Delo (Slovenia) - Sobotna Priloga
Če ne bi bil istospolnež, bi bil predsednik
Gore Vidal velja za enega imenitnejših premišljevalcev, esejistov 20. stoletja, vsaj ko gre za poglede Amerike in na njo. Ne samo, da je preziral to nazadnjaško represivno deželo in njene voditelje, kongresnike, senatorje, prilizovalce in podrepnike, ki jim je šlo in še vedno gre samo za podaljševanje oranja korporativne kontinuitete, s svojo besedo je bil ves čas svojega beleženja, kaj vse je narobe v njej, sam proti vsem; proti vojni v Vietnamu, ameriškemu zveznemu boju proti mamilom, proti intervencionistični politiki ZDA pred hladno vojno, med njo in po njej, tudi proti interveniranju Clintona v vojno v nekdanji Jugoslaviji – predvsem proti bombardiranju Beograda, seveda proti zalivski vojni, ki so jo poštirkano montirali in producirali v eni od ameriških tv-mrež, proti politični stupidnosti ameriških predsednikov, Kennedyje je preziral (čeprav je bil nekakšen polbrat Jackie Kennedy – njegova mama se je poročila s Hughom D. Auchinclossom, ki se je kasneje poročil z Jackiejino materjo), a so ga dolgo oboževali, dokler jim ni povedal, da so zafurali ne samo ZDA, podžgali socialne nemire in še globlje družbeno in gospodarsko segregirali Ameriko, temveč tudi nekaj azijskih in južnoameriških dežel ...
Boril se je tudi proti lažnim moralam vseh sort in verskim pohodom nad svetom – v enem od esejev, objavljenem v New York Review of Books (Vidal ni pisal za New Yorker, ne ne), je glede tega zapisal, da vse odkar so pred stoletji v tisti bližnjevzhodni štalci pastirji – kakšna nesmela karierna odločitev – obnemeli ob rojstvu nekega dojenčka, ki da je bil rojen od Boga, je človeštvo več izgubljalo, kot pridobivalo ...
Vse to je pred nekaj tedni na žgočem soncu italijanske Kampanje česalo moje misli, sredi Ravella, ko sem gledala gor proti Vidalovi Rondinaii, ki jo je za milijon in pol dolarjev kupil leta 1972, »ker ponuja enega lepših pogledov na zaton zahodne civilizacije«. Poklicala sem prijatelja, profesorja Jaya Parinija s kolidža Middlebury v Vermontu, sicer Vidalovega tesnega prijatelja, napisal je njegovo avtorizirano biografijo, in se zapletla v dolg pogovor (intervju s Parinijem bo v našem časopisu objavljen v zimskih mesecih) o človeku, ki je še kako krojil pogled bralca na ameriško pa tudi svetovno zgodovino.
Parini, sicer avtor več biografij, med njimi Faulknerja, Roberta Frosta, Steinbecka, Melvilla, apostola Pavla in Jezusa, tudi knjige o zadnjih mesecih življenja Walterja Benjamina in še ene o Borgesu, kot tudi romana The Last Station o Tolstoju, po katerem je bil posnet film, je Vidala spoznal na pragu osemdesetih na obali Amalfija, kamor se je bil Vidal iz ZDA preselil skupaj s svojim dolgoletnim partnerjem, Howardom Austenom, Parini pa je tam preživel svoje sabatično leto. »Nekega večera sem mu prek prijatelja posredoval sporočilo, ali se lahko srečava ... Že naslednjega dne sem sedel v njegovem tako rekoč gradu, Rondinaii, na vrhu hriba, skale, kjer je predme, še preden sva zares spregovorila, najprej postavil kozarec, do vrha napolnjen z viskijem. V njegovem studiu je viselo okoli dvajset uokvirjenih naslovnic revij in časopisov z njegovo podobo, in ko sem mu leta kasneje postavil vprašanje, zakaj, je odgovoril, da ga, ko se popoldne spusti k delu, pisanju, spomnijo, kdo da je.«
Lastovičje gnezdo, pod njim zahaja svet
