Najprej je izginil socializem, šele nato Jugoslavija

Pred kratkim je bila v slovenščino prevedena vaša knjiga Partizanski protiarhiv. Prvo vprašanje, ki se verjetno porodi večini ljudi, ko jo dobimo v roke, je, kaj sploh pomeni beseda protiarhiv.

Danes mnogi raziskovalci in umetniki, pa tudi državne institucije, radi govorijo o arhivih, ki na novo odkrivajo prezrta dejstva in pretekle prakse. Arhiv ni nevtralen depozitorij, iz katerega črpamo večne resnice, temveč spekter praks in institucij, ki jih zaznamujejo oblastna razmerja. S svojo knjigo sem poskušal narediti intervencijo v to, kar imenujem nacionalni arhiv. Od razpada Jugoslavije lahko opazimo ogromen interes za nove nacionalne arhive, ki so jih nekateri povezali z iskanjem izvorov in imaginarnim življenjem neke nacije: od »tisočletnih sanj« slovenske nacije v Karantaniji, mitoloških bojev na Kosovu do Aleksandra Velikega v Makedoniji. Ti nacionalni miti se vpisujejo v družbeno zavest, v zgodovinske učbenike in polzgodovinske študije, v žurnalistični in muzejski diskurz. Nacionalni arhiv postane nacionalni muzej, ki interpretira izvore neke nacije ali skupnosti.

Ko govorimo o partizanski dediščini oziroma partizanskem protiarhivu, takoj naletimo na težavo: partizanski narodnoosvobodilni boj je bil zelo pomembno ideološko vezivo bivše

Jugoslavije, lahko bi rekli ena od dominantnih ideoloških postavk nekdanje države. V obravnavi mi ni šlo za to, da bi rekonstruiral jugoslovanski arhiv. Moj ključni cilj je bil poiskati tiste politične momente in umetniška dela, ki so reflektirali upor in se tako upirali lahkotnemu vstopu v nacionalni arhiv, tako v času Jugoslavije kot v postsocialističnih novih državah, v katerih sicer partizanska dediščina že tako težko vstopi v prostor brez takojšnje demonizacije ali očitka nostalgije. Protiarhiv definiram kot prakse, ki želijo misliti revolucionarne presežke kot prelomna dela, nastala v partizanskem boju ali kot odgovor nanj. Partizanski protiarhiv kaže, kako se je partizanska revolucija nadaljevala z drugimi sredstvi v šestdesetih in sedemdesetih letih pa tudi kako se še danes. V zadnjih petnajstih letih so se namreč na območju nekdanje Jugoslavije pojavili umetniške skupine, politični aktivisti in teoretiki, ki se vračajo k Jugoslaviji, socializmu in NOB na način, ki ni nostalgičen. Ne gre torej za opevanje ali komemoracijo bitk, temveč za iskanje novih usmeritev, ki poskušajo ustvariti napetost med prihodnostjo in preteklostjo ter odpirati možnosti drugačne prihodnosti.

Skratka, ko govorimo o arhivu, govorimo o institucijah moči, ki predstavljajo neko državo in skupnost, medtem ko protiarhiv ne napada le nacionalističnih pripovedk, temveč ustvarja tudi alternativno skupnost v skupnosti. Z viri iz preteklosti gradi mobilizacijski moment. Vprašanje partizanske dediščine ni le vprašanje slovenstva, ampak odpira tudi možnosti drugačnih pripadnosti. Ko govorimo o partizanstvu, je zelo pomembno, da to ni bila etnična identiteta, ampak je lik partizana utemeljen na protifašistični solidarnosti; torej na mednarodni izgradnji prihodnosti, ne le na boju proti okupatorju.

Čeprav je partizanski boj, kot ste omenili, utemeljen na mednarodnem momentu, je vaša knjiga močno vezana na področje nekdanje Jugoslavije. Kako to, da ste jo napisali v angleščini in v slovenščino prevedli šele naknadno? Ali na Zahodu obstaja zanimanje za partizanske boje?

