Čisti alpinizem je igra bolečine

Odhaja na zadnjo odpravo. Tokrat gre na pot kot predavatelj. Odpravo, na kateri bo z občinstvom delil izkušnje, bo na začetku septembra začel v Ljubljani. Potem se bo alpinist, pustolovec, esejist, muzealec in filmski ustvarjalec še zadnjič klatil po svet

Dober teden pred junijskim obiskom Reinholda Messnerja na njegovem letnem domovanju, srednjeveškem gradu Juval, ki gleda na dolino s tisoč metrov nadmorske višine, nedaleč od Bolzana, je v javnost poslal vest, da so na himalajski gori Nanga Parbat, na enem od umikajočih se ledenikov, našli še drugi plezalni čevelj Messnerjevega brata Güntherja, ki ga je leta 1970, ko sta sestopala z devete najvišje gore na planetu, odnesel plaz. Bogovi te 'gole gore' v Pakistanu so jima takrat sicer dovolili, da sta dosegla vrh, na poti nazaj pa so ju kaznovali. Reinhold in Günther Messner sta bila takrat člana velike mednarodne odprave v Rupalsko steno Nanga Parbata, ki v višino meri trikrat več kot stena Eigerja. Po tistem, ko so se tedne borili s steno, sta Reinhold in njegov brat izkoristila še zadnjo možnost za poskus proti vrhu. Med spustom sta prvo noč bivakirala pod vrhom, in ko sta zjutraj nadaljevala, so se pri bratu kmalu pod vrhom začeli kazati znaki višinske bolezni. Bil je vse bolj šibek in dezorientiran – Reinhold je hitel naprej, da bi čim prej našel pot nazaj, ne po Rupalski, temveč po Diamirski steni, Güntherja je hotel kar najhitreje spraviti čim nižje. (Messner pove, da se je ob sestopu z osemtisočakov treba v enem dnevu spustiti najmanj do polovice gore, če naj bo kaj možnosti za preživetje.) Ostala sta brez hrane, vode, vsega. In treba je bilo pohiteti. Minila je še ena noč. Reinhold je zjutraj znova hitel naprej, da je brat precej zaostal.

Potem se je sprožil plaz.

Snežni blisk.

Ledena eksplozija.

Kot se bo izkazalo pozneje, je smrt obglavila Güntherjevo telo, ki ga bodo našli leta 2005, petintrideset let pozneje, z enim plezalnim čevljem poleg – nedaleč stran od smeri, kjer je Reinhold desetletja zatrjeval, da bi moralo biti. Tam ga je tudi sam večkrat iskal, a je bil prekrit z ledom in snegom. Niso vsi verjeli njegovi pripovedi o tem, kaj se je zgodilo na Nanga Parbatu, boril se je proti obtožbam, predvsem laične javnosti, da je zapustil brata zaradi solo vzpona iz želje po slavi ... A z občutki krivde se je ta visoki in sloki mož pri skoraj oseminsedemdesetih, ki je po bratovi smrti postal eden od največjih alpinistov vseh časov, spopadel že davno. Ob oknu ene od sob gradu, ki so oblečene v les, skoraj asketsko prazne, a izredno prijetne, pove, da je, ko gre za bratovo usodo, v starost vstopil pomirjen. Günther bo vedno imel štiriindvajset let.

Reinhold je na gori pet dni zaman iskal brata, naprej nazaj, dokler se sam končno ni spustil v dolino, kjer so ga kmetje našli popolnoma obnemoglega. Zaradi ozeblin so mu morali amputirati sedem nožnih prstov.

Messner si je po nesreči opomogel, vendar je, kot se pogosto dogaja po takšnih tragedijah, ostal zaznamovan. Ni bil več isti. »S temi stopali tudi nisem več mogel plezati po skalnatih stenah, kot jih ima Nanga Parbat.«

Čeprav se je nanjo vrnil še trikrat. Nikoli ni dokončno opustil plezanja.

Začel je iskati nove izzive in smeri, ki jih je njegov poškodovan korak lahko zdržal. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je osvojil vrhove Irana, Nepala, Pakistana, Nove Gvineje in vzhodne Afrike.

Leta 1975 se je kot prvi na svetu brez kisika povzpel na Gašerbrum I, nakar se je znova, tretjič, odpravil na Nanga Parbat in začrtal novo smer. Sledila sta K2 in Everest, oboje znova brez kisika. Do leta 1986 je prvi brez pomoči kisika osvojil vseh štirinajst najvišjih vrhov na svetu. Sam in v različnih navezah, a o tem v drugem delu intervjuja v naslednji številki Sobotne priloge, v katerem bo govor o njegovih življenjskih vizijah, dosežkih in porazih, razumevanju alpinizma in sveta danes, podnebni politiki in politiki nasploh, družini in otrocih, vinogradništvu in živinoreji, in seveda ljubezni, ki je potrkala na njegova vrata pri skoraj osemdesetih.

