan sistem. Omogoča družbene spremembe, ki za večino še niso sprejemljive.« Da, res jih omogoča, a samo z ustavnosodnim odpravljanjem protiustavnih diskriminacij, izraženih v zakonih ali drugih oblastnih aktih, tako kot se je zgodilo v tem primeru. Če bi prej citirana dva stavka kdo razumel tako, kot da v »prebrisani« ustavni demokraciji ustavni sodniki lahko uvajajo družbene spremembe, ki si jih poslanci in vlada ne upajo, pa bi bilo to lahko že ustavnopravno zelo sporno pozivanje ustavnih sodnikov k političnemu, ne ustavnopravnemu odločanju.

A tako se žal lahko razumejo, tudi če niso bile tako mišljene, še naslednje besede: »Ustavna sodišča so na svetu med drugim zato, da rešijo velike probleme relativno majhnega števila ljudi. Ustavno sodišče ima … možnost, da širi prostore svobode manjšin, prostore svobode, ki jih večina manjšini ne bi dopustila.« Drobna nepazljivost v dikciji, a zelo pomembna: ne takih, ki jih »večina manjšini ne bi dopustila«, ampak samo takih, ki jih taki manjšini že doslej ni dopustila – ko je zakon manjšini neke pravice že neupravičeno (protiustavno) odrekel! Razen seveda, če bi ta »prostor svobode« manjšini razširil že zakon sam, a bi mu potem grozila razveljavitev na referendumu. Le v takih primerih torej ustavno sodišče res lahko s svojo odločitvijo »širi prostore svobode manjšin« – torej takrat, ko lahko (kot v našem primeru) strokovno neoporečno ugotovi in dokaže, da so manjšini nenaklonjeni pravni akti diskriminatorni in zato protiustavni.

Širjenje vloge ustavnega sodišča prek tega ustavnega okvira bi gotovo pomenilo njegovo nedopustno politizacijo, zato se mi je zdelo potrebno opozoriti na možno napačno razumevanje nekaterih premalo pazljivo zapisanih stavkov ali besed v tem komentarju. Če bi bila ustavna demokracija res »prebrisan« sistem (za prikrito favoriziranje liberalnih nazorov pred konservativnimi), ne pa od vse večjega števila demokratičnih držav pošteno, odkrito in zavestno vpeljana korektura za nevarnosti povsem neomejenega večinskega odločanja o vsem, potem močni konservativni del politike v vseh teh demokratičnih državah v vpeljavo takega »prebrisanega« sistema ne bi nikoli privolil.

Zelo zanimiva kolumna Gorana Vojnovića

V zame odlični kolumni Gorana Vojnovića Ustavnopravna čustva (Dnevnikov Objektiv, 23. julija) pa so, morda ironično (pri pisateljih nikoli ne veš), prišle do izraza tudi nekatere široko in globoko zakoreninjene laične iluzije o pravu kot nečem vzvišenem in politično ter vrednotno nevtralnem. A ne v temeljnem sporočilu te kolumne, ki sem ga bil zelo vesel: da je tako do ameriške razsodbe o ukinitvi ustavne pravice do splava kot do naše razsodbe v korist pravic istospolnih prišlo le zaradi »zgodovinsko-političnega naključja«, koliko konservativnih in koliko liberalnih sodnikov in sodnic je ob teh sojenjih sedelo v ameriškem vrhovnem in našem ustavnem sodišču. S presenetljivo ostrim komentarjem: »Zato sta po svoje obe presoji enako žalostni. … Ker preglasovanje, naj nam je izid še tako všeč, pušča slab priokus v družbi, ki je že brez tovrstnih preglasovanj dovolj razklana.«