Razlogov je več. Desetletje živim in delam v tujini, v tem času je moj prvi jezik izražanja postala angleščina. Drugi razlog je, da je pisanje v angleščini nujno, če želite, da vas danes kdo bere v mednarodnem akademskem prostoru.

V politični umetnosti in kritičnem akademskem svetu lahko v zadnjih dvajsetih letih govorimo o premiku k dekolonialnim arhivom in povečanem zanimanju za protikolonialne

in revolucionarne boje. To lahko razumemo kot odgovor na konservativni zgodovinski revizionizem in rehabilitacije kolonializma in fašizma, ki se ne dogajajo le na področju nekdanje Jugoslavije, temveč na globalni ravni. Zlasti v devetdesetih letih, pod neoliberalno hegemonijo, se je po vsem svetu dogajal proces revizije razsvetljenske tradicije. Pojavljale so se demonizacije revolucij in relativizacije kolonializma in fašizma ter zagovora patriarhalnih vrednot.

Kot odgovor na to lahko v umetniških, političnih in akademskih krogih spremljamo ogromno diskusij in intervencij, ki ne kritizirajo le teh teženj, temveč govorijo tudi o koncu neoliberalne utopije. Ta kritika obstoječega je pogosto povezana z vračanjem v preteklost. V preteklost, ki inspirira, v preteklost, ki se še ni zares končala.

Jugoslavija je poseben primer, saj ni bila niti Zahod niti Vzhod, ni pripadala niti Natu niti Varšavskemu paktu. Imela je uspešen in avtonomen protifašistični boj ter se nato odcepila od Sovjetske zveze in uvedla svoj eksperiment samoupravnega socializma navznoter ter gibanje neuvrščenih navzven. To, kar imenujem partizanski prelom, je imelo velike posledice na globalni ravni. Jugoslavija je iskala alternative v ekonomsko-politični ureditvi in gradila most med protifašističnimi ter protikolonialnimi gibanji. Aktualna tema je tudi razmislek o vzrokih za razpad Jugoslavije in kako je lahko država, ki je imela institucionalizirani protifašizem, zdrsnila v nacionalistične vojne, kako je mogoče, da je kulturna in politična birokracija tako mirno prevzela nacionalistične pozicije.

Knjigo ste pisali v Nemčiji.

Kakšna je percepcija partizanstva tam?

Nemčija ima močna protifašistična gibanja, vendar je njihova težava v tem, da sama sebe razumejo izrazito negativno, zgolj kot boj proti nečemu. Kadar je kje neonacistični shod, ga skušajo blokirati in se na ulicah postaviti nasproti fašizmu. Pri njih je boj med marginalnimi fašističnimi gibanji in protifašisti izrazito dualističen in del folklore. Vse lepo in prav, a ko se neonacizem širi v policijo in parlamentarne politične stranke, politika uličnih blokad ni zadostna. Protifašizma ne mislijo transformativno in ne razmišljajo o odpravi vzrokov za fašizem.

Poleg tega se v Nemčiji pogosto počutijo nekoliko vzvišeno, češ da so preživeli oba totalitarizma, nacizem in stalinizem, ter imajo svoje spoprijemanje s preteklostjo za superiorno in domala za nekakšen izvozni artikel, ki ga servirajo drugim državam. Pri tem pozabljajo, da je pojem totalitarizma v svojem bistvu poskus enačenja komunizma s fašizmom. Uveljavil se je kot ena od glavnih desnih revizij zgodovine, ki pozablja vlogo komunizma pri zmagi nad fašizmom in na to, da so ideološke razlike med komunizmom in fašizmom večje kot med fašizmom in kapitalističnimi demokracijami. Fašizem je namreč odgovor na krize kapitalizma, vendar ne kot kritika kapitalizma, temveč kot skrajna oblika njegove zaščite. Na eni strani nacionalno-imperialnega ekspanzionizma, na drugi strani pa zatiranja delavstva in vseh drugače mislečih. Hannah Arendt, ki je napisala knjigo Izvori totalitarizma, je v prvem poglavju poudarila, da je izvor totalitarizma treba iskati v kolonijah evropskih liberalizmov. V kolonijah so evropske države izumile koncentracijsko taborišče in izvajale genocide. Hannah Arendt se je tega dobro zavedala, vsi, ki so od nje prevzeli pojem totalitarizma, pa tega ne povedo. Primer Jugoslavije je zanimiv, saj je v bistvu njena ključna razsežnost ravno zmaga nad totalitarizmom, tako nacizmom kot stalinizmom, in obenem odpiranje h gibanju neuvrščenih, kar lahko imenujemo globalni boj proti kolonializmu.

