» Ah, kurc, živel sem pa le ... « Ne. Mnogo več

Kostja Gatnik, slikar, oblikovalec in fotograf, je sešil zgodovinska obdobja, ki se zdijo nezdružljiva – hipijevsko kontrakulturo in pankersko ropotanje, slovensko moderno 19. stoletja in 21. stoletje.

Bilo je sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko sem se za mesec dni zaprl v časopisni oddelek Narodne in univerzitetne knjižnice, da bi prelistal vezane letnike študentskega časopisa Tribuna in revije Mladina. Svet starih časopisov, ki so izhajali v letih samoupravnega socializma, nikakor ni črno-bel. Je zanimiv. Pomembni so odtenki sive, branje med vrsticami marsikaj pove o zgodovinskih obdobjih.

Leta 1970 se je s Tribuno zgodilo nekaj osupljivega. Dobila je barve. Dobila je ilustracije. Dobila je fantastično domišljijo. Dobila je neverjetno mero modernosti. Dobila je svetovljansko naravo. Dobila je likovno podobo, ki je bolj kot na evropski vzhod spadala v Kalifornijo. Dobila je provokativni pospešek. Dobila je vonj po najbolj propulzivnem umetniškem podzemlju.

In dobila je novega likovnega urednika. Kostjo Gatnika.

Ni bil podpisan kot likovni urednik. Ni bil podpisan kot tehnični urednik. Podpisan je bil kot član uredništva, čeprav ni bil več študent. Študij na Akademiji likovne umetnosti v Ljubljani je kot akademski slikar končal leta 1969. Ko je prišel na Tribuno, je naredil največje inovacije v časopisni likovni podobi po ilegalnem OF-ovskem tisku. Tribuna, ki je dala besedo študentskemu gibanju, je bila naenkrat tudi videti kot študentsko gibanje.

Izgledala je psihedelično. Izgledala je hipijevsko. Izgledala je underground. Do neke mere popart. Izgledala je kontrakulturno. Če je leta 1968 tedanja kulturniška elita z manifestom Demokracija da, razkroj ne! napadla Tribuno, je Kostja Gatnik dve leti pozneje prinesel celovit odgovor. Na klic, ki naj bi preprečil razkroj, je odgovoril s stripom, ki je bil po merilih podpisnikov manifesta etabliranih kulturnih delavcev dekadenca dekadence. Magna Purga! Njegovi oblikovalski prijemi so bili radikalni, nekje vmes med LSD-jem in dadaizmom, marihuano in konstruktivizmom. Podzemlje v najboljši možni luči – kakopak, če luč do tja sploh pride.

Od kod se je vzel?

Mesto na meji

»Kostja je bil moj spodnji sosed v 'ruskem bloku' št.11, ki bi moral biti po načrtu arhitekta Ravnikarja del črke O v besedi 'Tito', a se je na srečo zgodil prelom s Stalinom leto po začetku gradnje Nove Gorice leta 1947,« se Kostje Gatnika spominja pet let mlajši vrstnik Igor Vidmar. »V istem bloku je živel jugoslovanski državni tožilec, tu je bil tudi samostojni advokat, lastnik enega od prvih zasebnih avtomobilov v mestu, pa družina Iztoka Mlakarja ... A druženje blokovske mularije ni poznalo socialnih razlik.«

Slikarski talent je razvijal v novem blokovskem naselju. »Starejši Kostja je bil izjemno ustvarjalen organizator tematskih iger – oblikoval in barval nam je lesene ščite za viteške spopade a la princ Valiant po istoimenskem stripu. Vodil nas je pri gradnji Fort Apache, postojanke na ' divjem zahodu', kakršna je bila po malem cela Nova Gorica v izgradnji. Trdnjavo smo zgradili iz trsja z bližnjega močvirja, v njej pekli krompir, ki smo ga narabutali na bližnji kmetiji, se spopadali z indijanci – skratka, to je bil za najstnike anarhoiden raj, ki sta mu Kostjeva domišljija in hkrati tematsko usmerjanje dali presežno vsebino. Brez njega bi bili naši prostost in razposajenost dosti bolj konvencionalni in zgolj 'tipično najstniški'.«

