Življenje je ljubil kot umetnost, ki jo je ljubil najbolj

Poslovil se je Roman Uranjek, vizualni umetnik, slikar, član skupine Irwin in NSK.

ajinega zadnjega intervjuja, leta 2020, sredi pandemije, se spomnim kot včeraj. Kot idealen vodič me je vodil po svojem stanovanju, ki je bilo galerija, vznemirljiv muzej, kavarna in atelje hkrati, vmes strastno razlagal o Maleviču, Schieleju ali Gustavu Klimtu, o plakatni aferi ali o umetnosti in erosu, in vmes enako zadihano razlagal slike na stenah, od stene Tisnikarja do stene Irwinov. Vsaka slika je zanj imela zgodbo, tako kot recimo miza Petra Vezjaka v bivalnem prostoru ali nakupovalni voziček ...

Bilo je preveč vtisov in zgodb, da bi jih lahko vse uokvirila v intervju. Slike Irwinov so morale biti v okvirju. Pa čeprav mu je Tomaž Šalamun takrat rekel, zakaj, Roman, to je vendar tako meščansko. Irwini so se hoteli razlikovati od generacije pred njimi, hoteli so biti uokvirjeni, omejeni. Omejitve še spodbudijo ustvarjalnost, je rekel.

NProjekt, ki ga bom nadaljeval v neskončnost

Zadnja leta je v okviru projekta At Least One Cross A Day vsak dan na facebooku in instagramu objavil slike risb in kolažev s svojimi križi. Prvo risbo s križem je naredil 1. januarja 2002, ko je Evropska unija uvedla enotno valuto. Najprej je mislil, da bo to enoletni projekt, a ko je začel, se ni mogel več ustaviti. »Vsak dan sem se zbudil in si zamišljal, kaj bom ustvaril. Tako ostajam v kondiciji,« mi je rekel. »Gre za paradoks: če ustvarjaš vsak dan, po mojem nisi nič boljši slikar ali umetnik. Se ti pa izostri senzibilnost. Vsako jutro, takoj ko se zbudim, že razmišljam o novi podobi križa, o umetniških stilih, o zgodovini umetnosti ... To je kot neke vrste mantra, obsedenost, meditacija, molitev.«

Križi in kolaži so bili njegov dnevnik, tako zaznamujem čas, je razlagal, si vmes razigrano popravil lase in vzneseno kazal kolaže s fotografijami njegovih prijateljev, z

Igorjem Vidmarjem in Igorjem Andjelićem in Petrom Mlakarjem na njihovih tradicionalnih srečanjih na sobotni tržnici ... »Tole, kar lahko vidiš v teh knjigah,« je pokazal na skladovnice fasciklov na polici ob steni, »sta skoraj dve desetletji skic in kolažev mojih križev. Verjamem, da bom ta projekt nadaljeval v neskončnost …«

Svoj zadnji križ je objavil 20. avgusta ob dveh zjutraj in 43 minut. Njegov zadnji umetniški projekt v neskončnost. Selfi na križu. Hešteg Goran Trbuljak. Intervencija v delo zagrebškega umetnika Gorana Trbuljaka z napisom: »Borba se nastavlja, papir gubi.« Boj se nadaljuje, papir izgublja.

Pred več kot osmimi leti se je skupaj z bosansko-hercegovskim umetnikom Radenkom Milakom lotil novega projekta Dates/Datumi. »Z Radenkom imava že od leta 2014, ko sva se spoznala, nekakšen kulturno-aktivistični dialog.« To srečanje se morda niti ne bi zgodilo,

če si sam ne bi odprl profila na facebooku. In to zaradi Maksa Soršaka, preminulega v. d. vodje Gleja, ko je pomagal pri organizaciji dražbe njegovih osebnih stvari v Gleju, da bi poplačali Maksove dolgove zaradi zdravljenja.

Milak ga je tako našel na družbenih omrežjih, takoj sta se ujela. On je naredil akvarel po nečem, kar je bilo resnično in ima datum, faktično zgodovino, Roman je vzel datum na akvarelu in preveril, kakšen križ je naredil na ta dan leta 2002, 2003, 2004 ... in tako je nastajala nekakšna moja obsesivna, zasebna zgodovina, kot je rekel z nasmeškom. Skupaj z Milakom sta leta 2017 razstavljala na beneškem bienalu za Bosno in Hercegovino.