Kako pa na partizanstvo gledamo na področju nekdanje Jugoslavije? Verjetno ni mogoče govoriti o enotni percepciji.

Partizanstvo je del disonantne dediščine, spomina, okoli katerega se vrstijo spori in delitve. Najočitnejša delitev je med tistimi, ki partizanstvo demonizirajo in ga predstavljajo kot uvod v totalitarno diktaturo, torej pogled, povezan z desnimi interpretacijami in pogosto tistimi silami, ki so po razpadu Jugoslavije vodile nacionalistične vojne, na drugi strani pa so tisti, ki nanj gledajo nostalgično. Tudi druga perspektiva je problematična, saj partizanstvo tako postane spominski ritual. Nostalgija po jugoslovanskem socializmu je sicer razumljiva, saj so bile mnoge stvari v Jugoslaviji objektivno boljše kot danes. Več je bilo vlaganja v socialno infrastrukturo, stanovanja, izobraževanje, torej v zadovoljevanje potreb večine v družbi. Vendar to ne pomeni, da je bilo vse lepo. Preteklosti ni smiselno romantizirati, saj lahko to vodi v ujetost v preteklosti na račun sedanjosti in prihodnosti.

Najbolj perverzna je tretja pot, pot narodne sprave; poskus izenačitve partizanov in fašistov, bodisi domobrancev pri nas bodisi četnikov v Srbiji in Črni gori. V Srbiji z nekakšno sprevrženo logiko protiimperializma celo izenačujejo Tita in Ratka Mladića, češ da sta se oba bojevala proti Zahodu. Ideja narodne sprave se je rodila v fašistični diaspori, v Sloveniji pa jo je po svoje začela promovirati Spomenka Hribar, ki je spravo povzela po Kocbeku. Razprava o povojnih pobojih in narodni spravi se je kmalu instrumentalizirala in sprevrgla v politično spravo med nekdanjim in novim delom političnega razreda. Že leta 1990 se je vzpostavila kot del vladajoče ideologije, ki naj bi povezovala leve in desne partije, intelektualce, nove zgodovinarje, cerkev itd.

Sprava sicer kliče k simbolni gesti in je vsaj na začetku imela ambicijo ponuditi objektivnejšo pozicijo, ki bi se postavljala nad delitve, a vendar ostaja temeljno vprašanje, ali je mogoče med seboj spraviti fašizem in protifašizem. Prva težava je že to, da gre za strani, ki si tega nikoli ne bi želeli. Ne moremo ju prisiliti v skupni spravni pokop v imenu srečne, v prihodnost uprte slovenske nacije. Pozablja se, da vojna ni bila le bratomorna, čeprav je seveda bila tudi to, pozablja se na ključne ideološke razlike med taboroma in na to, da sta se strani borili za dve zelo drugačni Sloveniji. Ena za Slovenijo pod tretjim rajhom, ki zanika slovensko kulturo, druga pa za drugačen svet, za drugačno, odprto politično skupnost, federalno in socialno Jugoslavijo. Sprave teh dveh idej ni mogoče iz sedanjosti oznanjati za nazaj; to bi bila resnično avtoritarna pozicija. Če postaviš spomenik spravi, kakršen je na primer spomenik žrtvam vseh vojn v Ljubljani, se bodo mrtvi obračali v grobu. Izenačitev žrtev rehabilitira fašizem na isto raven kot partizanstvo in s tem zanika vzroke in posledice borbe. Narativ sprave je predolgo zaznamoval naše politično okolje. Jasno je vidno, da je bila vloga, ki jo je v devetdesetih odigral, pozaba alternativnih, če želite revolucionarnih začetkov izgradnje drugačne skupnosti.

