Demokracija ni stanje. Je točka na obzorju

Delo, 2. julija

Razumem ogorčenje gospoda Marijana Lačna (20. avgusta v PP29) zaradi revščine in človeka nevrednega življenjskega položaja mnogih d r ž av l j a n o v ; ogorčenje zaradi zlorab, ki jih tudi sam obsojam, kar sem omenil v svojih pismih. Njegovo namigovanje, da mi gre zaradi zaslug, ki mi jih pripisuje, predobro, da bi to razumel, ni na mestu. Izviram iz skromne delavske družine, poznam podobne družine sorodnikov in znancev, ki so v otroštvu živeli v še slabših razmerah. Tudi pri svojem poklicnem delu sem se kar dobro seznanil z razmerami prejemnikov socialnih pomoči in drugimi v podobnem položaju.

A to ni bistveno. Gospod Lačen piše, »ločevanje« demokracije in blagostanja je morda možno »v teoretičnih razpravah, v vsakdanjem življenju prizadetih ljudi pa zanesljivo ne«. Ponoviti moram: demokracijo, ustavno demokracijo, to je družbenopolitično ureditev ali naravo režima, je treba pojmovno razlikovati od pojma materialnega blagostanja (ali njegovega nasprotja, revščine). Ustavna demokracija je ena značilnost družbe, materialno blagostanje pa druga. Teh dveh značilnosti družbe ne smemo enačiti. Te vrste demokratična ureditev (kot tudi nobena druga) ne privede nujno do večjega materialnega blagostanja, čeprav se običajno to zgodi. Ustvari pogoje za kolikor mogoče neovirano gospodarjenje, omogoči zasebno lastnino proizvajalnih sredstev, sprosti zasebno pobudo, regulira odnose med delodajalci in delojemalci, zagotavlja svoboščine itd., vendar ne zagotavlja materialnega blagostanja in ne preprečuje revščine. Materialno blagostanje je odvisno od številnih drugih zgodovinskih, okoljskih, kulturnih in drugih družbenih pogojev, ki vplivajo na podjetnost in ustvarjalnost ljudi.

V državah EU – vse imajo demokratično ureditev – je precejšen razpon v blagostanju. Luksemburg ima 12-krat višji BDP na prebivalca kot Bolgarija. Povsod pa so tudi revni. Če pa blagostanje pojmujemo širše in vanj vključimo še človekove pravice in svoboščine (pravico do socialne varnosti, zdravstvenega varstva itd.), ki jih omenja gospod Lačen v zadnjem odstavku in s tem širi pojem blagostanja z začetka razprave, tedaj mu moramo seveda pritrditi: te pravice so ustavno zajamčene, so del demokratične ureditve. Če te pravice niso zapisane v ustavi, taka ureditev ni demokratična. Če pa so sicer zapisane v ustavi, a so nekomu kršene in lahko prizadeti uveljavlja svojo pravico na sodišču, je ureditev vseeno demokratična. Obratni sklep gospoda Lačna, »kjer ni blagostanja, ni demokracije«, velja za te ustavne pravice in svoboščine; če jih ni, to ni demokratična ureditev. Nikakor pa ta sklep ne velja za materialno blagostanje, za življenjski standard. Ne velja: če obstajajo revni, ni demokracije.

Demokracija ni zdravilo za vse človeške tegobe in družbene anomalije. Preveč miselne telovadbe? Saj se poslavljam, ker se ponavljam – zaman. Ta polemika se je začela z mojim nasprotovanjem mnenju, sobotna priloga 2. julija