A najprej k Lastovičjem gnezdu. Gore, ki je oboževal Italijo in njeno antično zgodovino, se je najprej zaljubil v čudovito stanovanje na rimskem Largo di Torre Argentina, kjer sta z življenjskim spremljevalcem Austinom kot podnajemnika živela vrsto let, potem pa sta našla to čudovito hišo nad Amalfijem, kamor so k njima zahajali Norman Mailer, Susan Sontag, Gay Talese, Mick in Bianca Jagger, Andy Warhol, Susan Sarandon, Diane von Fürstenberg , Johnny Carson, Paul Newman in, bog pomagaj, Clintona. Nikoli v bež zaljubljena Jacqueline Kennedy. Tam sta ostala vse do začetka devetdesetih, ko jima je začelo pešati zdravje. Preselila sta se v Los Angeles, kjer je najprej umrl Austen, šest let pozneje pa še Vidal. V Rondinaii je zasnoval avtobiografijo Palimpsest (1995) in eno svojih zadnjih mojstrovin, Point to Point Navigation (2005). Šele po smrti prijatelja in nekdanjega ljubimca je Vidal zares zapustil obalo Amalfija. Hišo je prodal skupini italijanskih podjetnikov, ti so jo sicer obnovili in preuredili v luksuzni hotel – a njegov studio je ostal nedotaknjen.
Kariera pisatelja, esejista, dramatika in provokatorja, ki je trajala skoraj sedem desetletij, vse od prvih let po drugi svetovni vojni pa do prvega desetletja novega milenija, velja za eno zanimivejših v zadnjem stoletju.
Danes ni mogoče vstopiti v ta raj z nekaj naravnimi terasami, s cipresami, limonovci in nasadi vinogradov in oljkami pod njim. Razen če si kot gost ene od suit pripravljen za teden dni bivanja odšteti 90.000 dolarjev.
Vidal je umrl je 31. julija 2012 v Los Angelesu, za posledicami pljučnice, in takrat se je svetovno časopisje nazadnje razkošneje in resneje razpisalo o njem. Po malem, ker je vedno privlačno aktualen, ga berem ves čas, vse od najstniških let, ne samo njegove zgodovinske romane, ampak predvsem esejistiko; doma smo imeli veliko debelo knjigo, zbirko njegovih esejev At Home: Essays, 1982–1988, z njegovim podpisom, in na platnici sta mu, med ostalimi, hvale pela Márquez in Italo Calvino. Leta kasneje mi je njegov ameriški urednik podaril še United States Essays, 1952–1992.
Poleg obsežne serije sedmih romanov o ameriški zgodovini in satiričnih romanov, kot sta Myra Breckinridge in Duluth, je napisal na desetine televizijskih iger, filmskih scenarijev in tri romane pod psevdonimom. Napisal je tudi več sto esejev, zbranih v več zvezkih, ki so izšli med letoma 1962 in 2001. To samo na videz na vse strani neba razčlenjeno delo je še kako enovito in izkazuje raznoliko in poglobljeno poznavanje sveta politike in literature, urbano in svežo duhovitost, ki ni zamrla niti v pozni starosti, in pisateljevo, no, zavidljivo samozavest.
Vidalova linija, če ji lahko tako rečem, v ameriški književnosti sega vse do Henryja Jamesa, prefinjenega Američana iz višjih slojev družbe, ki se je družil z evropskimi sofisti, in Marka Twaina, surovega in preciznega humorista in kritika ameriškega imperija.
»Imeti slog,« je nekoč rekel Vidal, »pomeni vedeti, kdo si in kaj želiš povedati, in se pri tem ne ozirati na to, kaj si mislijo drugi.« Če ta definicija drži, je bil Vidal cesar sloga, zbadljivo prefinjen in v svojih napovedih ameriške usode preroški – in ni dovolil, da bi ga pri tem v čemerkoli določali ostali. Ker vsi ostali so bili – ostali. Bil je sam sredi Atlantika, mornar, skoraj ves čas, z lastnim kompasom, lučjo in drugimi tehničnimi pripomočki, ki so mu pomagali čez oceane in morja – a večinoma je bil vse, kar je vedel in znal, že akumuliral, postavil v svoj algoritem. Kljub vsem tem imenitnim domovanjem, raztrosenim po vsem svetu, je Gore živel predvsem – v svoji glavi.
