Ko greš na tekmo, imaš pred sabo izostreno čustveno zrcalo skupnosti

Legenda svetovnega športnega poročanja, ki ga je znameniti ameriški košarkarski trener in komentator Dan Peterson imenoval za številko ena športnih poročevalcev sploh. Za Berlusconijeve televizijske mreže sta skupaj komentirala najpomembnejše košarkarske

S Sergiem Tavčarjem sva se srečala na dvorišču bara Tabor na Opčinah pri Trstu, natanko tam, kjer sva se spoznala pred skoraj pol stoletja. Na košarkarski tekmi zamejskih slovenskih športnih iger, ki jih že zdavnaj ni več, je vodil domačo ekipo Poleta, ki jo je suvereno treniral, jaz pa sem po svojih skromnih močeh »vodil« peterko tabornikov Rodu modrega vala. Ne spominjam se več, kdo je zmagal. Vem le, da sva se po končani tekmi razgovorila do druge ure ponoči o vsem, o čemer lahko govorita dva mlada človeka. Ko sva začela razpravljati o razliki med bridgeom in šahom, sva omagala in si z nasmehom voščila lahko noč.

Zdaj sedi pred mano kot legenda svetovnega športnega poročanja, ki ga je znameniti ameriški košarkarski trener in komentator Dan Peterson imenoval za številko ena športnih poročevalcev sploh. Tako ga je cenil, da ga je povabil, da bi skupaj za italijanske Berlusconijeve televizijske mreže Mediaset komentirala najpomembnejše mednarodne košarkarske tekme, strokovne košarkarske revije pa so ju kmalu, sicer neuradno, razglasile za najboljšo komentatorsko dvojico na svetu.

Sergio, domačini so te nekoč redno videvali, kako si na tem igrišču ob barskem dvorišču predvsem ob nedeljah vadil proste strele, zadeval pa si z natančnostjo do 90 odstotkov. Kako si daljnega leta 1971 začel komentatorsko pot na TV Koper-Capodistria?

Bilo je kar pestro in danes zveni zabavno, a tedaj to nikakor ni bilo. Takrat so italijanski športni programi TV Koper komaj tipajoče začenjali z oddajanjem in so krčevito iskali komentatorje v italijanskem jeziku, ki bi poznali tudi slovanske jezike, saj je šlo pretežno za poročanje iz studia s tekem jugoslovanskih prvenstev. Voda jim je tekla v grlo; po očetovem priporočilu sem šel na poizkušnjo in začuda so me takoj vzeli.

Kar takoj sem moral brez sleherne priprave iz studia v neposrednem prenosu v živo poročati s hokejske tekme svetovnega prvenstva skupine B v Švici med Jugoslavijo in Avstrijo. Monitor je bil droben, dvanajstpalčni, signal izredno slab, saj je »sneg« vseskozi nagajal, da sem videl le bele in črne pike, ki so se premikale po ledeni plošči. Hokejske ploščice pa sploh nisem videl.

Jugoslovanske, točneje slovenske igralce sem večinoma poznal, saj sem se že tedaj zanimal za vse športe. Ko pa sem vprašal za postavo Avstrije, so mi flegmatično odgovorili: »Je nimamo, ker nam žal še ni uspelo vzpostaviti telefonske zveze s slovenskim komentatorjem Mitom Trefaltom v Bernu.« Nič zato, zavihal sem si rokave, iz sebe iztisnil vse svoje športno znanje in fantazijo, ki sem ju premogel, v drugi tretjini pa nam je celo uspelo priklicati Trefalta, tako da sem končno prišel do avstrijske postave. Še dobro, da se je prva tretjina končala z izidom 0:0 ...

Šele na koncu prenosa sem izvedel, da je mojemu poročanju sledil eden »velikih šefov« Televizije Koper, ki me je ves čas nepremično mrko gledal. Na koncu se mi je približal in mi suho dahnil: »Dobro, dobro, Tavčar, ni slabo, kar nadaljujte.« To je bil moj prvi prenos v najslabših možnih okoliščinah. Vrgli so me v vodo in moral sem splavati.

Koliko košarkarskih tekem si komentiral v karieri?

Od tedaj do nedavne upokojitve sem uradno komentiral okrog 3000 športnih dogodkov – dejansko jih je bilo veliko več –, imel pa sem prek tisoč košarkarskih prenosov, v glavnem z jugoslovanskega prvenstva, pač Cibone, Jugoplastike, Partizana, Bosne, Crvene zvezde, pa tudi Vardarja ali Rabotničkega, kot še na mednarodnem področju Reala Madrida, CSKA-ja, Olympiakosa, Žalgirisa, Barcelone, Maccabija, Olimpie iz Milana ... Da ne govorim o tekmah jugoslovanske, italijanske in drugih reprezentanc. Komentiral sem še teniške, plavalne in med drugim tudi hokejske tekme, vključno z ognjenim krstom.

Začetki so torej bili povsem naključni. Po splošnem mnenju si »iznašel« nov, čisto samosvoj komentatorski stil, poln fantazije, metafor in pikrih pripomb, to pa si si lahko privoščil zaradi svoje velike strokovnosti in pripravljenosti.