Če torej strnem: na eni strani so tisti, ki demonizirajo preteklost, na drugi tisti, ki jo s ceneno nostalgijo povzdigujejo, imamo pa še gnil kompromis, ki skuša pozabiti preteklost v imenu ukvarjanja s prihodnostjo, ki pa so jo vmes že prodali. Je pa še četrta možnost, in sicer kako ponoviti partizansko gesto danes.

Teoretik Gal Kirn že deset let poglobljeno preučuje partizanski boj in jugoslovanski socializem. Njegova knjiga Partizanski protiarhiv je najprej izšla v angleščini, zdaj je prevedena še v slovenščino.

To je vaša druga knjiga o partizanstvu. Kako nadaljuje prejšnjo knjigo Partizanski prelomi?

Obe knjigi raziskujeta zgodovinsko-politično področje socializma in Jugoslavije, a sta si zelo različni. Partizanski protiarhiv je interdisciplinarna študija, ki povezuje zgodovino umetnosti, nove politike in spominske študije. Spominske študije so v etablirani znanosti študije o žrtvah. Raziskujejo nasilje in nato predlagajo mediacijo konflikta, muzejski menedžment, nekakšno terapijo nasilja. Imamo pa tudi kritične spominske študije, ki nočejo le »zdraviti« površine in opisovati fenomenov, temveč razumejo fenomen spomina kot kompleksen družbeni pojav. Kritični pristop ne govori le o žrtvah, ampak tudi o zgodovini potlačenih, ne le o nasilju, temveč tudi o spominu na emancipacijo in solidarnost. V knjigi so me zanimala tista dela, umetniška ali politična, ki so ne glede na grozljivo situacijo, v kateri so nastajala, prekinjala obstoječe in začenjala nekaj novega.

Prva knjiga Partizanski prelomi je v izhodišču političnofilozofska intervencija v razumevanje NOB kot ključnega preloma, ki se nadaljuje v prelomu s Stalinom leta 1948 in je nato začetek nove alternative: samoupravljanja in gibanja neuvrščenih. Zanimal me je sociološko-ekonomski vidik eksperimentiranja v samoupravljanju in kako se je delavstvo do neke mere emancipiralo, čeprav ga je partija še vedno nadzirala. Zanimala me je tudi kritika socializma in na kateri točki je prišlo do odpovedi ideji partizanstva in socialistične Jugoslavije. Kako je trg zamenjal demokratično planiranje, kako so se komunistični kadri, stari partizani, odpovedali nadaljevanju revolucije in zgolj branili obstoječe. Ti premiki so se po moji oceni zgodili že v šestdesetih in sedemdesetih letih. Govorimo lahko o postsocializmu v socialistični Jugoslaviji. Najprej je namreč izginil socializem, šele nato Jugoslavija. Prehod na model ene nacije v eni državi znotraj horizonta kapitalizma ni nekaj zunanjega, temveč tendenca, ki jo lahko najdemo v protislovnosti samoupravnega modela.

Ker smo v času, ko prevladuje revizionistični pogled na zgodovino, moje teze morda delujejo subverzivno, a dejstvo je, da tak pogled ni več osamljen. Vse več ljudi iz umetniških, teoretskih in angažiranih krogov razume Jugoslavijo kot nedokončan projekt in kot nekaj, kar je imelo ogromne emancipatorne potenciale. Dediščina NOB od nas zahteva, da še vedno zastopamo partizansko stališče, kar seveda ne pomeni, da bomo

vzeli v roke orožje in se odšli bojevat v gozdove, ampak da se bomo postavili na pozicijo potlačenih in izkoriščanih. Partizanstvo ni le narodnoosvobodilni boj, sestavni del so bili tudi delavski in ženski boji.

Ukvarjate se torej sočasno z umetnostno zgodovino, zgodovino, sociologijo, filozofijo, politično teorijo, ekonomijo in še čim. Kako vam to uspe?

