Nauk starodavnega ljudstva

Visoko v Andih, na meji med Perujem in Bolivijo, leži jezero Titikaka, ki velja za najvišje ležeče plovno jezero. Na njem živi starodavno ljudstvo Uros, ki si je življenjski prostor ustvarilo na plavajočih otokih iz trsja. Njihov tradicionalni, stoletja negovan način življenja je lovljenje rib, ki jih potem menjajo za druge vrste hrane na lokalni tržnici v bližnjem mestu Puno. Plavajoči otoki so pod Unescovo zaščito naravne in kulturne dediščine in seveda so tudi prvovrstna turistična atrakcija za obiskovalce, ki jim skoraj štiri tisoč metrov nadmorske višine ni preveč skvarilo počutja. Toda večina obiskovalcev ne obišče dejanskih prebivalcev otokov oziroma otokov, na katerih bivajo, ampak jim turistični delavci razkažejo posebej za turiste narejene lično oblikovane in vzdrževane otočke, skrbno okleščene vsake moderne infrastrukture. Pravi bivalni otočki so nekoliko manj barviti, bivališča so nekoliko manj umetelno oblikovana in bolj funkcionalna, ob vstopu v hišice iz trsja je zaznati značilen vonj nočnega bivanja preznojenih teles in vsaj poglavarjeva hiša ima na strehi sončno celico, ravno dovolj za delovanje žarnice in radija. Elektrika, pridobljena iz sonca, očitno ne moti njihovega sožitja z naravo.

Hočem povedati, da smisel ohranjanja naravne in kulturne dediščine ni v tem, da se spremeni v muzejski eksponat, ampak da se ohrani uporabna vrednost. In sobivanje z naravo ne pomeni, da jo lahko samo gledamo, ampak moramo z njo tudi živeti. V Sloveniji so cilji ohranjanja narave in sobivanja z njo popolnoma nerazumljeni. Nedavno mi je kolega slikovito opisal problem, da je Slovenija edina država na svetu, v kateri se ptiči zaletavajo v vetrnice.

V prihodnjih od 15 do 20 letih bo morala Slovenija najti nov vir energije za skoraj polovico obstoječe porabe energije. Dva glavna izziva sta opustitev fosilnih goriv v prometu in zaprtje oziroma preobrazba šoštanjske termoelektrarne. To bo največja energetska preobrazba v zgodovini, ki nam lahko prinese tudi razvojni preboj, če se bomo pravilno odzvali. V nasprotnem primeru lahko Slovenija postane evropska ekološka in finančna bolníca.

Skrajni čas je, da se različne interesne skupine nehajo sprenevedati in metati polena pod načrtovane projekte. Slovenija nima veliko izbire, katere objekte bo gradila. V prihodnjih dveh desetletjih se bo moralo graditi vse in skoraj povsod, zato je nujen dogovor interesnih skupin, da se najde čim bolj funkcionalna oblika.

Eden od prvih in glavnih izzivov bo spoznanje, da naša energetska prihodnost ne bo temeljila na malem številu velikih energetskih objektov (in onesnaževalcev), ampak na ustrezni kombinaciji velikih objektov in številnih močno razpršenih malih virih, ki jih bo treba funkcionalno povezati v stabilen sistem. Prav tako bo zelo pomembno, da bo Slovenija ustvarila ustrezno kombinacijo virov, saj je pridobivanje energije iz obnovljivih virov manj predvidljivo. Vse to seveda pomeni, da bo morala Slovenija učinkovito izkoristiti vse razpoložljive obnovljive vire energije. Pridobivanje elektrike z vetrnimi elektrarnami je pri zdajšnjih vrednostih investicije in stroških obratovanja ena od najcenejših možnosti in s tem ena od najbolj učinkovitih oblik. Priložnost je predvsem v tem, da so obnovljivi viri energije z razvojem v zadnjih letih postali finančno dostopnejši in so ekonomsko učinkoviti. Z izjemo investicij v povezovalno infrastrukturo tako finančna sredstva ne bi smela biti ovira. Največja ovira bo dejansko država, če bo hotela energetski sektor obdržati v državnih rokah in bo z birokratskimi predpisi ter skromnimi infrastrukturnimi naložbami ovirala razvoj.

Res je sicer, da Slovenija nima tako velikega vetrnega potenciala, kot ga imajo nekatere druge evropske države, recimo Danska. Toda to ne pomeni, da lahko to možnost zanemarimo. Vse druge evropske države postavljajo vetrna polja tudi v lepem naravnem okolju, v naravnih parkih in rezervatih, in celo na mednarodno naravovarstveno zaščitenem območju. Seveda pazijo, da se območje z gradnjo ne degradira, ampak da ohrani svojo naravno vlogo in dobi novo vrednost.