Predvsem pa bo znova pojasnil, kako je živel alpinizem. In kako ga je nemara še mogoče rešiti. Klasični alpinizem, namreč.

Nesreča, v kateri je izgubil življenje njegov brat, je odločilno spremenila potek njegovega: prisilila ga je k drugačnemu razmišljanju, posledicam tragedije se je prilagodil tudi tako, da ni dovolil, da bi ga ustavile. A ostaja njegova največja življenjska lekcija. Ker vedno bodo vzponi in padci. Temni dnevi in večne noči, ki jih bodo preganjale strele. Padci, pri katerih bodo poškodbe in zlomi, ali celo izgube prstov. Dolgi meseci dvomov. In strahu. Trenutki, ki bodo na gori rezali tišino s prisegami, da ni poti dalje in da nikoli več. Trenutki, ko se bo upogibalo koleno, ko se bodo zapirale oči in se bo v dušo vdirala želja, naj življenje pogoltne tema – da je nastopil čas predaje. Messner nikdar ni dovolil, da bi se to zgodilo. Kljub strahu, o katerem mi je v spodnjem intervjuju, in to ne prvič, veliko govoril, kljub nemogočemu, ki je na voljo tam zgoraj, a ves čas v območju smrti, je ves čas na voljo tudi bliskovita odločitev, da je treba naprej.

Ker bo potem treba na še eno goro. Veliko prej, ko ga je še kot sedemletnika, v družini Messnerjevih je bilo deset otrok, oče ob koncih tedna jemal na manjše vzpone v Dolomitih, je Reinholda v višinah najbolj zanimalo to, kam potujejo oblaki, ko izginejo z obzorja. To ga je pravzaprav zanimalo že kot malčka, ki se je v eni od vasic na robu doline Funes z brati in prijatelji kobacal na jablane in spet – hotel gledati v nebo. V nebo je pogosto pogledoval tudi v nekaj urah našega obiska, vreme nad Juvalom se je obračalo in ponujalo čudovite barve narave, z ženo Diane, s katero sta se vzela pred letom dni, sta nas prijazno sprejela med zidove, ki so v večjem delu spremenjeni v enega od Messnerjevih gorskih muzejev, posvečenega mitološko-verski dimenziji himalajskega gorovja. Reinhold Messner bo od 1. do 4. septembra v okviru turneje po svetovnih prestolnicah Zadnja odprava, ki bo potekala v filmskih dvoranah in ne v visokogorju, obiskal tudi Ljubljano, v Cankarjevem domu, pravzaprav bo s turnejo v Ljubljani začel. Karizmatični alpinist, pustolovec, pripovedovalec in filmski ustvarjalec bo prikazal nekaj svojih dokumentarnih filmov in jih pospremil s kratkimi predavanji, v osrednjem pa bo predstavil zgodovinske in filozofske vidike svojega delovanja znotraj alpinizma pa tudi sicer. V vsaki državi, ki jo bo obiskal, bo to njegov zadnji javni nastop. »Ne bom pridigal, tudi ne bom prodajal resnic, ker jih nimam – imam pa izkušnje in preden bom odšel s tega sveta, bi jih rad delil z drugimi.«

In z resnico sva tudi začela.

Kaj za vas pomeni najdeni bratov drugi čevelj?

Da gora ne laže. Da je Güntherja zasul plaz med sestopom in ne vzponom. Že leta 2005 so bili njegovi posmrtni ostanki najdeni pod oziroma ob Diamirski steni. Bil sem nekaj pred njim. Naenkrat ga ni bilo več. Iskal sem ga noč in dan, ampak sem naletel samo na sledi plazu. In prav tam so ga petintrideset let kasneje našli. Z enim čevljem, zdaj se je po dvainpetdesetih letih po naključju našel še drugi. Güntherja je v več kot dveh desetletjih ledenik potisnil 3500 metrov nižje, kjer ledenik postaja mrtvi led, drugi čevelj pa je bil najden še nižje ... Iz Pakistana mi ga bo prijatelj prinesel čez nekaj tednov in postal bo del eksponatov muzeja Messner Mountain. Želim si, da bi zdaj mnogi končno prenehali širiti laži, da sem žrtvoval brata za solo vzpon. Günther vsa ta leta živi v moji glavi in srcu, ne mine dan, da se ne bi pogovarjal z njim. Ko so bili najdeni njegovi posmrtni ostanki, smo s širšo družino, z brati in sestrami in njihovimi otroki, odleteli v Pakistan, kjer smo se na mestu, kjer je bil najden brat, od njega tudi poslovili.