Irwini so bili tudi eni prvih, ki so izkazali solidarnost z umetniki v obleganem Sarajevu med vojno. Skupaj z Zdenko Badovinac so se zavzeli, da bi Moderna galerija donirala nekatera dela v muzej sodobnih umetnosti Sarajevu. Skupaj z Zdenko, Igorjem Zabelom, Miranom Moharjem in Borutom Vogelnikom so se odpravili v oblegano mesto; še prej je šel sam v Medvode, v tovarno barv in lakov Helios, in jih prosil, ali lahko donirajo oljne barve. Ko so paket nesli na akademijo likovnih umetnosti in prečkali most čez Miljacko, jih je presenetil rafal. »Takrat sem prvič doživel, kako slišiš rafal šele po tem, ko je že dolgo mimo tebe,« je pripovedoval. Zadel je avtobus, bilo je veliko mrtvih. »To je bil prvi takšen stik s smrtjo, ki je tako blizu tebe.«

Parmezan – materializacija želje mleka po večnosti

Prva razstava je bila v zasebnem ateljeju Matjaža Vipotnika, a v resnici je skupina Irwin prej doživela preboj v tujini kot doma, z »gverilsko okupacijo beneškega bienala«; vznemirljiva zgodba, polna zavojev, tudi zgodba o plakatni aferi je iz njegovih ust zvenela kot kriminalka, čeprav jo je pripovedoval lahkotno, brez težkih čustev.

Ko so se člani Novega kolektivizma na pobudo Igorja Vidmarja prijavili na natečaj za plakat za dan mladosti in naredili plakat z nacistično podlago, niso vedeli, da gre za Kleinovo sliko Tretji rajh. Za provokacijo so si za »navdih« pač izbrali sliko iz tridesetih let in nacistične simbole zamenjali z rdečo zvezdo, belim golobom in jugoslovanskim grbom z osmimi plamenicami. »Komisija ZSMS je naš plakat izbrala za najboljši, potrdili so ga tudi generali v Beogradu, dokler ni nekdo ugotovil, da je sumljivo podoben Kleinovi sliki. Zanimivo, kot je kasneje pripomnil Dragan Živadinov, da je večina generalov, ki jim je bil plakat z nacistično ikonografijo nezavedno všeč, kasneje končala v Haagu kot vojni zločinci.«

Že čez nekaj dni po zmagi na natečaju je na njegova vrata potrkala udba, začeli so se grožnje, pritiski, zasliševanje, ni bilo lepo, ni šel v detajle, je pa rekel, da takrat, ko so »mladi, naivni in malo nori« naredili ta provokativni plakat, tega, kar je povlekel za sabo, niso pričakovali. Oproščeni so bili, ironično, prav zaradi »uporabe retroprincipa«, ki je, kot so razložili vodstvu partije, »v svetu uveljavljena umetniška praksa«, ki so si jo v resnici izmislili sami. Retroprincip od takrat označuje njihovo drugačnost od prevladujočega postmodernizma tistega časa in nadaljevanje tradicije konceptualne umetnosti.

Vsakič, ko sem govorila z njim, mi je šel po glavi stavek Damiena Hirsta v intervjuju ob njegovi razstavi v MGLC: »Ambicija biti slaven in želja ustvarjati umetnost se napajata iz istega izvira – gre za željo, da bi živeli večno.« Romana to ni ganilo. Ah, je cinično odmahnil z roko: »Tudi definicija parmezana je – materializacija želje mleka po večnosti.«

In vendar obstaja legenda, ko so, še zeleni mladeniči, na prvi dan oblikovne šole stali pred Križankami, Zoran Smiljanić, Dejan Bajda, Andrej Lupinc, Uranjek in Dejan Knez, in je mimo njih s palico prišepala stara ženica z ruto na glavi. Ustavila se je pred njimi in se zazrla na obok Križank: Kaj piše tam gor, fantje? Nihče od njih se ni točno spomnil napisa na Plečnikovih Križankah, Smiljanić pa se je ozrl gor in rekel: »Minljiv si, le tvoja dela so tvoj spomin.« Ženica jih je premerila in rekla: »Zapomnite si to, fantje.«

Vizualni umetnik in član skupine Irwin Miran Mohar je z Romanom prijatelj že sedeminštirideset let, spoznala sta se leta 1975, ko sta Roman in Dejan Knez vstopila v prvi letnik šole za oblikovanje, on je bil v tretjem. »Vsi trije smo si takoj postali zelo blizu, veliko smo se pogovarjali o umetnosti. Roman me je kot iniciator in soustanovitelj skupine Irwin povabil k njim dve leti po njenem nastanku, sodelovala sva tudi v skupini Novi kolektivizem. Poznam ga kot človeka, ki je vedno vsem pomagal in vedno naredil, kar je obljubil. Nanj si se vedno lahko zanesel. Imel je jekleno voljo in vztrajnost – česarkoli se je lotil, ni nikoli obupoval,« je povedal Mohar.

