❝ Giuliana Bruno v knjigi Atlas of Emotion govori prav o tem, kako je bil zasebni vrt v zgodovini, na primer Versailles, prostor družbenega performansa. Ko pa so se pojavili javni parki, so postali prostori družbenega sodelovanja oziroma interakcije, isk

predstavo zasnovali tako, da se bom sprehajala po parku in pripovedovala zgodbo o njem, ko pa smo prišli tja, smo ugotovili, da parka ni več, ampak je tam le še gradbišče, in tako je ta moja prvotna ideja sesula. A vendar se mi je zdelo prav to tudi zanimivo – prideš v neki prostor, da bi ga raziskoval, a ga ni več. Bil je natančno v trenutku izbrisa, brez preteklosti in brez prihodnosti. Zato smo se začeli ukvarjati s tem, kaj sploh lahko razberemo iz nekega prostora, ki je v tem trenutku gradbišče. Kaj pomeni to, da nečesa ni več, da je izbrisano.

Kot v predstavi pripoveduje Nika Grabar, izbris sicer vedno pomeni neko žrtev, a je hkrati tudi pogoj, da nastane nekaj novega.

Potem pa sem letos za nekaj dni odpotovala v Aleksandrijo in tam sem videla čisto drugačen park, zato sem se odločila, da bom v predstavo vključila tudi zgodbo o parku Antoniades.

Predstava se začne prav z njim, saj pripovedujete o tem, kako je zanemarjen, poln smeti in plastike.

Čeprav je park zapuščen, prekrit s plastičnimi vrečkami in smetmi ter poln razbitega stekla, ki pada iz propadajočega velikega steklenjaka, je v njem polno ljudi. Tam imajo piknike, družinska srečanja, tam se igrajo otroci … Meni se je park zdel zapuščen in zanemarjen, toda ljudje ga imajo za svojega in ga obiskujejo, kar načenja več vprašanj. Ta izrazito kolonialni park, ki je nastal kot zasebni vrt trgovca z bombažem, je danes slabo vzdrževana ruševina, za katero je treba plačati vstopnino. Je propadajoč in hkrati odprt in v uporabi, kot bi načrtno in vidno hoteli opraviti s to zgodovino, a obenem dali vedeti, da je park izginjajoča forma.

In zakaj ostaja tak, zakaj ga ne obnovijo?

To je kompleksna tema. Zelo težko govorim o tem, kako trenutno delujejo stvari v Egiptu. To je velik park, del je pod vojaškim nadzorom, del je namenjen živalskemu vrtu, ki tudi propada – tam sem videla ene najbolj žalostnih stvari v življenju. Dejstvo je, da vsi parki v Aleksandriji, ki jih je bilo nekoč veliko, izginjajo. Zeleni prostori v mestu niso več pomembni. Ker število prebivalcev narašča, ves čas gradijo nova stanovanja in stavbe, zemlja postaja zelo dragocena, mesto in država pa ne vidita pomena v zelenih prostorih. Organizacija kakršnihkoli druženj je prepovedana, zato je park kot prostor skupnosti tudi nezaželen.

Ob obeh omenjenih parkih, tako v Romuniji kot tudi v Aleksandriji, zato že gradijo nova velikanska pametna sodobna mesta. V predstavi to omenim kot simbol tega, da stojimo na ruševinah nekega prostora, a ko pogledamo okoli sebe, vidimo, da v bližini nastaja nekaj čisto novega. Ob parku železniških delavcev trenutno nastaja največji nepremičninski projekt v Romuniji – pametno mesto, ki bo namenjeno povsem zaključeni skupnosti. Prebivalci bodo imeli svoje šole, univerze, svoje kulturne vsebine, stadion … Do letališča se bodo lahko odpeljali z gondolo in spletne nakupe jim bodo dostavljali droni. To sodobno mesto nastaja v bližini najbolj revnega predela v mestu, kjer ljudje živijo v kartonskih škatlah in nimajo niti vode niti elektrike. Podobno v Egiptu nastaja mesto Novi El Alamein.

Pred nekaj leti ste raziskovali tudi zapuščene hiše v Ljubljani. Zakaj vas zanimajo zapuščeni prostori?

