Delo (Slovenia) - Sobotna Priloga
O kamnu, suhih zidovih in ognju
Podobno kot zemlja in les sta kamen in ogenj človeku od nekdaj pomagala širiti neposreden življenjski prostor.
Kamnito orožje je človeku pomagalo preživeti. Iz kamna si je zgradil zatočišče. S kamnom in ognjem je začel neustavljivo vplivati na svoje okolje. S kamnom je ustvaril dom zase in zgradil zatočišče za udomačene živali in pridelke. Z njegovo pomočjo je lovil. Z ognjem se je branil, širil obdelovalno zemljo in konzerviral hrano. Pečene, sušene in dimljene ribe in meso so ostali uporabni precej dlje.
Čeprav se zaradi nedavnih požarov na goriškem Krasu še lep čas ne bomo mogli izogniti tematizaciji ognja, ne moremo ignorirati dejstva, da so objekti iz kamna sestavni del zaščite pred požari. Tu mislimo predvsem na kamnite zidove, ki so služili za zaščito rodovitne zemlje in branili pred požarnim ognjem. Zaščita pred njim je bila navsezadnje tudi ogenj sam. Z omejenimi, predvsem pa kontroliranimi požigi trave in podrasti so se tudi na matičnem Krasu ljudje že od nekdaj ščitili pred uničujočo močjo velikih požarov.
Ostanimo za hip najprej pri kamnu kot osnovnem gradbenem materialu za hiše, vasi, sakralne objekte, pokopališča ... Pri kamnu, ki je bil nekoč – skupaj z zemljo in lesom – osrednji material za gradnjo vsega. V posameznih predelih sveta je temu namenjen še danes. Ponekod se je v tej vlogi začel znova uveljavljati, čeprav je že kazalo, da ga bo za vedno zamenjal beton. In železo. In steklo. Kot vseprisotni naravni gradbeni material se je v naši neposredni okolici ohranil in se začel znova uveljavljati prav v sredozemskem prostoru. In v ta prostor sodi tudi slovenski Kras, kjer je kamen tradicionalni gradnik. Podobno kot na grških otokih, apulijskih gmajnah in sardinskih terasah tudi na Krasu kamen še vedno ponuja zaščito domovom, obdelovalni zemlji, obenem pa lajša pot do in okoli nje. In prav v teh vlogah v zadnjem času znova pridobiva veljavo.
Empedoklejevi elementi
Preden se posvetimo ponovni in hitro rastoči uporabi kamna v sodobnem času, še pogled v preteklost. Preteklost Krasa in tistega dela
evropskega Sredozemlja, kjer brez kamna ne bi bilo ne hiš, templjev, cerkva, cest, ne jezov, kamnitih ograj in vinogradov ... skratka, vsega, kar od poznega 19. stoletja v vzhodno Sredozemlje privablja ljudi z vsega sveta. Tu mislimo zlasti na Grčijo, od koder izvira tudi predsokratski filozof Empedoklej. Filozof, na katerega je nedavno spomnila tudi kolegica dr. Jožica Škofic v časopisnem prispevku o ognju in Empedokleju, ki je »verjel, da svet sestavljajo štirje večni elementi: voda, zrak, zemlja in ogenj«.
In kako prav je imel ta mož s Sicilije, je nedavno pokazal tudi požar na goriškem Krasu, saj je znova opozoril na kronične probleme ljudi, ki tu živimo. Probleme, ki so zdaj znani celotni Sloveniji. Probleme, ki se kopičijo tudi zaradi podnebnih sprememb in z njimi povezane neracionalne rabe vode, še enega od Empedoklejevih osnovnih elementov. Mimogrede, v času nedavnih požarov, ki so divjali med železniško progo Trst–Tržič na italijanski strani in severnim pobočjem Trstelja na slovenski, so do izraza prišli prav vsi temeljni elementi. Ob ognju in vodi, ki jo je primanjkovalo že pred požarom, sta potek dogajanja krojila tudi zrak in zemlja. Zrak v obliki vetra, od katerega je bilo odvisno, kam se bo požar širil, v vlogi zemlje pa je v tem primeru nastopal razgiban in mestoma neprehoden kamniti teren, ki je še dodatno onemogočal gašenje.