Zadeva je zelo enostavna. Delali smo v tako nemogočih razmerah, da sem bil prepričan, da nas nihče ne gleda. Zato sem najprej komentiral, kot to počenjajo italijanski poročevalci, pa sem sprevidel, da mi njihov slog ne ustreza, in sem si rekel, da bom povedal le to, kar mi šine v glavo, tako ali tako govorim le sam sebi. Zato sem bil zelo začuden, ko so po nekaj mesecih začela v uredništvo množično prihajati pohvalna pisma, ljudje pa so se obračali name s skoraj standardnim stavkom »končno nekaj malo bolj sočnega, svežega in poskočnega«. Pa sem si pritegnil, »dobro, če je ljudem všeč, zakaj ne bi tako tudi nadaljeval«? Takrat se nisem zavedal, da me gledajo po lepem delu Italije.

V poročanju si bil večkrat zelo direkten, občasno tudi oster, obe

nem si se pristno navduševal nad vrhunskimi tehničnimi gestami ekip in posameznikov. Tako se spominjam, kako si za nekega igralca rekel, da ne bo nikdar nič iz njega, za centra beograjskega Radničkega Milovana Tasića pa si celo izjavil, da je živ dokaz, da obstaja povezava med neandertalcem in homo sapiensom. Je bil kdaj kak igralec užaljen?

Mislim, da je ena mojih vrlin, na katero sem ponosen, da nihče izmed tistih, ki sem jih ošvrknil med prenosom, ni bil užaljen, to pa zato, ker sem bil vselej dobronameren in objektiven in so vsi vedeli, da mi od tega ne pride nič v žep. Enostavno, če je nekdo dober, sem rekel, da je dober, in če je bil nekdo slab, nisem imel nobenih težav tega jasno izraziti. A vedno sem izjave smiselno motiviral. Rekel sem pač, zakaj je po mojem mnenju nekdo slab, kaj mu manjka in kako se lahko izboljša.

Veliki profesionalni uspeh si dosegel, ko si v osemdesetih letih komentiral najpomembnejše mednarodne tekme skupaj z Danom Petersonom: vsa Italija te je poslušala in takrat sta vidva dobila naziv najboljša svetovna košarkarska komentatorja. Spominjam se, da so si po Italiji navdušenci nastavljali antene za TV Koper zato, da bi vama lahko sledili ...

Poleg iskrivosti mojih komentarjev je Petersonu najbolj imponirala moja strokovnost. Ker le če si odlično pripravljen, lahko daješ tehtne pripombe, ker jih lahko v vsakem trenutku zagovarjaš. No, on me je že poslušal, ko je prišel trenirat v Milano, redno je gledal TV Koper, dobro me je poznal in tudi cenil.

Ko je TV Koper prišel pod Berlusconijevo okrilje, je voditeljem Mediaseta prišlo na pamet, da bi lahko združili mene in Dana Petersona, ki je bil pogodbeno vezan z njimi. Takoj sva se dobro ujela in sledile so zelo dobre sezone z velikim uspehom, ko sva komentirala skupaj. Tudi on je poročal prav tako pisano kot jaz, saj je recimo vsem znana njegova že ponarodela rečenica, ko je bila tekma dejansko končana, »žena, vrzi pašto v vrelo vodo, ker prihajam domov«. Ko se dva človeka spoštujeta in nihče noče izstopati ali kakorkoli prednjačiti, čeprav je bil on nič manj kot Dan Peterson, takrat stvari tečejo kot po olju. Še danes sva prijatelja.

Dan Peterson te je želel ob sebi tudi zato, ker si eden največjih izvedencev za jugoslovansko košarko, ki sta jo pač morala občasno skupaj komentirati. Menda te je tudi on vprašal, zakaj Jugoslovani na tekmah redno zafrkavajo italijanske košarkarje. Tudi mnogi drugi italijanski kolegi so me vprašali to, jaz pa sem jim odgovoril: »Če vas imajo za norca, pomeni, da vas spoštujejo. Oni proslavljajo zmago z nekakšnim indijanskim plesom okrog totema, kar pomeni poniževanje nasprotnikov. A ponižujejo vas zato, ker vas cenijo. Ko recimo vodijo za štirideset točk in potem zmagajo le za pet, je tako, kot da bi vam rekli, »mi se zdaj samo igračkamo, kaj še sploh vztrajate na igrišču, pojdite raje pod tuš ... Za božjo voljo, nehajte.« To je popolnoma nasprotno od ameriške mentalitete, ko se moraš boriti do konca, tudi če si že dotolkel nasprotnika.

Peterson je med nekim komentarjem povedal, kako si mu ti razlagal balkanski pristop k igri. Mnogi so mislili, da so Jugoslovani dobri košarkarji, ker so tako visoki in močni in imajo veliko lakoto po uspehu, ker lahko prek njega pridejo do materialne blaginje. Resnica je baje povsem drugačna ...

