Obrisi nove Evrope

Poletje se končuje in Italija ni edina, ki jo obseda politična jesen – pa čeprav v času ferragosta, in avgust je v Italiji svetinja, ko se vsi, ki si lahko privoščijo, odpravijo na počitnice. Odkar je Putinova Rusija štiriindvajsetega februarja napadla Ukrajino, se je v Evropi prelomilo vse. Varnosti, ki smo je bili vajeni, ni več, v Evropi je vojna. Vstopila je v sedmi mesec, njenega konca ali diplomatske rešitve ni videti, evropska politika je v razsulu, gospodarske posledice uničujoče. Najbolj dramatične spremembe se dogajajo v Nemčiji, kjer je samo tri dni po tem, ko so ruski tanki prestopili ukrajinsko mejo, kancler napovedal Zeitenwende, spremembo paradigme; odmik od pacifizma in oboroževanje mejita na geopolitično revolucijo. Nedavno naslovnico britanskega Economista obvladuje velik naslov Nova Nemčija. Zaradi odvisnosti od poceni ruskega plina grozi uničenje nemške industrije, zaradi cen energentov je kancler Olaf Scholz pod nepopisnim pritiskom. Francoski predsednik Emmanuel Macron, ki se ima za avantgardo, vedno je glasen na evropskem podiju, o vojni v Ukrajini zadnji čas malo govori. Tik pred obiskom v Alžiriji je opomnil državljane, da so posledice, ki jih občutijo, šele začetek.

V Italiji je po padcu vlade Maria Draghija predsednik republike nemudoma razpustil parlament, zadnjo nedeljo v septembru bodo predčasne volitve. Avgustovska volilna kampanja je v državi izjema, prvič po prvi svetovni vojni se dogaja sredi visokega poletja. Če ne bo čudeža, bo ob stoletnici pohoda na Rim, ki ga je oktobra 1922 organizirala Narodna fašistična stranka Benita Mussolinija, prišla na oblast postfašistka Giorgia Meloni.

Vojna v Ukrajini spreminja tudi razmere v vzhodni Evropi, iliberalno zavezništvo je razpadlo, nacionalkonservativni vladi v Varšavi in Budimpešti sta se zaradi različnih stališčih do Ukrajine, sankcij in vojaške pomoči razšli. Z izjemo Orbánove Madžarske evropski vzhod ni več marginaliziran. Poljski, ki je sprejela milijone ukrajinskih beguncev, je uspelo rehabilitirati svojo podobo v Evropi. Postala je tako rekoč verodostojna članica, kljub nespoštovanju vladavine prava ji Evropska unija gleda skozi prste.

Levite, ki jih poje Nemčiji poljski premier Mateusz Morawiecki, njegov tekst je bil pred kratkim objavljen v Delu, so pomenljive. Ko govori o »geopolitičnem dremežu« in o »evropskih voditeljih, ki so se dali zapeljati Vladimirju Putinu in so zdaj šokirani«, govori predvsem o Nemčiji. Evropa češ da se je znašla v sedanjem položaju zato, ker je ignorirala glas Poljske. »Če kdo predlaga, da bi bilo delovanje EU še bolj kot do zdaj odvisno od odločitev Nemčije – taka bi bila namreč posledica odprave pravila soglasja –, je dovolj, da naredi kratko retrospektivno analizo nemških odločitev.«

Poljak je dočakal svojih pet minut, njegov komentar je značilen odziv vzhoda, ampak ocena nemške energetske politike je pravilna. Nemčija šele zdaj opaža ceno svoje, več desetletij trajajoče odvisnosti od ruskega plina. Berlin je v aktualni krizi sicer priznal, da je bila napaka katastrofična, gospodarski minister Robert Habeck je izjavil, da je nemški model odpovedal. Toda kratkoročnih alternativ ni, tako kot tudi problem ni od včeraj.

Ne gre samo za škandaloznega bivšega kanclerja Gerharda Schröderja, ki je najbolj razvpito lobiral za strateško partnerstvo, in za merkantilistično politiko Angele Merkel, ki se je uklanjala interesom industrije. Nemška politika kot celota ves čas ni podvomila o pasti navezanosti na Rusijo. Kaj natančno je šlo tako zelo narobe in kako je postala povsem odvisna od ruske energije, je nedavno analiziral Patrick Wintour v Guardianu.

Pisec secira véliki spregled, ki traja že petdeset let in temelji na zmotnem prepričanju, da je mogoče avtoritarne države preoblikovati z dialogom in trgovino. Začne z letom 1970, ko sta Nemčija in Sovjetska zveza podpisali prvo pogodbo o plinovodu, to so bili zametki povezave, zgrajene na zaupanju, sodelovanju, medsebojni odvisnosti. Vključevala ni samo posla, povezana je bila z Ostpolitik Willyja Brandta, normalizacijo odnosov z vzhodnimi sosedami. Zveza Nato je že takrat diskretno opozarjala na varnostna in geopolitična tveganja, Nemčija se je o tem spopadala z več ameriškimi predsedniki. Vrstili so se konflikti med Helmutom Schmidtom in Jimmyjem Carterjem, kasneje z Ronaldom Reaganom, toda v odnosu Nemčije do Rusije je obstajalo predvsem dvoje – krivda in nostalgija. »Dogovor, ki se je začel kot mirovno odpiranje proti nekdanjemu sovražniku, se je spremenil v instrument agresije. Nemčija zdaj financira rusko vojno,« povzame Wintour.

