Reinhold Messner

tam zgoraj tedne in tedne sam. Ker na gori je najtežje biti sam.

Zato, ker je v dvoje večja možnost za preživetje?

Ne nujno, ampak ko je na primer zelo hudo, ko začne volja pešati, lahko že pogled v oči soplezalca sproži iskro spodbude, da ne odnehaš. Lahko slišiš glas drugega, nekdo te posluša, lahko preveriš pravilnost svojih misli in odločitev ... V gori sem vedno hrepenel po družbi, čeprav sem se nanjo pogosto odpravil sam ...

Ste se za solo plezanje odločili, ker je za vas najtežje biti sam, ste se hoteli izvežbati v tem? Si kaj posebej dokazati?

Ja. Že v šestdesetih, ko sem bil soliden, no, fanatičen prosti plezalec, sem vedel, da mi bo ta samota vedno delala težave. Vedel sem, da ne bo težav s plezanjem, premagovanjem fizično izjemno zahtevnih smeri, z bratom Güntherjem sva v Alpah in Dolomitih naredila kar nekaj izjemnih stvari. Vedel, sem, da bodo izzivi nekje drugje ... Najtežje je bilo, ko sem bil ves dan sam, potem pa sem še sam prespal v steni. Bilo me je grozljivo strah. Počasi sem sprevidel, da potrebujem ogromno treninga za samoto. Začel sem jo utrjevati. Morala so miniti leta, da mi je vsaj približno uspelo ...

Kaj je strah v primerjavi z nevarnostjo?

Strah in nevarnost sta kot brat in sestra, ves čas v navezi.

Ampak upam, da se bodo naslednje generacije naučile razumeti gore kot šolo za življenje, da ima človek pravico do strahu, ko je na njej, da se bodo naučile sprejeti odločitev: do tu in niti koraka dalje.

Nikoli nisem uporabljal satelitskega telefona, svedrov, jeklenk s kisikom ..., vzpenjal sem se, dokler mi niso pošle moči. Če jih ni bilo dovolj, da bi nadaljeval, sem se umaknil. Nikoli nisem klical domov, na primer, s severnega pola, ženo, da bi ji povedal, kako mi gre. Ko sem na ekspediciji, moram biti posvečen samo njej. Imel sem srečo, da sem postal oče zelo pozno – ko se je rodila moja prva hčerka, so bile bolj nevarne poti že za mano. Kar je ne neki način krivično, kajti v svojem nahrbtniku spominov sem otroke in žene vedno nosil s seboj, razmišljal sem, kaj počnejo doma, kaj se dogaja v šoli ... Medtem ko oni niso vedeli, kje sredi puščave Gobi sem. Takrat sem imel šestdeset let in bil sem na zadnji večji ekspediciji; ko rečem večji, mislim na to, da je obstajala realna možnost, da lahko tam izgubim življenje.

Vedno sem odhajal od doma z odgovornostjo, zavedanjem, da se morda ne bom več vrnil nazaj. Toda, če se bi bil primoran odreči svojim pustolovščinam, zmožnostim, da sem lahko dober pustolovec – ne bi bil oče, kakršen sem svojim otrokom.

Kakšen oče ste?

To bi morali vprašati moje otroke ... Imel sem pravico, da sem živel svoje življenje, in te pravice si nikdar ne bom pustil vzeti. Tudi sam sem svojim otrokom vedno pustil, da živijo tako, kot hočejo.

Kolikokrat ste v snegu, ledu, vetru, temi, pomanjkanju kisika razmišljali, da je pred vami gotova smrt, in si v brk ponavljali, da je tokrat zares zadnjič? Neštetokrat. Vračal sem se domov s to mislijo, bil o tem trdno prepričan. Po treh, štirih tednih pa sem že razmišljal o naslednjem vzponu ali odpravi.