Projekt Hiše, ki ga omenjate, je nastal kmalu po tem, ko sem končala likovno akademijo. S Špelo Škulj sva v zapuščenih hišah uprizorili in potem fotografirali izmišljeno ali resnično zgodbo o tej hiši in ljudeh, ki so živeli v njej. V Ljubljani je veliko zapuščenih zgradb in prostorov, obdani smo z njimi, in ko začneš raziskovati, zakaj je prostor zapuščen, naletiš na vse možne družbene travme, ki obstajajo v državi.

V predstavi Krog Miloš Kosec pripoveduje o ruševinah, o tem, da skrivajo mnoge duhove. Pripoveduje tudi o Cukrarni, v kleti katere je bila premiera, in res ima vsaka stavba svojo zgodbo – tu je na primer nekoč bila rafinerija sladkorja. Zemlja pod stavbo je še vedno sladka, saj se je tja stekala stopljena karamela, ko je v tovarni izbruhnil požar. Cukrarna je kasneje postala prostor za reveže, v katerem je umirala slovenska moderna, in priča o tem, kakšen je naš odnos do umetnosti in umetnikov. Kako ste zasnovali ta del predstave?

Želela sem si, da se v predstavi zgodi nekakšen šiv, povezan s prostorom, v katerem poteka, in ker je to Cukrarna, se mi zdi to še toliko bolj pomembno. Vesela sem, da je Cukrarna obnovljena, a zdi se mi narobe, da ni nikjer nobene omembe ali spomina na to, kaj je bilo v nekoč v njej. Dejstvo, da je njena zgodovina in to, da je bila ključen prostor slovenske kulture in zgodovine, v sedanji stavbi izbrisano in nevidno, občutim kot rano. Vsakič, ko vanjo vstopim z gosti iz tujine, jim povem, kaj ta prostor je, ker mimo tega ne gre. Mislim, da je treba to popraviti in to zgodbo, pa ne le njen pesniški del, osvetliti. Menim, da bi morala biti njena sled na neki način obeležena in videna v novi Cukrarni.

Podobna je tudi zgodba o Plečnikovem stadionu, okoli katerega nas je pred dnevi v okviru festivala vodil član Nonument Group in arhitekt Miloš Kosec. Zakaj imamo tako zapleten odnos do starih pomembnih stavb, zakaj tako dolgo ostajajo ruševine?

Pri Plečnikovem stadionu gre za načrtno hiranje nekega ozemlja in čakanje na to, da bo stavba dokončno razpadla, da bodo lahko pristojni rekli, da se ga ne da več obnoviti, in bodo morali tam zgraditi nekaj novega. Dobesedno bodo izstradali to zemljišče.

Tudi usoda parka železniških delavcev v Romuniji je podobna, saj so se prebivalci leta in leta zavzemali, da bi park, ki so ga želeli privatizirati, ohranili. Borili so se na sodišču – tako kot se to dogaja s Plečnikovim stadionom – in na koncu so dosegli, da je park ostal javen prostor, toda medtem se je popolnoma spremenila skupnost v okolici parka, ki je bila nekoč tradicionalno delavska, zdaj pa je namenjena bogatim in so lokalni prebivalci iz nje izrinjeni. Park je ostal park, toda v mestu je vedno manj prostora za njegove prebivalce. Tako da je to bila kislo-grenka zmaga.

Parki v sodobnih mestih so vedno pogosteje prostor za upor, boj za solidarnost in proti pohlepu kapitala. Spomnimo se samo na park Gezi v Istanbulu, ki je bil simptom dogajanja v družbi. Mesta, tudi Ljubljana, postajajo vedno bolj draga, prostor za elito. Menite, da bodo zgodbe o parkih in boj zanje pogost pojav v prihodnosti?

Giuliana Bruno v knjigi Atlas of Emotion, ki jo tudi omenjam v predstavi, govori prav o tem, kako je bil zasebni vrt v zgodovini, na primer Versailles, prostor družbenega performansa. Ko pa so se pojavili javni parki, so postali prostori družbenega sodelovanja oziroma interakcije, iskanja vezi med ljudmi. Mislim, da je bil park v zgodovini vedno prostor, kjer je bilo možno ustvariti neko skupnost – zavzeti park, se povezati, se zavzemati za svoja stališča, opozarjati na stvari, ki gredo v družbi narobe, in prav zato je bil in bo v mnogih primerih za vedno prizorišče družbenih bojev.

V predstavi Krog lahko vidimo tudi skulpture iz ruševin. Iz kje so?