Točno tako. Balkanci so hazarderji, gre jim za nadmudrivanje, torej prelisičenje nasprotnika, še bolj kot za zmago. V Zadru so se zabavali ob vragolijah malega Pina Đerđe, čigar cilj ni bil zadeti koš, temveč to, da nasprotnikovi dolgini skačejo v prazno in so tako ponižani. Če pa si je kdo upal zadeti koš na banalen način, ko bi lahko nasprotnika nadmudrival, so leteli kamni na igrišče. Ta jugoslovanska zvijačnost velja tudi v nogometu, saj so gledalci plačevali vstopnico, le da bi v Sarajevu videli Safeta Sušića, kako dela kičmo in je torej bolj prebrisan od nasprotnika. Če ob tem naključno zadene gol, no, naj bo, se pač zgodi ...

Kaj je torej kičma?

Kičma je finta z bliskovitim gibom hrbtenice, s katero pretkano položiš nasprotnika na tla in mu potem zbežiš. Dovolj je nekaj kičem na tekmo in gledalci, ki so komaj vedeli za rezultat, so šli domov potešeni ob estetskem, športnem in duševnem užitku.

Ob komentiranju jugoslovanske košarke pa tudi drugih športov si večkrat poudaril, kako je šport verodostojno zrcalo nekega naroda, in preroško napovedal, da se bo v Jugoslaviji kmalu začela vojna, mnogi pa so te zato imeli za pesimističnega vizionarja. Točno tako. Šport natančno prikazuje socialni utrip naroda, in če se kritično podaš na košarkarsko ali nogometno tekmo, boš imel pred sabo izostreno čustveno zrcalo ljudi. Če bi profesorji humanističnih ved redno zahajali na tribune in opazovali igralce in gledalce, bi lahko marsikaj razumeli in pravočasno preprečili marsikatero katastrofo. Tako se spomnim, kako sem po znameniti nogometni tekmi prve jugoslovanske nogometne lige 13. maja 1990 v Zagrebu med domačim Dinamom in beograjsko Crveno zvezdo, ko je prišlo do hudih medetničnih izgredov, izjavil: spirano venti di guerra, torej vejejo vetrovi vojne, in žal sem bil dober prerok. (Sergia je na dvorišču bara pozdravljalo vse več ljudi, veliko je bilo njegovih bivših igralcev, sam pa sem izkoristil premor, da sem spremenil temo pogovora in ga povprašal po slovenski narodni identiteti in njegovih družinskih koreninah.)

Slovenci smo po osamosvojitvi pridobili veliko samozavesti, rezultati pa so osupljivi. Danes imamo kolesarja Pogačarja in Rogliča, športno plezalko Garnbretovo, zlate evropske košarkarje z Dončićem na čelu. To je očitno rezultat spremenjene mentalitete ...

Pred osamosvojitvijo smo bili Slovenci, kar se tiče samozavesti, popolnoma na psu. Utesnjevali so nas igralci drugih jugoslovanskih republik in bili smo rezervno kolo jugoslovanskega športa. Podzavestno smo vsrkali globok občutek manjvrednosti, ki se nas je dolgo oklepal. Dobro se spominjam komentarja našega poročevalca z zimskih olimpijskih iger v Lake Placidu leta 1980, ko je poveličeval največji slovenski rezultat sploh, četrto mesto v veleslalomu Bojana Križaja. Katastrofa! Križaj je bil tedaj po Švedu Stenmarku najboljši smučar na svetu in bi moral biti srebrn, mi pa smo se veselili nekoristne lesene kolajne!

Danes so se na srečo razmere odločno spremenile, saj se spominjam judoistke Tine Trstenjak, ki je pred olimpijskimi igrami v Riu de Janeiru leta 2016 izjavila, da pričakuje le zlato, saj je bila tako evropska kot svetovna prvakinja. Tedaj je od Križaja minilo 36 let. Da ne govorimo o Janji Garnbret, ki je na lanskih olimpijskih igrah startala le na prvo mesto, vse drugo bi bilo neuspeh, pa izjave Tadeja Pogačarja, da na Tour de France naskakuje zmago, podobno pa so izjavljali tudi slovenski košarkarji pred finalno tekmo evropskega prvenstva leta 2017 v Istanbulu proti Srbiji.

Sicer pri Slovencih še danes občasno vztrajajo usedline nekdanjega vseobsegajočega pesimizma, ko ob napol polnem kozarcu vidiš le napol praznega in ko ti ob stavku, »danes sije sonce«, odgovorijo, da bo ob koncu tedna zagotovo dež.

No, na srečo s časom ta trdovratni pesimizem počasi hlapi.

Ko smo že prešli na slovensko identiteto, ti postavim enostavno, a verjetno najtežje vprašanje, tisto, ki bi ti ga moral postaviti že na začetku najinega pogovora: katera je tvoja narodnost oziroma kar brutalno: kdo pravzaprav si?

To ni najtežje, temveč najlažje vprašanje, saj sem preteklost svoje družine natančno preučeval. Moj oče, profesor in dramatik Josip Tavčar, ki sem ga neizmerno občudoval in ga pogrešam še danes, je bil iz Dutovelj na Krasu in je bil potomec ene najuglednejših dutovskih družin. Njegova žena, moja mama Irma Lange, pa je bila hčerka Nemca