Zgodilo se je, da sva se z bratom Hubertom, sicer zdravnikom, znašla ujeta v Arktičnem oceanu, ledena plošča pod nama je sredi noči začela pokati, temperatura se je spustila na skoraj minus petdeset stopinj Celzija. Rešila sva se, preživela noč na prostem in si govorila, nikoli več, nikoli več. Čez nekaj mesecev je bilo samo več, brez nikoli. Tem stvarem nisem prišel do dna. Zakaj potem še. A treba je vedeti, da je najmočnejša emocija na vseh teh ekspedicijah povratek med žive. Med svoje. Preživetje je najintenzivnejša emocija.

Kaj je moralo biti jasno pred odpravo?

Veliko stvari. Ko si človek postavi cilj, se mora popolnoma identificirati z njim; preučuješ fotografije, zgodovino, monsunske razmere v himalajskem visokogorju ... Če si nisem zmogel vnaprej predstavljati, kje in zakaj bi se utegnile pojaviti težave in kako jih odpraviti, je pomenilo, da nisem dobro pripravljen za odpravo. Jasno je, da si lahko fizično zelo dobro pripravljen, tako kot sva bila z bratom Güntherjem ali Petrom Habelerjem, doma, v Dolomitih, smo lahko tekli v hrib zelo dolgo, popolnoma smo lahko natrenirali vse mišice – srce, tudi pljuča so potem bolje delovala ob naporih, ki smo jih potrebovali za vzpone. Vendar je bilo na koncu najpomembnejše poistovetenje s tem, kar smo poskušali doseči. Ampak vse moje sanje, vse odprave in vzponi so bili zgrajeni na podlagi vsega, kar se je zgodilo pred tem. In preučil sem vsako podrobnost. Preden sem prečkal Antarktiko, sem preučil vsa Shackletonova potovanja, pa tudi tista Amundsena in Scotta ...

❝

Gora je tam. Vem, da nima lastne volje, in tudi, da ni hudobna. Ko kdo umre na njej, to ne pomeni, da se je maščevala. Vse, kar se nam na njej zgodi, vse izkušnje so samo naše, ne njene. V primerjavi z nami, ki smo končni, je gora neskončna, je veliko večja, kot smo si sposobni predstavljati. ❞

Natančne telesne in tehnične priprave na podlagi izkušenj so eno, ampak kako potem te udejanjiti v popolnoma novih, pogosto neobvladljivih in skrajnih okoliščinah? To sprašujem tudi zato, ker je nepregledno število vrhunskih alpinistov v gorah umrlo v najboljših letih. Po osvojenih osemtisočakih brez kisika se je namigovalo na specifično fiziologijo vašega telesa – je kaj na tem oz. ste razvili kakšne posebne miselne sposobnosti?

Veste, nisem prepričan, da sem kaj posebnega, in tudi delovanje mojega telesa je verjetno bilo takrat znotraj standardov delovanja človeka z zelo dobro fizično kondicijo in vzdržljivostjo. Prepričan sem celo, da sem se moral telesno in mentalno zelo dobro pripraviti in potrudi

ti, da sem postal primeren kandidat za vse te velike visokogorske avanture. Imel sem srečo, da sem med svojim petim in petnajstim letom življenja opravil veliko lahkih ali srednje težavnih vzponov, bil sem kar soliden prosti plezalec. In tako sem razvil močen instinkt pa tudi stik z naravo in z divjino. Takrat sem plezal tudi s precej boljšimi plezalci od sebe, a sam sem zelo dobro čutil, po kateri poti moram naprej, kakšna je teža vetra, kje so razrahljane skale in kje niso. Ti instinkti so se takrat naselili vame, ne da bi za to kaj naredil. Potem sem z leti pridobival nove in nove, ko sem odhajal v Himalajo ali prečkal puščave. Nekateri temu pravijo okrepljena oziroma višja zavest, redki se z njo rodijo, zase lahko rečem, da sem se je priučil in mi je vedno dobro služila. Instinkta nisem zlorabljal vnemar, ko sem začutil, da bi nekaj že čez nekaj sekund ali minut, ur šlo zelo narobe, sem se obrnil in začel spuščati v dolino. Ničkolikokrat se je to zgodilo. S tem, ko sem postajal mojster instinkta, sem počasi sprejemal tudi dejstvo, da postajam mojster porazov. Morda sem se od nekaterih drugih razlikoval tudi po tem, da je moj slog v gorah sledil določeni tradiciji. V alpinizmu ni pravil, ne obstajajo jasne ločnice, kaj je prav in kaj narobe, zase lahko rečem, da sem sledil tradiciji, globoko naslonjeni na specifično alpinistično filozofijo in zgodovino, izkušnje mojih predhodnikov.

