VRT KOT FILM

erek Jarman je bil angleški filmski režiser izjemnih avtorskih filmov, ki jih je snemal predvsem v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Odkril je Tildo Swinton. V njegovem filmu Caravaggio je igrala rdečelaso pocestnico, ki jo je slikar, ki je imel divje in kriminalno življenje, na svojih slikah upodabljal kot nedolžno devico Marijo. Jarmana so zanimali svetniki, sveti Sebastijan na primer, ali pa filozofi – posnel je film o Ludwigu Wittgensteinu. In ves čas je bral knjige o angleških kraljih, s katerimi je bil obseden kot Shakespeare. »Oh, kako bi Shakespeare ljubil kino,« je rad rekel. Ljubil je divje gejevske zabave v New Yorku in Londonu. Bil je tudi aktivist, vedno kritičen do politike. Bil je prepričan, da je politika kombinacija vseh sedmih grehov in da je sama pozabljeni osmi smrtni greh. Oboževal je seks in glasno se je boril za gejevske pravice. Idej za filme mu ni nikoli zmanjkalo. Leta 1994 je umrl zaradi aidsa. Star je bil 52 let. V svojih dnevnikih, ki so v knjigi izšli pod naslovom Modern Nature (Moderna narava), opisuje zadnja leta življenja, ko je zaradi te zahrbtne bolezni skoraj vsak dan umrl kakšen od njegovih prijateljev in znancev in ni bilo veliko prostora za upanje in optimizem. In vendar je bil to zanj poseben čas, saj se je preselil v Kent in se začel ukvarjati s svojim vrtom, ki je bil ob morju in veliki jedrski elektrarni. Zemlja okoli njegove lesene koče ni bila preveč rodovitna, a vendar so rastline tam dobro uspevale. Predvsem je imel rad zelišča. Opazil je, da ima človek na deželi veliko manj časa, kot če živi v mestu. Z vso pozornostjo opisuje živali in rastline in je žalosten, če rože uniči prezgodnja zmrzal. Rastline je posadil tako, da so bile povezane v neko zgodbo, ki jo je razumel samo on, kot da bi šlo za film ali gledališko predstavo. Njegovi filmi so bili ekscentrični, vizionarski, predrzni in uporniški, prav tak je bil tudi njegov vrt, v katerem so bile njegove najljubše rastline glavne igralke. Zvezde.

A to je tudi knjiga o tem, kako je Soho nekoč bil umazan kraj za umetnike, čudake in pijance in ne le načičkana in čista soseska brez življenja, polna dragih hipsterskih trgovin, tako kot je danes, po kateri se sprehajajo samo turisti. London postaja prazen Disneyland, je že takrat ugotavljal režiser. Priznal je, kako so bili vsi umetniki v osemdesetih v Londonu prijatelji in so se v devetdesetih žal samo še opravljali. Dnevnike je pisal do samega konca, ko je bilo njegovo telo že utrujeno in uničeno od bolezni. V njih je toliko upanja in ljubezni do ustvarjanja, toliko predrznosti in iskrenosti in zelo malo dvoličnosti in lažne morale. Danes njegov mali vrt ob koči, imenovani Prospect, še vedno obstaja in je odprt za obiskovalce in oboževalce njegovih filmov in talenta. Irena Štaudohar

D