Peter Klepec

Demokracija ni stanje. Je točka na obzorju

Do zdaj sploh še nismo imeli vlade, ki ne bi bila neoliberalna! Neoliberalizem na ekonomskem področju prinaša vse več privatizacije, prekarizacije, fleksibilizacije – vse večjemu delu prebivalstva gre pod njim vse slabše. Tudi to je eden od razlogov za upad zanimanja ljudi za politiko. Ta nima projektov, neoliberalizmu in krizam, ki jih ta povzroča, se umika. Češ, kriza je, potrebujemo menedžerje, ne politikov. V tem smislu je politiko nadomestilo tisto, kar je Tonči Kuzmanić imenoval menedžerska paradigma. Paradigma novih obrazov k temu dodaja, da potrebujemo moralne avtoritete. A se ta pesem hitro izpoje, medtem pa gredo že prej omenjeni procesi svojo pot. Zmaga Roberta Goloba v tem kontekstu ne ponuja prav veliko novega. Novo je to, da je levi pol civilne družbe pred volitvami podal čisto konkretne politične zahteve, kaj od nove vlade pričakuje. In novo je to, da sam Golob vztraja pri cilju zmagati dva mandata, da torej meri na vzpostavitev dolgoročne in drugačne levosredinske politike. da je pri nas po osamosvojitvi v primerjavi z 80. leti prejšnjega stoletja »demokratični standard padel«. Oponenti naju z Matevžem Krivicem niso prepričali, da je zdaj manj demokracije kot tedaj. Sistem ustavne demokracije deluje, včasih bolje, včasih slabše. Več je svobode in tudi blagostanje je večje, žal, ne za vse in – življenje je postalo bolj zapleteno in naporno. Verjamem, da so nekateri v starem režimu živeli bolje, manj naporno in so bili bolj spoštovani in zadovoljni. dr. Blaž Mesec,

Ljubljana

***

Z opisom g. Marijana Lačna 20. avgusta v PP29, kako slabo je sedanje socialno stanje mnogih (upokojencev, delavcev, mladih itd.) pri nas, se povsem strinjam – ne pa s tem, da to »nepravično socialnoekonomsko stanje« že samo po sebi pomeni, da »ne živimo v demokratični družbi« oziroma »v pravi demokraciji«. V kakšni pa?

V današnji ustavni (ne več zgolj večinski) demokraciji sicer ustavno sodišče lahko razveljavi zakone, ki kršijo najpomembnejše temeljne pravice tudi ekonomsko ali drugače šibkih – toda to, bodimo realni, je samo nekakšna zadnja varovalka zoper ekscese politično in ekonomsko vladajočih. Znotraj teh ustavno določenih okvirov (in ti so, kot sem opozoril v članku o ustavnem sodišču 13. avgusta, okviri kapitalistične družbene ureditve) pa naš ekonomski in socialni položaj ureja »dnevna politika«, torej zakonodajna in izvršilna oblast, korigirana kdaj še s kakšnim referendumom – in to je to. Živimo v kapitalizmu in znotraj tega imamo malo bolj levo ali malo bolj desno oblast, kakršno smo si (prek poslancev) pač izvolili – kdaj boljšo, kdaj slabšo. In če nas je taka oblast v teh 30 letih pripeljala do današnjega stanja, kakor ga je opisal g. Lačen, to ne pomeni, da ves ta čas nismo imeli demokracije (ali »prave demokracije«), ampak le, da je demokratično izvoljena oblast pač slabo delovala, sprejemala v tem pogledu slabe odločitve. In to, ne pozabimo, precej dlje (domnevno) leva kot desna. Bo ta oblast, vzpostavljena po zadnjih volitvah, kljub očitnim nagajanjem in sabotiranjem prejšnjih oblastnikov boljša? Ne le po namenih, ampak tudi po rezultatih? Upajmo. A čudežev ne pričakujmo.

Kot sva oba z dr. Mescem večkrat poudarila, demokratičen način sprejemanja odločitev še ni zagotovilo, da bodo te odločitve tudi za družbo dobre. In še manj, da bodo v korist večini ljudi, ki je z volitvami spravila nekoga na oblast. Ne antična grška ali rimska ne začetna ameriška demokracija niso bile »prave« demokracije, ampak oligarhije, vladavine premožnih moških. V današnjih demokracijah, ki že zagotavljajo enak glas vsakomur, pa ekonomsko močni z drugimi sredstvi dosežejo, da ekonomsko bistvo sistema ostaja nespremenjeno – ali da se spreminja celo njim v prid (ekstremno bogatenje najbogatejših).

