Dvignjena desnica

Enačaj »Draghi je Italija« – in o tem je tretje največje evropsko gospodarstvo poldrugo leto prepričevalo sebe in Evropo – se je sredi poletja razletel. Spet je politično nestabilna, nezanesljiva država. Medtem ko čakamo, kaj bo prinesel 25. september, je v zraku črna groza vlade Giorgie Meloni. Osemdeset let po padcu Mussolinija so njegovi nasledniki in občudovalci na robu tega, da prevzamejo oblast. Največ koristi od odhoda Maria Draghija ima edina večja politična sila, ki je nasprotovala njegovi vladi narodne rešitve: skrajno desni Bratje Italije. Vse težje predstavljiv je izid, da ob stoletnici dučejevega pohoda na Rim oktobra leta 1922, ene od najtemnejših strani italijanske zgodovine, ena od vodilnih zahodnoevropskih držav ne bi dobila prve skrajno desne vlade v Evropi, s postfašistko na premierskem položaju.

»Sem Giorgia, ženska, mati, Italijanka, kristjanka.« S tem sloganom se poteguje za volilne glasove, z razvpito frazo je postala slavna. Voditeljica Fratelli d'Italia, katere politični svet se vrti okrog koncepta identitet, jo je z vehemenco izgovorila jeseni 2019, na manifestaciji skrajne desnice na trgu pred Lateransko baziliko v Rimu. Nato je »Sem Giorgia ...« postal remiks, uspešnica. V njenih ritmih so plesali v diskotekah po državi. Io sono Giorgia je hkrati naslov avtobiografije, ki je izšla lani in se je naglo uvrstila na vrh italijanskih neleposlovnih uspešnic. Giorgia Meloni je humanizirala svojo javno podobo, je kompetentna političarka s karizmo, sposobna je uravnotežiti sodobno žensko z reakcionarnimi idejami. To se dogaja v razmerah, ko fašizem v Italiji ni več diaboliziran – refašizacija je modna, mi je letos v intervjuju pojasnil tržaški Slovenec, filozof Jernej Šček.

Kmalu po tem, ko je objavila knjižno uspešnico, je njena stranka zasedla prvo mesto v nacionalnih javnomnenjskih raziskavah. V zadnjih letih se je močno okrepila, vodila je ostro kulturno vojno proti levici, polarizirala politično razpravo o drugi svetovni vojni. Na volitvah pred štirimi leti je imela samo štiri odstotke podpore, zdaj ji ankete kažejo 23 odstotkov. O Evropi ima ideje, podobne Orbánovim, takšna je tudi njena agenda o Bogu, družini in domovini, o migracijah, italijanstvu, prednosti nacionalne zakonodaje pred zakonodajo Unije.

Po padcu vlade Maria Draghija ima Italija razdrobljen politični profil, vendar raziskave kažejo jasen trend: prevlado desne sredine. Skupaj z Ligo Mattea Salvinija in stranko Naprej, Italija Silvia Berlusconija lahko desna koalicija dobi 46 odstotkov glasov. Kar je več, kot ima heterogena leva sredina z Demokrati Enrica Lette na čelu. Oblikovanje fronte proti Giorgii Meloni je zapleteno, prisiljeno, nezanesljivo, konec preteklega tedna, manj kot teden dni po ustanovitvi, je propadla povezava med demokrati in majhno sredinsko stranko Azione. Levi pol svojo politično identiteto rekonstruira samo proti sovražniku, potrebuje ga za upravičevanje lastnega obstoja. Ne glede na to, kdo je vsakič zmagal na volitvah, je bil rezultat procesov v drugi republiki vedno premik političnega težišča v desno.

Italija ima dolgo tradicijo nepolitičnih, tehnicističnih vlad. V minulega četrt stoletja so se v palači Chigi zvrstile štiri tehnične vlade – Ciampijeva, Dinijeva, Montijeva, Draghijeva, neizvoljeni so bili tudi premieri Letta, Renzi in Gentiloni. To veliko pove o vitalnosti italijanske demokracije, tako kot je propadlo Gibanje 5 zvezd pokazalo, kako prazna je lahko obljuba demokracije. In Giorgia Meloni je bila prva, ki je po padcu vlade zahtevala volitve, ker je treba »italijanskemu ljudstvu vrniti to, kar imajo državljani vseh drugih demokracij: svobodno izbiro, kdo jih bo zastopal«.

Njeni rejtingi niso samo posledica neizvoljenih vlad, rušenja pregrad med tradicionalno desno sredino in skrajno desnico povsod po Evropi in tega, da so bili edina opozicija Draghijevi vladi, medtem ko so se preostale stranke izgubile v bančnikovi senci. Vzpon je predvsem rezultat dogajanj na začetku devetdesetih, ko je državo pretresla operacija Čiste roke, razkritje velikanskega korupcijskega škandala, in se je sesul celoten strankarski sistem. Gospodarska kriza in dolgotrajno nazadovanje države so skupaj z razpadom starih strankarskih povezav spodbudile in radikalizirale italijansko populistično desnico.