Kaj vsebuje ta filozofija?

Alpski slog plezanja, čim manj opreme s seboj, nobenih tehničnih pripomočkov, kot je prenosni telefon, na primer – goro je treba preplezati skoraj tako, kot so to počeli pred sto leti ... To je moj ideal.

Kaj je za vas gora?

Gora je tam. Vem, da nima lastne volje, in tudi, da ni hudobna. Ko kdo umre na njej, to ne pomeni, da se je maščevala. Vse, kar se nam na njej zgodi, vse izkušnje so samo naše, ne njene. V primerjavi z nami, ki smo končni, je gora neskončna, je veliko večja, kot smo si sposobni predstavljati. Šele ko se vzpenjaš nanjo, si lahko približno začneš predstavljati njene dimenzije – vidne in nevidne. In svoje izkušnje, telesne in mentalne sposobnosti – ker volja je nekaj, brez česar ne greš na goro – moraš kar naprej soočati s temi dimenzijami gore, vedno več jih je in vedno bolj kompleksne so, in tu ne mislim samo na številke, metre, milimetre, gostoto zraka in vse druge fizikalne, geološke in meteorološke vidike ... Treba je najti smer, po kateri se boš vzpel nanjo. Našel sem jih veliko. Nekatere sem realiziral, drugih ne. Gre za obliko umetnosti, kajti ko se vzpenjaš na goro po neznani poti, jo pravzaprav vrisuješ – steno gore uporabiš za slikarsko platno in po njej kot s čopičem vlečeš črto. Če ti uspe po njej priplezati na vrh, bo ostala za vedno, ampak samo v tvoji glavi. Ker ni oprijemljiva – je nič. Ustvariš nič – a vseeno obstaja. Zgodovina alpinizma je sestavljena iz milijonov ustvarjalnih aktov.

Zdaj pojasnjujete, kako delujejo vaši možgani, kako upravljajo telo ..., je res vse tako preprosto, kot pravite?

Sila težnosti te vleče dol, s plezanjem se ji ves čas upiraš. V resnici svet obrneš na glavo, ta svet, na katerem lahko bivamo prav zaradi sile težnosti, ampak ko greš gor po navpični steni, pravzaprav počneš ravno nasprotno ... Alpinizem je tako fascinanten tudi zato, ker o njem obstaja veliko literature, dobre literature, ne samo kičeraja ... nobena druga športna dejavnost ne premore toliko literature kot prav alpinizem.

Zakaj je tako?

Zato, ker se doživeta pustolovščina prelevi v močno emocijo in se želi izraziti.

Povejte več.

Jaz se lahko izrazim z vzponom. Alpinist se lahko izrazi v nekem zelo nenavadnem filozofskem prostoru.

Zakaj nenavadnem?

Zato, ker od odprav na goro ni nobene koristi. Vzpon nanjo je osvajanje nekoristnega, kot je rekel francoski alpinist Lionel Terray.

A se vseeno vzpenjate. Zakaj? Zato, ker alpinisti dajemo tej dejavnosti smisel in s tem sporočamo svetu, da je med smislom in koristnostjo nepremostljiva razlika. Zame so alpinizem, skala in visokogorje imeli več smisla kot vse druge dejavnosti. V tem sem našel motivacijo za način svojega bivanja in delovanja. Jaz dajem smisel temu, kar počnem. Ne sprejemam nobenega boga, neba ali nebes, ki bi mi narekovali smisel življenja.

No, nebo lahko sem in tja da vedeti, da bo snežna nevihta in da bo treba dol in domov.

