Kozjereja in sirarstvo v času istrske suše

Delo, 30. julija

V Sobotni prilogi je bil 30. julija na strani 25 objavljen članek z nadnaslovom Rokodelci in naslovom Kozjereja in sirarstvo v času istrske suše.

V članku je prikazano, kako Aleš Winkler, sirar, izdeluje kozji sir na istrski družinski kmetiji Kumparička, ki leži 15 kilometrov severovzhodno od Pulja. Winklerjeva čreda koz je največja čreda koz v Istri. Ko je začel s kozjerejo, v tej istrski regiji kozjih farm skorajda ni bilo. S prehrano koz nima skrbi. V letošnji največji in obširnejši suši se proizvodnja sira ne zmanjšuje, pravi Winkler in pove, da gredo koze v gozd. Koze so nekoč neprehodno istrsko puščavo sicer očistile, a še vedno je v gozdu dovolj hrane, zaključuje Winkler.

In kaj se iz navedenega lahko naučimo? Koze so najboljše gasilke, gozdarke in pridelovalke hrane. Hipokrat pa jih je uvrstil med najdragocenejše zdravilke, saj je s kozjim mlekom, zlasti kozjo sirotko, zdravil najtrdovratnejše bolezni, celo rakave.

Morala: Morda se bomo od koz le kaj naučili, tudi kozjih molitvic.

Koze si ne zaslužijo le jabolka navdiha, marveč najvišje zlato odlikovanje, odlikovanje zaslug za narod, ki bi pretehtalo vsa izdana odlikovanja v zadnjih 30 letih.

Pred nekaj desetletji se je število gozdnih požarov na hrvaškem ozemlju povečevalo in postalo skrb vzbujajoče. V Istri in Dalmaciji so postali nekaj povsem vsakdanjega. Poklicni in prostovoljni gasilci so imeli polne roke dela. Potrebovali so vse večje število kanaderjev. Ministrstvo za kmetijstvo in gozdarstvo republike Hrvaške je sklicalo posvet, kako zaustaviti in preprečiti požare. Posvet je bil v Opatiji in je trajal tri dni. Nanj so bili povabljeni kmetijski in gozdarski strokovnjaki, predstavniki poklicnih gasilcev in predstavniki kozjih farm.

Najpogostejši so bili požari v Istri. Število požarov se je povečevalo v sorazmerju zmanjševanja pašnih koz, ki so obvladovale zarasle gozdne površine s tem, da so popasle podrast, ki je bila potencialna grožnja za širjenje požarov. V ta namen so si sledili referati s konkretnimi podatki, kako se je na posameznih področjih opustila reja koz – in povečevalo število požarov. Vse pogostejših in obširnejših požarov niso zaustavili gasilci, ampak »gasilke« koze na obrobju gozdov, kjer so bili najpogostejši požari – in na mestih, kjer so bile potencialne nevarnosti za požare, so razporedili kozje farme. Na omenjenem zborovanju je bil navzoč tudi predstavnik italijanskega državljana, ki je imel v posesti več tisoč hektarjev gozdov v Istri. Bil je gozdarski inženir, ki sta mu varovanje in nega gozdov pomenila največ. Lastnik gozdov je prispeval del finančnih sredstev za ustanavljanje kozjih farm. Deset let ni bilo požara na tamkajšnjem območju. Kozjerejci so postali proizvajalci najboljšega kozjega sira v Istri. Številna gospodinjstva so uspešno preživljala delavce za krčenje in čiščenje gozdov. Vse več in več gozdov je bilo očiščenih. Lastnik gozdov je imel večji prirast lesne mase na očiščenem gozdu.

Poročevalci iz Istre so poročali, kako so gradili kozji obroč okrog oljčnih nasadov. Tako so postavljali kozje farme na obrobja nasadov in po potrebi v starejših nasadih. Čez nekaj let so na kanaderje skorajda pozabili. Koze »stražarke, gasilke in gozdarke« so bile site, zadovoljne – njihovi rejci pa še bolj. Istrski kozji sir pa ni iskal kupcev, marveč nasprotno.

Iz Dalmacije so v tistem času poročali, da so bili na njihovem območju najpogostejši požari ob cestah in progah in v neposredni bližini naselij. Skrbno in premišljeno so postavljali kozje »bariere«. Le tu in tam so kozam priskočili na pomoč gasilci, kanaderji pa so bili prizemljeni. Jožef Škof, univ. dipl. ing. agr., Ljubljana