Velike množične stranke so izginile, edina, ki se je tožilske preiskave niso dotaknile – ker v povojnem obdobju ni sodelovala v nobeni vladi –, je bilo Almirantejevo Italijansko socialno gibanje (Movimento Sociale Italiano), naslednik Mussolinijeve fašistične stranke. Čeprav je bila stranka Bratje Italije ustanovljena šele leta 2012, je potomka neofašistične MSI. Zaradi povezav in ideoloških simpatij z vojnim diktatorjem je bila desetletja na političnem obrobju. Petinštiridesetletna političarka se zdaj sklicuje na neomadeževanost, češ, nobena od postfašističnih formacij ni sodelovala v vladah in strankah, ki so potonile v močvirju korupcije.

Ne glede na vztrajno zatrjevanje, da je stranka fašizem »presegla«, se voditeljica nikoli ni distancirala od režima, obsodila ventennia. Izjave, da »v Fratelli d'Italia ni prostora za nostalgike fašizma«, so prazne. Giorgia Meloni ne želi komentirati, da so v stranki ti, ki včasih stegnejo roke v rimski pozdrav ali slavijo dučejev pohod na Rim. Njihov simbol je fiamma tricolore, plamen v barvah italijanske zastave, ki je bil že leta 1946 simbol MSI. David Broder, pisec knjig o populistični desnici in fašizmu v sodobni Italiji, je v New York Timesu analiziral vzpon Giorgie Meloni, njen pomik v politični mainstream in nerešeno razmerje s fašizmom. Piše, da je FDL ohranila hegemonijo nad fašističnimi subkulturami, a je sprejela tudi bolj pragmatična politična stališča, ki združujejo ostro islamofobijo in antikomunizem s podporo EU in Natu. Medtem ko antifašizem slabi, Italija pa je desetletja »opravičevala« politike fašističnega modela, gredo skrajni desnici stvari gladko.

Če bo prišla v palačo Chigi, grozi izbris velikega dela institucionalne dediščine povojnih antifašističnih strank.

Volitve bodo najbrž prinesle pomemben premik tudi znotraj desnega zavezništva, ki se povezuje od zgodnjih devetdesetih. Več kot dve desetletji, do leta 2018, je bila Forza Italia najmočnejša sila desničarskih povezav, na čelu katerih je bil medijski mogotec Berlusconi, kasneje je prevladala Liga, zdaj Bratje. Že v času aktualnih usklajevanj je opazno rivalstvo ideološko bližnjih, a osebno konkurenčnih voditeljev, kar otežuje oblikovanje in stabilnost morebitne vlade. Tekmovalni odnos s Salvinijem je razvpit, Capitano težko prenaša možnost, da bi Giorgia Meloni postala predsednica vlade, a je vprašljivo, kako močen bo po volitvah. Različna so tudi njuna stališča, zlasti o zunanji politiki: Natu, pošiljanju orožja Ukrajini, odnosih s Putinovo Rusijo. In vendar si desni zavezniki ne morejo privoščiti, da bi se razšli.

Do volitev je šest tednov in desnica si že deli ministrske sedeže. Notranji minister naj bi bil spet Salvini, ki se že obnaša kot prvi policaj, Antonio Tajani, drugi človek v Berlusconijevi stranki, si želi položaj vodje diplomacije, Berlusconi je napovedal kandidaturo za senat, od koder je bil leta 2013 zaradi pravnomočne obsodbe izgnan. »V primeru zmage bo moja vlada politična, a ne izključujem prisotnosti tehnokratov,« je v sredo izjavila Giorgia Meloni. Poleg premierstva hoče najpomembnejša resorja, gospodarstvo in finance, v obtoku so imena bančnikov in menedžerjev, tudi nekdanjega ministra v Berlusconijevi vladi Giulia Tremontija, s čimer si očitno želi pomiriti Bruselj. Z istim namenom je v sredo v videonastopu za tuje medije, v francoščini, angleščini in španščini, zavrnila povezavo s fašizmom.

Za Italijo in Evropo konec Draghijeve vlade ne bi mogel priti v bolj kritičnem trenutku. Na obsežnem paketu evropskega načrta za okrevanje Italije je bilo napisano ime Draghi, ta je bil garant porabe denarja, zagona gospodarstva, reform zadolžene države. V času vojne v Ukrajini, energetske krize, izčrpavanja nemškega ekonomskega modela in splošne negotovosti je šibka Italija môra za Evropo. Neofašistične politične sile obstajajo tudi drugod, a v nobeni drugi zahodni državi ne bi bilo mogoče, da prevzamejo vlado. ●

Morda je Giorgia Meloni neustavljiva. Osemdeset let po padcu Mussolinija je njegova naslednica na robu tega, da prevzame oblast.