Če ob taki realnosti g. Lačen med najpomembnejše temelje demokracije prišteje tudi »proporcionalno delitev ustvarjenega dobička na vse, ki so ga ustvarili«, ki je v kapitalizmu (dokler bo obstajal), gotovo ne bo nikoli, potem seveda lažje razumem, da te buržoazne (kapitalistične) demokracije ne priznava za »pravo demokracijo«. Ampak zdaj živimo v tej, zanj »nepravi« demokraciji. In kaj zdaj? Mnogim, tudi nama z dr. Mescem, se zdi bolj smotrno in bolj učinkovito boriti se za pravice šibkejših znotraj obstoječega demokratičnega sistema kot trditi, da ta ureditev sploh ni demokratična, ker teh pravic ne zagotavlja – in sanjati o drugačni, »pravi« demokraciji.

Težko mi je bilo razumeti, kako nama lahko g. Lačen najprej izrazi »spoštovanje in priznanje za vse, kar sta naredila dobrega za ljudi v tej državi« – nekaj stavkov za tem pa napiše, da »je prispevka obeh avtorjev razumeti v smislu popolne nadrejenosti demokracije nad življenjskim standardom«. Kje pa je kakšno tako misel pri naju dveh zasledil? Je ni mogel, ker je ni bilo. In upam, da ni čisto resno mislil, da bi nekdo lahko v praksi iskreno deloval za dobre (socialne) cilje, v časopisih pa bi potem te iste cilje omalovaževal, češ, samo da je demokracija, vse drugo je nepomembno.

Ponavljam: en del kvalitete življenja je seveda tudi demokracija, a nikakor ne edini. In že povsem zanemarljiv, če sicer imaš volilno pravico in svobodo govora, nimaš pa česa jesti in kje spati. Ali komaj – potem ko se pregrizeš skozi vse birokratske ovire do svojih formalno zagotovljenih pravic. Če se ne, pozabi na sodno varstvo – na upravnem sodišču čakaš dve leti, da sploh prideš na vrsto. Kaj lahko pričakuješ potem, o tem pa kdaj drugič.

Matevž Krivic,

Spodnje Pirniče

***

Glede na odzive bralcev v PP29 v zvezi z naslovom Demokracija ni stanje. Je točka na obzorju je mogoče sklepati, da gre za pomembno pojmovanje naše družbene stvarnosti, zato se zdi vredno dodati še nekaj stavkov.

Gospod Krivic je v svojih prispevkih že večkrat dal vedeti, da zmorejo pravo razumeti samo pravniki, kar deluje sicer nekoliko samovšečno. Prezre, da družbeno in državno življenje ni zgrajeno samo na pravu, marveč obstajajo še drugi prvinsko modroslovni premisleki. Suho pravo utegne biti kar malce okostenelo.

V PP29 me je 20. avgusta spomnil na možnost, da se smem po naši demokratično sprejeti ustavi pritoževati in večinsko sprejetim odločitvam oporekati, četudi je moje dojemanje demokracije (t. j. ljudske oblasti) bolj prvinsko in starinsko.

Zoper ustavo najbrž ni pritožbe niti oporekanja? Ne vem, po kateri poti bi mi bilo kot državljanu to mogoče in dopustno početi. Ustava se sprejema in je sprejeta z dvotretjinsko večino pristojnih odločevalcev. Po mojem dojemanju zoper temeljno postavo ljudske oblasti pritoževanje ni dovoljeno in oporekanje se ne spodobi. Se pa ustava lahko s pobudami, predlogi ipd. dopolnjuje, čeprav se to dopolnjevanje potem imenuje sprememba ali kako drugače. Postava naj bi se pač spoštovala po starem reku: Cesarju, kar je cesarjevega, bogu, kar je božjega.