Nova Gorica, mesto na meji, ni bila zgolj izhodiščna točka za nakup banan in tekstila v stari Gorici. Kostja Gatnik je bil študiozen človek. V Gorici je kupoval stripe. Tuje revije. Bral je revijo Rolling Stone. Na njegovi knjižni polici je bila knjiga ikone kontrakulturnega gibanja Jerryja Rubina Do it. Naročen je bil na revijo High Times, ki si je prizadevala za legalizacijo marihuane. Ko so ga vpoklicali v vojsko, je moral izpolniti obrazec, ali bo med bivanjem v škofjeloški vojašnici dobival pošto iz tujine. Navedel je, da bo dobival High Times. Armada ni prav dolgo vztrajala pri tem, da bi moral ostati v uniformi. Kostja in armada sta se sporazumno razšla.

Leta 1977 je Igor Vidmar zbral Gatnikove stripe. »Stripi, ki so

ALI ŽERDIN

JOŽE SUHADONIK

kasneje izšli v Magni Purgi, so v študentski Tribuni, Stopu itd. predstavljali edino domačo inačico ameriškega stripovskega undergrounda, ki je bil del kontrakulture šestdesetih let. Kostja jih je ustvarjal tako rekoč istočasno z Robertom Crumbom, Rodriguesom, Fabulous Freak Brothers itd., seveda pa je bila predmet njegove ironije in sarkazma, ki ga nista nikoli zapustila, domača 'socialistična' družba, ki je vedno bolj sprejemala malomeščanske navade, potrošništvo in druge 'zahodne vrednote': njegov strip Strašni sum je prva stripovska satira na ljubezenske romane in potrošništvo, konformizem ipd. Njegov zadnji kader je Kostja odobril za ovitek pank kompilacije Lepo je … (v naši domovini biti mlad – Škuc ZKP RTV, 1982).«

Vidmar Gatnika ni cenil le zato, ker sta bila iz istega novogoriškega bloka. Ko je Vidmar začel svoje publicistično in medijsko udejstvovanje, je pisal o stripu. »Ker sem poznal knjižne izdaje ameriških underground stripov – naročal sem jih po pošti in plačeval v dinarjih, se mi je zdelo škoda, da bi Kostjevi stripi ostali razpršeni in pozabljeni. Hkrati je bila ideja knjige stripov v slovenskem kulturnem prostoru, ki je fetišiziral resno knjigo, tudi subverzivna, zame pa še način, da ostanem dejaven po lustraciji z Radia Študent. Na srečo se je Kostja pustil prepričati v izbor in ureditev Magne Purge, ki seveda ni mogla iziti drugje kot pri Škucu; predsedoval mu je Peter Mlakar. Izšla je istega leta, kot so nastali Pankrti. Ostalo je zgodovina, ki je prinesla vzpon stripa mladih avtorjev v Mladini v osemdesetih letih – Smiljanića, Lavriča in drugih …«

Zadnji pogo Mačka Murija

Kostja Gatnik je bil šiv zgodovinskih obdobij. Četudi je na umetniško sceno stopil v času kontrakulture, povezane z letom 1968, letom študentskega upora, so njegovi likovni posegi zaznamovali tudi prelomna osemdeseta leta 20. stoletja. Bil je avtor dveh legendarnih plakatov, ki sta leta 1983 in 1985 napovedovala Novi rock. Ko so leta 1987 Pankrti napovedali, da bodo svojo dejavnost arhivirali, je