Po obdobju bivanja v Evropi, kjer je potoval s prijateljem Tennesseejem Williamsom, se je Vidal s svojim spremljevalcem Howardom Austenom naselil ob reki Hudson v dvorcu Edgewater. Potem sta se odpravila v Italijo. Med številnimi projekti, s katerimi se je ukvarjal v tem obdobju, je bil tudi The Judgement of Paris, eden njegovih najbolj prepričljivih zgodnjih romanov, ki ga preveva duh Henryja Jamesa, čeprav je njegov slog podoben poznejšemu Vidalu: suho duhovit, globoko ironičen.
Vidal je politični svet dolga leta opazoval primerno oddaljen, vendar ga ta pogled ni zadovoljil. V upanju na aktivnejšo vlogo je leta 1960 kot demokrat in liberalec kandidiral za kongresnika v 29. okrožju New Yorka, ki je veljalo za republikansko. V svojih javnih nastopih je podpiral številne, recimo jim takrat nepopularne ideje, med drugim priznanje »rdeče« Kitajske, zmanjšanje proračuna Pentagona in zagotavljanje več denarja na zvezni ravni za izobraževanje. Glede na konservativno naravo regije, in tistega časa na splošno, je seveda bil poražen, čeprav je v svojem okrožju dobil več glasov kot John F. Kennedy, ki je bil na čelu demokratske liste. Leta 1982 je Vidal v Kaliforniji, bolj kot ne iz čiste nečimrnosti, kandidiral še na demokratskih primarnih volitvah za ameriški senat in na presenečenje mnogih v gneči končal na drugem mestu, takoj za Jerryjem Brownom.
Po neuspešni kandidaturi leta 1960 se je Vidal odločil, da se bo znova posvetil pisateljevanju. V začetku desetletja se je preselil v Italijo, v Rim, kjer je napisal zgodovinski roman Julijan, s katerim se je
proslavil po vsem svetu.
Nikoli ne gre zamuditi priložnosti za seks ali nastop na televiziji
»Njegov sloves ga je vedno in povsod prehiteval,« pravi Parini o bojevitem in hudomušnem Vidalu, vendar se je kljub temu med njima razvilo nenadejano prijateljstvo. »Začela se je vrsta najinih skoraj vsakodnevnih pogovorov, tudi dolgih večernih telefonskih pogovorov, ki so se raztegnili pozno v noč in so trajali vse do njegove smrti leta 2012 ...«
»Zlahka bi lahko trdili, da od Marka Twaina dalje noben Američan ni bil tako spreten pisatelj kot Gore Vidal. Vidalovi satirični romani so edinstveni in v ameriško literaturo vnašajo žilico swiftovskega humorja. Njegovi dosežki v vlogi dramatika in scenarista so bili v svojem času izjemni. Njegovi eseji in recenzije so mu zagotovili trajno mesto v ameriški literaturi in politiki. V svojih spominih Palimpsest je zapustil izjemno zabaven zapis o svojem življenju in času, ki sta tudi življenje in čas naroda. Čeprav se je kakovost njegovih del razlikovala, je bil skupni učinek njegove prisotnosti v ameriški literarni kulturi precejšen.«
Vidalovi eseji so bili literarne narave, v njih je često obujal dela pozabljenih pisateljev – Powella in Howellsa, na primer, a tudi politične, v katerih je znal razburkati greznico družbene dogmatičnosti po dolgem in počez. Esej je bila forma, ki jo je utelešal – omogočala mu je rezko pronicljivost, erudicijo, občasni cinizem, razkazovanje mišic z ubijalskim humorjem in svetovljanskostjo – ni slabšega esejista od tistega, ki ni od blizu videl sesedanja sveta onkraj mej svoje vasi ali kontinenta –, široko znanje in seveda eleganco pisanja. Ko sva nekoč z glavnim urednikom založbe Random House, Jasonom Epsteinom, sicer dolgoletnim urednikom Vidala, vetrila po Krasu, namenjena v domačo gostilno v Lokvi, je na moje vprašanje, v čem je Vidal esejist toliko boljši od Vidala romanopisca, rekel preprosto: »Vidal je naš Montaigne, edini naslednik Emersona.«
Njegov ego preprosto ni dovoljeval ničesar drugega kot biti najboljši. In njegova esejistika je preprosto tako dobra, da je, če se vsaj približno ukvarjaš s pisanjem za časopise, težko živeti brez nje, hočem reči, precej večji idiot boš ostal, če ga ne boš bral.
