Operacija Kondor

Dogajanje na nacionalni televiziji je preseglo vse meje razumnosti. Novinarski sindikati RTVS so generalnega direktorja Andreja Graha Whatmougha pozvali, naj zaradi groženj urednici Vesni Pfeiffer in voditelju Sašu Krajncu začne postopek razrešitve direktorja RTV Uroša Urbanije. Gre za istega Urbanijo, ki je v Janševem premierskem mandatu kot direktor vladnega urada za komuniciranje finančno skorajda uničil Slovensko tiskovno agencijo. Okrog medijske krajine se ovija kot ena od lovk Janševe hobotnice in slovenski javni prostor je v medijskem delu spet talec tega politika, kateremu je globoko lojalen razsežen aparat ljudi, ki so na njegovih bližnjicah zgradili svoje kariere in pridobili svoje koristi.

Na robu tega dogajanja se postavi vprašanje, kje so meje tega družbenega nasilja in v čem je nezmožnost pravne države, da ga dokončno ne ustavi.

Spet premiki in okopi

Kar zadeva Urbanijo pa tudi Whatmougha, izpred oči ne kaže izgubiti dejstva, da sta se na funkcijah nacionalne RTV znašla kot politična nastavljenca Janševe oblasti. Urbanija je skupaj z Janšo kot uničevalec nacionalne tiskovne agencije pristal v mednarodnih dokumentih iz razprav o svobodi medijev, tako pri mednarodnih novinarskih združenjih kot v evropskem parlamentu. V trdovratno zapleteni politični geometriji je julija letos zelo problematičen programski svet dal soglasje k imenovanju tudi zelo problematične osebe in generalni direktor je imenovanje izpeljal do konca.

Janševa strategija je po izgubi oblasti očitna. Potem ko je iz njegovih medijev, kakršni so Demokracija, Nova24TV in podobni, madžarski vožd Viktor Orbán umaknil denar, so se aktivisti začeli pomikati proti nacionalni TV, kjer jim, kot povedo novinarji nacionalne televizije, vrata odpirajo prav Whatmough, odgovorna urednica informativnega programa Jadranka Rebernik in Urbanija.

Premiki novinarjev so se vedno dogajali, toda v tem primeru se v najbolj temeljnem smislu postavlja vprašanje profesionalizma in profesionalne etike, ki gre s to profesijo. Aktivisti, ki so delali v Janša-Orbánovem medijskem aparatu, so se namreč razglasili za »neodvisne novinarje«, a v resnici so bili na očeh javnosti povsem očitni izvrševalci političnih navodil. Ne gre torej za premike novinarjev, temveč Janševih političnih aktivistov.

Eden od kazalnikov neprofesionalizma je raven poročanja in argumentacija v komentiranju. Na preizkusnem testu ti mediji padejo že tu. Toda na dno družbene komunikacije so se spustili tedaj, ko so sledili vulgarnosti in neomikanosti svojega naročnika Janeza Janše in so pri obravnavanju ljudi začeli brez zadržkov posegati po laži, prirejenih resnicah in predvsem diskvalifikacijah.

Tu je Janša povsem zastrupil družbeno klimo, toda izumil je ni on, temveč se je pridružil spuščajoči se kulturi, ki jo je do dna diskvalifikacije in laži utemeljil Bojan Požar. Igor Kršinar, novinar Reporterja, je zanj napisal: »Ob zadnjih izdihljajih partijskega glasila Komunist se je rodila nova zvezda političnega novinarstva. V njem je svoje novinarske izkušnje pridobival Bojan Požar, ki ga je nato naslednica Zveze komunistov Slovenije Stranka demokratične prenove imenovala za glavnega in odgovornega urednika svojega novega tednika Evropa, izdajalo pa ga je Podjetje Zdaj pod vodstvom Dušana Kumra.«

Janša je tudi sam sicer otrok kontinuitete in »trdopartijske« mladinske šole in sociološki fenomen današnjega časa je, kako je lahko postal idol desnice. Toda zveza med Požarjem in Janšo na eni ter Požarjem in Pahorjevo linijo SDP (danes SD) je bila osupljiva. Kolikor je Požar nižal medijsko kulturo, si je Borut Pahor prizadeval za »višanje standardov«, za negovano govorico, toda oba s Požarjem sta se spravila v neposredno Janševo bližino, ki se je Požarju finančno zelo izplačala, Pahorju pa politično, kajti poslej je užival popoln mir pred diskvalifikacijami.