»Rad je imel življenje in umetnost, in kot vedo vsi, ki so ga poznali, je bil tudi zelo družaben. Ob njegovi tragični smrti smo Irwini prejeli številne izraze sožalja iz Slovenije in tujine, kar govori o tem, da je imel izjemno veliko prijateljev in znancev, ki so ga imeli res radi in ga spoštovali.«

Do zdaj so jim med drugimi izrekli sožalje: direktorica programa londonske Tate Modern Catherine Wood, Kuratorski kolektiv WHW, direktor Van Abbemuseuma v Eindhovnu Charles Esche, glavni kustos UNAM (Museo Universitario Arte Contemporáneo) v Ciudadu de Méxicu in kustos Manifeste v Genku Cuauhtémoc Medina, bivša glavna kustosinja Mome v New Yorku Sabine Breitwieser, direktorica fundacije a/political iz Londona Becky Haghpanah-Shirwan ... in številni drugi predstavniki in vodje pomembnih umetniških institucij po svetu.

»Z artom se trguje, za kunst se umira«

Ko so se člani Laibacha, Scipion Nasice in Irwinov združili v Neue Slovenische Kunst (kot so takrat rekli: »z artom se trguje, za kunst se umira«), je obveljalo, da so Irwini nekakšni kronisti svoje lastne države, ne da bi jo takrat sploh še ustanovili. Prve slike so bile reinterpretacija prvih plakatov Laibacha, ki jih je naredil Dejan Knez. Naslednjih štirinajst let so uporabljali motive iz arzenala svetovne umetnosti, dokler niso ugotovili, da se določeni motivi ponavljajo: križ, Groharjev Sejalec, Bobnarček, Malevič med obema vojnama, jelen, skodelica kave in kasneje Ursula Noordung.

Na vojno v BiH so se odzvali tako, da so ustanovili državo v času in gibanje Neue Slowenische Kunst preimenovali v NSK država v času. NSK State in Time. Najprej so dobili idejo o potnem listu, ki bi umetnikom na kriznih žariščih omogočal prehod meje.

Vsak od nas ima verjetno drugo interpretacijo, zakaj potni listi, a zame je bila gotovo to refleksija na vojno, na begunce, je rekel. Za vsakega begunca je gotovo najtežje priti čez mejo. Režiser Ademir Kenović je kasneje rad povedal, kako mu je diplomatski potni list olajšal prehod iz obleganega Sarajeva, ko je hodil na Dunaj montirat filme, s katerimi je mednarodno javnost želel ozavestiti, kaj se dogaja v Sarajevu.

Vsako odprtje razstave, vsaka premiera, vsako naključno srečanje z Romanom v mestu je bilo mala predstava, dogodek. Vsakič si se poslovil z navdihom, z novim naslovom knjige, ki jo je treba prebrati, z novo razstavo, ki jo je treba videti. Tudi umetniška vodja Cukrarne Alenka Gregorič pravi, da so spomini, ki se zbujajo zdaj ob njegovi izgubi, kot kratke zgodbe, ki se sestavljajo v knjigo. Roman. Z njim je prepotovala kar nekaj sveta, tik pred pandemijo so obiskali Guangzhou in Hongkong. »Ob postavljanju razstav v tujih mestih z umetniki skleneš nekakšna začasna zavezništva, polna medsebojne podpore in kolegialnosti. Pri Romanu je šlo poleg vsega še za neizmeren optimizem, veselje ob obisku novih krajev in brezmejno pomoč pri dilemah s postavitvijo razstav; s svojo iskrenostjo, radovednostjo, duhovitostjo je vsakič poskrbel za številne anekdote.«

Roman Uranjek je bil na gledaliških premierah, otvoritvah razstav kot žareč meteor, če bi živel v drugih časih, si ga predstavljam, kako se vrti na dvornih parketih ali literarnih salonih in govori o umetnosti, gledališču, literaturi ali glasbi … Vedno je bil poln literarnih referenc, od Oscarja Wilda do Gombrowicza ali Singerja, ki ga je imel rad, »ker sprejema vse človeško, brez obsodb«.