Kot odziv na moj tekst jih je naredil Martin Bricelj Baraga, tudi član Nonument Group. Vsi materiali so z različnih gradbišč. Največ stvari sva nabrala na še eni zelo pereči arhitekturni točki v mestu – v trgovskem delu stadiona Stožice, ki že propada, četudi ni bil nikoli do konca zgrajen. Za ta del stavbe je zmanjkalo denarja, saj je postalo jasno, da se investicija ne bi obrestovala, najverjetneje zaradi odmevov ekonomske krize iz leta 2008. Tudi zgodovina stadiona Stožice je zanimiva in z Nonument Group načrtujemo vodstvo, na katerem jo bomo izpostavili. Letos smo organizirali že tri terenske dogodke, na katerih smo govorili o različnih nevralgičnih prostorih, ki se spreminjajo v ruševine – Plečnikov stadion, vila Bled in vila Rafut.

Park eksotičnih rastlin okoli vile Rafut bodo zdaj v okviru Evropske prestolnice kulture obnovili, usoda vile, ki je bila leta 1909 zgrajena v neoislamskem slogu, pa je negotova. Tako kot park Antoniades v Aleksandriji je tudi ta nastajal kot osebni vrt. Lastnik vile in parka je bil Anton Laščak, ki je bil v začetku 20. stoletja eden najbolj cenjenih arhitektov v Aleksandriji in je bil v Egiptu kraljevi dvorni arhitekt. Načrtoval je številne palače in železniško postajo. Ko se je upokojil, se je želel vrniti v Slovenijo in je dal zgraditi to vilo, v kateri pa ni nikoli živel. V času socializma je bil tukaj Nacionalni inštitut za javno zdravje in takrat so vilo vzdrževali zelo nenačrtovano in po svoje, potem pa je bila dolga leta, tako kot je še zdaj, zapuščena.

Na terenskem dogodku v Novi Gorici je bilo precej čustveno, saj je ta vila po dolgem času spet odprla vrata za obiskovalce – ljudje so lahko končno vanjo vstopili skozi vrata.

Če se za konec vrneva k predstavi Opijske ladje; menim, da je zelo težko narediti solo predstavo, saj je igralec ves čas sam na odru oziroma prizorišču, sam nosi vso zgodbo, celotno dogajanje … Kako ste to doživljali vi?

Sprva sem imela velike težave s tremo, a zdaj je drugače, saj sem imela že skoraj sto ponovitev. Zdaj sem že tolikokrat stopila pred ljudi, da sem v tem nastopu našla tudi varen prostor. Zelo dobro se počutim, ko nastopam. Tudi na premieri Kroga sem se. Seveda se mora najprej vse sestaviti, publika mora slediti zgodbi in tako se ustvari skupna magija.

In kaj raziskujete zdaj?

Ko sem načrtovala to predstavo, sem hotela pripovedovati s pomočjo kamnov ali ruševin z gradbišč, o katerih govorim. Ena od stvari, ki sem jih raziskovala za predstavo Krog, je tudi spomin zemlje. Tako na teoretski kot tudi na znanstveni ravni namreč potekajo raziskave o tem, česa se zemlja spominja oziroma kaj se zgodi z njo, ko doživi travmo – recimo družbeni konflikt, naravno katastrofo. V predstavi Krog pripovedujem o Johnu Antoniadisu, ki je dal v Aleksandriji zgraditi park, ki nosi njegovo ime.

Bil je bogat trgovec z bombažem. Britanci so takrat v Indiji popolnoma izčrpali zemljo, na kateri so intenzivno gojili bombaž. Do točke, ko ta zemlja ni mogla več ničesar roditi, saj ni več imela ničesar v sebi. Spomin zemlje, kako se čisti na materialni ravni in odziva na to, kaj se dogaja v družbi – to je nekaj, kar želim še raziskovati.

Tudi kamni me zanimajo. V mnogih kulturah so sveta stvar. Ko sem bila v Aleksandriji, sem želela domov odnesti lep kamen, ki sem ga našla, a me je znanka opozorila, da te lahko, če premakneš kamen, doleti prekletstvo. Pripovedovala mi je zgodbo o nekem plemenu v Južni Ameriki, ki je bilo prekleto, ker so iz reke jemali kamne, ko so jih vrnili, pa so se družbeno prečistili. ●