Preskrba z električno energijo in vodo v občini Piran in Sloveniji

Misel, kako bi lahko izboljšali, pravzaprav poskrbeli za delno samopreskrbo z električno energijo v moji občini, je vzniknila, ko sem na TV pred meseci slišal, da je Krkovič sodeloval z Golobom pri iskanju krajev, primernih za namestitev sončnih modulov za pridobivanje elektrike. Zdaj se že veliko govori o tem. Pomislil sem, da je lega objektov od Belega Križa do Sečovelj idealna za pridobivanje elektrike. Večina objektov ima nagibe streh obrnjene proti soncu.

Ta sestavek ni namenjen predsedniku vlade R. Golobu, ampak vsem, ki se bodo v tem volilnem letu potegovali za županski stolček – posameznikom, strankam in listam. Namenjen je predvsem prebivalcem teh krajev, da premislijo, ali bi bila postavitev sončnih panelov na strehe tega območja zanje primerna ali moteča. Sestavek je v veliki meri namenjen zavodom in birokraciji, ki bi morala prispevati svoj delež k razjasnitvi problematike. Birokracija – z njo poimenujem soglasodajalce in uradništvo krajevnih skupnosti (ki v glavnem spijo spanje zaspancev), upravnih enot, občin in ministrstev – je najpomembnejša, ker lahko zaustavi vse postopke s čakalnimi vrstami na izdajanje mnenj s podporo oziroma zavračanjem pobude. Prispevek je namenjen neznanemu investitorju projekta sončne elektrifikacije naše občine, ki bi znal uporabiti vse vzvode za dosego cilja. Ali pa v najkrajšem času opustiti misel na tak projekt in se mu odreči. Skratka, vsem, ki razumejo, da je čas zlato. Medklic: Ali je res naša država na 200. mestu po hitrosti pridobivanja gradbenih dovoljenj? Še pred dvajsetimi leti ni bilo tako. Ista misel velja v predvolilnem času tudi drugim občinam.

Eles že objavlja, da novi elektrifikaciji na pohodu ni kos s svojo infrastrukturo. Državni proračun tudi še ni objavil, kaj pomeni izguba prihodkov od davkov, trošarin in provizij od zmanjševanja prodaje plinskih in naftnih derivatov.

Tak projekt pomeni tudi spremembe videza strešnih površin, ki so dostikrat zavarovane tudi s prostorskimi akti. Težko se bo odreči videzu opečnih streh.

In glede preskrbe z vodo. Trideset let se država Slovenija ukvarja z ideologijami, tudi verskimi, ki so večinoma preživete. Kjer koli sem bil v teh letih, povsod so bili običajni ljudje prijazni, niti slučajno nikjer tako sovražni, kot so naši politiki med seboj in tudi do nas, ki imamo svoja mnenja ...

Upanje je Golobova vlada. Upanje, da bo prisilila tiste, ki so odgovorni za načrtovanje preskrbe vse Slovenije z vodo, v dejanja in strokovno delo, brez »če ne naredim nič, nisem naredil ničesar narobe«. Prepričan sem, da je mogoče celovito rešitev Slovenije s pitno, industrijsko, nepitno in kmetijsko vodo doreči v dveh letih. Sočasno bi morali steči vsi postopki za pridobitev financ. Populacija Slovenije je enaka populaciji srednje velikega mesta povsod v svetu. Ljudi z znanjem je dovolj za izvedbo načrtov in osnovnih projektov, ljudi, ki nasprotujejo vsemu in živijo v lepi senci države, pa preveč. Tudi to bo treba spreobrniti v najkrajšem času.

Kaj lahko storimo sami s pomočjo države? Zgradimo kapnice, rezervoarje za vodo, za strešno in odpadno, kmetje na svojih posestvih, kjer je mogoče, večja zajetja za lastne potrebe. Pomoč države: DDV morda za dve leti celo ukiniti za aktivnosti v zvezi z nakupi opreme, gotovih izdelkov in izgradnjo. Obseg posla bi morda celo nadomestil prihodke od začasno ukinjenega DDV. Ocena, ali nam teče voda v grlo, naj spodbudi tudi samo preskrbo.

Pomoč države je torej mogoča prek: – izdelave in javne objave primernih tipskih načrtov za razne velikosti rezervoarjev (industrijsko izdelanih ali zgrajenih) in zajetij v zemljini, z vsemi tehničnimi podatki in popisi del, potrebnimi za pridobitev soglasij, dovoljenj in realizacijo posameznega projekta, tako da se posamezniku ne bi bilo treba ukvarjati s projekti za izvedbo;

– razmisleka o DDV;

– zagotovitve ugodnih poštenih kreditov in finančnega svetovanja.

Kaj storiti v tej fazi grozne suše? Takoj zagnati vse aktivnosti za pregled terenov, čiščenje vodotokov, priprave na poplavni val, ki verjetno prihaja. Ni samo vlada odgovorna za varstvo pred poplavami. Tudi gasilci ne bi smeli biti edina delovna sila ob naravnih nesrečah – ni mišljeno za zgledno sodelovanje in vodenje obrambe vseh sodelujočih pred požarom na Krasu, ki je lahko vzor in primer dobre organizacije za delo v »miru«.

Miloš Križaj,

Lucija