V poniževanju nekoga, ki hoče biti ponižen

Poletno vročino in politično zatišje je presekala novica, da se v slovenski Cerkvi dogaja nekaj dramatičnega. Vse skupaj spremlja akcija javnosti neznanega prijavitelja, češ da je predsednik škofovske konference Andrej Saje po delu v Avstriji utajil davke. Tako se je zadeva znašla v javnosti in v širši javni polemiki o dilemah in položaju Cerkve v Sloveniji. Ob tem sta se postavili dve vprašanji. Prvo je, ime česa je sploh celotno dogajanje, in drugo, ali ne gre nemara za odmev bolj prvobitnega spopada, ki seže v Vatikan in k tistemu delu kurije in kardinalov, ki se s papežem Frančiškom konfrontirajo vse bolj ostro.

Katalizator v nekem poslanstvu

Slovenska Cerkev je na pragu prenove, vendar se ta kljub temu kaže kot nedosegljivo oddaljena. Vzrok za prvo je dejstvo, da v ta prostor zlagoma prodira duh Frančiškovih reform, vzrok za drugo pa je najbrž, da ima ta prostor opraviti z zelo močnimi protireformacijskimi tokovi, ki se zdijo prevladujoči in nespremenljivi.

Do spoznanja o nujnosti reform v slovenski Cerkvi je prihajalo postopoma, k temu je komaj pripomogel finančni zlom mariborske nadškofije, ki ga je januarja 2011 prvi simptomatično obelodanil italijanski tednik L'Espresso. Slovenska Cerkev je imela na grbi še mnoge druge grehe, povezane s privatizacijo družbenega premoženja, denacionalizacijo in ideološkimi špekulacijami, ki so na račun ustavne demokracije imele politične vzroke in posledice.

To je bilo dve leti prej, preden je papež postal Jorge Bergoglio, zdajšnji papež Frančišek. Čeprav je bilo v laični javnosti že iz načina razkritja »svete polomije« očitno, da Vatikan zahteva odgovornost in prečiščenje, se kaj takega v zapletenih procesih prihodnjih let v resnici ni zgodilo, vsaj ne v želeni obliki in intenzivnosti.

Tako je bilo do leta 2018, ko je kot katalizator nastala civilna iniciativa Dovolj je. Ta se še danes prvenstveno ukvarja z vprašanjem kršitve človeške nedotakljivosti in dostojanstva na podlagi spolnih zlorab, toda v ustanovnem besedilu najdemo tudi tole programsko ugotovitev: »Le prek temeljnega očiščenja si bo tudi Cerkev v Sloveniji povrnila verodostojnost«. V dogajanju, ki je sledilo, se je pokazalo, da je gibanje prijelo »bika za roge« in s svojim poslanstvom ter začetno vsebino prešilo tudi vse druge vidike slovenske Cerkve, ki jo je (bilo) treba prevetriti, reformirati in vsebinsko obnoviti.

V pojavu sistema naključij

Sprva je bilo v omenjenem »škandalu« javnosti neznanega prijavitelja videti, da je škof Saje kot tarča naključna prestopniška figura, toda v luči širšega dogajanja se zdi, da je to postal predvsem zaradi funkcije predsednika škofovske konference. To je postal v perspektivi reform in kot nedavno posvečeni novomeški škof je nasledil ljubljanskega nadškofa Stanislava Zoreta. V svojem času je bil njen predsednik tudi tedanji nadškof Franc Rode, za njim tudi mariborski nadškof Franc Kramberger, ki je prišel ob ugled prav zaradi mariborskega finančnega zloma.

Saje je bil po letu 2019, ko se je iniciativa Dovolj je kot David nasproti Goljatu predstavila javnosti, nekdo, ki ji je kot škofijski pravnik in član ekspertne skupine za reševanje primerov spolnih zlorab prikrito, vendar dokaj dosledno nasprotoval. Junija lani je bil imenovan za novomeškega škofa in nastal je vtis, da je svojo držo uskladil s Frančiškovo politiko ničelne tolerance do spolnih prestopkov v Cerkvi. S tem je začel figurirati tudi kot »kader« novega vala in prenove v slovenski Cerkvi.

Naslednji, ki se je z imenovanjem za škofa v Celju uvrstil v »novi val«, je Matjaž Milan. Gre za škofa, ki je, potem ko je vodja iniciative Dovolj je Janez Cerar izgubil župnijo v ljubljanski nadškofiji, temu dal zavetje v celjski. Slišati je, da bo v naslednjem valu tarča diskvalifikacije tudi sam, nato pa poleg nuncija Jean-Marieja Speicha še kdo, ki ju tako ali drugače povezuje.

