Od goličave do gozda in nazaj

Delo, 6. avgusta

Vsa Slovenija je sočustvovala s trpljenjem Kraševcev ob letošnjem velikem požaru. Ljudje bodo občutili posledice še desetletja. Požar je uničil ogromne površine gozdov, zato ni presenetljivo, da se je prva oglasila gozdarska stroka s predlogi za sanacijo. V članku, na katerega se odzivam, sta kolegica in kolega, dr. Maja Jurc in mag. Vasja Leban z Biotehniške fakultete UL, odlično strnila razvoj vegetacije na Krasu in strategije ter prakse upravljanja gozda na tem območju.

Avtorja ugotavljata, da bo sanacija oz. »usmerjanje gospodarjenja z gozdovi« zahtevala veliko skupnega strokovnega dela gozdarske in agronomske stroke, ekonomistov, varstvenikov narave in drugih. Ne dvomim, da bo treba pri načrtu popožarne sanacije združiti znanje z več področij. Ne bo šlo tudi brez vključenosti in sodelovanja prebivalcev v krajevnih in lokalnih skupnostih. Kraševci so s preteklim in polpreteklim gospodarjenjem ustvarili podobo Krasa, ki jo imenujemo kraška kultura in jo danes občudujejo tako domači kot tuji turisti in letoviščarji. Kras ni le gozd z vsemi njegovimi prebivalci, temveč je ena sama kulturna krajina. Kraška kultura niso samo kamen, teran in pršut. Kraška kultura je tudi način življenja s kmetovanjem, urejanjem prostora, stavbarstvom in nesnovnimi izročili. In to je poanta mojega odziva.

Preden se bo gozdarska stroka odločila za načine nujne sanacije gozda, bi bilo dobro v načrtovanje vključiti tudi preučevalce kraške tradicionalne kulture. Sanacija je priložnost, da bi na območju ognjenega razdejanja evidentirali in ohranili sestavine kraške kulture, ki bi, med drugim, pomagale pri varstvu pred prihodnjimi gozdnimi požari. Omenjena avtorja v članku opozorita na značilno organizacijo gospodarskega prostora okoli kraške vasi, ko si od vasi navzven v krogih sledijo njive, vinogradi in senožeti oz. pašniki. Onadva temu sicer pravita »zakoreninjena lokalna izročila rabe tal«, vendar bi z etnološko terminologijo temu rekli tradicionalna kultura gospodarjenja in urejanja prostora. Mimogrede: če bi taka ureditev prostora vztrajala še danes, ne bi bilo treba v zadnjem hipu, tik pred ognjenimi zublji, podirati drevja ob hišah.

Številni Kraševci so že v 19. stoletju nasprotovali pogozdovanju iz različnih razlogov, med drugim zaradi vlage, s katero naj bi gozdovi škodili vinogradništvu, in zaradi možnih požarov. Hkrati so znali izkoriščati borove sestave, na primer za nabiranje in prodajo smole. Od drevesnih vrst so gojili še murve za prehrano sviloprejk in klene za prvotno oporo trt. Od sestavin kraške kulture, ki so vredne pozornosti v načrtih popožarne sanacije, je znanje suhozidne gradnje, vpisane tudi v nacionalni register nesnovne kulturne dediščine. Danes bi lahko to znanje izkoristili za gradnjo protipožarnih ograd ob lokalnih cestah. Mimogrede: danes se čudimo ostankom ogromnih kamnitih nasipov in ograd okoli prazgodovinskih gradišč na Krasu. Domnevamo lahko, da niso služili le zaščiti pred zvermi in sovražniki, temveč tudi pred morebitnimi gozdnimi požari. Tudi kamnite suhozidne ograde, ki jih še danes vidimo ob kraških poteh, so zasilno zadrževale požare. Vaške skupnosti so jih redno vzdrževale in čistile poti ter podrast v skupnih gozdovih. Zasebniki so svoje gozdove redčili za kurjavo in gradnjo. Vse te dejavnosti bi bilo treba danes oživiti iz varnostnih razlogov, ne glede na to, da skoraj ni več toliko kurjenja z lastnim lesom. Mimogrede: morda bi sodobnim upravljavcem kraškega gozda lahko očitali, da so spustili gozd preblizu lokalnim cestam, da niso mogle zadrževati preskakovanja ognja prek cestnih tras.

Kraške senožeti so se jeseni spremenile v pašnike, ki so bili večinoma ograjeni s suhozidi. Na nekaterih so še danes kamnite hiške, ki so bile zavetje koscem, grabljicam in pastirjem. Čeprav živinoreja na Krasu ne potrebuje senožeti in pašnikov v taki meri kot v preteklosti, bi lahko ob sanaciji požganega Krasa predlagali rekonstrukcijo poti, ograd, hišk in zagrajenih senožeti ter pašnikov kot sestavin tradicionalne kulturne krajine. Odlična priložnost za turistični »produkt«? O vsem tem bi bilo treba sklepati, preden se bo začelo množično pogozdovanje. O kraški kulturi je veliko raziskanega in napisanega. Naj omenim na tem mestu le eno pomembnejšo publikacijo, in sicer monografijo »Kras, pokrajina, življenje, ljudje« (Založba ZRC in Unesco, Ljubljana 1999). dr. Naško Križnar,

Stražišče