Sicer pa je kamen v tem prostoru tudi sestavni del kraških suho zidanih in sorodnih kamnitih zidov, ki so že od nekdaj zaščitni znak te pokrajine. Zanimivi so predvsem v celoti »suhi«, povsem brez veziva zidani zidovi, ki so v posameznih primerih prave mojstrovine izvornega ljudskega stavbarstva. Zidovi, ki privlačijo pogled domačinov in obiskovalcev. Pri prvih gre bolj za sprotno preverjanje njihove urejenosti in trdnosti, pri drugih za občudovanje njihovega videza, vseprisotnosti in enormnega truda, ki so ga v kilometre in kilometre suhozidov na Krasu stoletja vlagali njegovi prebivalci. Neverjetna količina suhozidov v Sloveniji je bila nedavno tudi uradno izmerjena in izrisana na karti – v okviru katastra suhozidov na ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Med Julijskimi Alpami in slovensko Istro je bilo popisanih skoraj 12.000 kilometrov teh gradenj!
Reciklaža kamna
Podobno velja za portale, ki krasijo vhode v dvorišča kraških hiš in drugih objektov. Ob kamnitih okvirjih oz. j'rtah (jertah) mislimo tu predvsem na okraševanje kamnitih delov bogatejših kmetij in drugih pomembnejših, tudi javnih stavb, njihovih dimnikov, vodnjakov, napajališč za živino ... Ali na kamnite dele cerkva v celoti. S fasad in portalov slednjih nas najpogosteje nagovarjajo klasični sredozemski ornamenti, med katerimi prevladujejo rozete in raznovrstni križi. Vrhunec kamnitih ornamentov pa predstavljajo zgovorni okrasni reliefi, ki jih najdemo tudi na božjih znamenjih.
S slednjimi je mogoče slediti tudi izvoru gradbenega materiala posameznih stavb ali pokopališč. Neredko namreč v temeljih ali zidovih stavb najdemo dele starejših, izginulih arhitektur. Obdelan kamen je bil in je neprecenljiv v vseh obdobjih in kot tak skoraj vedno recikliran – večen trajnostni material. O tem zgovorno pričajo stavbe v deželah z močno stavbarsko tradicijo. Eden lepših primerov je kropilnik pred eno izmed množice cerkva in kapel na grškem otoku Sifnos, ki so jo izdolbli iz ostankov stebra grškega templja.
Od Krasa do Jordanije
Vsaj toliko kot turistično preveč oblegana atenska akropola pa so zanimivi primerki ljudske stavbarske dediščine, ki se raztezajo od matičnega Krasa v Sloveniji pa vse tja do Jordanije. In to je samo vzhodni rob Sredozemlja. Na drugo stran, proti zahodu, se namreč razteza prav tako pomembna in neverjetno bogata dediščina. V tem izjemnem bogastvu še najlažje primerjamo suhe zidove, ki jih želimo v tem pisanju še posebej izpostaviti.
Suho zgrajeni zidovi so se prav v loku med evropskimi zahodnimi sredozemskimi pokrajinami prek Alp do vzhodnega Sredozemlja izkazali za temeljni kulturni, krajinski in gradbeni fenomen. Tako izrazit in dragocen, da so bili ohranjeno znanje in tehnike zidanja suhozidov mnogoterih ljudstev tega prostora leta 2018 vključeni v seznam najpomembnejše nesnovne dediščine sveta pri Unescu. Velikega pomena tega dejstva v naših krajih še nismo povsem dojeli.