Kostja oblikoval plakat za koncert Zadnji pogo v Ljubljani. »Kot avtor 'underground' stripov je bil Kostja bliže angažirani kontrakulturi kot pasivnemu hipijevstvu,« pravi Igor Vidmar, naročnik Gatnikovih grafičnih in slikarskih storitev. »Zato ni bil daleč od tistega, kar sta počela Radio Študent in Škuc, četudi že afirmiran akademski slikar. Konec koncev je Škuc nastal zaradi nezadovoljstva Kostjevih sodobnikov z ugašajočo političnostjo poznega študentskega gibanja – zasedbe Filozofske fakultete, o kateri je legendarni Dušan Pirjevec v mikrofon Radia Študent dejal, da se nič posebnega ne dogaja. In prav Radio Študent in Škuc sta bila konec sedemdesetih prostor relativne 'alterkulturne' svobode, ki je omogočila širši prodor Pankrtov in panka. Novemu rocku je botrovala tudi odprtost glasbenih urednikov nacionalnega radia, kar ga je naredilo za platformo množične popularnosti panka. Ta zame ni bil le 'antidolgcajt', 'pravi žur', ampak tudi možnost kritičnega odziva na zatohlo stanje v družbi po zatrtju znotrajpartijskih liberalcev in utopitvi študentske avtonomije v Zvezi socialistične mladine. Bilo mi je čisto logično, da sem Kostjo – kot enega od najbolj ustvarjalnih predstavnikov prejšnje generacije kon

trakulture – povabil k oblikovanju dveh izmed najboljših plakatov Novega rocka, kot tudi to, da je on, uveljavljeni likovni umetnik, vabilo sprejel.«

Ni sešil le desetletja študentskega upora in osemdesetih let prejšnjega stoletja. Začetek slovenske moderne je sešil s koncem 20. stoletja. S slikarko Kamilo Volčanšek, življenjsko sopotnico, spadata med zadnje umetnike, ki so ustvarjali v stari Cukrarni.

Ob listanju starih Tribun – danes so dostopne na portalu www.dlib.si – se zdi neverjetno, da je Gatnik tako radikalen časopisni prelom pridelal slabi dve desetletji pred tem, ko je računalnik postal osnovno oblikovalsko orodje, v času arhaične tiskarske tehnologije.

Njegov strip Strašni sum je prva stripovska satira ljubezenskih romanov in potrošništva, konformizma.

Sprejel je številna vabila. Če je bil literarni Maček Muri, ki ga je za zbirko pesmi Kajetana Koviča narisala Jelka Reichman, prijazen, je bil Gatnikov glasbeni Maček Muri, narisan na ploščah in kasetah pevke Nece Falk, precej bolj navihan. Kostja Gatnik je risal za knjige Svetlane Makarovič in Nika Grafenauerja, Slavka Pregla in Toneta Pavčka, za Fructal in delovne zvezke za matematiko, otroški pevski zbor, ki prepeva partizanske pesmi, ter hard rockerje Atomsko sklonište.

Ko je ob koncu prejšnjega stoletja izšel ponatis Gatnikove Magne Purge s posvetili mlajših stripovskih avtorjev, je Tomaž Lavrič, avtor poldrugo desetletje mlajše Diareje, zapisal: »Po sledi purge vroče iz Gatnikovih gat sem ga še sam šel srat – bolj redko in tekoče.« Ena od najbolj legendarnih epizod Magne Purge se odvija med pisarniško mizo, straniščno školjko in smrtno posteljo: »In ko pride smrtna ura, Urban pomisli in reče ... ah, kurc, živel sem pa le.«

Ko je leta 2010 dobil Prešernovo nagrado, je bila podelitev presežno ganljiva. Ne le zato, ker je nekaj mesecev pred tem komaj preživel hudo kolesarsko prometno nesrečo. Tudi zato, ker se je do tistega trenutka zdelo, da umetniki Gatnikovega kova pač ne morejo dobiti velike Prešernove nagrade. ●

Plakat, ki ga je leta 1985 Kostja Gatnik narisal za Novi rock.