Kakšni so spomini na zadnji dan njegovega življenja?

Vedela sva, da se morava hitro spustiti z gore, vsaj do določene višine, ne samo zaradi višinske bolezni, ki se je pri Güntherju že kazala, bil je nejevoljen in zmeden, utrujen ... Pogovarjala sva se s pogledi, nekajkrat – nama bo uspelo?, bova umrla?. Slutila sva, da sva temu drugemu zelo blizu ... Po čudežu sem ostal živ, napol mrtev sem se privlekel v dolino, šest dni nisem jedel, tehtal sem samo še 56 kilogramov ... Ne vem, kako sem ušel smrti.

Kakšni so bili trenutki, ko ste se zavedeli, da ga ni več tam, kjer bi moral biti?

Bil sem sam, daleč od vseh, daleč od družine, ni bilo ene same misli ali spoznanja, ki bi vame lahko vneslo vsaj nekaj miru. Iskal sem brata. Edina mogoča misel je bila, da ga najdem. Potem mi je postalo jasno, da ga ne bom. Da je verjetno mrtev.

Obstaja šport, v katerem bi bilo toliko trpljenja, bolečine in strahu kot v alpinizmu? In smrti, seveda.

Za bolečino mi dolgo ni bilo mar. Čeprav je prisotna, sploh na visokih nadmorskih višinah. Bolijo pljuča, glava, mišice ... Skušam se ne posvečati tem občutjem delovanja telesa, a vem, da se določeni procesi odvijajo. Dolomiti, Alpe, Andi ..., višje ko sem šel, bolj je bolelo. Težko jo je prenašati, a če tega nisi sposoben, nimaš kaj početi v gorah. Počasi sem se pripravil na to, da bo v gorah moja stalna spremljevalka.

Mladi plezalci danes drugače govorijo o njej ... Kot da je ni. Tudi sam pogosto slišim, da je zanje vse zabava. Tudi plezanje da je zabavno. Ampak zabava je samo beseda, ki jo uporabljajo v vsakem stavku, ker mora biti vse zabavno. Tudi ko ni.

Kaj ni zabavno?

Ni zabavno potiskati dlan v razpoko, v njej stisniti pest, uporabiti vsako mišico na roki, da se boš lahko potegnil gor. Ni zabavno pri štiridesetih stopinjah Celzija pod ničlo biti pod vrhom Everesta brez kisikove maske in sprejemati leden zrak v pljuča. Ni se zabavno po snegu, ki sega čez kolena, po komolcih in kolenih prebijati na strmo goro.

❝

Napol mrtev sem se privlekel v dolino, šest dni nisem jedel, tehtal sem samo še 56 kilogramov ... Ne vem, kako sem ušel smrti. ❞

Kako se odnos do bolečine z leti spremeni? Se je pri vas zmožnost prenašanja fizičnega trpljenja zmanjšala?

Tisti pravi, čisti alpinizem je igra bolečine. Kot najstnika sva z Güntherjem v Dolomitih in Alpah ogromno preplezala, bila sva kar nadarjena plezalca. Imela sva moč in agilnost. Po tistem, ko sem izgubil prste na nogah, sta izginili tudi gibčnost in moč za plezanje v skali. Nisem se več mogel posvečati treningom za prosto plezanje in plezanje po ledenikih. Dolgo sem imel presenetljivo sposobnost, da sem lahko dosegal zelo dobre rezultate s skoraj nič hrane. Lahko sem dolgo zdržal v ledenem mrazu, lahko sem prenesel skoraj vse ...

S staranjem me je zapustilo veliko stvari, ena od zadnjih je bila, da sem še do nedavnega imel zelo visok prag telesne bolečine. Pri petdesetih sem jo celo bolje prenašal kot pri dvajsetih. Ampak danes, danes grem na stranišče veliko raje kot človek, ne kot žival ... Po dolgem pohodu raje jem toplo hrano kot napol ledeno, kot sem počel na Antarktiki, ko sem po celodnevni hoji in vleki sani, brez pomoči kogarkoli, moral jesti nekaj, kar me ni moglo pogreti. Ko sem se sam spuščal z osemtisočakov, ni bilo najbolj enostavno, a hotel sem si dokazati, da sem lahko sam, tudi to, da lahko vse, kar sem prej počel s plezalnimi kolegi, počnem sam. Gledano tehnično, vzponi na osemtisočake niso tako zahtevni. Uspeh je odvisen predvsem od posameznikove psihologije. Zato sem se dolgo učil, kako biti