»Bil je tipični primer precej sodobne vrste slavne osebnosti«, pove Parini o tem, kako se je Gore nosil s slavo. »Ta fenomen je opazoval vse od svoje mladosti, kako se gibati v javnosti, kaj mistificirati in česa ne; kako bi sicer prišel do slovite imenitne domislice, ki je nekako definirala njegovo življenje: nikoli ne zamudi priložnosti za seks ali tiste, da se pojaviš na televiziji.«
A ne glede na svojo odprtost v delu The City and the Pillar je bila Vidalova seksualnost zapletena. V enem od intervjujev sredi sedemdesetih je dal jasno vedeti, da s spolnostjo nimaš kaj dosti početi. Po drugi strani pa je njegov roman Myra Breckinridge dokaz, kako pred svojim časom je bil, predvsem v opisovanju transspolnega junaka.
Imperij samega sebe
The Empire of Self je naslov Parinijeve biografije o Vidalu. » Bolj primernega naslova ne bi mogel najti. Gore je tako kot Teddy Roosevelt gradil imperij samega sebe. Bil je naš zadnji veliki umetnik v vlogi javnega intelektualca.« In v tem Jay vidi Vidalovo končno zapuščino. »Bil je naš predsednik v pričakovanju. Vedno je gojil upanje, fantazijo, da ga bo javnost poklicala in da bo prevzel ustrezno vlogo predsedni
ka ali državnega sekretarja ali, kar je pravzaprav še najbolj primerno, cesarja.«
Vsakršno merjenje/tehtanje življenja in dela Gora Vidala se bo zdelo banalno, če ju postavimo ob bok njegovemu mojstrskemu ustoličenju pisatelja in esejista kot »javnega sovražnika«. Svetu ni mogel odpustiti njegove neumnosti, obenem pa ni imel posebnega interesa, da bi ga »rešil«. V svojem pisanju se je spraševal, zakaj se družba ne more spoprijeti s svojim ključnim neuspehom in kako je ta sploh postal njen problem? V nekem televizijskem pogovoru so ga zaprosili, naj se izjasni ali naj celo opiše svoje občutke glede ljubezni. »Ne maram besede ljubezen,« je dejal. »To je kot patriotizem, kot zastava, kot zadnje zatočišče lopovov. Ko ljudje začnejo razpredati o tem, kakšna čudovita, topla, globoka čustva gojijo in kako ljubeči da so, zazvoni alarm: aha, vsak hip bo nekdo nekaj ukradel.«
»Vsak od nas se pred stvari, ki bi utegnile boleti, nauči zaščititi na različne načine. Vedno se mi je zdelo, da je bilo Vidalovo najbolj pikro sredstvo samoobrambe usmerjeno drugam, in to najbolj divje, ko je šlo za ostale geje,« doda Jay.
Bil je bolj zanimiv kot večina zgodovinskih junakov, ki jih je portretiral. Pogosto je, predvsem v intervjujih, z jedkimi pripombami sesul sogovornika, če ta ni bil kos temi ali sebi. Pogosto tema tudi ni bila pomembna – pomemben je bil način bojevanja, kje so postavljeni hopliti in od kod se bodo na obzorju prikazale trireme. V več kot pol stoletja so njegovi dovtipi, aforizmi, ja, tudi žaljivke in udarne replike, zlagali avtoportret, ki ga je, ko je začutil potrebo, suho poščetkal. Včasih preprosto tako, da je pred svetom uvedel svojo olimpijsko zadržanost, patricijsko vzvišenost.