(smeh) Seveda, in jaz sem mu vedno prisluhnil. Takrat sem se spomnil, da so doma starši, žena, otroci in odgovornosti, povezane z njimi ...

Toda v stenah vseeno vstopate v ta zelo arhaičen prostor/čas človekovega bivanja, kjer je pomembno samo vaše preživetje. Tako je. Takrat in tam paradoksalno živimo samo zato, da preživimo. Obenem je še kar nelogično, kajne, odpraviti se nekam, kjer je smrt tako blizu. Če izničimo možnost smrti ...

... kako izničite? ... z možnostjo telefonskega klica, da pokličemo helikopter, ki nas bo prišel rešit, potem to ni več tradicionalni alpinizem. Tradicionalni alpinizem v osnovi vsebuje možnost smrti, zato toliko let ponavljam, da prav zaradi tega alpinizem pomeni umetnost preživetja ... Omenili ste arhaične prostore ...

Kaj se dogaja v njih, kako ste delovali 'tam'?

Izključno na podlagi instinktov. Takrat sem se spremenil v človeka izpred deset ali sto tisoč leti, ko določenih zakonov še ni bilo. Obstajali pa so instinkti preživetja.

Sredi dvajsetih ste napisali krajši esej Umor nemogočega, nekaj dni nazaj sem ga spet brala, in če strnem, ste v njem predstavili vaše osnovno spoznanje, da se tradicionalni alpinizem lahko razvije samo prek odpovedi tehničnim sredstvom, odpovedi pomagalom in vsakršnim tehnologijam – Verzichtsalpinismus. Torej je to, kar ste mi pravkar povedali, samo druga stran iste palice ?

Strah in morebitna smrt, premagovanje nemogočega, sta sestavini alpinističnih pustolovščin, za katere mi je šlo, ker tudi pionirji alpinizma niso uporabljali ne svedrov, ne klinov, ne zatičev, ne vponk, ne fiksnih vrvi ... Niso imeli prenosnih in satelitskih telefonov, s katerimi bi preverjali vreme, kaj počnejo otroci doma in kdaj bo po vas prišel helikopter ... Vse to so moteči faktorji za avanturo, onemogočajo, da se zgodi.

❝ Ko se vzpenjaš na goro po neznani poti, jo pravzaprav vrisuješ – steno gore uporabiš za slikarsko platno in po njej kot s čopičem vlečeš črto. Če ti uspe po njej priplezati na vrh, bo ostala za vedno, ampak samo v tvoji glavi. [...] Zgodovina alpinizma je sestavljena iz milijonov ustvarjalnih aktov. ❞

Ker se najbolj polnokrvne izkušnje človeku v divjini zgodijo samo takrat, ko je možnost preživetja odvisna od zmožnosti njegovega telesa?

Ne morem govoriti za druge, lahko samo zase. Vse to vidim znotraj osnovnih parametrov klasičnega alpinizma.

Veste, človeka v nebesa ne bo pripeljala tehnologija. V kraljestvo večne lepote ali teme nas bo popeljalo nekaj drugega. Kaj, se bo na koncu moral odločiti vsak sam.

Prej sem videla, kako ste se vzpenjali na grad, in tudi potem, kako na njegov srednjeveški stolp. Počasi, a z zanesljivim korakom.

V tibetanščini se temu reče kalipè

– vedno s počasnim korakom, to je izraz, ki ga pogosto uporabijo, ko komu zaželijo srečno pot v hribe ali v gore.To ni Bergamkeit (alpinizem), grda nemška beseda, ki zveni, kot da gre za kakšen borilni šport.

Hočete reči, da ste se tega reka vedno držali?

(smeh) Ne, ko sem bil mlad, sem bil precej bolj hiter. V marsičem, ne samo plezanju, pogosto sem bil nagle jeze in še bolj naglega jezika, a mi ni žal, da je bilo tako. Nisem pa počasnejši samo zaradi starosti ... Boste že videli. ●

(se nadaljuje)