Presidente Aureliano

Proletarci vseh dežel, združite se! To je zadnje opozorilo! resno svetuje grafit v kolumbijski prestolnici, kjer si ulični umetniki v resnici dajejo duška, saj duhovito popisanih in poslikanih mestnih zidov v svetu ne najdeš prav veliko. Zdi se, da so si Kolumbijci ta modri nasvet neznanca to pot zares vzeli k srcu. Na junijskih predsedniških volitvah so namreč prvič v zgodovini za novega predsednika države izbrali levičarja, nekdanjega gverilca Gustava Petra, ki je minulo nedeljo na inavguracijski slovesnosti na nabito polnem Bolivarjevem trgu v Bogoti pred navdušeno množico uradno prevzel vodenje države. Gustavo Petro, 62-letni ekonomist, je s presenetljivo volilno zmago zagotovo postal drugi najbolj znani Kolumbijec našega časa. Prvi seveda za vselej ostaja veliki Gabo, pisatelj in nobelovec Gabriel García Márquez, ki je po svoje usodno zaznamoval življenjsko pot novega predsednika. Ko se je Petro konec sedemdesetih let kot mladenič pridružil gverilskemu gibanju M-19, si je namreč nadel partizansko ime Aureliano, po polkovniku Aurelianu Buendíi, fikcijskemu junaku Márquezove mojstrovine Sto let samote. Ne po naključju. Knjigo mu je že dokaj zarana podaril oče, priseljenec iz Italije. Gustavo jo je prebral na dušek in ni odnehal, dokler ni dobil v roke vsega, kar je napisal slavni pisatelj. Še posebej mu je bila všeč Márquezova misel, da je laž veliko udobnejša od dvoma, koristnejša od ljubezni in trajnejša od resnice. Tudi zato se oblast tako rada zateka k njej. Oblast, ki je Gustavo Petro tudi zaradi tega nikoli ni spoštoval …

Z Gabrielom Garcío Márquezom, ki je vselej znal poslušati ljudi in njihove zgodbe (na Bolivarjevem trgu v središču Bogote vsak dan nastopa nešteto cuenterosov, pripovedovalcev vsemogočih zgodb), imata pravzaprav veliko skupnega. Oba sta bila rojena na severu države, nedaleč od karibske obale. Toda licej sta oba obiskovala v mestu Zipaquirá, ki je kakšno uro vožnje oddaljeno od Bogote. Hodila sta v isto šolo, le da kakšno generacijo narazen. V starem liceju je danes živahen kulturni center z vrsto prireditev, ki vselej privabijo veliko gledalcev, tudi iz glavnega mesta.

Naključje je hotelo, da je v tem mestu zrasel še en velik Kolumbijec. Kolesar Egan Bernal, prvi Latinskoameričan, ki je dobil Tour de France. Na zidovih po Zipaquiri je nič koliko njegovih portretov. In ker je Kolumbija tudi zaradi njega dokončno postala narod velikih kolesarjev, ni nenavadno, da malone v vsaki vasi poznajo tudi njegova velika slovenska tekmeca – Primoža Rogliča in Tadeja Pogačarja. Bernal je januarja doživel strahotno tragedijo. Med treningom kronometra je na cesti silovito treščil v stoječ avtobus. Zdravniki so bili prepričani, da ne bo preživel, če pa bo, da bo (p)ostal invalid. A Bernal je z jekleno voljo dokazal nasprotno in že vse poletje trdo trenira za nove nastope.

Te kolumbijske žilavosti je seveda veliko tudi v Gustavu Petru. Gibanje M-19 (gibanje 19. aprila), ki se mu je Petro pridružil v mladosti, je dobilo ime po prevari na predsedniških volitvah aprila 1970 – privoščila si jo je vladajoča garnitura. Po nekakšnem naključju je 19. april tudi Petrov rojstni dan. Spopadi med oblastjo in gverilskimi gibanji so se po tem dogodku samo še okrepili. Leta 1980 so gverilci M-19, denimo, vdrli na sprejem za diplomate v Bogoti in ugrabili ameriškega veleposlanika Diega Asencia. Skupaj z njim so zajeli še nekaj diplomatov. Kot talce so jih zadrževali več kot dva meseca, dokler jih niso odpeljali na Kubo in jih tam izpustili. *

V začetku osemdetih let je vojska »čistila« mesto Zipaquirá. Gustavo se je pred vojaki skril v predor, toda ti so ga odkrili in aretirali. Nekaj let pozneje, kot se spominja Petro, je k njemu stopil mož in mu priznal, da je on tisti vojak, ki ga je takrat aretiral. Nadrejeni so mu ukazali, naj v predor vrže granato. Toda tega ni storil. »Ta vojak mi je takrat rešil življenje!« se dogodka za vedno spominja novi kolumbijski predsednik.