Veščina pred izumrtjem
Suhozide izpostavljamo tudi zato, ker smo se z njimi ukvarjali že pred petnajstimi leti v sklopu projektne naloge, posvečene razvojnim možnostim kraške pokrajine, predvsem pa zato, ker smo že takrat opozarjali, da zidovi ne varujejo samo rodovitne zemlje, temveč so tudi sestavni del zaščite pred požari. Ob označevanju meja je bila to njihova poglavitna vloga, podobno kot tlakovane poti med polji.
O mnogoterih pomenih suhozidov v kraški pokrajini že leta osveščajo tudi prostovoljci Partnerstva kraške suhozidne gradnje, ki jim gre zaradi vztrajnega organiziranja obnovitvenih akcij zasluga, da se znanje zidanja na suho na Krasu ponovno širi. Bilo je tik pred tem, da izumre, umre s Kraševci, ki so se te veščine učili od svojih prednikov do povojnih let, ko je »kultura betona« diskreditirala številna stara znanja.
Suhozidi so si, kljub velikim razdaljam, v različnih državah in pokrajinah zelo podobni, tudi zaradi svoje zaščitniške vloge. Razlikujejo se samo po barvi in obliki gradnikov, kamnov, ki karakterizirajo posamezne pokrajine, ter po detajlih, s katerimi so si prebivalci skozi dolga obdobja izboljševali gradnjo z lokalnim kamnom in v njej puščali svoj značilen podpis. Osnovna »čarovnija« pa je pri vseh enaka: sila, ki včasih prav mogočne suhozidne strukture stoletja ohranja pokonci, je zgolj teža, težnost vsakega posameznega kamna, ki ga je graditelj znal na pravi način postaviti na pravo mesto. Človeška volja in zavest, za vsak kamen.
Brez suhih zidov si ni mogoče predstavljati tudi kraških (pa ne samo kraških) teras, ki navidez neprehodne strmine spreminjajo v rodovitna polja in nasade. Pri tem
Daleč najvrednejši in najlepši so klasični suhi zidovi, ki si zaslužijo redno obnovo. Tisti v bližini naselij še malo prej kot tisti, ki ščitijo polja, travnike in gozdove. Eden boljših svežih primerov obnove suhega zidu predstavlja zid na južnem vstopu v kraško vas Temnica, ki ga je zgradil domačin Boris Masten.
preseneča nosilna moč teh zidov, ki podpirajo ogromne količine skal in zemlje. In ko se enkrat zanemarijo, občutna škoda ni več daleč. Tega se vse bolj zavedajo tudi nekateri sodobniki, ki sami in na svoje stroške skrbijo tako za podpore teras in cestnih bankin kakor tudi za zidove med polji, travniki in gozdovi. In s tem, ko jih ohranjajo v izvorni obliki, kljubujejo še vedno široko razširjenemu prepričanju, da je stare kamnite zidove bolje nadomeščati z betonskimi oz. drugimi simulacijami kraških zidov. Uveljavlja se tudi bolj ali manj posrečena kompromisna rešitev, ki si na strani, ki jo zasuva podprta zemlja, pomaga z betonsko oporo, na zunanji, vidni strani pa so kamni zloženi kot pri klasičnem suhem zidu.
Daleč najvrednejši in najlepši so seveda klasični suhi zidovi, ki si zaslužijo redno skrb in obnovo. Tisti v neposredni bližini naselij morda še malo prej kot tisti, ki ločijo in ščitijo polja, travnike in gozdove. Eden boljših svežih primerov obnove suhega zidu predstavlja zid na južnem vstopu v kraško vas Temnica, ki ga je zgradil domačin Boris Masten. Gre za zgleden primer prave pravcate rehabilitacije kamna kot gradbenega materiala za zasebne ali skupne potrebe. Lastnik ni zgolj ogradil svoje parcele oziroma postavil svojega zidu. S svojim delom je nadgradil in ohranil tudi kvaliteto skupnega vaškega prostora, kraško tradicijo in kulturo ter naravni habitat.
