Park je bil v zgodovini vedno prostor, kjer je bilo možno ustvariti skupnost

Ta teden sem gledala kar dve predstavi Neje Tomšič. Opijske ladje, v kateri pripoveduje zgodbo o trgovini z opijem in čajem v 18. in 19. stoletju. Ta je polna nenavadnih zgodovinskih dejstev, nasilja in krivic, ki odzvanjajo še danes. V okviru Mladih levo

Težko je opisati ti predstavi, njeno pripovedovanje posrka gledalca; ta se najprej pomiri in potem še dolgo premišljuje o teh zgodbah, ki govorijo o arhitekturi, zgodovini, kapitalizmu in človeku.

Izhajate iz zelo različnih svetov, končali ste likovno akademijo, študirali na doktorskem študiju fakultete za humanistične študije, ukvarjate se z raziskovanjem zgodovine, arhitekture. Ste pesnica, pisateljica, kustosinja, pripovedovalka zgodb, performerka, slikarka. Za začetek imam dve vprašanji: kako žanrsko opredeljujete svoja dela in ali se vam zdi to sploh pomembno? Zanima me tudi, kaj je najprej, ko začnete z nekim projektom – ideja, skica, tekst, podoba …?

To, kar delam, bi težko opredelila kot žanr. V preteklosti sem se veliko ukvarjala s tem, kam se bom usmerila, zato ker sem počela različne stvari in sem dolgo mislila, da se moram odločiti samo za eno in potem tej poti slediti. Dokumentarna instalacija s pripovedovanjem z naslovom Krog, ki smo jo lahko videli na festivalu Mladi levi in je nastala v sodelovanju z Nonument Group, in solo performans Opijske ladje sta sestavljena iz vsega tistega, kar mi leži in mi je blizu – od pisanja tekstov do pripovedovanja, vizualne umetnosti. Pri obeh predstavah je zelo pomemben tudi zvok, kar pa je tudi odmev mojega producentskega dela, saj sem v preteklosti vodila festival Sonica. Vsa področja, na katerih sem bila aktivna, so se zdaj nekako združila. V mojem kreativnem procesu se prepletajo.

Glede vašega vprašanja, kaj je najprej, pa je težko reči – za predstavo oziroma vizualni esej Opijske ladje, v kateri skoraj dve uri pripovedujem zgodbo, teksta nisem zapisala do letos, ko je bilo za eno od gostovanj treba pripraviti nadnapise. Predstava je nastajala tako, da sem sproti snovala načrt pripovedi in slikala risbe. Tudi pri zadnjem projektu Krog je tekst nastajal hkrati s tem, ko sem si zamišljala njen vizualni del.

Nevrologi danes ugotavljajo, da so naši možgani ustvarjeni za

zgodbe. Od kje izhaja vaša ljubezen do pripovedovanja?

Ne bi rekla, da sem se kdaj odločila za to, da bom pripovedovala zgodbe, ampak se je to nekako zgodilo, saj medij vizualne umetnosti zame nikoli ni bil dovolj. Ker pri delu veliko raziskujem, se večji del procesa ukvarjam z vsebino. Zelo rada imam tudi literaturo, zato je tekst zame zelo pomemben in mu, ko pripravljam predstavo, posvetim res veliko časa. Ko sem snovala Opijske ladje, sem najprej razmišljala o tem, da bi naredila knjigo, potem sem premišljevala o razstavi risb, a na koncu sem se odločila, da so to tako neverjetne zgodbe, da jih morajo ljudje slišati. In tako jih v predstavi pripovedujem.