V enem od petih nekajurnih pogovorov, ki jih je Parini z Vidalom opravil leta 2010, ko so bili pri pisatelju simptomi Wernicke-Korsakovega sindroma že močno izraženi, zadnji stadij hudega alkoholizma, ko alkoholik začne izgubljati stik z resničnostjo, mu je ta povedal, da je na psihološki terapiji bil samo enkrat, pa še takrat se je v hipu sesula v prah. »Preprosto zato, ker nimam nezavednega ...« je takrat pojasnil Vidal.
»Gore me je naučil pisanja,« nadaljuje Jay, »med pisanjem knjige o Walterju Benjaminu sem ga vprašal, kaj meni o tem, da bi v njej pogovor dveh likov o Kierkegaardu raztegnil na trideset strani. Mirno me je pogledal in rekel: ' Seveda lahko. A samo, če protagonista sedita v avtomobilu in bralec ve, da je pod njunima sedežema bomba.' Od takrat dalje se, če se med pisa
Polovica Američanov še nikoli ni prebrala časopisa. Polovica jih nikoli ni volila predsednika.
Upajmo, da gre za isto polovico.
njem izgubim, vedno vprašam, je pod sedežem bomba?«
Je v zasebnem življenju snel masko polemika? »Seveda. Daleč od oči javnosti je bil Gore prikupen, ranljiv, poln negotovosti glede sebe in svojega dela, za razliko od trenutkov in pogovorov pred javnostjo, takrat je znal biti do konca bojevit, nepopustljiv, preziral je vsakršno kritiko, ljubil je pohvale. Samo pohvale. Nikoli ni prikrival, da je homoseksualec, sicer prvo polovico življenja ne najbolje, toda nikoli ni postal aktivist za pravice istospolno usmerjenih. Morda v zadnjih dveh letih življenja, a je že bil prešibek. Nemara ni nikdar docela razumel, kaj je pomenila tako imenovana gejevska osvoboditev. Pripadal je epohi, ko se je homoseksualnost živelo drugače.«
Njegovo ustvarjalno življenje je bilo polno soočenj s prijatelji, navadno hitro nekdanjimi, in kolegi. »Bil je zelo dovzeten za ljubosumje, govoril je: vsakokrat, ko kateremu od mojih kolegov uspe, v meni nekaj umre.« In nikakor mu ni bilo vseeno, da je bil Tennessee Williams bolj naklonjen Trumanu Capoteju kot njemu, čeprav sta prijateljevala veliko dlje. Britanca Hitchensa je, čeprav ga je v poznih devetdesetih izbral za svojega naslednika, potem ko je Hitchens leta 2003 podprl invazijo na Irak, odslovil. In potem je bil tu Norman Mailer, njegov večni antagonist, a v zadnjih letih sta opustila sovražno nastopanje v vlogah rivalov in si, v globoki starosti, družno zalizala rane.
Njegov večni sovražnik, kolega pisatelj Truman Capote, je ob neki priložnosti javnosti razkril, da je Vidala Bobby Kennedy nagnal iz Bele hiše, češ da se je neprimerno vedel do Jackie, kar se je zdelo nenavadno, vendarle je bil njen nekakšen polbrat. Vidal jim, Kennedyjem, nikdar ni prizanašal, razkrival je njihovo bržčas ničkolikokrat umazano zlorabljanje moči in namigoval, da Bobby nikoli ne bo zbral poguma, da bi se razkril kot gej. Čeprav je Gore starejšemu bratu kot svetovalec pomagal v več političnih kampanjah, ki so nazadnje pripeljale do njegove predsedniške kandidature, je ocenil, da je bilo predsedovanje ZDA pod taktirko JFK popoln polom.
In kako prav je imel.