Še več načrtovanih detonacij

Izkazalo se je, da je problem Janševe medijske hobotnice in medijskih asasinov podoben kot pri pandemiji covida-19: po malih korakih in v bolezenskem vzdušju so se začele premikati meje proti »novem normalnem«. Drugače povedano, v javni debati so začeli dosegati, da je skorajda »nenormalen« postal pravilno in dostojno izpeljan argument in da je znak nemoči začelo postajati objektivno in kulturno predstavljeno poročilo.

Tednik Reporter je ta teden v daljšem članku to nezdravo zvezo med Janšo in Požarjem naznačil s pomenljivim naslovom: Ej, Janša, koga bomo pa danes sfukali? Avtorica je povsem nedvoumno zapisala, da je bil Požareport ustanovljen z denarjem Janeza Janše, da gre za »de facto Janšev medij za likvidacije«.

Produkcija najnovejše spolne afere Smodej in smrti slikarja Romana Uranjeka je pokazala na klasični vzorec te politično-medijske metode: kar koli že se zgodi, je v tej metodi mogoče spolitizirati in rokohitrsko dokazati, da je za vse tegobe tega sveta kriv trenutni Janšev nasprotnik. Ker, kot kaže, Janša v bližnji prihodnosti pri političnih in denarnih projektih hoče najti skupni jezik z Robertom Golobom, hoče zabiti klin med njim in civilno družbo. Na udaru so se tako znašli Inštitut 8. marec, tudi aktivist Jaša Jenull, Luka Mesec, Miha Kordiš, Violeta Tomić …

Temu polivanju gnojnice kakor da ni videti konca in kakor da se potrjuje teorija tempiranih bombnih detonacij, s katerimi Janša pozornost javnosti skuša neprenehoma odvračati od svojih zlih dejanj.

V premišljenih nesporazumih

V teh tednih pa je Janšo doletela huda neprijetnost. Stranka SD je namreč na okrožnem sodišču v Velenju dosegla obsodbo zaradi laži o ukradeni vili, kjer je sedež SD. Za laž se mora konkurenčni stranki javno opravičiti. To je zanj hud udarec in spet, ne prvič, je trčil ob meje pravne države. Pritiska te ni vzdržal in na svojem profilu za »čivkanje« je sodstvo spet označil za problematično. Potem ko je pred leti trdil, da gre za »krivosodje«, je tokrat sodstvo označil kot »karikaturo«, ki »si nabira sramoto na sramoto«.

Poanta, ki se riše skozi Janševo kariero, pa je, da je Kantov princip Rechtsstaat oziroma pravne države pravzaprav edini, ki mu seže do kosti. Demontaža vseh čvrstih kriterijev za delovanje države in vnaprej danih pogojev delovanja javnega prostora je zato zanj stvar preživetja in politične kariere.

Vdor v medije je pravzaprav temeljno dejanje vdora v javni prostor in zanikanje pravne države modus operandi, brez katerega se največja opozicijska stranka sesuje kot hiša iz kart.

Na drugi strani teh ugotovitev torej stoji vprašanje, zakaj demokratični prostor z vsemi neodvisnimi institucijami, pravosodjem, civilno družbo in mediji doslej ni našel učinkovitega načina za učinkovito sankcioniranje praks, ki jih v dobro delujoči moderni pravni državi ne bi smelo biti.

Odgovor se bržkone skriva v širši krizi moderne liberalne države pa tudi v skupnem imenovalcu, ki bi ga Janša v neoliberalni govorici rad podtaknil Golobu, če mu ga preje ne bi uspelo politično uničiti. Prav zato je Janša igral na razkosanje socialne države, sindikalnih gibanj, javnega zdravstva in šolstva, pa tudi na omejevanje leve opozicije.

Do Janševe želene nove oblasti vodi pot nesporazumov in eden najbolj reprezentativnih s področja javnega prostora poteka prav na nacionalni televiziji. Govorimo o političnem nasilju in o laži. Zato bi bilo nujno učinkoviteje uporabiti mehanizme pravne države, ko bo laž tako pri Janši kot pri Požarju dobila zelo kratke noge in bodo ljudje vedeli, da je za svoja dejanja treba zavezujoče prevzeti odgovornost. ●

Vdor v medije je pravzaprav temeljno dejanje vdora v javni prostor in zanikanje pravne države modus operandi, brez katerega se največja opozicijska stranka sesuje kot hiša iz kart.