Prvi impulz za nastanek predstave Opijske ladje je bila osebna izkušnja, kasneje pa ste začeli raziskovati tudi zgodovino. Neverjetno se mi je zdelo, da zgodba o zgodovinskih dejstvih tako veliko pove o sedanjosti, saj je to pripoved o kolonializmu, pohlepu, vojni, potrošništvu …

Ideja za Opijske ladje je nastala v ameriškem mestu Baltimore, kjer sem živela dva meseca in tam na lastne oči videla, kako je mesto zajela kriza opioidov. Prebivala sem v takšnem predelu mesta, da sem lahko vse to doživela od blizu. Prav tako so droge del moje osebne zgodovine; v Ajdovščini, kjer sem odraščala, sta bila namreč dva večja heroinska vala in mnogi moji znanci in prijatelji so postali odvisniki. V Baltimoru pa sem prvič začela premišljevati o sistemskem vidiku drog. Začela sem se spraševati, kako so opioidi sploh prišli v ZDA, potem sem prišla do zgodbe o prvi opijski ladji, ki je bila zgrajena prav v Baltimoru, in nato sem začela raziskovati naprej. Ves čas me je vodilo vprašanje, kako se trgovina z drogami vključuje v ekonomijo, kako je to predvsem zgodba o zavojevanju in kolonializmu. Fascinantno se mi zdi, da ima toliko posameznikov in podjetij, ki so bili del zgodovine opijskih vojn, tudi dediščino v sodobnem svetu.

Na primer?

Niso samo kralji in vodje držav tisti, ki so preoblikovali zgodovino, ampak so to bila tudi podjetja oziroma korporacije, kakor pravi tudi Nick Robins v knjigi The Corporation

That Changed the World. Tako so podjetja, ki so obogatela v času prepovedane trgovine z opijem na Kitajskem v 18. stoletju, vplivala na politične odločitve. Marsikatero obstaja še danes. Banka HSBC na primer, ki je nastala za potrebe trgovanja z opijem, še danes sodeluje z mehiškimi narkokarteli, utajevalci davkov in s preprodajo orožja. Zgodba, ki ji pripovedujem, sicer neposredno ne pojasnjuje, kako trgovina z drogami deluje danes, kaže pa, da je bila ta ekonomija ključna za zahodni imperializem. V predstavi želim ponuditi tudi drugačen pogled na odvisnost – posameznik ne postane odvisnik zgolj zaradi lastne odločitve, zaradi nesrečnih okoliščin, šibke osebnosti ali nagnjenosti k slabemu, kar je najbolj razširjeno razumevanje odvisnosti. Gre za sistemski problem. Epidemijo odvisnosti opija na Kitajskem je na primer zaradi trgovskih interesov in politične moči ustvarila Velika Britanija. Z odvisnostjo se del družbe pasivizira in tako kot je potrošniški slog danes oblika dela, je tudi odvisnost za posameznika in družbo uničujoča oblika dela, saj se skozi odvisnike stekajo velikanski finančni tokovi, potem pa se, kot pripovedujem v predstavi, prelivajo v legalne tokove. S tem denarjem so se v 19. stoletju financirali ne le britansko vladanje v Indiji, temveč tudi gradnje šol, univerz, železnic, muzejev, rudnikov in pomemben del infrastrukture sveta, v katerem živimo.

Predstava, na kateri je le pet gledalcev in je zasnovana tudi kot kitajski čajni obred, je izjemno intimna. Čeprav je kar dolga, saj traja okoli dve uri, smo na koncu vsi gledalci kar obsedeli, nihče ni vstal, da bi šel domov. Zdelo se je, da si želimo vsi še pogovarjati, saj so zgodbe, o katerih govorite, tako posebne ... S predstavo veliko gostujete po svetu, kako jo sprejemajo drugje?

Da, predstava je zelo intimna. Gledalci se na njej umirijo, vsaj jaz tako čutim. Na neki način postanejo tudi performerji, saj vsi sedijo za isto mizo, lahko se opazujejo, podajajo si poslikane čajnike, s pomočjo katerih pripovedujem zgodbe, in pijejo čaj, ki jim ga pripravim

Povsod, kjer sem gostovala, so gledalci to zgodbo sprejemali podobno. Kitajski ali indijski gledalci so recimo poznali nekaj teh zgodovinskih dejstev, saj so del njihove zgodovine, a nikoli v kontekstu, ki sem ga zasnovala. Zgodovina opijskih vojn je namreč polna pripovedi o različnih posameznikih, od kitajskih cesarjev, angleških trgovcev in podjetnikov pa vse do posebnežev, kot je to na primer škotski botanik Robert Fortune, ki ga je Velika Britanija kot vohuna poslala na Kitajsko, da bi odkril, kako pridelujejo čaj, in ukradel semena in sadike s plantaž.