In še bolj sem bil seveda vesel pisateljevega razumevanja (podpore?) moji, od Nemcev prevzeti ideji o parnem številu ustavnih sodnikov. Pred kratkim jo je, on pa naravnost in odločno, kot menda prvi med pravniki podprl tudi mlajši politolog in pravnik dr. Jure Spruk. (Prav spodbudno, kajne: po dvajsetih letih mojega pisanja o tem smo zdaj že kar trije, ki to podpiramo!?). Zdaj dodajam: tudi za trajno ohranitev zdaj doseženega napredka glede pravic istospolnih bi bilo za tiste, ki to podpirajo, bolje tudi naše ustavno sodišče nazorsko uravnotežiti (lahko tudi drugače, ne ravno po nemško) kakor pa še naprej voliti vanj somišljenike in se slepiti z iluzijo, da bo teh vedno več kot nasprotnih. Nam to, kako je v ZDA po petdesetih letih padla dotedanja ustavna pravica do splava, ni zadostno opozorilo? Nazorsko uravnoteženo ustavno sodišče pa česa takega ne more narediti – in ob nazorsko-politični »pat poziciji« znotraj njega je dobra posledica gotovo ta, da potem že doseženega pri širjenju pravic ni več mogoče zavrteti nazaj – za »drugo stran« pa ta, da pri novih, ustavnosodno še ne obravnavanih primerih te vrste potem seveda ostane v veljavi to, kar je izglasovala demokratična večina v parlamentu ali na referendumu (če ni tako nesporno protiustavno, da to tudi tako sestavljeno ustavno sodišče razveljavi).

Svoje razumevanje za idejo o parnem številu ustavnih sodnikov je Vojnović sicer pospremil z ironično pripombo, da bi te ustavne sodnike potem državni zbor »z matematično natančnostjo razdelil na leve in desne, verne in neverne, ženske in moške … in tako naprej«. Ker to seveda sploh ni možno – je to potem razlog, da ideje sploh ne vzamemo resno? Realno možno je le to, kar že 70 let relativno uspešno počnejo Nemci: da imajo politično (strankarsko) desni in levi enako število ustavnih sodnikov – ne glede na to, kdo ima večino v parlamentu. Tudi pri njih ta približna nazorska uravnoteženost po zgolj enem (politično-strankarskem oziroma vladno-opozicijskem) kriteriju seveda ne more zagotoviti nazorske uravnoteženosti ustavnega sodišča tudi po drugih kriterijih in potem zato včasih tudi tam »hudo poči«, v glavnem pa ta (čeprav le zelo približna in nepopolna) nazorska uravnoteženost vendarle pomembno prispeva k temu, da so odločitve ustavnega sodišča sprejete v javnosti kot odločitve, ki jih je treba spoštovati in uresničevati, pa če se z njimi strinjamo ali ne. Da k temu mnogo prispeva tudi višje razvita politična in pravna kultura kot pri nas, je seveda jasno – a morda se pa kdaj tudi »mlajši« lahko od »starejših« kaj poskušamo naučiti?

Vojnović pa je bil do te razsodbe našega ustavnega sodišča gotovo krivičen, ko je napisal, da je tudi tu »odločala politika, pravo pa je odigralo zgolj neizrazito, stransko vlogo«. Da pronicljivega pravnega laika razmislek lahko pripelje do takega mnenja, je gotovo krivo predvsem to, kako slabo in površno naši mediji poročajo o taki izredno zahtevni ustavnopravni problematiki. Drugod po svetu imajo resni mediji za to posebej specializirane novinarje ali zunanje komentatorje, pri nas pa si mediji tega seveda ne morejo privoščiti – in potem vsi tisti, ki jim manjka pravnega znanja ali pa tudi samo časa, da bi se lahko sami prebili skozi vedno bolj zapleteno pravno argumentacijo v takih zadevah, lahko razmišljajo le na podlagi tega, kar so zvedeli iz medijev.

Kako natančna in poglobljena ustavnopravna argumentacija je bila potrebna in razvita v tem primeru (vključno z ugovori manjšine), lahko tudi ustavni pravnik uvidi šele, ko vse to sam ne le prebere, ampak tudi dobro premisli. Žal sam vsega tega še nisem mogel do kraja domisliti – in še manj potem v tem časopisnem zapisu na laikom razumljiv način povedati tudi o tem kaj bolj oprijemljivega.

Iluzije o ideološki nevtralnosti prava

Za konec le še nekaj o prej že omenjenih iluzijah o pravu kot nečem vzvišenem in politično ter vrednotno nevtralnem. Vojnović je v tisti kolumni sicer napisal malo drugače: da vsakokrat, ko se ustavni sodniki medsebojno zgolj nazorsko preštejejo (dolge dneve trdega študijskega dela pri pripravi takih odločitev in nato še dolge ure na sejah sodišča je tu žal kar prezrl), malo spodkopljejo njegovo vero v pravo »kot pretežno razumski, nadideološki način presojanja med prav in narobe«. Pretežno razumski – da, toda nadideološki – ne!