Uriniral je lahko z mogočne višine
Nikoli ne drobite pri tem, ko se lotite nasprotnika, je nekoč zapisal Vidal. Enega od svojih najtrdovratnejših sovražnikov, konservativnega političnega komentatorja Williama F. Buckleyja, je preživel za štiri leta. Nikoli mu ni odpustil, da ga je leta 1968 med televizijsko debato imenoval »queer«. Ob Buckleyjevi smrti je Vidal nazdravil: počivaj v miru, WFB – v peklu.
»Takrat je bil Vidal že sredi svojega konca, alkohol je naredil svoje, to ni bil več Gore, kot smo ga poznali,« je Pariniju povedal Vidalov nečak Burr Steers.
»Tukaj sem. S seboj bom vzel nekaj slik in osem tisoč knjig. Na amalfijski obali se je zame končalo eno obdobje, odpravljam se v Holivud, na njegove dolgočasne griče, kjer bom z novim kolenom iz titana začel svojo zadnjo prihodnost,« Parini povzame zadnje besede ob Vidalovem poslavljanju od Rondinaie. Njegova prihodnost v Holivudu bo trajala samo nekaj let.
V poslednjih letih življenja so se telefonski pogovori z Jayem začenjali z vprašanjem: Kaj ljudje govorijo o meni? »Na neki zastrašujoč način je bil do konca odvisen od mnenj drugih.«
»Na trenutke je znal biti nemogoč, vendar se je vseeno trudil, da me ni žalil. No, včasih me je. Vedno znova me je spraševal, kdaj bom izdal knjigo o njem, in me v javnosti večkrat imenoval »moj lastni Boswell« (po škotskem biografu Jamesu Boswellu, avtorju mogočne knjige o Samuelu Johnsonu, op. p).
»Goru sem se trudil dati vse, kar mu pripada. Svoj svet je obvladal na način, ki ga je pred njim obvladal le malokdo, saj je pisal 'od znotraj' kot otrok privilegijev, ne pozabimo, v kakšno družino se je bil rodil in kaj vse so mu najrazličnejše povezave omogočile. Čeprav je zaradi svoje homoseksualnosti neizogibno postal outsider. Če ne bi bil istospolnež, mi je nekoč dejal, bi bil predsednik. Njegovi stari starši so upravičeno pričakovali, da bo zasedel visoko politično funkcijo, zato se jim je moral njegov prvi večji roman, Mesto in steber (The City and the Pillar, 1948), zdeti sila neprijeten, saj je odkrito obravnaval homoseksualno spolnost. Moj dedek je kmalu po izidu umrl, mi je nekoč povedal Gore. Morda celo zaradi njega.«
»Ko sem ga obiskal na holivudskih gričih, je vztrajal, da obedujemo v salonu Polo v hotelu Beverly Hills – kraju, ki ga je poznal že od štiridesetih let prejšnjega stoletja, ko je njegova mati živela v bungalovu za hotelom. Takrat je imela afero s Clarkom Gablom, je pogosto govoril. Toda te večerje so bile lahko naporne, saj je pripovedoval iste stare zgodbe o tem, kako ga je Norman Mailer udaril, o nadležnih navadah Trumana Capoteja, o zlobnih dejanjih Christopherja Hitchensa, ki da je združil moči z neokonservativci v Washingtonu. 'Hitchy Poo ga je spet pihnil,' je znal reči, ko je povzel kak Hitchensov članek, ki ga je vidno razjezil. Pogosto ga je preprosto imenoval Poo.«
Ko danes vnovič berem Gorova dela o ameriški zgodovini ali njegove sladko-jedke eseje o literaturi in politiki, se znova pojavi navdušenje nad njegovo široko inteligenco, drzno samozavestjo in neizmernim znanjem in eleganco. Nad svetom se je včasih s cinizmom in prezirom znesel tudi zato, ker si je želel, da bi bil nekako bolj human, bolj civiliziran, ja, tudi bolj samozavesten.
Ali kot je nekoč o njem rekel njegov kolega s konkurenčnega časopisa, gledališki kritik John Lahr: »Gore je lahko uriniral z mogočne višine ...«
In to je počel zelo natančno. ●
Družbeni razred je za ameriške pisatelje najtežja tema, s katero se ukvarjajo, za britanske pa tista,
ki se ji najtežje izognejo.