Drugo so odločitve raznih poslovodstev, županov, upravnih organov, sodišč (vključno z ustavnim sodiščem), ki pa niso politični tvorci ljudske oblasti, ampak le skrbniki njenega pravilnega udejanjanja. Na te odločitve – četudi so nekatere v odborih večinsko sprejete – se je dovoljeno in mogoče pritoževati. Takega pritoževanja poznamo zvrhan koš in kar preveč, kar ravno kaže, da se v navidezni demokraciji duh ljudske oblasti ne izvaja po prvotnih, v ustavi zastavljenih namenih. Morda je temu krivo nerazumevanje vloge oblasti ali šibka strokovna usposobljenost uradništva. Morda je vmes tudi kaj namenskega prirejanja predpisov za lastne koristi, kar žal ne samo, da ni izključeno, marveč je ponekod kar opazno. Javno izrečene besede nekega ministra o »glupih davkih« to ponazarjajo.

Zgolj s političnimi gesli nasprotovati in oporekati takim uradnim odločitvam se ne spodobi, zlasti kadar se te sprevržejo v natolcevanje in obrekovanje, prepojeno z žaljivkami. Sodobni svet, zlasti obveščevalne službe, žal ne varčuje z denarjem za spodbujanje prav takih t. i. civilnih gibanj, katerih namen je vnašati zmedo med ljudi; psihološka vojna. Zato je v tem oziru zelo pomembno razvijati politično kulturo, ki zna razločevati med »dobrohotnimi« in »zlonamernimi« civilnimi organizacijami, po reku: ni vse zlato, kar se sveti. Poznamo neprecenljivo koristna prostovoljna gasilska društva, organizacije gorskih reševalcev, prve pomoči, potapljačev, lovcev, ribičev itd. Na drugi strani pa lažne dobrotnike, ki pod krinko civilnih organizacij za plačilo tihotapijo prebežnike in delavce, organizirajo demonstracije proti oblasti, da, za plačilo celo izvajajo sabotaže s smrtnimi žrtvami ...

Pravo demokracijo sem v svojem prejšnjem prispevku (PP29, 13. avgusta) poskušal nakazati tudi z rekom nekega ameriškega predsedniškega kandidata, ki je po volitvah zmagovalcu vljudno priznal: sedaj je on tudi moj predsednik. To je trden temelj demokracije, na kakršnem naj bi se privzgajala politična kultura za graditev prave ljudske oblasti. Doma trenutno že spremljamo predvolilno politično prerekanje. V živo lahko opazujemo in bomo spremljali politično kulturo kandidatov za predsednika države. Opazujmo potek dogodkov!

Če po Krivičevih besedah ugledni časnik objavlja tudi priporočila o praslovanskih oblikah oblasti, se takih premislekov nikomur ni treba sramovati. Stare izkušnje so nam naposled omogočile današnje življenje, ki pa je sedaj žal na hudih preizkušnjah zaradi vsiljene pohlepne potrošniške miselnosti, izrasle iz t. i. zahodne parlamentarne demokracije.

Ni nujno, da prava ljudska oblast ne bi mogla biti boljša od Churchillovega nauka. Znano je pričevanje, da se je Jefferson pri snovanju ameriške deklaracije neodvisnosti živo zanimal za običaje ustoličevanja slovenskih koroških vojvod.

Če živimo dandanes v onesnaženem ozračju in vodovju, bomo morali pač prek ljudske oblasti pokušati dosegati očiščevanje. Skušati torej doseči neko točko na obzorju, četudi se zdi kakšen premislek o tej poti utopičen in se ga kdo sramuje.

Ivan Lah, Ljubljana

***

Že malo manj zatohlega zraka takoj po 25. aprilu 2022 je bilo zdravilno, tudi mentalno higiensko!

Milan Pavliha,

Ljubljana

JANEZ MARKEŠ JURE ERŽEN