Knjige človek ne spiše čez noč, čeprav nas akademska produkcija sili k nenehnemu objavljanju. Ti dve knjigi sta plod dela zadnjih desetih let. S temi temami se interdisciplinarno ukvarjam od konca doktorata. V njem sem se sicer lotil misli francoskega filozofa Louisa Althusserja, ki je kritiziral površne teorije ideologije. Predteoretska pozicija namreč ideologijo razume kot nekakšno lažno zavest ali strice iz ozadja, ki zavajajo ljudstvo, za Althusserja pa ima ideologija materialni obstoj. Institucije, ki so povezane z našimi vsakdanjimi praksami, skrbijo za reprodukcijo ideologije in obstoječih oblastnih razmerij. Denimo, naše verovanje v Boga (ali Tita) se ne zgodi samo od sebe, ampak je posledica udeleževanja cerkvenih (ali partijskih) ritualov. Ideje socialistične Jugoslavije in njen razpad sem začel premišljevati skozi Althusserjevo teorijo ideologije, prek česar sem se povezal s številnimi sorodnimi projekti na različnih področjih, zlasti umetnosti.

Zanimivo, da ste izhajali ravno iz Althusserja, saj je verjetno ena od njegovih največjih težav, da ni bil zmožen zadovoljivo koncipirati subjekta, ki se upira ideologiji države. Lahko bi rekli, da ni bil zmožen misliti partizanskega subjekta.

Res je, to me je pri njem najbolj zmotilo. Sam delim stališče z Althusserjevim učencem Étiennom

Balibarjem, ki je ta uporniški subjekt iskal v poznih Althusserjevih delih, ki so bila objavljena mnogo po njegovi smrti. Moja kritika Althusserjeve pozicije je v tem, kako kljub močnim ideološkim aparatom države lahko mislimo politični subjekt, ki gradi drugačen svet, ki pa seveda ni nekakšna utopija, brez borb in ideologij. Že Althusser je dobro pokazal, da zgodovina ni stvar nujnosti, da igrajo vlogo tudi naključja in presenetljiva srečanja, ki so bila, preden so se zgodila, nezamisljiva. Na neki način pokaže, da so čudeži mogoči, a da jih ne izvaja Jezus, ampak se dogajajo, denimo, v revolucionarnih momentih, ko množice vstopajo na oder zgodovine. Tudi enainštiridesetega leta ni nihče mislil, da je mogoče, da bodo partizani zmagoviti ali da bo nacizem izgubil vojno.

Mnogo se ukvarjate s partizansko umetnostjo. Kaj je njena specifika?

Prva težava je, kako jo umestiti v umetnostnozgodovinski kanon.

Pri partizanih so bili namreč tudi vrhunski avantgardni umetniki, katerih dela so bila kasneje prepoznana kot umetnost, vendar se vse partizanske umetnosti še vedno drži negativen prizvok, da gre za propagando, ki je deloma v ideološki funkciji nekdanje države. Vendar sama propaganda kot taka, vsaj na začetku, ni bila nič slabega. Njen namen je bil doseči množice in jih privesti na oder zgodovine. Umetnost ni bila proizvajana za elito, temveč je naslavljala množice in uprizarjala revolucionarni proces.

Zanimivo je, da so avantgardistični pesniki v partizanih pogosto poskušali delati bolj propagandistično umetnost, medtem ko so borci s kmetov, brez izobrazbe, poskušali pisati bolj modernistične pesmi. Nastala je zanimiva zmes kulture od spodaj in od zgoraj, skozi revolucionarne procese pa se je ta delitev na spodaj in zgoraj zrušila. Zaradi tega je partizansko umetnost težko umestiti tako v zahodni modernistični kanon kot zgolj k propagandi, saj se je dogajal pravi umetniški razcvet. Podobno nesmiselno je razmišljati o partizanih s pojmi uveljavljene politične teorije. Protiarhiv zanima ravno to, kar uveljavljenim kanonom in teorijam uhaja.

V protiarhivu ste kot primere partizanske umetnosti navedli umetniška dela, ki niso nujno vezana na čas druge svetovne vojne in so na neki način prelomna ter umetniški presežki. Kaj v tem smislu tvori partizansko umetnost? Je denimo pred nekaj leti izdan partizanski film Preboj torej lahko partizanski, čeprav ni umetniški presežek?