Zelo pomemben del predstave so tudi keramični čajniki, na katerih so vaše poslikave zgodovinskih dogajanj. Na začetku izvemo, da so Kitajci svet videli v obliki čajnika – njegov pokrov je bil nebo, njegovo dno je predstavljalo ves ostali »barbarski« svet, telo čajnika pa je bila Kitajska. Kje ste se naučili vseh teh zgodb o čajniku in pitju čaja?

Zgodbo o čajniku kot prispodobi sveta sem slišala, ko sem se na delavnici pri Američanki Felix Giron, ki živi na Kitajskem in se tam uči za čajno mojstrico, učila o čajnem obredu.

Ker ste tako zelo natančno raziskovali zgodovino opijskih vojn, me zanima, kaj vas je pri teh zgodbah najbolj presenetilo?

Na neki točki sem se počutila, kot da odkrivam teorijo zarote, saj sem raziskovala zgodbe o zahodnih opijskih podjetjih in korporacijah iz 19. stoletja, ko pa sem poskušala ugotoviti, kaj se je z njimi zgodilo kasneje, sem videla, da so mnogi še kako prisotni in močni tudi v današnjem času. Pa ne gre le za podjetja. V predstavi pripovedujem o škotskem trgovcu z opijem Williamu Jardinu, ki je takrat vodil največji opijski kartel na svetu in je bil glavni akter v opijski vojni; njegovo podjetje obstaja še danes in je ena največjih multikorporacij na Daljnem vzhodu.

V Hongkongu se je vse do danes ohranil tudi star kolonialni običaj, da natančno ob 12. uri ustrelijo s topom, in to zato, ker so v 19. stoletju tako pozdravljali Jardina, ko se je z ladjo bližal pristanišču v tem mestu. Nekoč so na to pozabili, zato je zaukazal, da morajo njemu v čast iz topa ustreliti vsak dan ob 12. uri. In tako je še danes, čeprav je Hongkong že kar nekaj časa v rokah Kitajcev. Ostanki kolonializma so še vedno tu, kažejo se v velikih in majhnih stvareh.

❝

Ne bi rekla, da sem se kdaj odločila za to, da bom pripovedovala zgodbe, ampak se je to nekako zgodilo, saj medij vizualne umetnosti zame nikoli ni bil dovolj.

❞

Opijske ladje ste oblikovali v res neverjeten narativni krog; ne čudi, da je Krog naslov tudi vaše nove predstave, ki je nastala v sodelovanju s skupino Nonument Group, katere članica ste in se skozi teorijo in prakso ukvarja z arhitekturo.

Pri predstavi Krog gre za nekakšen hibrid tega, kar delam, in tega, kar delamo v kontekstu Nonument Group. Iz moje prakse izhaja pripovedovanje s pomočjo vizualnih orodij, skupina Nonument pa raziskuje zapuščene, skrite, pozabljene in izbrisane prostore, ki so zaradi družbenih sprememb spremenili svoj pomen. Predstava je nastala v okviru mednarodne mreže Stronger Peripheries: A Southern Coalition in njena izhodiščna tema je bila delo in sreča.

Začela sem preučevati, kako lahko iz porušenih in pozabljenih prostorov razberemo, kaj se na področju dela in sreče dogaja v naši družbi – pri tem me je zanimalo predvsem, kako se razumevanje prostega časa odraža v organizaciji materialnega. Ker je ena od rezidenc v sklopu projekta potekala v romunskem mestu Cluj-Napoca, smo se osredotočili na tamkajšnji park železniških delavcev, ki je preživel različne metamorfoze. Ta park je postal študijsko in vsebinsko izhodišče predstave.

Zakaj prav ta park?

Ko smo se pogovarjali s prebivalci mesta Cluj-Napoca in jih spraševali, kateri prostor se jim zdi najbolj zanimiv za raziskovanje naše teme, so nam vsi omenjali park železniških delavcev. V času socializma je bil namreč ta prostor izredno pomemben za lokalno skupnost, v njem je vozil pravi vlak, razstavljeni so bili lokomotive in različna umetniška dela. Predstavljala sem si, da bomo