Bil je zvest obiskovalec razstav, pravi Alenka Gregorič, s svojim optimizmom in duhovitimi komentarji je vedno znal najti pravi stavek, ki je včasih tudi streznil sogovornika. »Spomnim se, ko smo se nekoč zapletli v pogovor z mladim umetnikom, ki je zelo na dolgo in samovšečno razpredal o lastnem angažmaju in delu, Roman pa ga je nenadoma prekinil z vprašanjem: 'Zanimivo. Misliš, da lahko tvojo genialnost potrdi še kdo?'«

Če hočeš postati klasik, moraš biti najprej sodoben

Ko je predaval študentom na Sorboni, jih je fasciniral že s prvim stavkom – da sta bila Mozart in Bach najprej sodobna umetnika, šele potem sta postala klasika. Če hočeš postati klasik, moraš biti najprej sodoben.

Kljub svoji pregovorni družabnosti je potreboval tudi samoto. »Mene osebno ta čas pandemije izjemno inspirira, veliko časa preživim v svojem studiu, berem veliko več kot prej, razmišljam o umetnosti,« mi je rekel takrat. »In ker sem sicer zelo socialen, mi zdaj paše drug ekstrem. Potrebujem tudi samoto in kontemplacijo.« Ko je bil mlad fant, se je iz potrebe po samoti za dva meseca preselil v samostan Pleterje in tam s patrom izdeloval jaslice in križe iz gline.

Njihova najbolj odmevna razstava in hkrati tudi najbolj mednarodno odmevna razstava Moderne galerije je bila gotovo NSK: Od kapitala do kapitala, ki je po Ljubljani (2015) gostovala v Van Abbemuseumu v nizozemskem Eindhovnu, moskovski galeriji Garage in madridskem muzeju Reina Sofía (2017), kjer jo je skupaj s predsednikom Borutom Pahorjem odprl španski kralj Filip VI. V Madridu si jo je ogledalo kar 300 tisoč obiskovalcev, v Moskvi 70 tisoč, v Eindhovnu 40 tisoč, doma 15 tisoč. Zdenka Badovinac je v Delu napisala, da je razstava z gostovanji v pomembnih evropskih muzejih naredila za promocijo Slovenije več kot katerakoli njena zunanja politika.

Spomnim se, da je bila španskemu kralju posebej všeč naša velika, s krvjo in premogom narejena slika Rdeči revirji, je razlagal v najinem zadnjem intervjuju. »Vprašal me je, zakaj je tako velika, in odvrnil sem mu nekaj v smislu, da pri nas namesto modernistične sintagme manj je več bolj zagovarjamo več je več.«

Namestnica direktorja največje španske kulturne ustanove Círculo de Bellas Artes Lidija Šircelj, ki je po slovesnem odprtju razstave člane skupine Irwin gostila pri njej na neformalni večerji, se Romana spomni kot človeka, ki je v vsako družbo vnesel življenje, žar, navdih. »Ko sem izvedela za tragično novico, mi je šel najprej čez misli njegov izrek, ki ga je tako rad ponavljal, kadar česa ni razumel. Me prav zanima, zakaj je to dobro? In zdaj se sama sprašujem: Zakaj je to dobro, Roman?«

»O Romanu je nemogoče govoriti v pretekliku. Brezmejno rad je imel življenje, ljubil ga je kot umetnost, ki jo je ljubil najbolj,« je na dan, ko je izvedela za izgubo, zapisala njegova nekdanja soproga Alja Brglez. »Šele zdaj vem, ko nas je učil umetnosti, nas je učil življenja: za prvo je vedel, da je večna, za drugo je verjel, da je neskončno. Eden najpogumnejših ljudi, najboljših. Neskončen prijatelj. Večni učitelj.« ●

Vsako odprtje razstave, vsaka premiera, vsako naključno srečanje z Romanom v mestu je bilo mala predstava, dogodek. Vsakič si se poslovil z navdihom, z novim naslovom knjige, ki jo je treba prebrati, z novo razstavo, ki jo je treba videti. »Vsako jutro, takoj ko se zbudim, že razmišljam o novi podobi križa, o umetniških stilih, o zgodovini umetnosti ... To je kot neke vrste mantra, obsedenost, meditacija, molitev.«