Podobno lahko rečem o gradnji hidroelektrarn, ki pa so, večinoma, res izjemno velik poseg v prostor. Toda veliko alpskih ledenikov in dolin je ob izhodu zajezenih. V okolici največjega alpskega ledenika Aletsch v Švici je najmanj pet zajezitev. Zajezeni so skoraj vsi odtoki – in to večkrat. Ledenik omenjam zato, ker je strogo zaščiteno območje. Te zajezitve imajo več nalog: dajejo pogon hidroelektrarnam, poleg tega varujejo nižje ležeča naselja pred spomladanskimi poplavami in omogočajo namakanje oz. zalivanje kmetijskih površin.

V Sloveniji je pred dnevi skupina naravovarstvenih zanesenjakov takoj izkoristila trenutno sušo z izjavami, da se pri nas ne izplača graditi dodatnih hidroelektrarn, ker vodostaji rek upadajo. Še enkrat, gradnja hidroelektrarn je velik poseg v prostor. Če upoštevamo zgolj gradnjo hidroelektrarne, je elektrika iz hidroelektrarn najcenejši vir električne energije, cenejši celo od vetrnih elektrarn. Toda ko k vrednosti investicije dodamo zgolj stroške ureditve okolice elektrarne (izračun sem naredili za eno od elektrarn na Savi), so hidroelektrarne eden od najdražjih virov, primerljiv s trenutnim stroškom elektrike iz smrdečih termoelektrarn na premog. Sama proizvodnja elektrike v hidroelektrarnah je izjemno poceni, problematičen je strošek investicije ob upoštevanju posega v okolje.

A vse to ne pomeni, da hidroelektrarne niso pomembne in da lahko njihovo gradnjo opustimo. Omenjeni zanesenjaki so le enostransko opisali problem. Dejansko podnebne spremembe prinašajo Sloveniji večje nihanje rečnih vodostajev. Bolj jasno povedano, poleg pogostejših suš bo tudi več poplav. To pomeni, da bo morala Slovenija marsikje urediti rečne bregove, tako da bodo zadrževali poplavno vodo in preprečevali poplave nižje ležečih naselij. Zajezitve bodo tako zmanjševale pretok v času deževij in povečevale ob sušnih obdobjih, podobno kot počnejo alpske države pod ledeniki in snežnimi vrhovi. V celoti gledano bo reka bolj normalno delovala. Vodne elektrarne s tem dobijo novo funkcionalnost. Z večjo funkcionalnostjo se bo zmanjšal, bolje rečeno, razporedil strošek investicije.

Vrnimo se še k sončnim celicam, ki popestrijo tradicionalno življenje ljudstva Uros. Nekaj evropskih držav je pohitelo z napovedjo obvezne gradnje sončnih elektrarn na objektih. Tudi v Sloveniji je gradnja sončnih elektrarn na strehah in drugih objektih sprejemljiva skoraj za vse interesne skupine. No, razen elektrodistributerjev (pa mogoče še kakšnega energetskega lobija). Glavna težava je v tem, da množična gradnja malih energetskih objektov v Sloveniji ni izvedljiva, saj jih elektrodistribucijska podjetja ob zdajšnjem stanju distribucijskega omrežja niso sposobna vključiti v sistem. Preden bo Slovenija zagnala množično gradnjo malih sončnih elektrarn, bodo morala elektrodistribucijska podjetja izvesti za okoli pet milijard evrov investicij v prenovo in nadgradnjo omrežja. Je pa seveda problem, ker nimajo te investicijske sposobnosti. Manjka jim več kot tri četrtine denarja.

Nemoč distributerjev bo verjetno že prihodnje leto velik problem Slovenije. Trenutna energetska negotovost je marsikatero gospodinjstvo spodbudila k postavitvi sončne elektrarne. Že zdaj je investicija ekonomsko upravičena, tudi brez težko dosegljivih subvencij. So seveda določeni pogoji, med katerimi je tudi priključitev elektrarne v sistem in s tem možnost trgovanja, se pravi prodaje viškov podnevi in nakupov ponoči. Investicija v hranilnike energije se, za zdaj, še ne izplača. Ob zdajšnjem stanju infrastrukture se prav lahko zgodi, da bo moč hišne sončne elektrarne omejena na napajanje radia in žarnic. ●

Smisel ohranjanja naravne in kulturne dediščine ni v tem, da se spremeni v muzejski eksponat, ampak da se ohrani uporabna vrednost. Sobivanje z naravo ne pomeni, da jo lahko samo gledamo, ampak moramo z njo tudi živeti.

❞