Dejansko se kaže, da bi skupni imenovalec med starim in novim reformnim valom v slovenski Cerkvi lahko bilo gibanje Dovolj je oziroma njegov predsednik. Postavi se vprašanje, kaj je pravi vzrok vsega dogajanja in ali gre za naključja.

Gostota izjav, prijav in dogajanja okrog slovenske Cerkve v letošnjem poletju namiguje, da ne gre za gola naključja, temveč za »sistem naključij«. Vsekakor kot eno od takih lahko vidimo precej trde izjave kardinala Franca Rodeta proti papežu Frančišku 5. avgusta v tedniku Mladina. Tam je papeža označil za nekoga, ki sodelavcev kardinalov ne vabi k svoji mizi, kot južnoameriškega teologa, kjer so bile teološke fakultete za razliko od nemških (Ratzinger) slabe, in kot nekoga, ki je ujet le v španski miselni svet, skratka kot intelektualno inferiornega tako rekoč avtokrata, o katerega mislih se na konzistorijih ne sme dvomiti.

Verjetno bi v novejši zgodovini težko našli kardinala, ki bi o svojem papežu (celo v levo orientiranem časopisu) govoril tako slabšalno. To je vsekakor simptom, mimo katerega ni mogoče iti, če premišljujemo razkorak med novim in starim valom v slovenskem cerkvenem dogajanju.

O koreninah in živi vodi

Vse skupaj ima seveda ustreznice tudi na ravni »vesoljne« (globalne) Cerkve. Ni skrivnost, da v Vatikanu poteka srdit boj med starimi protagonisti kurije (ter kardinalskega zbora) in papežem Frančiškom.

Kot ocenjuje zgodovinar Massimo Faggioli, papeža vidijo kot anomalijo. V resnici gre za resnično prelomnega in karizmatičnega papeža, ki je v manj kot desetih letih v drži cerkve napravil več kot papeži 20. stoletja skupaj. V 19. stoletju je bila kurija soočena s prilagoditvijo cerkvene politike imperializmu, v 20. stoletju s prilagoditvijo papeštva v kontekstu nacionalnih držav.

Frančišek se je moral spoprijeti s posledicami krize globalizacije, krize nacionalnih držav, internacionalnih organizacij (OZN), transnacionalnih omrežij, z etnonacionalizmom in velikimi korporacijami. To je napravil na način, ki pomeni novo koreninjenje Cerkve in napajanje pri izvirih »žive vode«, to pa je po dolgem času spet pri Besedi njenega ustanovitelja, ki je v zgodovini vstopil v temeljni dogodek njenega poslanstva.

Kjer stvar postane prelomna in zanimiva za primerjave, je, da se je tako v Vatikanu kot v celotni Cerkvi moral soočiti z grozečo inventuro spolnih zlorab otrok in drugih, finančnih malverzacij, razsipnostjo kardinalov, škofov, škofij, snobizmom in končno s tem, kar bi se v zgodovinski reminiscenci lahko nekako primerjalo z galikanizmom (željo po omejitvi papeške oblasti), le da ne od držav, temveč kar od škofovskih konferenc in uporniških škofov.

Papež Frančišek, ki kot najvišji duhovnik stanuje v skromnem stanovanju v Vatikanu, je trn v peti kardinalskim snobom s po štiristo kvadratnih metrov velikimi stanovanji in pripadajočim osebjem. Posebej, ker je s svojimi reformami papež poskrbel, da so se taki znašli zunaj vzvodov odločanja o pomembnih stvareh Cerkve in zunaj nabora odločilnih elektorjev za papeževega naslednika.

Vtis je, da bi nekaj od tega lahko vplivalo na zadnje dogajanje v Sloveniji. Gostota diskvalifikacij, njihova točkovnost in način nakazujejo, da bi v zadnjem pomenu lahko šlo za mnogo širšo igro in prizorišče, širše od »šentflorjanskega«.

Vsekakor bo zanimivo zasledovati, kako se bo v dogajanje vključila politika, zlasti desna v kritiki leve, ki dejansko razmišlja o večji davčni obremenitvi Cerkve. Toda to bo posledica, ki bi zameglila prave vzroke. Ob dogajanju veliko stvari ostaja nejasnih, toda že na podlagi skorajda freudovskih simptomov je mogoče videti najmanj to, da v tem »sistemu naključij« ni nobenega naključja. ●

Gostota diskvalifikacij, njihova točkovnost in način nakazujejo, da bi v zadnjem pomenu lahko šlo za mnogo širšo igro in prizorišče, širše od »šentflorjanskega«.