Degradacija in reinvencija
Slovenske raziskovalke in raziskovalci smo na pomembnost ohranjanja posebnih krajin že opozarjali in na podlagi analize preoblikovanja stavbne dediščine v zadnjih sedemdesetih letih skušali ugotoviti, kdaj, zakaj in kako se je v sklopu modernističnega razumevanja kulturne dediščine postopoma začela uveljavljati gradnja, ki se naslanja tradicionalno stavbno dediščino. Predmet naše analize je tako po eni strani bila delna ali popolna degradacija tradicionalnih prvin stavbne dediščine v desetletjih med letoma 1960 in 1990, po drugi pa reinvencija tradicionalne kulture gradnje, ki se je začela uveljavljati proti koncu stoletja.
V okviru centra odličnosti, ki se je osredotočal na razvoj ranljivih pokrajin, smo svoja spoznanja v primeru kraške pokrajine primerjali s podobnimi procesi na Sardiniji, v Dalmaciji in Algarveju na jugu Portugalske. Spremljali smo proces reartikulacije tradicionalne sredozemske stavbne dediščine in njen izvoz v Kalifornijo. Pri tem smo, sklicujoč se na referenčnega francoskega zgodovinarja Fernanda Braudela, opozorili, da vpliv »morja na sredini« ni omejen samo na njegove obale. Prav nasprotno; na jugu seva do podsaharske Afrike, na severu išče stik z Alpami, na vzhodu pa prehaja v Rdečo puščavo jugovzhodne Jordanije. Zaradi omejenega časa in sredstev smo se na koncu morali omejiti na »evropske« prakse in skušali natančneje osmisliti pojem evropske mediteranske stavbne dediščine.
Čeprav je bila dinamika našega dela odvisna od (ne)uspehov na nacionalnih in evropskih projektnih razpisih, dela nismo nikoli prenehali. Spreminjali so se samo poudarki. V določenem obdobju smo več časa posvetili onesnaževanju, predvsem onesnaževanju kraških jam in brezen, drugič pa smo se intenzivneje ukvarjali z zgodnjo poselitvijo Krasa, pri čemer so nam veliko podatkov ponudile najdbe v jami Bestažovca. Kar nekaj nas je sledilo tudi že omenjeni reinvenciji kraške stavbne dediščine. Pri delu na terenu smo enako pozornost namenili visokim in nizkim gradnjam, v okviru slednjih pa nas je še posebej zanimala zanemarjenost ali obnova suhih zidov ...
Zamrtje vzdrževanja zidov
Pri tem je zaradi vsakoletnih manjših požarov vedno znova beseda nanesla tudi na stare in manj stare oblike zaščite pred ognjem, v okviru katerih so suhi zidovi igrali pomembno vlogo. In to vse do časa, ko je skrb zanje skoraj povsem zamrla, tako kot je zamrlo vzdrževanje dostopnih in požarnih poti v kraški krajini. Zanimanje zanje je začelo znova rasti z nastajanjem oz. prenavljanjem pohodniških in kolesarskih poti, protipožarni goloseki pa so ostali pogosto nedotaknjeni. Ostali so samo trajna skrb za poseke pod daljnovodi in neposrečeni poskusi »pogozdovanja«. Primer slednjega ponuja revitalizacija pogorišča severovzhodno od Sel na Krasu, ki je pred dobrim desetletjem žalostno propadla. In tudi zato se je na tem območju požar, ob izdatni podpori maestrala, lahko znova v celoti razdivjal. Če bi takrat namesto neposrečene žične ograje in »pogozdovanja« s semeni borovcev uredili protipožarne koridorje in prenovili suhe zidove, se požar verjetno ne bi mogel ponovno razplamteti s tako silovitostjo.
Upajmo, da se zgodba ne bo ponovila tudi po zadnjem požaru in da ogenj ne bo samo brisal, temveč predvsem obujal spomine in ustvarjal nove kvalitete. S tem se bo v kronologijo Krasa vpisal podobno kakor večni kamen. Če ne drugega – kot dolgoročno opozorilo, ki ga tokrat ne smemo spregledati. ●