Seveda je v pravu tudi ogromno gole, neideološke »pravne tehnike« (na primer, kako se izračunava pokojnina, kako poteka postopek pred sodiščem – pa vse do znamenite dovoljene ukrivljenosti kumaric po predpisih EU). Tudi iz tega seveda nastajajo pravni spori, mnogi pridejo tudi do ustavnega sodišča – a še tako nazorsko razcepljena ustavna sodišča vsaj 90 odstotkov takih zadev rešijo s soglasnimi odločitvami, preostale pa seveda lahko tudi s 5:4, ampak ne na podlagi ideoloških razlik. In tudi pri sporih, ki imajo bolj poudarjeno nazorsko podlago ali vsebino, soglasne odločitve niso redke – kadar je v ustavi tisto vprašanje urejeno tako nedvoumno, da preprosto ni prostora za različne, »leve« in »desne« interpretacije zapisanega.

So pa seveda tudi ustavni spori, za rešitev katerih ustavno besedilo ne daje preprostega, enoznačnega odgovora. V ustavi ZDA ni zapisana pravica do splava, v naši ustavi ni zapisana pravica do poroke istospolnega para. Oboje je postalo ustavna pravica šele po zapletenih interpretacijah, da to nujno sledi iz drugih, zelo splošnih ustavnih določb – pri teh interpretacijah pa so stališča ustavnih sodnikov povsem razumljivo pogojena tudi z njihovim svetovnonazorskim, filozofskim ali religioznim pogledom na pravico ali problem, ki je predmet spora.

Naj grem tu še korak dlje. V laični javnosti je zelo razširjeno pojmovanje, da je pravo nekaj politično in vrednotno nevtralnega – in da zato tudi ni važno, kakšna je nazorska in politična usmerjenost ustavnih sodnikov (in kandidatov za ta mesta), važne naj bi bile samo njihove strokovne in moralne kvalitete. Če bi bilo to res, potem danes ženskam v ZDA ne bi bila čez noč odvzeta ustavna pravica do splava, kakršna jim je bila priznana 50 let – če navedem samo ta najbolj drastični primer.

A zastavimo si še vprašanje, kako pa je ideološko usmerjena naša ustava sama, ne le njeni razlagalci. Ker smo zdaj država s kapitalističnim, ne več socialističnim družbeno-ekonomskim sistemom, njena ustava seveda vzpostavlja, ureja in varuje ta, kapitalistični sistem. V tem, bistvenem pogledu je torej »desno« usmerjena, vzpostavlja in varuje za ta sistem bistvene vrednote (privatno lastnino, svobodno gospodarsko pobudo itd.). So pa te in druge »desne« vrednote pri nas in tudi v ustavah mnogih drugih kapitalističnih držav »ublažene« ali dopolnjene tudi z vrednotami, ki jih štejemo bolj za »leve« – npr. z določbami o socialni funkciji lastnine, s socialnimi in drugimi človekovimi pravicami itd. Kateri od teh ustavnih vrednot dati prednost, kadar trčijo ena ob drugo, je vprašanje, ki na koncu pride pred ustavno sodišče – zato je takrat tako pomembno, da med ustavnimi sodniki ne prevladujejo ne »levo« ne »desno« usmerjeni.

Le nazorsko uravnotežen sestav ustavnega sodišča lahko temu pomembnemu organu in njegovim odločitvam o tem, kaj je v skladu z ustavo in kaj ni, zagotovi ustrezno spoštovanje in zaupanje, s tem pa za obstoj družbe nujno potrebno kohezijo. Pred tem, kaj se lahko zgodi, če en politični pol zlorablja svojo politično moč, pridobljeno na volitvah, za pridobitev prevlade tudi na ustavnem sodišču, si zdaj, po letošnjih dogodkih v ZDA, ne bi smeli več zatiskati oči. ●

Le nazorsko uravnotežen sestav ustavnega sodišča lahko temu pomembnemu organu in njegovim odločitvam o tem, kaj je v skladu z ustavo in kaj ni, zagotovi ustrezno spoštovanje in zaupanje, s tem pa za obstoj družbe nujno potrebno kohezijo.