Vse več je negotovosti in hkrati javnega nezadovoljstva v državah članicah EU. Ukrajina zlagoma izginja z ekranov, ni je več na prvih časopisnih straneh, zaradi višanja cen energije in inflacije se povečujejo pritiski na evropske vlade, naj ublažijo stroške za potrošnike. To se za zdaj še ne preliva v negativne politične posledice. Ampak poletje se poslavlja in jeseni bo sledila zima pomanjkanja. Težko si je predstavljati, da ne bi padla še kaka vlada, tako kot se je sesula italijanska, čeprav je Draghi, bolj kot zaradi vojne v Ukrajini, izgubil podporo zaradi strankarske politične trgovine.

Bolj in bolj postajajo razvidne tudi razpoke med članicami. Enotnost je navidezna in za javnimi izjavami o podpori Ukrajini se skriva paleta razhajanj med Nemčijo in Francijo na eni strani ter Poljsko, baltskimi in nordijskimi državami na drugi strani. Pogovori znotraj Evropske unije o dodatnih ukrepih proti Rusiji bodo poslej trajali še dlje in o njih se bo še teže dogovoriti.

Nemško-francoski tandem je manj močan, kot je bil. Ne samo, da je razpadel triumvirat z Draghijem, najverjetneje v Italiji prihaja skrajno desna vlada, s čimer je položaj Francije postal še pomembnejši. Emmanuel Macron, ki je na spomladanskih parlamentarnih volitvah izgubil absolutno večino v narodni skupščini, je nepriljubljen doma in se težje spopada na notranjepolitičnem prizorišču. Francoska ustava mu daje primat in pooblastila na področju zunanjih in obrambnih zadev, v svojih vizijah Evrope o povečanju vojaške moči in strateške pameti EU je bil do zdaj osamljen. Solidarnost z Ukrajino in solidarnost v Evropi bosta zanj pomembna preizkušnja.

Ampak najbolj mračna senca, ki se razteza nad Evropo, je prihod Giorgie Meloni na premierski položaj. Petinštiridesetletna političarka je postala zvezda italijanske desnice, na levi sredini vlada kaos in voditeljica Bratov Italije je zasedla celoten politični prostor, ob njej sta Matteo Salvini in Silvio Berlusconi skoraj neopazna. Lahko postane prva predsednica italijanske vlade, a to ne bi bila zmaga feminizma. Medtem se Evropa sprašuje, ime česa je Meloni, ali je fašistka ali ne, v simbolu stranke Bratje Italije ostaja plamen v barvah italijanske trikolore, kakor je bil v simbolu neofašističnega Italijanskega socialnega gibanja Giorgia Almiranteja, neposredne naslednice Mussolinijeve stranke.

Je inteligentna in karizmatična, njeni rejtingi rastejo, uspeh na volitvah bi lahko bil spektakularen, prvič v zgodovini italijanske republike se lahko zgodi, da bi en politični pol obvladoval parlament, senat in poslansko zbornico. Potem ne bi bilo težav s spremembami ustave, vključno z neposredno izvolitvijo predsednika države in odslovitvijo Sergia Mattarelle.

V državi permanentne volilne kampanje, katere gospodarstvo stagnira že tri desetletja, volivci radi zaupajo vedno novemu »rešitelju«. Tako je v devetdesetih zmagal Berlusconi in obvladoval italijansko politiko dvajset let, s praznimi obljubami je na evropskih volitvah zatem triumfiral neizvoljeni premier Matteo Renzi, podobno je pred štirimi leti postala najmočnejša politična sila Gibanje petih zvezd.

Prihodnost Italije je videti temačna. Veliko volivcev je še vedno neodločenih, a vprašanje je, ali lahko prevlada »poziv za rešitev Italije pred namero desničarjev, da raztrgajo ustavo«, v uvodniku MicroMege. »Stoletnico pohoda na Rim (27.–31. oktobra 1922), ki je Italijo pahnil v gnusno dvajsetletno diktaturo, bomo praznovali čez tri mesece, ne vemo, kako, vemo pa, kdo: nekdanja neofašistična vlada,« je zapisal filozof Paolo Flores d'Arcais. Pravi, da ne preostane drugega kakor si zatisniti nos in glasovati za kogarkoli že, ki bo preprečil, da državo preplavi fašistični val. ●

Mračna senca, ki se razteza nad Evropo, je prihod Giorgie Meloni na položaj italijanske premierke.