Po aretaciji je naslednji dve leti preživel za rešetkami, čeprav je bil, kot pravi, samo aktivist in nikoli pravi gverilec. V zaporu so ga mučili, je zapisal v spominih. Leta 1985 je na televizijskem zaslonu v zaporu opazoval, kako so gverilci M-19 zasedli pravosodno palačo na Bolivarjevem trgu v Bogoti. V napadu je bilo ubitih več kot sto ljudi. Med njimi precej sodnikov in nedolžnih civilistov, ki so se takrat po naključju znašli na trgu. To je bila katastrofa za državo in za gibanje M-19. Pet let pozneje se je gibanje razorožilo, Gustavo Petro pa je že leta 1991 sodeloval pri pisanju nove kolumbijske ustave. Sklenil je, da se bo v politiko in na oblast povzpel po mirni poti, kar mu je po različnih funkcijah, ki jih je opravljal, tudi kot član kongresa in senata, zdaj dokončno uspelo.

V Latinski Ameriki se dogajajo dramatični prelomi. Če bo nekdanji brazilski predsednik Luiz Inácio Lula da Silva na oktobrskih volitvah potolkel Jaira Bolsonara, brazilsko kopijo Donalda Trumpa, bodo v kar sedmih največjih latinskoameriških državah (Brazilija, Mehika, Kolumbija, Argentina, Peru, Venezuela in Čile) na čelu levičarski voditelji. Preobrat je po svoje logičen. Vladajoče elite vztrajajo pri (zanje ugodnem) statusu quo, množice, ki vselej nosijo glavno breme kriz, pa seveda zahtevajo spremembe. Zato so takšni volilni izidi v bistvu pričakovani, a hkrati težek mlinski kamen okrog vratu novih predsednikov, ki obljub o spremembah seveda ne morejo uresničiti čez noč. Priljubljenost novega čilskega vodje države Gabriela Borića, nekdanjega študentskega aktivista s hrvaškimi koreninami, je denimo močno padla že nekaj mesecev po prevzemu predsedniških pooblastil. Nekaj podobnega bi se lahko zelo hitro zgodilo tudi Gustavu Petru.

Kolumbijska zgodba se seveda odločno razlikuje od vseh drugih. V Kolumbiji se levičar, še zlasti ne nekdanji gverilec, nikoli ni zavihtel tako visoko. V državi, ki jo je desetletja pretresalo nasilje, je vselej imela glavno besedo vojska, ki je sama ustanavljala različne paravojaške skupine, ubijala nedolžne ljudi in sodelovala z narkotrgovci. Zdaj je vrhovni poveljnik čez noč postal nekdo, ki nikoli ni bil član politične elite, tradicionalnih strank in proti kateremu se je vojska celo borila. Kolumbijska družba je zato zelo razdeljena. Gustavo Petro ima veliko nasprotnikov in nekateri se resno bojijo, da se njegova predsedniška pot ne bo dobro končala. V Kolumbiji je bilo namreč doslej ubitih že pet predsedniških kandidatov.

Toda po drugi strani ima Gustavo Petro za seboj milijone preprostih ljudi, delavcev, malone vso avtohtono prebivalstvo in tudi nevladne organizacije, ki so ga vzele za svojega. Na svojo stran jih je pridobil tudi tako, da je za podpredsednico izbral okoljsko aktivistko Francio Márquez, prvo črnko na tem položaju (črnci predstavljajo desetino kolumbijskega prebivalstva, v Kolumbijo so jih iz Afrike kot sužnje pripeljali Španci za delo na plantažah). A Kolumbijci so glasovali zanj tudi zato, ker je bil z njimi na vseh zadnjih velikih protestih proti vladajoči garnituri. Glas so mu dali, ker ga dobro poznajo, saj je pred tem že dvakrat kandidiral za predsednika in bil tudi župan Bogote. In ker je obljubil, da bo naredil vse, da bo v državi po desetletjih nasilja dokončno zmagal mir in da se bo začel preporod gospodarstva.

»Spimo na vrhu vulkana!« pravi Alejandro Gaviria, nekdanji rektor Andske univerze v Bogoti. »Med ljudmi je veliko nezadovoljstva. Zato je bolje, da poskrbimo za nadzorovan izbruh skupaj z Gustavom Petrom, kakor da vulkan zgolj zamašimo. Ljudje preprosto hočejo spremembe!«

Z njim bi se gotovo strinjal tudi Gabriel García Márquez, ki je nekoč dejal, da je ena sama minuta resnične sprave več vredna kot vse življenje lažnega prijateljstva. In to seveda še zdaleč ne velja zgolj za Kolumbijo. ●

Vladajoče elite Latinske Amerike vztrajajo pri (zanje

ugodnem) statusu quo, množice, ki vselej nosijo glavno breme kriz, pa seveda

zahtevajo spremembe.