Po neki širši definiciji so seveda vse stvaritve, ki tematizirajo partizanske boje, partizanska umetnost. Vendar mene najbolj zanimajo dela, ki ustvarjajo »na partizanski način«, to je, da se k preteklosti vračajo na način, ki po svoje nadaljuje partizanski prelom. Res je tudi to, da je snemanje partizanskega filma danes tako nora ideja, da je na neki način prelomna, je resnično preboj glede na sedanjo miselnost in zlorabo zgodovine. Takšna dela imajo svojo vrednost, četudi morda po estetski plati niso tako navdušujoča kot na primer filmi Marte Popivoda ali Želimirja Žilnika, ki jih omenjam v svoji knjigi.

Prej ste omenili, da se vse več umetnikov vrača k partizanstvu na nenostalgične načine, podobno se dogaja tudi s teoretiki. Kako se je ponovno vzpostavilo to področje zanimanja?

Prelomna je bila razstava Lilijane Stepančič o partizanskem tisku v MGLC leta 2004, za katero je, med drugimi, Rastko Močnik napisal zanimiv članek o partizanski simbolni politiki. Nanj se je Miklavž Komelj odzval s knjigo Kako misliti partizansko umetnost, kar je povzročilo val navdušenja in resnejšega ukvarjanja s partizansko umetnostjo. Nastale so skupine, kot je Nonument, ki se ukvarja s spomeniki urbanih prostorov, aktivistični pevski zbor Kombinat, ki nadaljuje format partizanskega zbora. Umetnost, ki jo inspirira partizanska preteklost, je razširjena po celi bivši Jugoslaviji, vse več je tudi teoretskega zanimanja. V Pulju imajo denimo raziskovalni center za kulturne in zgodovinske raziskave socializma. Krize kapitalizma in tudi krize Evrope – o kateri sta tako dobro govorila že Kosovel in Krleža po prvi svetovni vojni – so ponovno vzbudile zanimanje za ideje in projekte, ki nočejo slediti trendom, ki nas pehajo v planetarni prepad.

Kako to, da ste se po letih v tujini vrnili v Slovenijo?

Pred nekaj meseci sem v okviru programa Aleša Debeljaka, ki ga izvaja ARRS in je namenjen vračanju raziskovalcev iz tujine v Slovenijo, pridobil raziskovalna sredstva.

Tako sem začel projekt na Filozofski fakulteti, ki se imenuje Protesti, umetniške prakse in kultura spomina v postjugoslovanskem kontekstu. Od partizanskih tem se tako premikam na področje raziskovanja zadnjih desetletij, obdobja, v katerem se zdi, da nam vlada petdeset odtenkov neoliberalizma. V raziskovalni skupini nas zanimajo področja upora, od protestov do umetnosti, in kako se pojavljata združevanje ter solidarnost med različnimi skupinami, kakor denimo pri nedavnem referendumu proti privatizaciji vode, nasprotovanju izkopavanju litija v Srbiji, ali pri združevanja prek nacionalnih mej v primeru boja proti gradnji hidroelektrarn na Balkanu. Vsem tem bojem je skupno, da skušajo graditi drugačen, alternativen svet, hkrati pa niso ločeni ne od angažiranih umetniških praks ne od nekega angažiranega pogleda v preteklost.

❝ Sprave fašizma in protifašizma ni mogoče iz sedanjosti oznanjati za nazaj; to bi bila resnično avtoritarna pozicija. Če postaviš spomenik spravi, kakršen je na primer spomenik žrtvam vseh vojn v Ljubljani, se bodo mrtvi obračali v grobu. ❞

Je to vse, kar ste mislili s partizanstvom danes?

Da, to ne pomeni, da si nadenemo titovko, ampak da zavzamemo jasno stališče. Da smo politično, ekonomsko in kulturno odgovorni. Spremembe v svetu, ki se že dogajajo, bodo od nas zahtevale radikalne odgovore. Kako najti nove odgovore na težave sedanjosti se lahko učimo iz zgodovinskih gest upora in praks, ki so odpravljale nemogočo situacijo. In se vedno znova spoprijemale z oblikovanjem novega sveta. ●